Tovarna klišejev

Vesoljna republika meščanskega stanu ali kako se pax liberalis širi v nebesa

V času, ko je zahajalo vroče pomladansko sonce in je rdeča zarja nosila obljube prihajajoče noči, se je nad planetom Zemlja, na meji med azurno atmosfero in kozmosom zalesketala vesoljska postaja neznanega porekla. Vesoljski splav ni bil zabeležen v nobenem registru ali zemljiški knjigi, izgledalo je celo, da se vsemirska postaja požvižga na znanstvene postave in ostaja uspešno prikrita celo pred najbolj modernimi ter natančno nastavljenimi senzoričnimi inštrumenti namenjenimi kartografiji nebes. Kratkomalo so za skrivnostni domicil vedeli le tisti, ki so bili poprej že kdaj na obisku in nihče drug!

Naša zgodba se začne neko nedeljo (morebiti je bila sobota? Sveti dan prav gotovo!), tam okoli interregnuma med odhajajočim popoldnevom in prihajajočim objemom noči. Butični satelit meščanske prevzetnosti je ponosno lebdel nad evropsko celino. Lahko smo še bolj natančni in povemo, da se je lastnik dotične premičnine preudarno odločil in za pristan izbral varne nebeške vode Švicarske konfederacije, kjer obstaja dolga in sveta tradicija spoštovanja institucije zasebne lastnine.

Pobližnji pogled vesoljske postaje bi pokazal, da gre za lično urejeno dnevno sobo s prevladujočim artdekojevskim slogom, povsem prosto kakršnihkoli znanstvenih pretenzij. Prav nobenih inštrumentov ni bilo videti na spregled, nobenih orodij za beleženje obskurnih valovanj vesoljne duše, vse se je zdelo samo potratno užitkarstvo zakrinkanih meščanskih aristokratov. Pod ploščadjo je v industrijskih ritmih brnel nenavaden ples prav posebnega pogonskega agregata. Vitez peresa, Terry Pratchet je skupaj z antično galapaško želvo in titanom Atlasom neprestano krožil med štirimi koti meščanskega stanovanja in na ta način je trojica prav prikupno poganjala domovanje v nikoli zaključenem krogu nesmiselne jalovosti ter nerazumne uslužnosti.

Srednje velika in ne posebej zapomnljiva dnevna soba je bila opremljena z vsem pohištvom, ki pritiče meščanskim poklicem. S tem imamo v mislih predvsem doktorje, advokate in srednji menedžment. Sredino približno štiridest kvadratov velike sobe je krasila originalna perzijska preproga z zelenimi in rdečimi vzorci, ki so lepo povezali sobo, predvsem iz ideološkega gledišča. Na preprogi se je bohotil udoben sedež s koreninami iz slovenskega krasa. Stene in strop so bile povsem transparentne in obiskovalec je resnično dobil občutek, da se nahaja sredi vesolja in ne le nekje na obrobju večne noči. Od zunaj je sobo objemal nežni lesk prvovrstnega energijskega ščita, ki ga je poganjalo pehanje prej omenjene preklete trojice hlapcev v službi neznanega zemljiškega gospoda.

Pragmatično naravnana oseba se na tem mestu začne spraševati o dostopnosti in logističnih problemih, ki nastopijo s stanovanjem lociranim izven dometa plebejskih prevoznih sredstev. Na desni strani sobe (če smo obrnjeni proti Zemlji) so visoka hrastova vrata v maniri meščanskih stanovanj avstrijske monarhije iz časov, ko se je slednja šopirila še pod zadnjimi žarki prihajujočega sončnega zahoda. Prikupno starana hrastovina je oddajala prijeten občutek domačnosti sredi strašljive praznine, ki je oddajala občutek umetnega hlada, a hrastova vrata so skrivala mnogo več kot toplino in križe stoletij. Zakrivala so čudoviti mehanizem, ki je omogočal vagabundskim dušam, da so lahko povsem svobodno odpirala vse duri in vrata od Brandenburških naprej.

Delovanje tega prekrasnega potovalnega mehanizma je zakrito za nebesnimi meglicami, a vsekakor se zdi, da poseduje elemente verjetnostnega računa, če ne celo svobodne volje. Tako obstajajo dokumentirani primeri, ko so nočni obiskovalci pristali sredi vatikanskih arhivov razkazujoč antične prvine izklesanih teles v vročici ljubezni (a brez potrebnih potrdil in zahtevane knjižnične izkaznice!). Kar nekaj čudežev se je zgodilo zavoljo napačne uporabe sicer izjemno natančnega, a hkrati nerazumno krhkega mehanizma, stesanega iz prvovrstne hrastovine po principih coprniških mojstrov iz oddaljenega Betlehema. Preproste duše, ki ne poznajo lepot življenja in si ne upajo sredi noči ugrabiti prelepe svetlolase upravljalke premoženja izpred nosu spečega partnerja, da bi lahko vsaj eno noč skupaj zrla v nebo, mehanizem preprosto popelje do delovne sobe lastnika nenavadne ploščadi, malce nad italijanskim Trstom, v bližini tamkajšnjega prekrasnega pokopališča. Toda zakaj bi se kdo odločil tako, ko pa so svetlolase upravljalke premoženja vendarle tako prekrasne? In to še posebej ponoči, kadar se sprehajajo po vsemirju na svojih kapitalskih tokovih, da se jim celotno vesolje klanja pod njihovimi prikupnimi nogami.

Na nasprotni strani sobe od vrat je stala malce večja meščanska omara. Zgornjo polico so krasili nepomembni ornamenti preteklega časa in raznovrstna kolekcija alkoholnih kanistrov prejšnjih noči. Pod njimi se je nahajala skromna kolekcija knjig, večinoma neprebranih in po naslovih sodeč nastavljenih izključno v okrasne namene. Francoza Piketty-ja se pač ne bere, o njem se diskutira v izbrani družbi, nikakor pa se knjige ne odpre; ni zdravo za platnice in v splošnem takšno branje ubija duha. Ugotovimo lahko, da je izbira barvne kombinacije platnic lepo komplementirala celoten aranžma. Zraven omare je stala miza stare singerice na kateri je počival vse prej kot okusno oblikovan namizni računalnik iz devetdesetih z velikim katodnim monitorjem, ki je bolestno brnel v prazno vsemirje. Nasproti od okostja šivalnega stroja se je razlegala v ničemer zapomnljiva in v resnici prav po japonsko minimalistična postelja. Vse je bilo podrejenu veličastnemu razgledu, ki je po večini uspešno strl upor tudi najbolj zadržanih lepotic. Ljubezen med zvezdami je igra med neskončno božjo stvarnostjo in vročico dveh src, ki sta slepi za svet in v tistih trenutkih drug drugemu predstavljata vse. Neskončnost postane nič, njuna dvojina pa hipoma zavzame vesolje.

Dasiravno je razgled neverjeten, pa je ekscesnost prostora neprijetna, nočne sanje temu primerno mrzlične, polne vampirjev, kometov in radovednih zvezd, katerih svetlobni nasmeh zlobno poplesava na grehih nespečega.

V sobi polni predmetov je utrujeno brundanje nakazovalo na distinktno verjetnost, da se v astralnem zatočišču poleg antikvariatnega skladišča zlate dobe meščanstva nahaja tudi čisto pravi osebek z vsemi lastnostmi, ki tovrstnim razmišljujočim predmetom pritičejo. Recimo, skorajda gotovo je imel dušo. Obenem je pozna ura potrjevala prepričanje, da gre za grešnika in torej za dobrega človeka. Pogled proti postelji je odkril prisotnost približno šest čevljev dolge centralnoevropske figure podobne sokolskim telovadcem iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. Površnemu ošvrku sodeč se je moški približeval Kristusovim letom, barva kože pa ga je izdajala za zdravo mešanico zapadnega slovanstva s primesmi mediterana, najbrž tržaškega porekla. Takšna čezprstna in kratkomalo površna ocena pa bi bila napačna. Modrooki rjavolasec ni imel prav ničesar skupnega s tržačani in njihovo dunajsko gospodo! Prav nasprotno, mladenič liberalne nagnjenosti in konzervativne sokolske konstitucije je prihajal iz plemena latincev.

Nad švicarskimi nebesi, z bogastvom grajenim na zakonih obrestno obrestnega računa je tistega dne Julij Cezar bil bitko proti zloveščim silam horizontalizma. Čeprav se je le počasi prebujal je za preminulega samodržca in tirana posedoval nenavadno virilnost. Na splošno lahko ugotovimo, da je imel za mrtveca neverjetno slo po življenju, ki se nikakor ni skladala z njegovo preminulo naturo. Dokumentacija je tu povsem jasna, Julija Cezarja je zabodel Judež Brut v iskanju svoje meščanske pravice. Že takrat je bila duša Cezarja preveč častihlepna, hotela je svetiti kakor sonce a duša rimske republike, dolgočasna v svojem kolektivnem meščanstvu tega nikakor ni znala sprejeti. Družbena pogodba rimske republike je glede tega povsem jasna: vlada se kolektivno, da med svobodnimi državljani ne pride do zamer in slabe volje. Vestni zarotniki, zvesti republikanci in zavetniki večnega mesta so Cezarja osvobodili spon življenja ter poslali njegovo dušo v onostranstvo. Tam je sredi dolgočasnih soban nepregledne sivine stala v vrsti, označena s svojo številko prav tako kot vsaka druga. Nebrojni vrsti duš ni bilo videti konca…

Po tej točki postanejo stvari manj jasne. Na primer kako je sredi pekla iz neznano kje vzklila temnozelena libanonska cedra, ki ni tam prav ničesar izgubila. Iz njene krošnje je skočila pisana skupina feničanskih artistov, Libanonische Schauspieltrupe aus Weltraum poimenovanih. Med njimi so bili judovski pravniki, sirski vrači in celo asirski kraljeviči! Tako je na primer Asurbanipal divje zaplesal v morje smrti in se ljubil z njo na vsakem koraku, da slednja niti opazila ni, ko so zviti magi iz jutrovega ukradli dušo Julija Cezarja iz hladnega objema onostranstva. Mrkogledi kapetan libanonske cedrove flote, Nassim Taleb, je pograbil mogočno cedro na kateri je počivala duša imperatorja in jo povsem na slepo zalučal v vesolje. Rimski patricij se je zbudil naslednjega dne v Antiohiji, prerojen in okronan za kralja časovne premice, popolnoma prost vseh spon smrtnosti. Divju duh imperatorja je ponovno vzplamtel v vesolju, z dušo pribito na križu neskončnosti.

Nikakor ne moremo biti docela prepričani kaj se je dogajalo v krošnji libanonske cedre kajti feničani so skrajno nezaupljiv narod in paranoično varujejo podvige svoje verjetnostne flote, ki se vedno pojavi tam kjer jo najmanj pričakuješ. Tako nas ne sme niti malo čuditi, da so se v zvezi z desantom libanonskih sil pojavila mnoga ugibanja kot se to pač rado zgodi. Menda bi se naj Asurbanipal, asirski vrač, zagledal v rimskega poveljnika, ki je krono plačal v potu ljubezenske ekstaze, pod varnim objemom mogočne cedrovine iz jutrovega. Da sta bila v igri krona in cedrovina, to je povsem jasno, da na arabskem nič od tega dvojega ne pride poceni pa tudi dobro vemo…

V hiši Cezarja je bilo vse narobe.

Nekatera trmoglava dejstva se ne spremenijo tudi za kraljeviče časovne premice. Na primer, če imaš opravka z neubogljivo diferencialno enačbo si lahko še tako razbijaš glavo in vseeno bo na koncu pobezljala neznano kam. Takisto velja za mačke, ko jih enkrat zvabiš na plano se jih ne znebiš za eno lepo!

Sobotni večer in nedeljsko jutro sta se v reki penine in pisane palete žganj zlila v impresionistično panoramo neonskih luči in zvezdnega neba. Na vsaki strani veličastnega veletoka hedonizma so na sladkovodne mornarje prežale vse manire silikonskih Scid in Karibd, na oportuno lociranih otočkih pa so jim morske deklice prepevale novodobne nemške epe o lepotah Valhale in Kamasutre. Zgodba stara kot človeštvo. Vsak večer se je odvila nova, povsem drugačna inštalacija norosti, ki je zaigrala po strunah miselnih vzorcev, tvorila burne večere in noči primalnega divjanja bogov. Jutra so včasih prinesla prelepe spomine o bratstvu in o civiliziranem, docela neuglajenem malikovanju prvinskih sil vesolja. In o kozmonavtskih coprnicah, ki jim tudi čas ne more odvzeti njihovega prekrasnega leska srebrne noči. Spet drugič, kadar so se eskapade vlekle več dni, tednov ali celo mesecev, so jutra prinesla nihilistične prepade, ki so se navdušeno širili skozi Cezarjevo dušo kot rudniki zlata skozi prekate srca Južne Afrike. Konec koncev neskončnost ne pozna prestanka in traja jako dolgo!

Zagodrnjalo je in modrooka postava se je z vsem zanosom kar ga je premorala zavihtela iz postelje ter se nadvse pogumno zoperstavila umetni težnosti prikupne buržujske vesoljske postaje. Nato se je prvi sin latincev opotekajoče, a vendar z neko naravno gracioznostjo izkušenega vešča noči, lovil do hrastovih vrat in na pol zamrmral ime kolonialne prestolnice financ: Novi York. Z lenobno odločnostjo je odprl arhaični portal in stopil v temo, ki se je skrivala za mogočnimi durmi.

Imenitna avenija v New Yorku. V tretjem nadstropju industrijsko-gotske stolpnice se zasliši odpiranje težkih vrat, ki vodijo v temno delovno sobo podobno klasični advokatski pisarni. Prostor med vrati in pisalno mizo je zapolnil ogromen divan nezapomnljivih odtenkov bordojsko rjave, ki se je povsem naravno zlila s temnim prostorom. Soba je kljub svoji aristokratski naturi obiskovalcu obljubljala prijetno intimo, nežna svetloba pa je oddajala toplino nekega drugega časa.

Razprt na pisalni mizi je bil Eccov esej iz L’Espressa, vrhunec progresivnega pisunstva v dnevnem časopisju. Stari lah je pisaril o zadevah, ki jih vobče ni razumel. Ali kako pogumno se je razpisal o neskončni duši krščanstva, dasiravno mu je bila povsem tuja in nepojmljiva; takšno predznost je potrebno spoštovati! Imperator se je za trenutek zamislil in na misel mu je prišlo kako bi Slavoj odreagiral na italijanovo pisanje kar ga je nerazumno razveselilo. Reakcija bi bila kakopak predvidljiva a zaradi tega nič manj prikupna: trideset minut fidelističnega monologa o naivnosti zahodne intelektualne srenje, za zaključek pa še ugotovitev, da jih njihov obči manjko balkanskega naredi slabe romanopisce.

Zunaj je zabobnelo.

»… i, že, že, tega ne oporekam,« je dejal glas izza vrat iz kjer se je razširjalo tudi glasno in samozavestno topotanje težkih škornjev, ki udarjajo po marmorju, kakor, da bi bil slednji v občinski in ne zasebni lasti.

»Če ne oporekaš, kako sva lahko potemtakem še venomer v neskladju glede metode?« je dejal drugi glas. Vrata Cezarjeve sobe so se nasilno odprla in v oazi intelektualnega in hedonističnega brezdelja zaslužnih se je razlegel kaos preteklih dni, razlegla se je divja pesem mladostnega vesolja, brez kompliciranih struktur modernosti.

»Messire!« je viknil prvi od prišlekov oblečen v prelepo huzarsko uniformo ruskih konjeniških legij, z belimi hlačami v carističnem telovniku. »Ravno smo v nestrinjanju, glede pravilnih šeg in navad.« To rekoč se je visoka figura usedla za pisalno mizo in nanj ekspresno položila Nietzschejevo Zaratustro.

»Lakotnik, sveta preproščina rentniške duše ujeta v kremplje brezdelnosti! Ne ugovarjam tvoji metodi – na splošno se mi zdi sovjetski pristop daleč najbolj napreden izmed vseh – oporekam edinole tvoji izbiri literature, drugemu prav nič,« je pripomnila druga oseba, takisto opravljena v mašno huzarsko uniformo, tisto iz zelenega štofa tirolskih konjeniških odredov nekdaj velike habsburške države.

»In kaj bi ti predlagal?« je v povsem očitno nezaupljivih tonih, ki so nakazovali globoke estetske shizme vprašal prvi jezdec.

»I, vidiš, tu se mi zdi, da četudi bi Zaratustro šteli med resno literaturo – korak, ki sem ga sam pripravljen sprejeti samo pod ekstremnimi pritiski – obstaja simbolno dosti boljših opcij. Pomisli samo na Böhm-Bawerkovo teorijo obresti, Grazianijevo monetarno teorijo produkcije ali Fitzgeraldovo obvezno branje za vsakega centralnega bankirja: Razprava o novem in starem denarju. Vem kaj porečeš: Fitzgeralda se bere kot slovar in ubija duha, a pomisli samo na platnice originalne verzije iz leta triindvajset! In bodimo iskreni, mar se ne gre pri vsem skupaj v resnici za platnice?«

Temu je bilo slišati prikimavanje ostalih dveh huzarjev iz ozadja, ki sta se razleknila po udobnem meščanskem pohištvu in stoično uživala v vedrini argumentov, ki so leteli naokoli kot pleme kranjskih čebel s povsem svobodomiselnimi nazori. Medtem, ko je konjenik avstrijskih manir našteval klasične naslove monetarne teorije, je tisti, ki ga imenujejo Lakotnik, vestno manevriral snežnobeli prah po Zaratustri, dokler ni prvo platnico krasila čedno oblikovana podoba srpa in kladiva.

»Vidiš to me razjezi pri monetarni teoriji, ko se piše, da je papirnati denar ničvreden, a poglej kako prav pride v takšnih trenutkih,« to rekoč je zvil zeleni bankovec ameriških zveznih rezerv in začel globoko vdihovati modrosti Zaratustre v svojo aristokratsko dušo.

»Prav imaš, to vsekakor obrne monetarne zadeve na glavo, vse učbenike bo potrebno na novo napisati,« je odgovoril z nezdravim cinizmom starosti Julij Cezar, da je bilo prav očitno kako neiskrena je njegova misel.

A huzarja v diru prav nič ne ustavi!

»Točno tako, govorimo, lepo vas prosim, to je pomembno… govorimo takorekoč o javni dobrini! Kako naj se človek drugače loti Zaratustre?! Tako počasi se bere…« je s pojenjajočim glasom, podobno sveči kateri zmanjkuje goriva, žalostno ugotavljal vrli jezdec in zamišljeno obsedel na divanu, zagledan v praznino zasebnega, samo njemu poznanega kozmosa.

Našemljene huzarske pojave so se zdele kakor prikazni, ki so ravnokar pridirjale iz prividov daljne Arabije, varno prikrivajoč svojo pravo naravo za romantičnimi zastori zlatorumenega puščavskega oceana. In spremljal jih je lahan vetrič vzhoda, da je postalo pri srcih prav prijetno toplo, kakor v beduinskem šotoru in zadišalo je po čaju. Toda štirje roparski plemiči niso imeli prav nič skupnega s puščavami Arabije Felix! Bili so bitja nekega drugega časa, ko je univerza plapolala kakor zastava v vetru mladostnega ognja. Tedaj so se pojali naokoli zganjajoč norčije med brzenjem po morju lesketajočega se vodika, ko je bilo stvarstvo kakor ena sama velika neprekinjena zvezda, ki ne pozna omejitev in mogočno sveti v vse smeri.

Bili so plemstvo neke povsem druge dobe, zemljiški lastniki zvezd, pred katerimi so trepetale galaksije. Njihova vihra je izrisala zemljevid vsemirja, da so še dandanes galaksije nemarno in nepravilno nametane naokoli, brez kakršnegakoli urbanističnega načrta. A kako mogočen je tok časa, da sčasoma ukroti tudi divjanje neobrzdanih hudournikov vodika. Univerza se je nekje v tem času začenjala spreminjati. Tako se danes zdi povsem nesprejemljivo, da bi se nočni bal končal z uničenjem galaksije, četudi manjše ter docela nepomembne. Izpel se je mladostni duh vesolja in baron von Todt, Lakotnik, Schumpeter ter Kavbojc so se znašli ujetniki nove dobe vesoljnega krščanstva, živi spomeniki nekega drugega časa. Dasiravno je imel vsakdo izmed njih svojo naturo, svoje navade, razvade in ideološke nazore, jih je družilo bratstvo preteklosti in spone njenih spominov.

»Dovoli lepo prosim; potemtakem trdiš, da so meščanstvu šteti dnevi,« je nejeverno vprašal baron von Todt.

»Kaj me imaš za boljševika? Tega nisem nikdar trdil! Pravim samo, da je iz razreda meščanov izginila mladostna virilnost,« mu je odgovoril Schumpeter z vzvišenostjo pripadnika dunajskega viteškega reda salonskih vojščakov.

»I, poglej ga, še vedno natolcuje isto tezo,« je veselo zapel Lakotnik v nepričakovanih visokih tonih, ki so še njega samega menda presenetili. Kljub vsemu je obstajalo splošno strinjanje, da se Schumpeter že predolgo zanaša na svojo misel o smrti podvzetništva.

Takšna nesveta aliansa pa Schumpetra ni odvrnila nego ga je še bolj prepričala v njegov lastni prav: »Primerjajte poroko, ki smo ji bili priča prejšnji teden, ko sta se združili družini zemljiškega lastništva in finančnega rentništva – pa recite, če je bila ta združitev kapitalov, razen zadovoljive izbire kanapejev, zapomnljiva v sploh bilokakšnem smislu?«

»Naj nekdo gospodu iz Dunaja že enkrat vbije v glavo, da kapitalist ni enak kapitalu,« je razdraženo zamrmral Kavbojc.

»Jaz pravim samo to: nekaj pomenljivega je v tej dolgočasnosti. Po drugi strani pomislite na svatbo Viljema Girojskega…« to rekoč je po laški maniri poljubil konice prstov kakor, da bi bilo govora o prvovrstni pojedini in se prepustil norim sanjam neke veličastne preteklosti, ki je žarela iz njegovega nasmeha kakor angelski sij.

Epizoda, ki jo je imel Schumpeter v mislih se je dogodila v Normandiji v 11. stoletju in prav vsem udeležencem, z izjemo Viljema, je ostala v izjemno lepem spominu. Brat Robert je slednjemu prepustil grad v sveti Ceneri z vsemi pripadujočimi galskimi dušami. Ko ima človek enkrat utrdbo in tlačane, tedaj lahko začenja ramišljati o ženitvi.

»Skupaj z bratom sta dala zgraditi sveti Evroul, mar ne?« se je zamišljeno spraševal von Todt.

»Točno tega mislim!« je veselo prikimaval Schumpeter.

»Prelepa lokacija, odličen razgled, prvovrstno, prvovrstno,« je prikimaval Lakotnik, ki je poznal tiste konce še iz partizanov. »Toda ali ni bil tisto neki drugi Viljem? Zakaj imam v spominu, da jih je bilo več?«

»Viljemov in Mohamedov – teh ne zmanjka nikoli,« je pomenljivo dodal Kavbojc čeprav je vso svojo pozornost namenjal ponovnem dotakanju viskija.

»Čakaj pa menda ni to tisti Viljem, ki ga je njegov soimenjak in sosed kastriral sredi poročnega obreda?!« je veselo vzkliknil Cezar.

»Za božjo voljo,« se je jezil Schumpeter, »kje je vaš občutek za pripovedovanje! Tako preskakujete, da je šla vsa prigoda v franže.«

»Če me spomin ne vara,« je nadaljeval Lakotnik, »je sosedov Viljem še isti večer poskrbel tudi za konzumacijo?«

»In kako se je izkazala nevesta, ki je pri vsej raboti takorekoč ključna!« se je oglasil iz ozadja baron, ki se mu je v tistem trenutku zazdelo, da je njegova ugotovitev izjemno napredna, še posebej v luči vedno aktualnega ženskega vprašanja.

»Lahko bi vse skupaj uničila, a krasil jo je naravno prirojen občutek za te zadeve,« je veselo prikimaval imperator in nato še enkrat dodal za dobro mero: »Naravni občutek, v tem je vsa stvar…«

»Še pred koncem dneva se je oženila z Viljemom Kastratorjem, ko je bil že ravno župnik pri roki in če se bolje pomisli,« je dejal s kratkim premislekom Lakotnik, »se res ne spodobi klicati gospoda kar tja v tri dni na svatbo.«

»Ni mislila le na svoja sebična čustva ampak se je prav po krščansko razdajala tisto noč,« je zaključil baron.

Nekje na drugi strani sobe je Kavbojc s kozarcem v roki ležerno, kakor zna le on, brskal po knjižnih policah in se nenadoma začel krohotati: »Ubogi Viljem Girojski, še izkrvaveti mu ni bilo dano v miru, ko pa se je von Todt ravno tedaj nacejal z nekim (nadvse paradoksalnim!) bordojcem iz Normandije in pustil nesrečnika trpeti do naslednjega dne, da je na koncu vso martro še celo preživel!«

»Uh, čim manj o tistem bordojcu, tem bolje!« je zamahnil temni vešč in odganjal spomine na izjemno suho letino.

»Vsaj samostan nista z bratom zastonj financirala!« je dejal Schumpeter, da bi se tudi sam pridružil veselemu vzdušju. Celo ugriznil se je v jezik in ni omenil nikakršne logike fevdalizma, ki je narekovala potrebo po krvnemu nasledstvu. Kako težko se je zadržal! Toda za prijatelje je pač potrebno kedaj tudi zadržati napredne družbenoteoretične uvide zase.

»Kako krasni so bili časi visokega srednjega veka, ko je bil zemljiškolastniški stan še mlad in poln obljub! Zahrbtno zgodovinopisje je popolnoma popačilo našo predstavo o fevdalnemu stanu; svojčas so bili nadvse virilni!« je žugajoče nadaljeval Lakotnik in si medtem čistil lepe jahaške škornje iz črnega usnja, za katere je bilo popolnoma jasno, da služijo izključno v namene družabnega parketa. Ali bodimo iskreni, kje se še prakticira tako civilizirano in kulturno brezdelje? Mogoče edinole še na Dunaju, drugod prav nikjer. Nekoč se je tako prijetno živelo tudi na tržaškem…

»Vse je v tem,« je veselo prikimaval Schumpeter, »da jih je sčasoma zapustila njihova plenilska narava. Ali povedano drugače: prevzeli so se rentniških navad in lagodje jih je pokopalo.«

»Narobe!« se je zadrl Lakotnik, »tu je treba poseči po Gibbonu (kar vobče velja kadar govorimo o propadu civilizacij); problem tiči v njihovi krščanski duši. Namesto, da bi meščanstvo zatirali so burgerjem pustili dihati svobodni zrak! Preveč krščanske ljubezni, to je bil problem evropske gospode…«

»Kaj bi o vzrokih gospoda?« je skušal pomiriti duhove baron onostranstva. »Pustimo zgodovinarjem te batalje, bodo že oni povedali kako je prav. Meni se ne zdi prav nič narobe z dolgim devetnajstim stoletjem in zadnjimi vzdihljaji nekoč mogočnega razreda zemljiških lastnikov. Kaj niso tudi tisti časi imeli neko svojo prav posebno romantiko? Bilo je kakor, da bi spremljal sonce kako se še zadnjikrat poslavlja od dneva.«

»Ugodje časih rodi dobrovoljnost,« je strinjaje pripomnil Kavbojc in medtem začudeno ugotavljal, da so v kozarcu samo še duhovi preteklosti v obliki hlapov etanola.

»Četudi govorimo o popolnoma različnih družbenih sistemih,« je še vedno vlekel naprej Schumpeter, »se mi zdijo podobnosti očitne…pa recite, če ni res? Včasih je imel vsak kapitalist svojo kolonijo – pa naj je bila še tako butična – danes se nad tem vsi zgražajo!«

»Kaj že ves čas govorim,« je rohnel Lakotnik, »naš vek je vse preveč krščanski! Vsepovsod je sama ljubezen, v tem tiči problem! Nihče ne bi več nikogar zatiral in potem se rodijo ideje…«

Med priprtimi vrati je v sobo smuknil prikupno neurejen črnobeli mačkon, ki ga je njegov hitri korak izdal za mestnega plenilca, navajenega romantike plinskih svetilk in gospodičen v mičnih steznikih. Na noben način ga ne bi morali umestiti na podeželje, nič klenega ni bilo na njem in vsakršni predsodki so ga bili že davno tega zapustili v neskončni procesiji užitkarstva. Z vzvišeno in graciozno nonšalantnostjo, ki jo premore le njegova vrsta, je švignil mimo komičnih konjenikov, jezno ošvrknil imperatorja in se s prikupno lenobnostjo zleknil malce vstran od namizne svetilke.

»Skratka,« je nadaljeval črnobeli pritepenec z neko prirojeno baročnostjo gibov, katero ponavadi prisodimo burkačem ali akademsko šolanim igralcem, »coprnice imajo bal na finskem, gotovo pojdemo, kaj? Družbeni sistemi počakajo, to je konec koncev lepota jalovega početja, a bal ne čaka nikogar!«

»Točno tako in nič drugače!« je veselo potrjeval Lakotnik in prav neotesano opletal z roko po divanu, »tako je to z bali, zahtevajo pokoro, prav tako kakor coprnice.«

»Toda zakaj one lahko zamude, mi pa nikoli?« se je jezil Schumpeter, ki vobče nič ne razume.

»Mon frere, brez njih bala sploh ne bi bilo!« je jezno zarobantil von Todt in se čudil kaj naredi libertarna teorija z nekoč povsem spoštljivim banditom, čeravno malce po avstrijsko zadrgnjenim.

»Kaj pa device?« je radovedno, a vseeno z umirjenimi manirami študiranega stoika zabrundal Kavbojc in pogledoval proti pisalni mizi na kateri je gospodoval črnobeli mačkon.

Skorajda istočasno je začel Lakotnik prikimavati vprašanju zapadnega viteza prerije in vehementno ponavljati: »Če ne bo devic me ne zanima! Niti najmanj ne!« Zraven pa še: »Dandanes je lahko že vsaka devica, ko je vso poštenje izginilo iz sveta!« Schumpeter je hotel temu oporekati in privleči zopet na dan krščansko ljubezen v novem veku toda ob vsem ropotu se je to zdelo povsem nemogoče.

Medtem je Del Piero z dvoličnim nasmeškom miril duhove: »Tisti večer bodo prav vse device in vsakršni pomisleki bodo hitro pozabljeni! Saj veste, da se name lahko zanašate: avtentičnost sem osebno preverjal…«

»Dovolj!« je veselo zabobnal Cezar, se nagnil malce naprej in začel izpraševati svojega zvestega služabnika (kdo se ve, mogoče prijateljal?) o dogajanjih po svetu: »Kje si se še potepal? Povej, moram vedeti, kakšne so novice iz moje preljubljene Antiohije? Me tamkajšnje konkubine pogrešajo?« Kako pompozno je imperator izpraševal črnobelega tatu, z vso nado, da se bo dan prevesil v čarobno noč tako kot je to nekoč verjela pompejska mladina zroč v neapeljski zaliv, po katerem so lenobno plavale zvezde.

»Pogrešajo vašo radodarno ljubezen gospod,« je povsem očitno lagal Del Piero in se začel čohati po zamaščenem trebuhu kot to samci radi počno kadar so v družbi svojih bratov.

»Kako vabljiv je bil lesk njihovih temnih oči…bleščale so se kakor morje med svetovi…in objele v ljubeč objem mojo mladostno modrino…«

Za vsega nekaj sekund se je zdelo, da so oljenke Antiohije zagorele sredi odvetniške pisarne antičnega maga in vonj spominov je dišal po Jutrovem.

»Kako torej, kaj pravi madame Svetlana?« je neučakano zarezal Schumpeter in prav po avstrijsko, kakor nekoč Auersperg, razblinil sanje Orienta.

»Kakšna Svetlana neki,« je zamahnil s šapo Del Piero, »ti res nič ne veš, vsakdo ve, da se v Antiohiji najdejo vse kotacije izključno pri Ireni! No, kakopak sem se pred tem ustavil tudi pri Svetlani, nekje se je pač potrebno okrepčati…«

»In kakšne novice prinašaš od coprnice?« je vprašal imperator po novicah iz oddaljene Antiohije, kjer se že od pamtiveka na antičnem bizantinskem suku svobodno trguje z informacijami vseh vrst.

»V podzemlju se je zgodil puč in Cobb-Douglasova tovarna je počela z množično transformacijo mrtvih duš v likvidni kapital – trgi se že veselijo novega vala prevzemov! Govori se, da je kartel padel pod vpliv Svete trojice in pričakujejo se veliki zasuki. Pomembneje! Dostojevski in Ezra Pound sta se lotila alternative Samuelsonovi Ekonomiki,« je poročal črnobeli Del Piero, v tonih objektivnega napovedovalca kateremu se ne zdita povodenj ali vojna v ničemer drugačni od novic družabne kronike in do vsake goji enak, profesionalni prezir.

»Novi učbenik, krasna novica!« je veselo pripomnil Lakotnik in umetelno zalučal originalno verzijo Samuelsona v smeti.

»Z Dostojevskim je križ, to je pisun, da ga lahko iščeš…« se je pritoževal Kavbojc.

Po drugi strani je glede Pounda obstajal konsenz, da se bo držal pri poglavjih o mednarodni ekonomiki in čezmejnih financah preverjene klasike. Tu res ni potrebno naumiti tople vode, poseči je potrebno le po Protokolih starcev Ziona in vse ostalo se napiše takorekoč samo od sebe. Za teorijo iger se povzame Bobby-ja Fisher-ja, potem je tu še obči Weltanschauung kjer ni nikakršnega dvoma: Solženicin je na stara leta ugledal resnico stvari in učbenik se zaključi v lepo celoto. Če bi le ne bilo Dostojevskega in njegove dickensovske romantike…

»Gre za veliko delo,« je ugotavljal Lakotnik in vsi so veselo prikimavali. Kako lepo je, če novice nosi mačji kraljevič iz Krete, kjer je znano, da vobče ne obstaja nikogar, ki ni lažnjivec.

»Kljub puču bi naj Mefisto izginil kot kafra,« je dejal juventinski maček in si začel vestno lizati šape.

»Treba mu je priznati, ko v glavi že slišiš štrbunk, ti Zlodej uide. Kolikokrat smo že videl to zgodbo?« je lenobno, a z veliko mero spoštovanja do stanovskega kolega pripomnil von Todt.

»Nič novega torej, koliko jih je že poskusilo?« je nadaljeval Schumpeter. »Sploh pa, za posel je tranzicija vedno odlična!«

»Vsa človeška zgodovina se manifestira v obliki denarnega kapitala in pripravlja desant na kraljestvo živih, on pa trobezlja o tranzicijah!« je rohnel von Todt, edini finančno pismen član cele skupine.

»Kakorkoli že, o Mefistu samo dobro in kjerkoli že je, Bog z njim! Pri njemu si se počutil kot pri Rostovih – nikdar ni skoparil, vse je bilo prvovrstno, celo šampanjec je bil resnično Chamonixa! Nikdar ni iskal bližnjic, držal se je produkcijskih koeficientov ustaljenih v navadi in najboljši tradiciji,« je medtem radostno pripomnil Lakotnik in z manevrom podobnim nemški štuki, ko se spušča nad poljsko konjenico ukradel bordojca izpred ust barona, sicer poznavalca laških rizlingov in espresov.

Čeravno ni nikogar pretirano skrbelo za usodo Luciferja, pa je bilo vendarle nekaj nenavadnega na tem, da je obskurna filozofska ločina utilitaristov uspela prevzeti tako ključno podjetje onostranstva. Konec koncev, bodimo iskreni, kdo je resno jemal utilitariste?

»Kaj sem vedno dejal,« se je repenčil aristokratski baron, »na angleškem ne znajo proizvajati filozofov. To je dežela trgovcev, mešetarjev in praktičnih ljudi. Drugega kakor sovražne povzeme tako ali tako ne poznajo. Zase lahko rečem, da nisem niti malo začuden.«

»Toda na vsem tem je nekaj nenaravnega; zakaj bi kdo hotel logaritmirati človeške duše? To se nikakor ne spodobi, likvidnost gor ali dol!« je z nervoznim trkanjem po mizi začudeno ugotavljal Cezar in videlo se je, da mu razplet sovražnega prevzema ni niti malo povšeči.

Blagor tistemu, ki ne pozna evangelijev Sv. Benthama in njegove cerkve razsvetljenega individualizma! Ali njen vpliv ni zategadelj nič manjši, ker bi verniki ne poznali zapovedi te častitljive inštitucije. Je takorekoč zapisana v neskončno dušo kapitala, je njegova zvesta spremljevalka, katera mu neprestano prepeva hvalospeve in ne ve povedati ničesar slabega o ekscesih meščanske družbe. Prav narobe, evangeliji slavijo sebične impulze modernega sveta in v prav v teh istih nagnjenjih vidijo odrešitev telesa in duše. Zasledovanje lastnih ciljev tako ne predstavlja le svobode posameznika temveč se prelevi skorajda v njegovo dolžnost.

Ti razsvetljeni posamezniki, kateri so ves čas primorani zasledovati srečo, postanejo agenti v velikem spontanem sistemu, ki ne potrebuje nikakršnega nadzora ali vmešavanja nego se v celoti uravnava sam od sebe. Ključno pri vsej zadevi je edinole to, da imajo posamezniki, znotraj nekih civiliziranih pravnih okvirov, svobodo zasledovati svoje cilje. Po predpostavkah torej velja, da je za občo harmonijo stvarstva potrebna osebna svoboda in drugega prav nič. Kljub najboljšemu trudu benthamistične duhovščine pa se občasno vseeno zgodi, da celotni družbeni red divje zaniha in se zaprepadeno zazre v ogledalo prihodnosti kjer vidi lastni konec. Ali tudi v tistih trenutkih je odgovor vesoljne cerkve kristalno jasen: če bi ne bilo grešnikov, ki se niso obnašali po postavah svobodne tržne družbe (mogoče so se združevali v sindikate! Ali pa jih je prevzela bolest krščanske dobrotnosti?), tedaj tudi nihanj ne bi bilo, nego bi človeštvo harmonično brzelo svoji usodi naproti, tja v oddaljene konce kozmosa, kjer sveti luč napredka.

Toda z agenti je križ predrago bralstvo! Načela so lahko še tako preprosta ali nikakor jim jih ne moreš vbiti v glavo in vedno se najdejo tisti, ki se ne držijo zapovedi. Kako to vemo? To vendarle sledi iz predpostavk! Če se slednjih dosledno držiš, potem red sledi iz tega takorekoč naravno, po definiciji. Kadarkoli družbeno nihalo zaniha tedaj človeštvo namesto, da bi potovalo na sončnemu žarku obče harmonije Novemu Jeruzalemu naproti, zanese iz te trajektorije v krasni novi svet tehnološkega raja, ki se gotovo nahaja na drugi strani. In to se lahko zgodi izključno zavoljo dejstva, da se ni sledilo zapovedim evangelija! Z interpretacijo svete besede je že od nekdaj križ in izkazalo se je, da tudi, sicer popolnoma spontani sistem univerzalnega ravnotežja, potrebuje občasno intervencijo s katero se poskrbi, da agenti svobodo zasledujejo na pravilen način. Cerkveni očetje so ravno zategadelj ustanovili Sveto inkvizicijo, katere vloga je, da se načela evangelija pravilno vzpostavi v družbeni praksi. Konec koncev kako se naj doseže družbeno svobodnih posameznikov harmonijo, če pa vsak bezlja po svoje kakor neuki teliček?! Mogoče bi to šlo v Sovjetski zvezi, kjer je vsakdo poznal diferencialni račun ali z današnjo permisivno vzgojo…

»Če bi ne bilo tega determinizma, ki vse tako priskuti,« se je pritoževal Lakotnik, zraven prav nemarno kremžil obraz in dodal: »Nekako se mi zdi prisiljeno vse skupaj. Po drugi strani pa bodimo iskreni, v njihovih evangelijih so same preference in potrošnja, za delo in dohodke pa bo menda poskrbel Descartes ali kako?«

»Mene moti metodologija…« je začenjal Schumpeter a so ga fizične grožnje in obmetavanje s knjigami družbene teorije in samoupravljanja utišale. Kdo ve zakaj je temu tako ali zdi se, da le malo literature tako uspešno zaleže pri literarnemu linču kot prav Kardeljevo pisanje.

»Prav vso lepoto vzamejo iz življenja s svojimi enačbami. Kaj ne vidijo lepih deklet, ki plešejo po mestnih ulicah, da menda narodno gospodarstvo razen kavarn ne potrebuje nič drugega,« je z nenadno žalostjo negodoval baron kakor, da bi čutil prihod povsem nove dobe, bolj preproste in vulgarne kakor je bilo dolgo devetnajsto stoletje pred tem. Pomislite samo na to, da nima za Sveto inkvizicijo lep nasmeh nobene vrednosti, dokler mu ne moremo prikrojiti primerne cene!

»Kaj imajo tu vpletaš enačbe? Z termodinamiko ni prav nič narobe, še celo nekaj romantičnega je na tem, da smo del velikanske entropične migracije, ki bo trajala, dokler ne doseže vrhunca, nakar se bode vesolje ustavilo,« to rekoč se je mag zapada približal divanu in zarotniškemu soju svetlobe, ki jo je oddajala majhna advokatska svetilka na pisalni mizi Julija Cezarja.

»No vidiš, saj sva na isti strani! Prav zato je tako pomembno loviti nasmehe kjerkoli že so, ker jih nekoč ne bo več in v tem je vsa zadeva…«

»Gospoda,« je Modrooki Cezar ves nasmejan vstal od mize, »zakaj bi se prepirali med sabo, ko pa lahko naše pomisleke naslovimo kar na predstavnike Svete trojice, ki zaseda prav zdajci v Novem Orleansu. Katjuša pravi, da se obeta prvovrstna konferenca!«

»Kako nam je to lahko ušlo!« se je jezil Schumpeter nad lastno nemarnostjo in nato objokaje svojo usodo z neverjetno naglico posegel po preostanku belega eliksirja na platnicah Zaratustre. So snifft Zarathustra.

»Gotovo bo prvovrsten program!« se je norčavo nadejal Lakotnik. »Gotovo se rezultatov ne bo moglo razbrati iz naslovov! In kako povedni bodo grafi na prosojnicah, jih že vidim – tega nikakor ne gre zamuditi. Kje je moj samokres?«

Medtem se je von Todt v sosednji sobi že preoblačil iz huzarja v dragonarja. Dragonarsko uniformo je imel, kot se temu spodobi in v skladu z obče poznanimi ter spoštovanimi šegami in navadami vojaškega ceha, izključno za mašne priložnosti. Vsi naličeni in ozaljšani za na južnjaški bal s kreoli so čakali samo še Del Piera, ki se je počasi kobacal izza ovinka, očitno bolj pripravljen na vsepoletno hibernacijo kakor na znanstveni posvet v Mehiškem zalivu.

»Kaj se smejete banditi!?« je dejal užaljeno, z glavo dvignjeno ponosno v zrak, kakor to pritiče kraljevičem, ko je skušal pohitriti svoj korak. »Saj veste kako mi teoretski diskurzi dvignejo apetit!«

V sobi je zapihal topel južni vetrič, ki je kakor puščavski privid odnesel vsako sled za antičnimi konjeniki in mačjim kraljem. Delovno sobo Julija Cezarja v New Yorku je objela svečana tišina neprebranih knjig in praznih steklenic čilenskega bordojca.

A v zraku je bilo tudi nekaj zloveščega, tokove časa je začenjal prevevati hladen veter iz severa. Prihajali so časi hladnih src in vulgarne koristnosti, tempora utilitariana.

Ljubezen in javni dolg v New Orleansu

Francosko metropolo ob Mehiškem zalivu so prelivali žarki kristalne jasnine. V ozadju nad kontinentom so se kot krona raztezali mogočni puhasti oblaki in mesto polmeseca je postalo stičišče med modrino nebes in umirjenimi odtenki valovitega zelenega oceana, kakor pristan med svetovi. Tisti dan se je prestolnica pretiravanja bohotila v zloveščem siju, ki je razgalil pred bogovi in svetom njeno burno zgodovino in bojne rane preteklosti. Ali povsem po pravici povedano največji sovrag mesta niso nikdar bili muhasti sentimenti Karibov nego skozi dolgo zgodovino vzpostavljena družbena razmerja severnoameriškega kontinenta. In ravno za zakrivanje slednjih se potrebuje znanstveno srenjo, da jih zakrinka in zavije v celofan.

Lesk vijoličnega bliska je naznanil prihod rimskega cesarja v pristanišče hedonističnega polmeseca. Mesto se ni menilo za znamenja z neba in se je še naprej lenobno zlekalo pod soncem kakor hladnokrvni kuščar na kamniti plaži. Le stari kreoli so ob vijoličnem blisku prestrašeno zrli v nebo. Rimske cesarje krasi afiniteta do vijolične, do pisanja podzakonskih aktov in poniževanja barbarov. Kadar ni drugega dela tedaj je ključno, da se udeležujejo verskih razprav, koncilov in konferenc, še posebej v tistih primerih, ko je potrebno zatreti novonastale herezije. Brez teh dejavnosti bi institucija cesarja izgubila svoj z zlatom obrobljeni lesk! Živahen vijolični lesket neba pa je hitro zamenjala zlovešča škrlatna barva, ki se je počasi, kakor olje razlivala po firmamentu nad Orleansom novega sveta.

Ko se je nebo prelivalo v barvah preteklosti je meščanska gospoda prihodnosti zasedala v hotelu ene izmed velikih hotelskih verig, ki imajo dandanes izpostavo v vsakem večjem mestu kakor je to nekoč veljalo za NKVD. Mar ni primerno, da je Sveta inkvizicija imela znanstveno konferenco in strateški posvet prav v cerkvi modernosti? Pred vhodom hotela je zapihal mrzel veter in kakor prividi iz hladnega severa so se izrisali vitezi antičnega režima, oblečeni v prvovrstno ozaljšane in barvite uniforme vojaških redov skorajda pozabljene preteklosti. Vratarji, ki jim je bilo jasno rečeno, da bodejo vsi gosti nadvse dolgočasni, z dušami sivimi kakor smrt, so vendarle modro ocenili, da je včasih pač potrebno narediti izjemo.

Lakotnik si je mrmrajoče prepeval prusko vojaško pesem, Wohlauf Kameraden, aufs Pferd, še posebej sledečo kitico o delitvi sveta na gospodo in podložnike: »Aus der Welt die Freiheit verschwunden ist, Man sieht nur noch Herren und Knechte usw.« Za njimi je ošabno tacal muc Del Piero in niti pomislil ni, da bi se oziral na komičnost svoje napihnjene figure po gostiji, ki si jo je bil malo pred tem privoščil v Novem Yorku (s podlago iz Antiohije!). Ne le človek, nego tudi maček se mora dobro počutiti v svoji koži. Sploh pa, govorimo o francoskoafriški prestolnici ameriškega juga in za tamkajšnje pojme je bil Del Piero s svojo zalito postavo kakor narejen za ženitev.

Ob prihodu cezarjancev se je po avli hotela kakor megla razlil duh veličastne preteklosti.Okrog patricijskih konjenikov so se ugašale električne luči in namesto njih so začele nežno svetiti fantomske bakle, oddajujoč pretanjeno vijoličnozlato svetlobo v prostor. Prav sredi vse kalvarije se je Cezarjeva znanstvena delegacija lenobno prebijala do konferenčne sobe 2A, na samem koncu velikega pritličnega prostora, sicer zatemnjenega in tudi sicer prav v ničemer zapomnljivega.

»Kaiser ad portas!« je zanalašč malce glasneje, a še vendarle dovolj potihem, da je vse skupaj izgledalo nenamerno zapel baron von Todt in otvoril znanstveni bal.

Takojci, ko so cezarjanci vstopili v sobano znanstvenizma jih je bil zapustil ves njihov prekrasni lesk. Zdelo se je kakor pri živih mrtvecih in vse je bilo obarvano v dolgočasno sivino. Ali znanstvenike ni to prav nič motilo in kar nekaj izmed njih je očitno celo sledilo predstavitvi o čemer so pričali njihovi mnogobrojni zapiski. Priznajte dragi bralci, to se zdi takorekoč nepojmljivo, ko pa je vendarle znano, da se gre na te zadeve po dnevnico in drugega nič! Po drugi strani pa je sivina predstavljala tisti zlati lesk kateri je dogodku dal potrebno vzdušje resnosti in avtoritete, ki je potrebna pri teh dogodkih, da se ne zdijo sami sebi v namen.

Kakor ladja čezoceanka, ki se ne meni za valove, pa naj bodo slednji še tako grozeči, je predstavitev mirno plula naprej, v konzervativnih tonih belomodrih prosojnic. Sredi sivine mrtvih duš, ki razen lastnih ambicij ne poznajo drugega čisto nič, je v sedmi vrsti (tj. nekje na sredini) gorela kakor fuzijski reaktor duša svetle rjavolaske južnogermanskih potez. Toda, ko se je njen prikupen obraz obrnil proti prišlekom je izgledala vse prej kakor hči habsburške monarhije; namesto tega je bil njen izraz oster kakor Ural ujet v lesk zimskega sonca, v njenih očeh pa se je slišalo žalostno balalajko, ki zavija otožno pesem izgubljenih volčjih brigad.

»Kaj se to pravi zamujati,« je jezno ošvrknila imperatorja, »ko gre za javni dolg v Novem Orleansu!? Hujši ste kot katerakoli ženska s svojo teatralnostjo.« Rusinje so točne, punktum šest, pa božorno boserna!

»Cesarica, nikarte nas ne karajte! Ni vsak dan, da gre človek na tako prestižno znanstveno konferenco. Kako pa bi izgledalo, če se ne bi napravili, potem pa spet ne bi bilo prav?« je moledoval Cezar in njegove modre oči so požirale vsak gib prelepe centralnoevropske rusinje.

»Pozabili smo razpored!« se je začel jeziti Del Piero, menda samo zato, da bi se lahko razburjal kot tako ali tako velja pri mačkah za vsako reč. Počno pač kar se jim zljubi zato pa so tako prikupne!

»Od tu spodaj se nič ne vidi, slišim samo neke neumnosti o genetiki in mezdah,« je nadaljeval s pritoževanjem črnobeli kraljevič: »Kdo je ta burkač? Ga imamo na seznamu? Zagotovo ga imamo na seznamu, takšni so vsi po vrsti za odstrel…«

»I, kdo če biti, Kenneth Rogov vendar!« je odvrnil Schumpeter, edini v celotni družbi, ki se mu je resnično zdelo, da je zopet nekje na Dunaju, v salonu z mičnimi plemkinjami, navdušenimi nad dosežki modernega družboslovja.

»Kako so se organizatorji izprsili!« je nevoščljivo zabrundal Del Piero.

»Rogov je prvovrsten plačanec in prav nič ga ne moti, če se glede določenih tematik osebnostno razvija,« je veselo pripomnil Julij Cezar. »Tako je bil na primer svoj čas velik zagovornik vetrnih elektrarn, dokler ni v nekem kasnejšem članku za savdsko gospodarsko zbornico ugotovil kako neprijetne učinke imajo na migracijo ptic. Sicer pa krasen znanstvenik, vedno se zanaša na podatke!«

»Misliš, da benthamistom zavoljo njihove preračunljivosti računa prijateljsko tarifo?« je vprašal Lakotnik in hitro utihnil ob jeznem izrazu prikupne rusinje Katjuše, v katero se je zaljubil vsakdo, ki jo je bil kdajkoli spoznal.

»Kakšne neumnosti govori,« se je jezila Katjuša, sicer razvojna ekonomistka protokaleckijanske struje, drugače pa tudi upravljalka premoženja. Ali pa je tisto povsem druga Katjuša? Kdo bi vedel. »Zadolžiti se za dostopna stanovanja in prenavljanje mestne infrastrukture je slabo, zasebno zadolževanje za gradnjo neokusnih hotelov in kazinojev pa je celo zaželjeno!?«

»Od cest ni denarnih tokov in od revežev takisto ne!« je pripomnil Schumpeter, ki se je v tistih trenutkih počutil skorajda meščansko. Malo ljudi tako mrzi javni dolg kakor ta avstrijski vešč!

Medtem je Rogov še naprej rinil na svojo stran: »…nižanje davčnih stopenj bo pripeljalo v mesto investicije, ki bodo prevetrile tradicionalno, zakrnelo turistično dejavnost…«

»Tradicija je prikupna,« je komentiral Cezar, »verige hotelov in nakupovalnih centrov pa dobičkonosne.«

»…konkurenca Las Vegasu in celo oddaljenemu Macau, kjer se diha svobodni zrak daljnovzhodnega liberalizma....«

»Pa je šel po gobe še eden zadnjih becirkov tradicionalnega hedonizma,« je z očmi polnimi spominov ugotavljal Lakotnik in si ponovno vrtel filme spominov o kreolskih čarovnicah, krokodiljih obarah in tisočerih paradah, ki se edine na svetu lahko primerjajo s sovjetskimi. Mehanizacija je bila sicer kakopak drugorazredna ali vzdušje zato nič slabše kakor v Moskvi kadar je zasedal centralni komite!

Dobri doktor je medtem zaključeval svojo uvodno priliko o javnem dolgu, za katero se je kasneje, čez nekaj let izkazalo, da je temeljila na povsem napačnih podatkih. Pri tem ni šlo toliko za vprašanje napake iz malomarnosti temveč namenske izbire tistih številk, ki bi lahko potrdile nauk prilike o javnem dolgu.

»Menda bo naslednji panel o ljubezni odličen,« je zamijavkal črnobeli muc in se nemarno zleknil po tleh kakor, da bi bil doma.

»To gre tudi pričakovati, konec koncev kdo bi lahko bolje razumel ljubezen kakor Sveta inkvizicija? Oni se s temi vprašanji profesionalno ukvarjajo, ne tako kot mi, ki smo popolni amaterji,« se je strinjal Schumpeter, prikimval v prazno in se s pričakovanjem vrtel naokrog, da bi uzrl svečenike cerkve pragmatičnih utilitaristov.

Bež dvorana se je svetila kakor rjavo sonce v pričakovanju Treh Kraljev, vse je zrlo na vzhod, čakujoč glasnike meščanskega veka. Velika okna v katera se je upirala popoldanska svetloba so bila priprta z žaluzijami, da bi preskakovanje zvezdne luči ne zaslepilo prosojnic zbranih znanstvenikov. Sicer prostorna dvorana se je zategadelj zdela nekako manjša v soju umetnih svetil, ki jih poganja ples voltov in amperov – tistih sintetičnih kateri se s pravimi vobče ne morajo primerjati. Vse skupaj je sličilo na slab približek kalifornijskih hotelov iz sedemedesetih na katere bi vsi najrajši pozabili, a obširna filmska dokumentacija tega na žalost ne dovoljuje. Če bi se to centralno hranilo potem bi bile stvari drugačne ali zapad pri teh zadevah že od nekdaj zaostaja čeprav morajo biti prednosti zgodovinske cenzure danes vendarle že takorekoč vsem jasne! Toda New Orleans je eno izmed tistih mest kamor pride zgodovina životariti in nekoč priljubljeni odtenki rjave so prav na obronkih Mehiškega zaliva našli varen pristan, kjer se arhitektom ni bilo potrebno sramovati, če je konferenčna dvorana izgledala kakor notranjost švedskega volvota iz osemdesetih. Mogoče je na vsem skupaj nekaj avantgardnega…

»Prihajajo…luč svobode sije na vzhodu, prihajajo…« je bilo zaslišati tresoč evforičen glas nekje iz ozadja.

Odprla so se stranska vrata v sprednjem delu dvorane kjer je bil oder in kamor je zrlo zbrano liberalno občinstvo, iščoč svete besede. Meščanstvo je klicalo po evangeliju, ki bi mu dalo notranji mir in zadoščenje, da je človeštvo na pravi poti, na poti odrešenja. Skozi duri vzhoda je vstopila trojica svetih mož. Svetila jim je luč Oriona in antičnih zvezd Mintake, Anilam in Alnitaka, ki so nekoč davno tega ponosno svetile faraonom, kazoč pot njihovi božanski administraciji posvetnih zadev, namakalne agrikulture in orjaških gradbenih projektov.

»Kdo je ta prvi, pretrgani dolgin?« je vprašal Lakotnik kar tako, a ni bilo potrebno veliko, da je Schumpeter veselo začebljal odgovor.

»Bellman je vrhovni računovodja inkvizicije,« je tiho odgovoril avstrijec, sicer rojen na češkem, kakor, da bi se bal, da bi ga oni na odru slišali. »On skrbi, da se drži računovodskih standardov, ko se diskontira bodoče tokove sreče na današnjo vrednost.«

»Kakšne neumnosti? Kako boš diskontiral nekaj, česar se vobče ne razume kaj šele diskontira?« je na drugi strani malodane zabentil podjetni baron in ko se je že zdelo, da ima v arzenalu še dodatno kritiko (gotovo nekaj z diskontiranjem in negotovo prihodnostjo!) je začel nenadno ovohavati mikroklimo okoli svoje osebe: »Še kdo voha? Kaj je to? Diši po žveplu ali Luciferja ni nikjer na spregled! Pfej, kako grdo se igrajo s simboli, čisto vse bi si radi prisvojili, kaj pa šege, navade in postave bogov?!«

Katjuša je pograbila svojo torbico in v maniri pionirke, ki je takorekoč nič ne more presenetiti, nagnila zvarek jantarjevih koščkov v idrijskem živem srebru. Lakotnik se je istočasno začel prijemati za svoj samokres, ki ga je imel še iz časov Suvorova, Cezar pa je nehote začel otipavati bodalo Bruta ali pa morebiti Judeža… kako čas naredi, da vse postane enako…

»Kako nebogljeno izgledata druga dva, ki sta vsak na eni strani glavnega inkvizitorja. Čisto shirano delujeta,« je dejal Del Piero, ki se je vsemu pompu in dišavam navkljub dolgočasil.

»Izsušeni dolgin je Newton, oni malo krajši, a prav tako ves nebogljen je Galileo,« je zašepetala Katjuša medtem, ko so se inkvizitorji posedli na govorniški oder in s hladom premerili poslušalstvo.

»Inkvizicija razsvetljene sebičnosti je kakor mnoštvo treh, ki delujejo kakor eno; Bellman dirigira tokovom koristosti in skrbi, da se nihče ne spozabi v svojem sebičnem obnašanju – drugače gre vse po gobe! – Galileo in Newton pa predstavljata računsko moč Svete trojice utilitaristične cerkve.«

»Torej,« je zagodel Lakotnik in se pomenljivo božal po bradi, kakor, da bi ga vse skupaj resnično zanimalo: »Če bi povprašal dobrega doktorja koliko moram danes varčevati, da bom srečen celo življenje ali pa, če se mi splača povabiti receptorko tega hotela na večerjo, bi mi znal izračunati stroške in koristi?«

»Točno tako,« mu je odvrnil Schumpeter in začel veselo žugati s prstom, »gre za preprosto vprašanje medčasovne optimizacije mehanskih sistemov, ki se jo lahko aplicira na vsakovrstno vprašanje v zvezi z našimi življenji… potrebno je le pravilno voditi račune bolesti na eni in sreče na drugi strani… ob upoštevanju pravilnih diskontnih faktorjev, se razume…«

»Začenja se…« je zamomljal Cezar in pozornost se je obrnila proti govorniškemu odru.

Bellmanovo predavanje je bilo naslovljeno ‘Nevarnost ljubezni za stabilno delovanje gospodarskega sistema’ in kot se spodobi za mojstra odvajanja je predstavitev krasila neskončna bera zalih enačb, ki so poslušalca počasi, a z največjo mero gotovosti vodile nazaj v objem začetne teze iz naslova. Kot se za intelektualca takšnega kova spodobi, je razumel ljubezen, ki je sicer obče ni razumeti (podobno kot ne razumemo in ne moremo zaobjeti neskončnosti), predvsem iz vidika svojih kompleksnih mehanskih sistemov skozi katere se je prelivala koristnost iz sedanjosti v bodoča obdobja. Ljubezen a la Bellman moramo razumeti predvsem kot možnost, ali potencial, če hočete, za povečanje bodočih tokov koristnosti (tj. sreče) podobno kot investicija v mehanizacijo prinaša povišanje proizvodnje v prihodnosti. Takšno ljubezen znotraj osnovne paradigme utilitarijanske cerkve je Bellman natančno definiral in razumel kot popolnoma sprejemljivo. Govoril je lepo in jasno, njegova predstavitev je bila zanimiva, tekla je naravno, hipoma celo duhovito. Nihče ni mogel oporekati njegovim zaključkom, ki so izhajali že iz osnovnih predpostavk in zdelo se je, da se je na zasedanju meščanske cervke, v mestu starega hedonizma na novo definiralo svet.

»Karkoli si že mislimo o gospodu Bellmanu, treba je priznati, da smo priča vrhuncu znanstvenizma,« je pikro pripomnil Julij Cezar in brcnil zdolgočasenega Del Piera izpod nog.

»Dosti bolj pretanjeno nego inačica iz dvajsetih v Sovjetski zvezi. Tam je vse stremelo k racionalnosti in priznajmo si, ta je nadvse dolgočasna v svoji vzvišenosti! Sreča se mi dosti bolj dopade,« je jel navdušeno razlagati Schumpeter, ki se spozna na vprašanja povezana z mehanističnimi pogledi človeške nravi.

Je že res, da bi bilo menda bolje, če bi se dunajčani držali svojega mediteranskega življenjskega stila in pustili eksistencialna vprašanja duhovnosti mislecem iz človeku bolj prijaznih geografskih širin, na primer Črnogorcem. Za kralje balkanskega gorovja ne moremo trditi, da imajo kakršnekoli pomisleke o svoji naravi, dosegli so vrhunec notranjega ravnotežja brez, da bi k temu sploh stremeli. Po drugi strani je dunajski človek po naravi razklan, malodane shizofren, ujet med germanskimi ideali bavarcev in prusov na eni strani, med lagodnostjo sredozemskih ljudstev, nad katerimi je toliko časa gospodoval, na drugi.

Vsa vprašanja o sistemu ljubezni iz strani poslušalstva so bila predvsem tehnične narave. Na primer: »Ali se lahko ustavimo na tretji prosojnici, kjer v sedmi enačbi povežete ljubezen s produktivnostjo dela, mar ste prepričani, da je odvod v enačbi sedem a) pravilen?« Ali pa: »Ste razmišljali o empiričnem testiranju vašega modela?« Takšne in podobne neumnosti je spraševal znanstveni živelj o vprašanju ljubezni in ekonomskega sistema.

»Pravim samo,« je medtem jel razlagati Lakotnik, »da je definicija vsekakor napačna, je pa vsaj točna, samo to pravim…«

Katjuša je veselo prikimavala kakor to ljudje radi počno kadar se v resnici niti malo ne strinjajo s trditvami sogovornika: »Ljubezen je vse razen tisto kar Bellman ponuja v svoji definiciji in tu se strinjam, da je nehote odkril njeno najboljšo možno definicijo. Karkoli že razumemo kot ljubezen potem to zagotovo ni tisto o čemer govori vrhovni inkvizitor…«

Baron je temu veselo prikimaval: »Odkril je antimaterijo ljubezni! Kdo bi si mislil, ti meščani so nadvse iznajdljivi živelj, čeravno prav ničesar ne razumejo.«

»Mijauuuu, kako mi je dolgčas… zakaj moramo poslušati te neumnosti? Toliko bordelov in tradicije mi pa svoj čas zapravljamo z vprašanji ljubezni, kako neumno, kako nepraktično…«

»Pokaži vsaj približek vljudnosti in dobre reje,« je tečnega mačkona okaral Cezar, »kaj pa porečejo meščani o nas, če potegnemo samokrese preden se konferenca zaključi? Imeli nas bodo za periferne neotesance!«

»Saj to tudi smo!« je prhnil nazaj Del Piero in se, odskočujoč pred imperatorsko brco, zleknil pod nogami Katjuše kjer je meni nič, tebi nič počel s čedenjem svojega kožuha, kar tako, povsem svobodnjaško in vsem na očeh.

Medtem je Bellman poplesaval po odru kakor spreten igralec na odru londonskega gledališča ali ljubljanske Drame. Za čisto vsako vprašanje je imel odgovor in vsaka poizvedba iz občinstva ga je veselila kakor drugega nič! Vedno je bilo slišati nekaj podobnega: »Med družbo in posameznika takorekoč ne more biti razlike, če trpi sreča posameznika, tedaj trpi celotna družba – in v tem tiči past ljubezenskega vprašanja!« In kako se je razpričal o reševanju matematičnih enačb, katere menda predstavljajo na sploh ključ do srečnega obstoja ne le posameznika nego celotnega človekovega kraljestva! Tako je na primer – ne glede na naravo vprašanja – vedno svaril: »Ogoroženost procesov optimizacije…« Ali pa: »Napačni izračuni bodoče koristnosti zavoljo teh povsem nepričakovanih impulzov, ki zmedejo vse izračune in vržejo sistem ven iz ravnotežnega položaja.«

»Prav ima, tudi sam se kdaj zalotim pri takšni površnosti! Na primer, iz povsem neznanega razloga kosinus zamenjam za tangens kadar se zagledam v svetlolaso bankirko, ki kakor kraljica koraka po Antiohiji. Ali menda se zaradi takšne površnosti vendarle ne skliče vesoljnega koncila?« se je čudil baron, ki ima na splošno afiniteto, skorajda nagnjenost, do svetlolasih bankirk v visokih petah. Kako konzervativni so ti zemljiški lastniki v svojem razmišljanju!

»Ničesar ne razumeš,« je razočarano zamahnil z roko Schumpeter, »sploh ne gre za trigonometrijo – bodimo iskreni, kdo sploh razume kaj je kosinus? – problem avtentične ljubezni je sistematske narave! Se pravi, ne zmotiš se le enkrat temveč se v svojih izračunih motiš ves čas, v tem je problem pri vsej stvari.«

»Kam je šel nemški idealizem, kje je romantika?« se je žalostno spraševal Del Piero in se priliznjeno smehljal Katjuši, ki je bila hvaležna za njegove norčije.

»Še vedno ne vidim problema, kaj pa je narobe, če se človek zaljubi in malce napak računa odvode? Od kdaj je to postalo kaznivo dejanje?«

»Če bi bil malo pred tem posluša ne bi bilo nobene potrebe po vseh vprašanjih! Gre preprosto za dejstvo, da je družbeno ravnotežje lahko doseženo izključno, če vsakdo računa odvode sam zase, brez, da bi se oziral na počutje drugih. Problem avtentične ljubezni je seveda v tem, da je to načelo kršeno…«

»…in tako ne trpi samo posameznik, ki se je primoran odrekati svoji sedanji in bodoči koristnosti, temveč trpi tudi celotna družba…« Tako je istočasno govoril Bellman, ponavljajoč osnovne dogme zbranim znanstvenikom, ki imajo vobče najrajši preproste predpostavke katere naredijo raziskovalno dejavnost neprimerno bolj enostavno!

»In zatresejo se strune sveta, ki pade v globel neravnotežja,« je teatralno zamahal z rokami Julij Cezar. Iz obraza se je lahko razbralo hkrati občutke jeze in ravnodušnosti hkrati, po eni strani so ga Bellmanove neumnosti jezile, po drugi strani je bil zunaj prelep dan in greh bi bil, če bi dovolil, da znanstvena pridiga to pokvari.

»Ravno v teh tresljajih nepričakovanega se skriva življenje,« je Katjuša zapela kot žalostna violina.

»Ne poslušate,« je mijavknil juventino pod njenimi nogami. »Tresljaji niso dobri za vašo koristnost! In kako bi bilo, če ne bi akumulirali koristnosti, vas vprašam? Pomembneje; ali kdo ve kje se hrani? Se zato odpre bančni račun?«

Kavbojc, ki se že dolgo tega ni več zanimal za eklezijastična vprašanja, je klintistvudovsko zabrundal in vsi, vključno z Del Pierom, so svojo pozornost ponovno uprli proti odru.

»In tu pridemo do drugega problema v zvezi dovoljevanjem vpliva ljubezenskih impulzov na našega odločanja,« je svečano zaključeval s predstavitvijo svojih izsledkov vodja svete trojice. »Če namreč vemo, da naša odločitev pripelje do neoptimalnega rezultata, ki naredi gospodarstvo šibko, alokacijo resursev nepopolno in potencialno rast upočasnjeno, potem je morebitna odločitev za optimizacijo pod vplivom ljubezni neodgovorna ne le za posameznika temveč za vso družbo. Z drugimi besedami: ljubezen je sebična.«

Sledil je ogromen aplavz, ki je Bellmana podkrepil v prepričanju, da govori svojemu, izbranemu ljudstvu dobrih ljudi. Prav nikomur izmed izbranih znanstvenikov se ni zdelo čudno inkvizitorjevo povezovanje gospodarjenja in ljubezni; prav narobe, nenavadno bi bilo, če se pri vprašanju strasti ne hkrati vpraševali tudi o donosnosti borznih indeksov. Indeksi, ti so za romantike prvi!

»Še med rdečim terorjem smo vedeli, da so nekatere hegeljanske halucinacije svete!« je besno stiskal pesti Lakotnik.

»Bi že videl kljukec, če bi se še takšno piskal, ko bi naletel na Kornilovo gardo,« je bilo slišati von Todta, ki je dejansko služil s Kornilovim. Poleg lepše ikonografije je njegovo udinjanje za belogardo razumeti predvsem iz vidika velikih družinskih posesti v Sibiriji. Baron je za propad zadnjega svobodnega cesarstva kakopak krivil zioniste.

Spet je zadonelo iz odra, dvorana se je zalesketala v bežu, veselje je preplavilo občinstvo in obljuba novega sveta je kakor vetrič nežno poplesavala med udeleženci koncila družbenih znanstvenikov: »…nevarnosti takšnega neodgovornega obnašanja so menda danes že vsem očitne. Toda ne bojte se dobri ljudje, naslednje leto prinaša koncil v Nikeji – kjer so koncili že od nekdaj doma – in tedaj zapišemo rezultate naše študije v cerkveno zakonopisje. Zlato pravilo modernosti se glasi: vsakdo naj optimizira sam in vse bo v ravnotežju, vse bode harmonija, danes in za vekomaj!«

Kakor naročeno se je prav pri koncu znanstvene pridige iz polsna prebudil Kavbojc, da bi preizkusil kako se zlato pravilo obnese v praksi. Počasi je vstal in se nato še bolj ležerno, kakor se je to počelo zapadno od Louisiane, odkorakal proti vratom. V ozadju so se vrteli grafični prikazi novih cerkvenih doktrin.

»To se pred bataljo pač ne počne!« se je zgrozil baron in začel iskati samokres, da bi umiril svoje strahove. »Kje je moj smodnik? Ali pa vsaj generator nepredvidljivih števil, menda nisem ves štof pustil doma?!«

»Šel je po kanapeje, to bo to,« je mirno odvrnil Cezar, kot kapetan, ki se mu na obzorju prikazujejo oblaki, čeravno je vsenaokrog videti samo sonce sibirskega anticiklona, ki ga je bilo zaneslo v Mehiški zaliv.

»Kako kapitalna ideja!« se je strinjaje s svojim bratom ali pa morebiti samo tovarišem, odločil tudi Lakotnik bojkotirati sejo meščanskega politbiroja in se namenil prilastiti kanapeje pred sejno dvorano.

»Mestni zrak resnično osvobaja,« je s smehljajem dodal Cezar in skušal poljubiti Katjušo, ki si je medtem resno zapisovala enačbe novega zakonopisja.

»Namesto, da se norčuješ, bi mi lahko pomagal s parcialnimi odvodi!«

In tako je bil primoran, brez poljuba in brez naklonjenosti nje, zaradi katere je bil tistega dne sploh prišel v Novi Orleans, iskati modrooki imperator v vijoličnem iskati uteho v dobrotah ameriškega juga.

»Prav nikjer ne najdem ribe po pariško! Kaj ne vedo, da so najboljše ribe zapečene v testu?« je robantil Lakotnik in nemarno premetaval naokrog po japonsko pripravljene ribe. Riž in sašimi sta bila vsepovsodi in še dobro, da ni bilo naokoli kakšnega teoretika kulture; njim se takšno obnašanje na splošno ne zdi primerno. Poleg negodovanju nad postrežbo pa so bile tu še občasne teoretske opazke: »Kako naj optimiziram svojo potrošnjo, če ni nobene izbire? Miza kar prekipeva od zdravja!«

»Pozablja se na dušo,« se je strinjal baron, ki je tudi pogrešal svinjino ali zaradi dobre vzgoje tega ni obešal na veliki zvon.

»Očitno liberalni red deluje le, če sprejmemo pravilne odločitve,« je še naprej maširal Lakotnik, kot rdeča armada v diru. »Na koncu dneva, če se bolje pogleda, takorekoč skorajda analizira celotno situacijo, so se liberalci prelevili v kolektiviste. Še ljubezen bi prepovedali, ker krivo vpliva na gospodarsko rast – kot, da je pri tem kaj novega, zakaj mislijo, da smo uvedli poroke?!«

»Vedno se skuša odkrivati nekaj novega, ko pa je vendarle že vse odkrito,« je veselo prikimaval baron in se malce zdrznil, ko je sašimi pomočil v neko lokalno namesto v sojino omako.

Vzporedno na lokalni časovnici je dvojica temnopoltih varnostnikov pred vhodom v avlo premikastila bradatega vzhodnoevropejca. Šlo je za hegeljanca zatorej si je klestenje prav gotovo tudi zaslužil. Kakor se za to vrsto šarlatanov spodobi se je skušal subverzivno udeležiti zasedanja meščanskih delegatov. Pri tem se je poslužil principa odkritega rasizma rekoč, da »mu je vseeno kdo od njiju ga spusti skozi vrata na konferenco, ker ste vi ljudje tako ali tako vsi isti.« Potrebno je priznati, takšen pristop ima svojo tradicijo, še posebej med kontinentalnimi filozofi, a tistega dne se je očitno nekaj zalomilo.

Toda za usodo bradateža se ni menil prav nihče.

»Spominjajo me na mlade kristjane,« je ob zvokih mikastenja jezno ugotavljal imperator in hladno zrl v kanapeje polne ribjih trupel, ki so prav tako hladno zrla nazaj. »Vse hočejo v svoji domeni, vsak čut, vsako odločitev, vsak del našega obstoja hočejo razložiti iz svojega vidika in to enovitost imenujejo za estetsko, ko gre kratkomalo za holokavst nad lepoto mnogoterosti…«

»Po drugi strani riž ni tako slab…« je ugotavljal Lakotnik.

Vitez daljnega zahoda je mirno spremljal ves kraval in nikakor ni imel namena dovoliti, da bi kaos sveta podrl njegovo rutino. V kotu se je posvetoval z whiskeyem iz Tennesseja in brusil bliščeče matematične objekte neznane narave. Od daleč je izgledalo, da se igra z matrikami. Ali pa je morebiti krajšal enačbe, da bi zavoljo kompaktne oblike tudi najdaljši polinomi postali malce bolj mobilni. Od zunaj se je vsake toliko časa slišal krik bradatega hegeljanskega filozofa, ki je v tisti točki skušal varnostnika na vsak način prepričati, da je v resnici tudi on sam na novo rojeni utilitarijanec. Kako lepo prilika naredi pragmatika. Celo najbolj zateglih preferenčnih struktur se v gulagu človek kaj hitro odvadi.

Zopet so se odprla vrata in skoznje je stopil izgubljeni brat, Schumpeter.

»Si zapisal?!« se je zadrl baron.

»Kaj, če sem zapisal?« je začudeno spraševal dunajčan in tudi sam kaj hitro začel negodovati nad ponudbo.

»Kakšne neumnosti vprašuješ; dopolnjen seznam prepovedane literature vendar! Menda bodo že vendar odrezali Heineja?« se je baron veselo namuznil nad briljantnostjo lastne ideje.

»To bo določeno šele v Nikeji, ampak menda bo devetnajstemu stoletju trda predla. Drugače je bilo govora o transmisijskih mehanizmih. Na primer, predstavljaj si, da se pri množici n agentov avtentično zaljubi n-k agentov potemtakem....«

»Še francoske solate ni… kako lepo je bilo počitnikovati s tovarišicami pod Jahorino,« se je zasanjano spominjal Julij Cezar tistih prelepih dni, ko se je patricija prepoznalo po partijski izkaznici.

Schumpeter, ki vobče nima manir, je še naprej govoril o transmisijskih mehanizmih, čeprav je moralo biti na tistem mestu vsakomur jasno, da je glavni problem zgrešena kmetijska politika, ko pa ni bilo nikjer pršuta in francoske solate: »… ljubezen tako predstavlja lažno, začasno srečo, ki pripelje do napačnih investicijskih odločitev kar zmanjša ugodje v prihodnosti. To kakopak ne bi bilo problem, če se zgodi samo sem ter tja, toda epidemija ljubezni, to si ni težko predstavljati, lahko ohromi celoten ekonomski sistem…«

Zunaj se je slišalo obupane poskuse kričanja bradatega filozofa, ki so mu počasi pojenjale njegove moči.

»… in kar je zanimivo je sledeče: celo poroke nas ne rešijo pred to nadlogo, ko je dandanes ta institut tako zvodenel. Problem je predvsem v tistih primerih kadar se ženita predstavnika različnih stanov kar pripelje do neželjenih učinkov redistribucije dohodka, ki ni, to boste morali priznati, pravzaprav v ničemer različna od obdavčitve…«

»Problem je predvsem v tem, da reveži ne posedujejo varčevalne narave protestantov,« je hudomušno odvrnil baron in požrešno ugriznil v mehak kos sašimija.

»…točno tako! In potem je tu za vzeti obzir še vpliv stopnje varčevanja na obrestno mero in že smo tam…v glavnem pri porokah pazljivost ni nikdar odveč…«

Baron je pogoltnil še zadnji kos sašimija, si obliznil prste in prislonjen na mizo je začel polniti svoj samokres s smodnikom in svetlikajočimi vektorji, ki jih brez skalarjev vobče ni bilo varno prijeti v roke, tako zelo natančno jih je bil prejšnji dan nabrusil. Tudi Kavbojc je še naprej malodane bolestno urejal polinome, brusil vektorje in pripravljal nove kombinacije linearnih enačb za svoj algebraični arzenal. Pred vrati se je nadaljevalo mikastenje. Če je bilo še pred parimi minutami ječanje vzhodnoevropejca slišati kot arija nemškega idealizma, je bilo sčasoma slišati samo še tope odmeve udarcev in utrujeno sopenje dvojice varnostnikov.

»Schumpeter, bodi tako dober in odreši nesrečnega psihoanalitika njegovih muk,« je dejal Cezar, srknil ceneno penino in nato tudi sam začel iskati smodnik.

»Kako ga naj odrešim, če pa najbrž podzavestno hoče biti tepen!« je zabrusil naturalizirani avstrijec bolj ali ne samemu sebe, čemur je sledila obupana gesta bogovom in nato še skorajda namensko počasna hoja proti venomer tišjim zvokom izpred velike veže pred glavno konferenčno dvorano. Schumpetrove manire kažejo na njegovo razhajanje s hegeljanci glede vprašanj metodološkega individualizma in s freudijanci glede vsega ostalega. Medtem si je Cezar prižgal cigareto in v svoja že davnaj mrtva pljuča posrkal preventivni nikotinski obliž za trenutke nad katerimi bdijo pošastni obrisi banalnosti kramljanja.

»Gospod, kajenje je tu prepovedano. Moral vas bom prositi, da ugasnete cigareto,« je dejal najbližji izmed zaposlenih in se začel premikati proti imperatorju s plenilskim izrazom nekoga, ki je bil ravnokar doživel razodetje, da je cesar gol. Ali pa vsaj brez pretorijske garde. Oblaki potencialne energije, v katerih je bil ujet ves gnev nestrinjanja z metodo, ideologijo in pripravo prigrizkov – sicer glavnih treh postavk, za katere mora poskrbeti vsak gostitelj – se je začel mrzlično spreminjati v kinetično energijo in postalo je popolnoma jasno, da ima služinčad hotela a la Kalifornija (sicer sredi Novega Orleansa) smrtonosne namene…

Satanska umetelnost matematike

Z natančnimi, kot luč hitrimi potezami zapadnega mojstra matematičnih akrobacij je Kavbojc v kotu beležil postavitev sovražnih služinčadnih jedinic. Segel je v boršo in iskal najbolj ostre konstrukte čiste logike kar jih je premogel njegov arzenal. Ko je našel kar je iskal se je s filmsko brzino zavrtel kakor algebraična balerina proti zloveščim silam kvizlinškega natakarstva in iz njegove desnice je poletela ena sama samcata Mandelbrotova snežinka. Čeprav je drvela z nenavadno hitrostjo, ki jo nismo navajeni pri navadnih snežinkah, je vseeno poplesavala v vihravih vzorcih zimske idile in nežno pristala sredi velikega prostora kot majhen, v ničemer zapomnljiv trikotnik.

A takoj, ko se je dotaknila tal se je začela množiti, na prvi trikotnik se je natisnila podoba še drugega, tokrat obrnjenega na glavo in skupaj sta tvorila šestkrako zvezdo. Z močjo eksponentne funkcije, ki jo je bil Kavbojc zalučal s svojo levico za drugi rafal, so snežinke postajale venomer bolj kompleksne. Vsaka nova širitev je poglobila kompleksnost, iz trikotnika je nastala zvezda, v naslednjem koraku je iz zvezde nastala še bolj kompleksna kreatura in kmalu se je osnovna snežinka razširila po tleh avle kot Mongolska horda skozi stepe Centralne Azije. Služinčad ameriškega juga, nevajena Mandelbrotove zime je zamrznila kot motorne divizije Wehrmachta pred Leningradom. Preden bi se zvesti služabniki meščanstva lahko odzvali na to nepričakovano situacijo so jih pokosili udarci pesti finomehanikov, ki so nekdaj, davno tega, kovali galaktične kolovoze in razmetavali zvezde naokrog kakor otroci dvajsetega stoletja svoje frnikole.

»Vse lepo in prav, a umetnega snega še vedno ne maram,« je med pihanjem v roke dejal Lakotnik in se namenil proti vratom velike predavalnice.

»Tekstura je tista, ki naredi razliko. Zato je na ameriškem tako težko odpeljati veleslalom, ker se struktura ne sklada s kratkimi ovinki,« se je strinjal Schumpeter, sicer strokovnjak za snežno vprašanje, ko pa je vendarle naturaliziran avstrijec judovskega rodu, rojen na češkem.

»Severnoameriški sneg je dober samo za smuk in za drugega prav nič.«

Medtem je Cezar v miru še zadnjič globoko vdihnil tobačni dim in se odpravil proti vhodu v glavno predavalnico.

»…če torej izhajamo iz vašega principa, kjer je vsak posamezen del načrta optimalen, se pravi vsaka odločitev sprejeta danes na podlagi izračunov maksimiziranja užitka in minimiziranja bolesti je optimalna ne le danes, temveč tudi jutri in pojutrišnjem…«

Med Katjušinim napadom na problematičen konstrukt sprejemanja optimalnih odločitev z obzirom na prihodnost so se odprla oboja vrata in v predavalnico so vstopili avantgardni patriciji, našemljeni za krvavi bal. A na veliko žalost zapisovalca teh dogodkov se je v veliki Louisianski batalji obetal le spopad pešadij, brez kraljevskih enot težke konjenice.

»Groteskna terminologija s katero je prisiljena operirati, da jo razume srenja tehnokratov in njihovih gospodarjev ji res ne pritiče,« je dejal Cezar, občudujoč borbeno kraljico sibirskih step.

»Kaj pa vem,« je z igrivim izrazom plemiškega poželenja odvrnil baron von Todt, »meni se še skorajda bolj dopade kadar tako vulgarno govori o koristnosti ljubezni. Kaj si naj človek pomaga z ljubeznijo, če ni zraven malo pokvarjene koristnosti… šele takrat postane vse skupaj zanimivo.«

»… iz vaše prve predpostavke, ki trdi, da je vsak optimum dosežen po vaši metodi izračunavanja optimalnosti človeškega obnašanja, mora torej slediti, da je tako dosežen optimum del večjega načrta in ne predstavlja le najboljšo odločitev za trenutno obdobje temveč tudi za vsa bodoča obdobja. Ampak, če je temu res tako, potem nimate nobenih osnov za prepoved, ki jo zagovarjate. Kajti vaš lasten inštrumentarij tako ali tako temelji na ideji, da je vsako zasledovanje lastnih preferenc optimalno, ne glede na naravo teh preferenc.«

S pomladno radostjo, ko se svet ponovno prebuja in se s prijetnim ugodjem spominja občutkov prejšnjih pomladi, so se zali konjeniki drzno in ponosno postavili okoli Katjuše kot mitske figure iz neoklasicistične slike. Okoli ruske teoretske ekonomistke so tvorili polmesec, ki je z ledeno jezo in pričakovanjem drzno zrl v oči vulgarnih svobodnjakov in njihovih zloveščih namenov. Julij je šepetal z Del Pierom – mački so odlični strategi, znano je – in se na splošno vlekel počasi kot neprespane poletne noči, a to je bilo gotovo le za zavajanje sovraga ali pa je morebiti šlo za nek čuden rimski obred, ki se drži trojanskih imigrantov na apeninskem polotoku. Del Piero je vestno poslušal a ni mogel iz svojega kožuha in njegovo spakovanje bi težko ocenili za profesionalno, na splošno bi opazovalec dobil občutek, da je črnobeli maček miroval izključno zato, ker ni imel v rokavu nobene primerne norčavosti.

Del Piero je poplesujoče stopical proti odru, vstal na zadnji nogi in se začel dreti kot da bi ga ga odirali pri živem telesu: »Prišel je imperator, odet v vijoličast škrlat, prišel je imperator, priklonite se pred njegovim obličjem!«

S šapami je veličastno zamahnil kot igralec v gledališki predstavi proti vstajajočemu Cezarju z modrimi očmi v katerih se je razplamtelo rdeče plamenovje fuzijskih eksplozij (ali pa je šlo za neprofesionalno fotografijo!): »Cerkvena oblast je nad dušo v onostranstvu ali zakoni sveta so Cezarjevi!«

In nato še doneča konjenica: »Cezarju kar je Cezarjevega!«

Galileo, Newton in Bellman so ostali iz svojih sedežev in zrli v konjenike sodnega dne s prezirom predstavnikov nove dobe, ki zre v zadnje vzdihljaje preteklosti kakor moderni ljudje knjige pred pogani. Njihove dolgočasne uniforme finančnih tehnokratov so predstavljale temne obleke temačnih namenov. Razgreti zrak je neprijetno digitalno zašelestel in po meglicah so se začeli lesketati strelam podobni vektorji, poplesavajoči po nevidnih tračnicah iz vseh nebesnih smeri. Izvor skrivnostnih vektorskih puščic in njihova narava je bila zavita v temačnost nevednosti, ki je potemtakem kakopak narekovala previdnost. Bogsigavedi kje so se bili svetlikajoči vektorji že potikali v preteklosti! Okoli inkvizitorjev se je začela kopičiti nenavadno čudna svetloba; po eni strani je bila svetla kakor nebeška jeza, po drugi strani temačna in zastrašujoča, kakor, da bi namesto odrešitve prinašala mrzle sence nad duše liberalnega življa, naučenega v znanstveni metodi in nenavajenega nadnaravnega.

Del Pieru je uspelo uloviti enega izmed vektorjev, ki mu je skušal spolzeti izpod krempljev kar je mačkonarju še bolj polepšalo dan. »Kako naivno, mogoče, če vektor bi matrika bil, a zato bo potrebna še kakšna dodatna dimenzija!« se je repenčil Del Piero s svojim ulovom in začel naštevati slovenske (le zakaj ravno slovenske?) pregovore o žgancih in pridobivanju mišične mase. Nasveti se ne skladajo z obče sprejetimi standardi kalifornijske zbornice lepih ljudi in jih zatorej na tem mestu izpuščamo, da se ne bi med naivnimi mladostniki našel kdo, ki bi se ujel v past ogljikovih hidratov.

»Poglej ga mačkona, samo poigraval bi se, povej rajši kaj o vsebini. S čim imamo opravka?« je skozi hrup obupano zarenčal Lakotnik

»Kdo pa je tebe postavil za centuriona? Zavetnik vinske trte kaj?« mu je jezno zabrusil nazaj mačkonar rex. »Sploh pa, čakaj, da prežvečim skozi trodvratno kožo. Mhm, mhm, očitno imamo opravka z nečim primalnim, mhm… tole je zagotovo plazilec, deluje povsem na principu instinkta.« Del Piero je z užitkom grizel skozi digitalne enkripcije, ki so se ves čas spreminjale in prilagajale požrešnim čekanom, da bi ubranile sredico vektorja pred kremplji konzervativnih jezdecev.

»Diši po kapitalu,« je zamrmral Cezar.

»Diši po marsičem messire ali bilo bi neznanstveno, če ne bi tega tudi preverili. To, da ima kapital rad vektorje že ptički čivkajo, a tu se boste strinjali, da mi vendarle nismo (in tudi nočemo biti!) glineni golobi za odstrel!« je z obrtniškim ponosom zafrulil Del Piero in še naprej maltretiral nesrečni vektor z njegovimi digitalnimi belimi krvničkami, ki so se na vse pretege trudile obdržati sredico na varnem. Vektor namreč izgubi vso moč, ko vidimo njegovo bistvo. Tako kot vampir je bitje noči, vsemogočno v varnem objemu planetarne sence vse do prvih žarkov iz dežele Jutrovega.

Onemogli algoritmi so popustili pred čekani kraljeviča mačje republike in začela se je pojedina. »Zagotovo gre za finančni kapital,« je izvedensko pripomnil Del Piero.

»Ali je sploh še kakšne druge vrste?« je vprašal Schumpeter in mojstrsko odskočil pred strelico iz daljnega vzhoda ali pa morebiti iz Marsa. Le kdo bi vedel, ko je pa kapital tako brezbarven in dolgočasen.

»Ob kakšnem drugem trenutku, bi lahko dejali, da gre za vmesno vprašanje…tako pa…,« je Kavbojc prekinil svojo skandinavsko zavezo molka.

»Letina je krizna, to se pozna,« je Del Piero ugotavljal med prežvekovanjem logičnega konstrukta. »Zagotovo krizna, da, da, to se ne more spregledati. Vse je v teksturi in v kriznih letih je kapital bolj trpek, ker se ga stiska iz negotove delovne sile, ki trepeta pred odpuščanji. A obenem je v tem tudi čar takšnih letin!«

»Še vedno prisegam na pruske letnice iz sedemdesetih 19. stoletja. Ni ga čez koalicijo militarističnega junkerstva in svobodomiselnih kapitalistov, če hočeš dobro letino,« tako je vse skupaj komentiral von Todt, sicer pivoljub kot se za mezopotamca tudi spodobi.

Del Piero je nadaljeval s svojim gastronomskim inšpeciranjem, da bi skušal odkriti ne le časovno nego tudi geografsko komponento agresivnega finančnega kapitala. Menda je sicer šlo za derivat.

»Mhm, mhm, tako, tako, vidiš vse postaja jasno,« je momljal. »Tale je zorel na Isle of Man, tamkajšnji strežniki pustijo posebno aromo, ki ji ni enake nikjer drugje, le Guernsey se ji mogoče približa. Mhm, prav gotovo, Isle of Man, kot pribito!«

»Gospoda,« je zadonelo iz druge strani dvorane, ki se je bila medtem po večini že izpraznila. »Nobena pretirana analiza ni potrebna, to vam zagotavljam,« je dejal glas matematičnega ekonomista in voditelja Svete trojice utilitaristov, velespoštovanega doktorja Bellmana, »kratkomalo se je proti vam in vašim ekscesom zedinil cel svet!«

Za njim je visoka in suha figura angleškega znanstvenika (poudarek na e lepo prosim!) mrmrljala kot radi mrmrajo ljudje, ki hočejo biti opaženi in so ponosni na svojo ekcentrično naravo. Vsake toliko časa je bilo slišati besede kot so »neregularnosti«, »nepravilnosti«, »nepopolnosti«, »napake«, zraven pa še glagole kot »odpraviti«, »uničiti« celo »anihilirati« kar je potrebno priznati, zveni res grdo in takšna uporaba tujk je popolnoma neokusna, malodane nedopustna!

»Izak, le počasi! Počakaj še na tokove iz Cobb-Douglasovih mlinov potem bomo udarili po njih,« je Bellman zagotavljal svojemu podivjanemu tovarišu v orožju.

Zraven njiju pa se je v telefonsko slušalko usajal Galileo, prav po italijansko in klical po okrepitve iz kitajskih zakladnic, ki so bile bogate z ujetim delom diktature proletariata katera je v očitnem mazohizmu izžemljala samo sebe. »Kitajci prihajajo,« je z veseljem dejal, pospravil telefon in se postavil v držo, ki je bila nekje med anime likom sredi večepizodnega dvoboja in akademikom soočenim s posebej vzdržnim integralom.

»Tole pa bo kaj? Tale kapitalska nevihta, kaj? Kot pri Kobaridu kaj?« je skorajda veselo pripomnil Lakotnik za katerega tako ali tako ni nikdar veljalo, da je popolnoma pri pravi.

Nato je bilo iz druge strani akademske fronte (vse skupaj je potekalo izjemno podobno kot v prvi svetovni vojni, vektorsko vojskovanje je skorajda vedno frontne narave. Ve se.) zaslišati zmagoslavno grožnjo iz ust nadutega italijana, ki se je menda v tistih trenutkih imel za rimljana. Vse lepo in prav, vsakdo se mora kdaj počutiti kot zmagovalec.

»Naj bode v srcih veselje, danes se pokoplje pošasti ancien regime-a, ne le Kitajski komunisti, vse centralne banke sveta, vlade demokracij in tiranij, še hudičevi mlini vpreženi za dosego stoletnih sanj liberalnega življa!« tako ekstatično si je prav filmsko zamišljal Galileo zmagovito bodočnost. In roko na srce je potrebno priznati, da je vključitev satanskih mlinov, ki jih poganjajo vse duše naše kolektivne preteklosti, kot tudi bodočnosti kajti v sobanah smrti čas ne obstaja, popolnoma obrnilo razmerje moči v akademski batalji Mehiškega zaliva.

»Tole spominja na izgon iz raja,« je z odprtimi ustmi dejal Kavbojc in zrl v manifestacijo moči izbranega dela milijarde duš.

»Brat, tukaj se moram odločno nestrinjati s tvojo primerjavo. Tole je končna rešitev po Robespierru. Poglej kako nesramno se spravljajo na zadnje ostanke zemljiške gospode! Kdo bo skrbel za vrtove Babilona, ko mene ne bo več?« je objokaval svojo usodo von Todt, a časa za objokavanje ni bilo kaj veliko…

Galileo je že v naslednjem trenu odvrgel svoj suknjič in začel vrteti igrivo nevihto svetlobe v nekaj zločestno temačnega, v nezdravo luč, ki sveti tako močno, da ubija dušo. Istočasno je bilo slišati Newtonovo inkantiranje starih alkimističnih receptov in pravnih aktov, kateri bi mu dovoljevali formalnopravno moč nad akumuliranimi silami vektorskih brigad mednarodnih financ. Matematični konstrukti z dolarskimi vrednostmi so zlovešče obletavali zemljiške lastnike vsemirja, razkazujoč kolektivno moč kapitalističnega razreda. Kot divja žival; kakor pleme kobilic ali armada os so obletavali antične patricije s sovraštvom, ki ni bilo razumno, nego rojeno v njihovi digitalni podzavesti: patriciji so hoteli tokove obvladovati, jih omejiti ali celo predrugačiti in vektorji so na nekem nivoju to željo po nadzoru in zatiranju njihove svobode tudi čutili.

Newton je končal s svojo pravniško inkantacijo še izza njegovih časov v Cambriških šolskih klopeh, kjer so mlade fante učili poleg alkimije tudi principe temne pravniške magije srednjeveških sholastikov. Ko je vidno utrujen od recitiranja zaključil urok svoje priviligirane izobrazbe se je končalo divje opletanje (v resnici niti ne tako divje, temveč podobno manevriranju velikih ribjih ali ptičjih jat) vektorskih bitij; bila so pokorjena in njih lastninske pravice v rokah Svete trojice. Okoli njih so tleskale strele in še malo prej svobodni tokovi financ so zaščitniško obletavali svoje nove gospodarje. Kot orientalski plesalec, ki se premika kakor eno s svojo notranjo energijo je angleški džentleman znanosti umetelno skočil v zrak in z mogočno brco zalučal akumulirane vektorje, ostre kot so lahko ostri le objekti čiste logike, v smer Katjuše in njenih huzarjev…

… po prostoru se je razletelo na tisoče majhni svetlikajočih se nosilcev kapitala, od matrik vseh vrst, do navadnih vektorjev. Dolgočasna sobana v kateri se je še malo pred tem sprejemalo načela nove svetovne ureditve, je postala velikanski kanister kemijske reakcije. Neskončno število trkov med posameznimi delci kapitala je zviševalo pritisk in temperaturo; občutek v dvorani je sličil na Vietnamsko džunglo. Medtem se je kapital z vsakim trkom še naprej plodil, vsaka spremenjena smer je pomenila novo špekulacijo in nekje v ozadju so se borzni mešetarji (predvsem fiziki in superračunalniki) veselili rekordnih dobičkov.

»Ali je bilo to resnično potrebno, vas vprašam? Mar se ne bi raje zmenili za posebno izdajo v reviji Ekonomski človek in tam diskutirali kot ljudje?« je nejevoljno zamrmral baron von Todt. Matrike tako ostre, da niti ne moremo biti prepričani, če sploh obstajajo ali pa so le imaginarne, so se razletele skozi predavalnico, ki je bila sicer po večini spraznjena. Ostali so le statistiki, ker so na podlagi preteklih podatkov ocenjevali, da je hotelska dvorana popolnoma varna in to še celo upoštevajoč vse potencialne standardne odklone. Njihove hipoteze so se izkazale za nepravilne in dolgočasni bež je prelil sveži škrlat slepe vere v znanstveno metodo.

A v očeh huzarjev, ki so bili priča že mnogo kompleksnejšim algebraičnim ofenzivam, ni bilo videti strahu. Vitezi tako filozofskih kot barskih disputov so povsem rutinsko vzpostavili mnogobarvni matrični ščit, mešanico turkizno modre, cesarsko vijolične, agresivno rdečih in digitalno oranžnih matrik. Šlo je za rimsko želvjo formacijo Testudo, ki jo je bil formalno razvil Poincare dasiravno so jo na intuitivnem nivoju razumeli tudi rimski centurioni. Ali brez formalnega matematičnega dokaza je težko reči, če neka stvar sploh obstaja!

»Iskreno povedano, manjka nam logotip,« je dejal Lakotnik in se naslonil na oranžno matriko s ponosom zidarskega mojstra.

»Resnično Lakotnik, kakšne logotip neki? Potrebujemo grb!« je Lakotnika okrcala Katjuša. »Logotip ima lahko kdorkoli, za grb pa je potrebno podmazati prave ljudi! In tudi nosi se ga povsem drugače, kot noč in dan.« Kdo bi se lahko nestrinjal s tem opažanjem?

Bellman je medtem besnel in obljubljal oblegancem »neoptimalno večno ravnotežje« kar je bilo na seznamu najbolj šibkih žalitev v zgodovini vseh žalitev zagotovo pri vrhu in je izzvalo primerne salve smeha. Medtem je proti rimski obrambni formaciji poletela flota velikanskih matrik s florescentnimi številkami in znaki, ki so se veselo svetlikali in spreminjali pod transformacijami linearne algebre; Newton in Galileo sta poskrbela, da je vsaka celica v matriki ves čas menjala svoje stanje, da bi na ta način zmedla obrambne pozicije reakcionarnih jezdecev progresivnih namenov. Tik nad ščitom so velikanske matrike razpadle in se razcepile v tisočero majhnih matrik, ki so poletele proti ščitu iščoč šibkosti in morebitnih odprtij. Istočasno je velikanski skelet, zapolnjem le še z ničlami, počasi zavil po nov sveženj kaskadnih matrik.

»Violentia est potentia ali tile so preveč predvidljivi,« je z veseljem ugotavljal Del Piero, ki je, tipično za njegovo vrsto, vse skupaj samo z zanimanjem opazoval. »Kaj?« je dejal užaljeno ob jeznih pogledih, ki jih je bil deležen, »mar mi je vzeta moja pravica po prvem amandmaju ali kako? Saj nismo v Bizancu, da bi se moral držati nazaj! Kdo pa je vas postavil v centralni komite, da bi mi očitali?!«

Medtem je Kavbojc iz svoje usnjene borše (sintetične ne zdrže ostrine matričnega arzenala!) potegnil sedmero matrik; od povsem transparentnih, do absolutistično zlatih in meščansko srebrnih, ki so se kar šibile pod težino hranjenih informacij. Grški znaki, latinske črke in občasna števila (vsi vemo, da se pravo algebro izvaja brez števil!) so se spreminjala s takšno hitrostjo, da opazovalec ni moral zapaziti ponavljajočih se vzorcev. Je šlo za beli zvok ali morebiti za Brownov valček? Kavbojcu, ki je bil, roko na srce, že od nekdaj pritlehni narcis, kakor to obče velja za severnjake, je njegova duša gorela v pričakovanju, njeni plameni pa so drli skozi ledeni pogled izostrenih oči viteza matrične zaveze. V zraku je bila negotovost, ki jo je podžigal Kavbojčev divji ples z Linearno Algebro. Newton se je prestrašeno oziral proti divjanju prikritih, pritlehnih funkcij, polnih neznanih verjetnostnih porazdelitev, nepričakovanih metov kock in antične abecede. Z veščino, ki je morala biti prirojena, drugače tudi ne more biti, je jezdec zasneženih prerij in poledenelih jezer zalučal kompleksne algebraične stvaritve proti taboru liberalnih križarjev, ki so vse preveč samozavestno opazovali matrično bombardiranje svojih nasprotnikov. Tako se klestijo liberali, od daleč in vedno s premočjo v surovinah na svoji strani.

Namesto odrešitve pred ugonobljajočo negotovostjo pa so prelepe matrike, ki so se svetlikajoče podale na svojo pot uničenja le grozeče lebdele in obletavale cvet inkvizicijske garde. Vse skupaj je bilo jako čudno in hudo nadležno iz vidika pripovedovanja.

Newton je jezno kot šahist, ki je tik pred matom in se še opoteka od preteklih rund opazoval ples Kavbojčevega digitalnega mrčesja, ki je zlovešle plesalo okoli inkvizicijskih junakov meščanstva. A cambriški mag ni včeraj privekal na svet in nekaj v zvezi s celotno ofenzivo naprednjaških belogardistov iz druge strani matrične zavese mu nikakor ni pustilo miru. Bog ve, da na svetu ni bolj preprostih bitij od angleških empirikov.

Gre za velike otroke, ki prste vtikajo v električne vtičnice dasiravno vsak normalen kontinentalec ve, da se tega ne sme početi. A kaj se čem, navada je železna srajca in Newtonov oklep ni le iz železa nego menda celo iz novodobnih karbonskih materialov. Takšna preproščina naredi obstoj anglosaksona lahkoten, sprehod skozi življenje pa kakor ples po idiličnih oblakih. Venomer kadar se sakson znajde v dvomu ima pri roki svojo empirijo in takoj, ko nekaj ne razume začne testirati, podobno kot pri je npr. pri Nemcu naraven odziv na probleme citiranje državne ideologije ali prepevanje Lorelai.

Da je bilo nekaj sumljivega s Kavbojčevimi konstrukti, o tem ni dvoma. Da je bil Newton primoran pregledati kaj točno je narava negotovosti, o tem takisto ne moremo dvomiti.

»Ho, ho, sedaj postaja vse jasno! Herr Bellman, gre za kamuflažo – matrike niso polne nepredvidljivega logičnega smodnika temveč gre za preproste diagonalne matrike, polne enic in ničel. Vse ostalo je le za okras!« Temu je sledila ponovna slepa baraža inkvizitorjev.

Za neuke bralce, diagonalne matrike so enostavna bitja Platonove univerze, elemente imajo le na diagonali, povsod drugod so prazne in ne vedno povedati ničesar zanimivega. Kavbojc se je s svojim napadom očitno posluževal metod matematične kamuflaže. Tega se je bil naučil v zimski vojni proti sovjetski zvezi!

»Banditi, uporabljajo ortogonalen napad!« se je zadrl Schumpeter.

Kot se za generala spodobi je Cezar skorajda z zadovoljstvo opazoval sovražnikovo strateško postopanje: »Zagotovo manjka prefinjenost, a perzijska metoda lokostrelske baraže se lepo obnese tudi pri imaginarnih puščicah.«

»Kaj se ne bi? Menda je že Gauss dokazal, da je perzijski pristop le specifična uporaba splošnega načela,« je pametoval Del Piero in gledal kako se na tisoče puščic financkapitala zaletava v matrično trdnjavo huzarske garde.

Matrični napad pod pravim kotom je topil obrambno zidovje in za rimsko želvjo formacijo ni ostal niti rezidual – napadalci so do potankosti odkrili skrivnost zaščitne formacije in se ji prilagodili kot ekonometrični model prirejenim podatkom. Prvi salvi, ki je odprla bojišče, je sledila flota superdiagonalnih matrik, kombiniranih z zgornje- in spodnjetrikotnimi matrikami. Za primere teh lepotic si naj bralec le ogleda Slepič na koncu naše pripovedi. Gre sicer za klasične modele, ki so poznani vsem ljubiteljem in zbiralcem primerkov imaginarnih eskadrilj brez katerih si modernega vojskovanja tako ali tako ne moremo zamišljati. Občasno pa se uporabljajo tudi v statističnih bataljah, a tam ponavadi venomer napačno kar nas ne sme čuditi; znanstveniki so površna svojad, da jo lahko iščeš!

»Hudimana, kakšni so ti zlodjevi gradienti pod katerimi nas klestijo?« se je hudoval Kavbojc in odbijal še posebej nadležen roj vektorjev, ki so ga obletavali iz vseh strani kakor afriški komarji Južno Evropo. »Mar jim ni nihče povedal, da to ni vljudno? Tega se vendarle ne počne, da takole vulgarno operiramo z matematičnimi idejami. Se vam ne zdi, da je vse skupaj neokusno?«

»Kakopak, jasno, jasno, vedno kadar ne povadim svojih odvodov gre vse v franže, spet drugič kadar nisem kockarsko razpoložen tedaj se vse vrti okoli verjetnosti. Zakaj se teh zadev ne doreče pred veselico, kaj? Kako se že odvede eksponentno funkcijo? Sveta pomagavka, Jakobijeve matrike sem imel v dosti lepšem spominu!« mu je odgovoril Schumpeter in skušal transponirati svojo matriko, tj. pretvoriti vsako vrsto v stolpič inu obratno, da bi odvrnil Bellmanov pravokotni rafal.

Bralca na tem mestu ne bomo dolgočasili z opisom vojskovanja, ko se je tok bitke v naslednje pol ure enkrat prevesil v eno in nato zopet v drugo smer. Matematični opazovalci so uživali v izmenjavi simetričnih pozitivno definitnih matrik, z odprtimi ustmi so spremljali Cezarjeve mojstrske Choleskyjeve razcepe – uporabil je zanimivo kombinacijo hunske metode požgane zemlje v drugem koraku pa se je poslužil biblijske metode ‘naj bo luč’ in matrike so bile razcepljene kot sveža bukev v rokah natančnega kranjca. Najbolj pa je navduševal spreten ples Katjuše in matrik Jakobija, preminulega maga matrične algebre sicer pa menda tudi lastnika vektorja unikatnih proporcev na desni strani verjetnostne porazdelitve.

»Tole kliče po anglosaškemu maksimu vojskovanja: preko izgubljenih bitk, do zmage v vojni,« je ves utrujen od odvodov in transponiranja dejal Schumpeter.

»Kdo ne bi zmagoval po gosposko ali pri angležih lahko vedno računaš na podmukle metode,« je zamišljeno odvrnil Lakotnik in se spominjal nekaterih bolj unikatnih pristopov otočanov v zgodovini vojskovanja. »Ponavadi se izkaže za najbolj učinkovit pristop kontinentalna blokada, časih pride prav tudi genocid. Toda pri pogromih je potrebno biti previden: ljudi knjige nikar!«

»Nekaj je gotovo, meni pojenjajo moči, oni pa delujejo še povsem frišno,« je dejal Kavbojc.

»Oni so bitja mrtvih duš,« mu je odgovorila Katjuša, »njihova moč je neskončna. Veličasten tok, ki izvira iz bogastva tisočerih rodov človeštva. Kar vidimo pred seboj so le prazni kalupi, organske baterije, ki se polnijo z delom živih in mrtvih ujetemu v finančnih inštrumentih. Brez kapitala bi bili votli kakor strah in nemočni kakor poletni vetrič.«

Del Pieru se je celotna predstava sprva zdela zanimiva, a po drugi strani je v algebrski vojski že tako, da ko si videl eno matriko si bolj ali manj videl vse in beločrnega mačkona je zanimanje popustilo. A podzavest se je še venomer izkazala za največjega sovraga mirnega počitka in tudi mogočni nagon mačje narave, se ni moral upreti njenim peklenskim mahinacijam. Kot fantomski ud katerega bolečina noče popustiti, tako tudi zle misli o koristni taktični intervenciji niso hotele zapustiti sinaps mačjega kralja. Jezno se je prebrnil na svoje noge in odtacal proti Katjuši in Cezarju.

»Tu ne gre drugače, potrebno bo narediti zasuk, to je ključ!« je pametujoče razlagal mačji kralj, vstal na zadnje noge kakor se za pravega mačka spodobi in naenkrat se mu je pod šapami prikazal bež tipkovnica zraven nje pa veliki katodni monitor, kakršnega se dandanes le še redkokje zapazi. »Takole se reči streže,« je samozadovoljno pripomnil in začel nerodno (a zelo prikupno) tipkati s svojimi šapami po stari tipkovnici. Na zaslonu se je izpisalo naslednje sporočilo:

Del Piero klofutne Sveto trojico z velikansko postrvijo

Mačkon se je igrivo muzal, ko je z nemarno ošabnostjo premikal svojo šapo proti tipki Enter. Nato je pritisnil na tipko in pol pričakovanja gledal naokoli, očitno pričakujoč nekaj drugega kot le pošiljanje zgornjega sporočila Bellmanu in kompaniji. Ko se ni nič zgodilo je začel bentiti in kleti kakor star pomorščak in tolči po tipkovnici.

Nato se je zgodila povodenj, zatresla so se nebesa (ali pa morebiti le zgornje nadstropje hotela zgrajenega v socialistični maniri) in nad Bellmanom se je sesul strop skozi katerega je pridrvel hudournik ogromnih postrvi, ki so skakale ena čez drugo in klofutala na vse strani.

»Poglejte to je znamenje, prihaja odrešenik, vrača se Gospod!« tako je govoril Lakotnik, sicer član centralnega komiteja, a pritlehni revizionist in katolik najhujše vrste. »Kesam se za vse objave v Vladivostovskem glasilu, obžalujem vse jesetre in polnjene merjasce, vidim svojo zmoto in prosim odpuščanja!« Komunistični konvertiti so najhujši!

Medtem, ko so postrvi nepričakovano klestile skozi matrike Svete trojice in ko se je Odrešenik pojavil še zadnjič pred prihodom dobe Vodnarja je Del Pieru uspelo izvesti preobrat za taktični premor in strateško zasedanje za vse razen za Lakotnika, ki je v povodnji videl znamenje Končne Bitke, holivudskih kometov in tretjerazrednih dokumentarcev; predvsem pa je na dan privrla slaba vest še izza časov NKVD-ja, slavne predhodnice KGB-ja.

»Muc ima prav, dokler posedujejo hudičevo rafinerijo za fosilna goriva iz veke vekov duš, hladno stisnjenih v logaritemskih pečeh pekla, prav prijetno pripravljenih za obdelavo – » na tem mestu je bilo slišati prikimavanje in strinjanje von Todta ter Del Piera, ki takšnih bližnjic pri stiskanju življenja iz duš vobče nista odobravala « – potem bode naš pogum in zala oprava prej ali slej zagotovo popustila pred industrijsko produkcijo čistega kapitala iz onostranstva. Kako se naj borimo proti tako učinkovitemu nasprotniku?«

»To je sveta resnica,« je prikimal Cezar, čigar oči niso več imele zenic nego so svetile kot fluorescentno modri biseri, fuzijski reaktorji hladne jeze. »Tudi Von Todtovi biriči se skrijejo proti tako učinkovitemu procesu izkoriščanja, kjer ni potrebno odvečnih operacij in prikritih metod, nego dušo preprosto logaritmiraš in že je vse pripravljeno!«

»Obglaviti jih je potrebno pri njihovem viru,« je zaključila Katjuša in skorajda istočasno izstrelila pod Bellmanove noge Hessovo matriko drugih odvodov, menda samo zato, ker je izgledala varljivo velikanska. »Muc nama lahko odpreš pot do Luciferjevih soban?« je ljubeče vprašala Katjuša in menda je bil zavoljo utrujenosti njen nasmeh vreden še desetkrat več kakor ponavadi. Njena lica so gorela v škrlatu in sredi dežele sužnjev je stala ponosno kot partizanka novega sveta.

»Vidite te kremplje? Verjamem, da se pod Uralom ne spoznate na te stvari ali ti kremplji so vrhunec mediteranske prefinjenosti,« je samovšečno pripomnil Del Piero in se ogledoval kakor, da bi se mislil kupiti. »Od kje mislite, da mi vsa tuja valuta in obveznice? Zagotovo ni Kafka vlomil v strežnike Zveznih rezerv ali pa morebiti mislite, da je to storil starec Dostojevski, kaj? Menda vendarle ne mislite, da smo z mešetarjenjem prišli do vile v Antiohiji?«

Nato je začel naštevati seznam svetovnih literatov, ki niso imeli ničesar opraviti s krajo obveznic, redkih samokresov in neskončne zaloge gumijastih bonbonov. Vmes je vsake toliko nekako nenaravno zarezal v hotelska tla s svojimi kremplji in ravno pri Asimovu, ki menda še ideje za roman ni bil sposoben ukrasti, da o čem vrednem sploh ne govorimo, je tako jezno urezal v tla, da se je namesto raztrgane preproge prikazal valujoč svetal portal, ki je vodil neznano kam. Del Piero se je sprehajal okoli nepravilne svetlikajoče luže in delal nove zareze naštevajoč pogroma vredne japonske pisce začenši z Murakamijem in njegovim pojmovanjen nadnaravnega. Ves čas je počasi a gotovo razširjal lužo, dokler ni bila velikost v skladu z medgalaktičnimi standardi za meddimenzionalne duri.

»Samo trenutek prosim.« Zraven pa še zajedljivo: »Razen, če misli gospodična, da bi morebiti Homer to bolje izvedel?« To rekoč je mačkon skočil v svetlobno okno, ki je prijetno zavalovilo in zavibriralo, še lepše kot, če bi bilo ustvarjeno izpod peres grafičnih mojstrov iz holivudskih studijev.

Ni bilo časa za sladke obljube snidenja, za nežne poglede in prijetno bolečino dveh ljubimcev, ko se objemata še v dvojini, ki naposled postane ednina katera je popolnoma prežeta z vonjem zaljubljenosti. Duša postane pomlad, ki se boji prihoda poletja. A neskončni objemi se ne morejo roditi med akademsko bataljo in rimski Kaiser, prvi svojega imena, je od prelepe Kleopatre ruskih step, severnega sija in razvojne politične ekonomije dobil le poljub na lica in nagajiv nasmeh, ki bi vrnil up še tako melanholičnim vilincem. V naslednjem trenutku je skočila skozi Del Pierovo razrahljano razpoko realnosti in zapustila bojišče, ki je krvavelo s pohabljenimi vektorji in razbitimi matrikami.

Bratovščina kozmičnih patricijev se je zavedala nezavidljivega strateškega položaja v katerem so se tedaj nahajali, prav tako kot so se inkvizitorji zavedali, da za zmago potrebujejo samo potrpežljivost. Pod Newtonovo baražo sta se Galilejo in Bellman počasi približevala po bokih v upanju na končno rešitev patricijskega vprašanja.

»Nisem bil grajen za Stalingrad!« je objokaval Lakotnik, ki je v roku vsega nekaj minut izgubil vso vero v centralni komite in objemal eno izmed Del Pierovih velikanskih postrvi. Vmes se je vsake toliko spomnil kakšne modrosti iz Biblije in ponovno obljubljal zvestobo Jezusu Kristusu, ki je postal od historičnega mita nenadoma bona fide prerok prvega reda. »Poljska kampanja mi je bila venomer bolj pri srcu. Kdo pa njih ni klestil, vas vprašam?« je obupano dodal Lakotnik.

Lutajoč vektorske granate, podobne tistim, ki so jih imeli svojčas pruski polki, je Von Todt klical po novih znanstvenih paradigmah. »Kot latentni freudijanec to težko priznam ali preprosto imajo prevelik vektorski stog, tako se pač ne moremo klestiti kaj?«

»Mogoče bi posegli po neracionalnih številih – utilitarijanci mrzijo neracionalnost bolj kot Satan križ!« se je pridružil posvetu Kavbojc, ki je bil menda še najbolj v svojem elementu kadar se je lahko sprostil na bojišču. Takšnih se je za bati – za vietnamski sindrom ni kriv Vietnam!

Nato je začel mrmrati Cezar; mogočno, kot to počno le imperatorji, da se je zdelo, kakor da je grom materija postal in iz njegovih ust je začelo doneti nekaj v latinski vulgati potomcev langobardov, frankov in veselih gotov. Žalostne gote je bila pobrala klinična depresija sredi Ravenne že davno tega.

»Benigne fac, Domine, in bona voluntate tua Sion, ut aedificentur muri Terra Sancta!«

Splošno velja, da je latinščino nemogoče razumeti in menda je ravno zategadelj še tolikanj bolj popularna med jezikoslovci, da je dosegla skorajda status Veblenovske dobrine; govorca obdaje z avro intelektualnega prestiža, četudi mlati prazno slamo. Zatorej ne smemo zameriti neukim liberalcem, ki znajo le računati in se branja vobče izogibajo še bolj nego Kristus poljubov, da si v tistih trenutkih imperatorske jeze niso prav posebej jemali k srcu.

Dramaturška predstava pa vendarle ni bila brez haska. Po tleh se je zasvetlikalo zlato valovanje neznane svetlobe, trigonometrične funkcije so izmenjujoče poplesavale in širile svojo domeno čez trupla vektorskih armad, polnih ujete človeške energije, ki je hlepela po svobodi od svojih algebraičnih ječarjev. Delo je janičar postalo, a prihajala je baročna osvoboditev zlatorumenih valov, ki so na Cezarjev poziv preplavili sobano in utopili sanje tisočletnega liberalnega reda.

Barva Balkanskih bogov in rap izvajalcev je razsvetlila prostor in prekričala dolgočasne odtenke bež barve avtomobilskih tovarn iz severa. Okoli Cezarja in njegovega spremstva se je postavil zlati zid Jeruzalema, za njim so Jezdeci Apokalipse branili Kristusa pred scientološkimi barbari. Matrični topovi izpod rok Newtona in Galileja so peli še bolj divje kakor prej in se besno zabijali v zlato obzidje, iščoč pravi kot, da bi se obrambni zid stopil kot število kadar ga pomnožimo z ničlo. A zastarela religija – ali morebiti kar njih cvetober? – je postavila branik neracionalnega, ki ni deloval v isti univerzi kakor matrike in njihova pravila algebre. Zidovi Jeruzalema so stali malodane zato, ker je Cezar dejal, da naj stojijo – tu ni bilo nobenih pritlehnih funkcij dragi moji, nobenih algoritmov ali kakšnih drugih receptov, šlo je malodane za božanski edikt!

Obzidje novo orleanskega Jeruzalema je tvorilo popoln krog in v sredini se je na tleh v zlatem izpisala grška črka pi, neskončno število, ki je bilo prevelik zalogaj tudi za računske sposobnosti Lorda Newtona.

»Briljanten aksiomatski zasuk,« je pripomnil Schumpeter, dasiravno ve o aksiomih toliko kot teoretski fizik o vijakih. Za varnimi zadovi neracionalnosti pa se je ponovno vrnil pogum tudi Lakotniku, ki je ponovno trobental in orkestriral kot v časih NKVD-ja. Bentil pa takisto kot tržaški škot na steroidih ali o tem se nikakor ne spodobi pisati!

»Jeruzalemski zidovi nam ne bodo pomagali pred izvidnico Zveri,« je med prižiganjem cigareta v umirjenih tonih opažal Kavbojc.

Cezar se je prijel za glavo in obupaval nad Kavbojčevo omembo zveri in splošno dramatično vnemo naturaliziranega severnjaka: »Lepo klaftranje, a nikjer nisem omenil Napoleona.«

Pragmatični baron je medtem zasedal s Schumpetrom in v svoji knjigi dolžnikov – živih in mrtvih, baronu Mezopotamije ne uide nihče! – iskal plačance na poziv.

»Imperator kaj poreče vaša visokost na špansko falango? Rekonkvistadorjev ne gre zanemarjati – slabi kvartopirci a jim zato ostane toliko več sreče pri vojskovanju,« je računovodsko precenjeval vrednost uporabe španskih borcev von Todt.

Cezar je medtem skočil nad razprto zlato kupolo, zalučal salvo linearnih enačb, ki so zavoljo neskončnega števila rešitev za nekaj časa zmedla utilitarijance vajene enostavnih učbeniških primerov. Ob pristanku je prikimal baronu, ki si je z nožem zarezal majhno rano v prst in s krvjo zapisal v skrivnostno knjižico dvoje imen. Kot se za takšnega gospoda spodobi, vodi baron nadvse urejeno gospodarstvo, vsakokratne izdatke zabeleži in s seboj venomer nosi stare zvezke kjer so zabeležene raznovrstne kategorije dolžnikov, bilanca iz njegovih posestev ter seznam naslovov preizkušenih konkubin, ki jih zavoljo njihove iskrene neiskrenosti ljubil dosti bolj kot katerokoli drugo žensko.

Med zlato kupolo neracionalnosti in med doktorji svete sebičnosti so začela pokati tla, ki so se do tedaj vsemu klestenju navkljub še dobro držala. Na sredi bojišča se je iz betonskih razpok prikazalo dvoje lesenih krst.

Rodrigo Diaz Bivarski, poznan tudi kot Cid Campeador je vstal iz svoje krste, bledoličen kot beneška lepotica in okrašen s križi iz lesa, litoželeza, kompozitnih materialov in celo iz arabskih matrik. Povsem drugače je bil ohranjen Gonzalez Kordovski, el Gran Capitan, nekdaj desna roka španske krone. On menda ni bil kvartopirec temveč ga je Schumpeter ujel v objemu kraljice Izabele (medtem, ko se je on sam odpravljal k njenemu možu!) in tišino se plača. Oba sta bila oborožena do zob, Cid Campeador je držal v vsaki roki narobe obrnjen meč, da bi trpel kot je nekdaj trpel Gospod in s tem tudi sam prevzel nekaj grehov človeštva nase. Narobe obrnjena meča sta izgledala kakor dvojica križev, ki ju je Cid uporabljal kot dvoje anten za lovljenje bližnjih grehov na nižjih frekvencah.

Po drugi strani je veliki kapetan bolj kot na princa Jezusove vojske sličil na saracenskega pirata, z lesenim okroglim ščitom dvomljive kvalitete in z mečem, ki je bil roko na srce večji od viteza. Pri napadih ga je vodila božja volja, venomer se je namreč zadrl: »Naj bo, kakor Bog da!« Ali po domače: »Deus vult!« Vsekakor na tem mestu obstaja dvom, če je španski saracen res tako pobožen ali pa resnično ni znal napovedati kam ga bo odneslo, ko naslednjič zaluta sebe in svoj meč v sovraga. Pri tem je treba prepoznati tudi prednosti takšne nenavadne strategije. Vključno z Gonzalesom Kordovskim ni prav nihče vedel kam bo odneslo viteza in njegov meč.

Viteza sta tudi brez namigovanj in navijaških vzklikov prepoznala lažne inkvizitorje in začela počasi, korak za korakom korakati proti Sveti trojici, kakor špartanska falanga nemrtvih. El Cid je krvavel kakor pri kolinah in zaradi njegove neracionalnosti se je inkvizitorjem obračalo v želodcih. Človek pač ne zadaja sam sebi neugodja! Veliki kapetan pa je prav nerodno cepetal naprej; zavihtel je meč, ki ga je nato s svojo težo povlekel naprej za nekaj korakov, kjer je ponavadi pristal na obrazu ali zadnjici in ponovil vajo. Situacija je sličila na premikanje mehanizmov parne lokomotive, če bi inženirji ne znali spremeniti pogonske sile v kolesa temveč bi naokoli bezljale le železne šine, ki so pritrjene na kolesa lokomotive.

A malce vstrani, v odročnem koščku dvorane se je med raztresenemi stoli in finančnimi brošurami skrivala tretja krsta, docela spregledana med grotesknim spektaklom gotskosaracenske predstave, ki je preplavila prostor in že samo zaradi nenavadnosti od vseh prisotnih zahtevala njihovo pozornost.

Odmaknjena omara v kateri je bilo hranjeno telo neznanega preminulega nesrečnika je začela počasi puhati iz svojih pljuč nepoznan dim, ki se je previdno razlezal skozi bojišča louisianskih turističnih kapacitet. Sprva se je kadilo le pomalem, kakor pri kadilcu pipe; dim se je diskretno kot vešča kurtizana plazil naokoli in se počasi ovijal okoli celotnega prostora. Moralo je miniti manj kot četrt minute in iz porozne krste je začel dim puhati z mladostno vihravostjo industrijske revolucije. Krsta je nato začela nezdravo vibrirati in glasno ropotati, da samo Bog ve kako je ostala statično sklepčna.

»Kaj za božjo voljo?« je bilo slišati iz tabora utilitaristov ravno kakšen trenutek ali dva preden je dim začel podivjano divjati iz vseh por raztreščenega bojišča, kot pleve industrijskih obratov v devetnajstem stoletju. Slišati je bilo ogromno kašljanja in neznani plin se ni oziral na ovire svetih zidov Jeruzalema, zaobšel je vsakršne matrične ovire in ovijal se je kakor piton okoli nebogljenega vektorskega življa. Ko je vsa dvorana kašljala in hlastala za čistim zrakom je iz krste zavijal maničen smeh, podoben davljenju violine ali dušenju trobente.

Žvižgajoč si veselo melodijo se je skozi dimno zaveso prebijal Philipe Aurelous Theoprast Bombast von Hohenheim, bolj poznan pod njegovim latinskim nadimkom Paracelsus. Če je bilo iz vseh strani slišati krehanje je Bombast po drugi strani vdihoval vase strupen plin kot, da bi se bil ravnokar zbudil na gorski kmetiji nekje na Innsbruškem.

»Iperit, ni mu enakega,« je zadovoljno dejal iatrokemik in in alkimist, skorajda žalosten, ker je plin počasi padal na tla in tvoril meglico pod nogami vojskujočih frakcij.

»Julij stara sablja, kaj se je povabilo izgubilo v pošti kaj?« je še veselo dodal in začel brskati po svojih velikih boršah, ki sta mu viseli čez obe rami.

»Hudič ima šesti čut za takšne zadev,« je potihem dejal Cezar.

»Čuti tresljaje strun po celem stvarstvu,« je dodal Schumpeter, ki je prestrašeno zrl v divjo pojavo pred seboj.

»No, menda se ne bomo le gledali?« je skorajda razočarano ugotavljal alkimist in nagnil zdravo merico iperita, pomešanega z tekočim srebrom.

Pod zlatim zidovjem se je vnela bitka fanatikov; španska borca sta vlekla katoliško linijo in vsaka napaka sveta je po njunem izhajala iz neskladja med dejanskim stanjem sveta in zdravimi načeli katolištva. Kaj ima sicer o tem razlagati saracen ne bomo vedeli nikdar. Po drugi strani so utilitarijanci še naprej gonili svojo maksimizacijo užitka, minimizacijo bolesti in vsega kar je neprijetnega na tem svetu.

»Herezija, je kakor pleve,« se je drl Newton in iz svojih rok kot pobezljan streljal rdeče matrike, ki so bile napolnjene s kombinacijo suženjskega dela, fiktivnega kapitala in delovnih ur visokokvalificirane delovne sile. In to v ravno pravšnjem razmerju. »Če ga ne zatolčeš, se razširi in pogoltne cel vrt!« Takšni so bili vrtnarski nasveti znanega fizika.

A če je njegovo divjanje zamotilo nepredvidljiva viteza z njunimi pipci, bi težko reklo, da je inkvizitorjem uspelo doseči enak učinek pri bombastičnem kemiku, ki je iz svojih borš vlekel nenavadne starodobne granate in istočasno s tem mešal venomer nove zvarke, da bi jih lahko zalučal sovragu v obraz. Bombast namreč ni imel nikakršnega poznavanja kemičnih procesov, a to ga ni ustavilo pri njegovi empirični metodi eksperimentiranja v kateri je vidno užival. In čeprav se je kljub svoji obilni postavi mojstrsko izmikal matričnemu topništvu ga je med prelivanjem neznanih zvarkov Bellman ujel na levi nogi. Matrike, obogatene z enačbami tisočerih neznank, so letele proti betici alkimističnega orjaka… in zgodilo se ni prav nič. Bombast se je začel veselo krohotati in se ni pustil zmotiti pri svojem varjenju.

»Ho, ho, poglej jih, kaj ste mislili, da me vaše funkcije pokopljejo? Koga pa še boli logaritem!? Saj nisem akademik, da bi bežal ob vsakem vektorskem preletu! Požvižgam se na vaše logične rafale, pa naj bodo še tako ostri. Pozabljate, jaz sem bitje drugega časa!« To rekoč je pogoltnil srebrnomodri zvarek, se za trenutek nakremžil in nato kot zmaj bruhal plin, ki je ob stiku s kisikom eksplodiral in začel goreti. Dvorana je zagorela v plamenih njegove norosti in Paracelsus je ves požgan poplesaval med plameni, namešujoč venomer nove kombinacije čarobnih napojev kot so to nekoč počeli galski druidi.

»Zmešalo se mu je,« je zgroženo ugotavljal Schumpeter.

»Takšen je že od nekdaj,« je hladno odgovoril Cezar, »je bitje, ki je prosto spon razuma, vsaj tistega formalnega. Pri svojem delovanju se ne ozira na teorije, ne postavlja hipotez temveč le deluje.«

»Nepredstavljivo!« je bledolično odgovoril avstrijec, ki si takšnega neurejenega obstoja nikakor ni znal predstavljati.

»Oh še kako predstavljivo mon cher,« mu je zagotavljal rimski samodržec, »kratkomalo je izven domene logičnega zato ga tudi matrike ne morejo poškodovati – njihovega obstoja ne priznava.«

»Toda kako je to možno?« se je spraševal dunajski jezdec, »brez funkcij ostane samo še kaos.«

»In točno to je Bombast: on je empirični kaos, o nobenem dejanju ne premisli vnaprej temveč ga preprosto izvede – je popoln alkimist, njegov celotni obstoj temelji na eksperimentih. Poskusi in nato vidi kaj se zgodi. Takšen je bil od nekdaj.«

»Z vsem spoštovanjem, mislim, da je čas za strateški umik,« je interveniral v diskusijo nemrtvi baron. »Tele batalje ne bomo dobili, utilitaristi so akumulirali preveč duš, naj si razbijejo zobe na špancih in alkimistu.«

Kavbojcu ni bilo treba dvakrat reči; kot mojstrski igralec pokra je iz svoje borše spretno potegnil petoro matrik in jih zalučal proti nebesom. V letu so se spremenile v prelepe perzijske preproge, ki so letele vsaka v svojo smer. Jezdeci in Cezar so se odgnali od tal in se zavihteli vsak na svojo in odleteli v vesolje z neznansko hitrostjo zapuščajoč Zemljo daleč v ozadju. Vmes so perzijske preproge zamenjali za prekrasne repate komete, ki so ravno takrat igrivo obletavali zemeljsko osončje. V rokah Jezdecev Apokalipse so kometi goreli kakor mogočna mavrica. Namesto burkačev in pustnih mask iz Novega Orleansa je grmela skozi Mlečno galaksijo strahovita vsemirska konjenica. Izgledali so veličastno, kot gospodarji, ki so se vrnili domov.

»Nismo narejeni za podjetnike bratje!« se je zadrl Cezar svojim četam. »Bogastvo si moramo zagotoviti, preden je sploh ustvarjeno!« Nato pa dodal še: »In najti moramo Tovarno klišejev.«

To rekoč se je petorica razkropila vsak v svojo smer, iščoč izvor družbenega bogastva in mistično Tovarno klišejev, ki je po vseh pripovedih nadvse nenavaden proizvodni obrat katerega lokacija se igrivo prilagaja iščočemu, ga obletava, a se mu nikoli ne pusti ujeti.

Zakrinkana zgodovina modernosti

»V trenutku, ko stopam na to svetovljansko prizorišče (…) stopam naprej zakrinkan.« Rene Descartes ali Renatus Cartesius po latinsko

Viharniški jezdeci reakcije so poniknili v neznano in koncil v Novem Orleansu se je v retrospektivi izkazal za enega najuspešnejših. Gotovo si rečete, kaj pa Nikeja – koliko veselja je bilo ustvarjenega zaradi srednjeveškega zasedanja na turškem! In res bi se težko pokorjevalo arijance in klestilo monofizite na egipčanskem, če se ne bi v Nikeji sprejelo pravilnih pravnih sklepov, tega nihče ne zanika. A tudi znanstveni posvet v Louisiani ni bil od muh. Heretiki so se znašli na begu, ljubezen na seznamu prepovedanih praks in celo javni dolg južnjaškega mesta je obstal na mestu, da se ne bi zamajalo novo družbeno ravnotežje, ki se je bilo komajda dobro vzpostavilo. Vodstvo liberalne cerkve je v zmagovitem razglasu naročilo inkviziciji, da naj polovi še zadnje ostanke nekdanjega sveta, ki je bil povsod v zatonu. Medgalaktični prostor je doživljal renesanso proste trgovine, prilagodljivih mezd in celo poeti, ti pisuni lažnih obljub, si niso več drznili pisariti o ljubezni, nego so njihove rime vse po vrsti slavile predporočne pogodbe in alternativne aranžmaje iskanja ugodja.

Kako mogočna se je izkazala cerkev ekonomskega človeka in kako univerzalen njen doseg! Agenti so bili razposlani vsepovsod, našlo se jih je v oddaljeni Sahari med beduini, potikali so se naokoli pri gradbenih projektih starih Egipčanov, med Kitajskimi mandarini so preverjali kvaliteto pomaranč in Evropskim birokratom pomagali s prirejanjem bilanc; udje inkvizicije so razpostrani in najde se jih vsepovsod, so kot nevroni na zemljevidu univerze. Ekskluzivnost, moč in obljuba o izrabljanju položaja predstavljajo tiste motive, ki zagotavljajo, da se špijonažna aktivnost le redkokdaj sooča s kadrovskimi problemi. In kako so sveti očetje liberalizma hvalili to dejstvo, ko se je dokončno izkazalo, da je božanske patricije s črnimi fondi za vsakim vogalom malodane nemogoče najti v prostranih meglicah univerzuma. To velja še tolikanj bolj, če vemo, da se Julij Cezar lahko skrije v Goethejeva pisma, Newtonove enačbe ali celo med božje delce, ki se jih išče v samemu srcu liberalizma: v Švici. Koliko je pozabljenih teorij in ovrženih zgodovin, koliko propadlih imperijev (in njihovih družbenih odnosov ter hierarhij) v katere se lahko skrije antični zbor burkačev!

Analitični oddelek je rangiral svetove glede na verjetnost, da bi se na posamičnem izmed teh svetov nahajali patricijski odpadniki preteklosti, ki je čez noč postala pozabljena. Ali dragi bralci, analitiki so preprosta bitja objektivnih dejstev in na njih se nikakor ne gre zanašati kadar imamo opravka z božjimi vprašanji! Vsak statistični model je govoril enako: največja verjetnost, da se najde odpadnike je med odpadniki! Kako udbovsko je začela inkvizicija slediti Tycho Braheju, danskemu rap artistu in astrologu, da so reveža zaradi fobije pred špijonažo pognali v bridko smrt. Ali pa kako so z najnovejšo opremo nadzorovali napredovanje nemškega viteškega reda na oddaljeni vzhod evropskega kontinenta. Tevtonsko viteštvo je vedno na lovu za teoretskimi napredki in njihovo širitev na vzhod je potrebno razumeti v tej luči. Iskali so modrosti Kopernika. Znan disident in trockist je v svoji mladosti z levo roko spisal povsem napačne teorije denarja, z desno pa je spesnil takisto neumne poglede o osončjih, kroženju in večnemu plesu nočnega neba. Modeli liberalnih špijonovov so si bili vsi po vrsti na jasnem: prevratnike je potrebno iskati med prevratniki. Vse statistične porazdelitve so kazale v to smer. Toda stvar z današnjimi patricijskimi partizani je sledeča: tudi njim niso tuje veščine statističnega napovedovanja in prav dobro so poznali rezultate analiz cerkve meščanstva. Tu se postavlja vprašanje človekove nature: ali je resnično popolnoma deterministična? Če je temu tako potem se banditi ne bodo morali upreti svoji naravi in prej ali slej se bodo ujeli v past statistične mreže, ki jo je bila napletla digitalna udba modernosti. Po drugi strani so zemljiški lastniki razumen živelj. Ne preživi se kar tako asirskih pogromov, dunajskih psihoanalitičnih kongresov in zasedanj od naravi Jezusa Kristusa v srcu vzhodnega krščanstva, sovjetskem mestu Vladivostok, kjer zakrinkana domuje zgodovina krščanske znanosti.

Sicer pa, priznajmo si, kako jako neumna so ta statistična in znanstvena vprašanja!

V aristoteljanski univerzi sta se v nebesnem svetu, med zvezdami in meglicami, sprehajala agenta inkvizicije. Bila sta oblečena v temačne vojaške uniforme solarnih marincev, z majhnima kromiranima broškama v obliki odvodov funkcije koristnosti,

, ki sta se svetlikali kot taljena kovina iz filmov. Njuni pojavi je iz osrčja bližnje zvezde opazoval v dolgočasno temnino odeti romar, podoben benediktinskim menihom. Njegova kasta je nerada in le redko zajadrala v vode aristotelijanskih svetov. Vesolje antičnega grka je bilo preprosto; ni vsebovalo nadležnih nevidnih mikroskopskih delcev, ni se ubadalo s problemi Newtonove fizike in vsa nepoznana materija je bila preprosto pojmovana kot eter. Slednji je torej predstavljal neke vrste miselno orodje in univerzalni kanister za človeško nevednost. Eter si lahko predstavljamo kot izmišljeno napravo, ki naredi starogrško univerzo celovito, zapolni vse nerazumljene pojave in zaključi miselni sistem v dovršeno celoto – eter je torej univerzalna božanska materija in balzam za nevednost.

»Nič ne rečem, prav mirno je v Aristotlovih nebesih,« je dejal prvi, ko se je ležerno sprehajal mimo sonca, »a nekako napak se mi zdi, da tu vlada takšno izobilje. Kako se naj izoblikujejo cene, če je vsega preveč? Ni čudno, da je šlo na grškem vse po gobe, ko so bili navajeni takšnega izobilja.«

»Matija, duša brezbožna, nikar se ne pretvarjaj, poznam te kot starega kulaka!« mu je odgovoril drugi in se veselo nasmihal nad duševnimi bolesti Matije Mačka, agenta meščanstva.

»Kadar ne veš povedati drugega mi naprej mečeš moje mladostne ekscese!« je jezno zapuhal stari komunist. »Ali je bilo jako lepo, ko je zasedal plenum Skopju… kako smo rajali in delili časti med zaslužne duše…«

»Tudi meščanstvo si zapomni, kdo je služil,« mu odgovori drugi, »če se ne bova pritoževala nad nehvaležno nalogo se bo zagotovo zabeležilo.« Čez trenutek pa še razdraženo: »Toda je jako dolgočasno pri grkih! Povsod sama lepota, človeku slabo pride.«

»Kaj nisem služil pri Vladivostoku, povej, če nisem služil?« se je še naprej pritoževal Matija.

»Seveda si služil, da le malokdo tako! Brez tebe se ne bi nikdar privatiziralo Kamčatke.«

»In samo pomisli… koliko je to černozjoma, vrhovno poveljstvo pa nič. A donosov se ne branijo! Na primer, nikdar nisem slišal da bi dejali: pozabi na Matijev černozjom, nočemo ga, upira se nam.«

»Tega se res ni slišalo, niti tovariš Kovač se ni branil černozjoma, pa čeprav ne mara zelja…«

»Vidiš in v tem je vsa stvar. Koliko časa se je potrebno udinjati, da končno postanemo ekonomski ljudje?« se je po dylanovsko vpraševal tovariš Maček.

»Ali je jako dolgočasno pri grkih!« mu je odvrnil drugi in jezno zamahnil v nebesa.

»In prevratnikov ni nikjer, če bi bili vsaj prevratniki,« se je jezil Matija.

»Prevratniki povsem spremenijo stvari,« se je strinjal drugi, »tedaj se zakuri kresove in nihče ne pogleduje kaj se vrže nanje!«

»Točno v tem je stvar, kadar obstaja prevratništvo je duša svobodna!« se je strinjal Matija. »Biblije gorijo skupaj s čarovnicami in z znanstveniki, ki jim ni uspelo potrditi hipotez in nikogar ne boš našel, da bi se zgražal nad to kombinacijo. Res je nekaj osvobojujočega v prevratništvu.«

»Poglej Bonaventura, tu ne najdeva ničesar, skočiva rajši na amforo ali dve,« je s slovenskim nasmeškom dejal Matija.

»Če se bolje pomisli, bi se res prilegla amfora,« je premišljeval škof, »ti, Matija, kaj porečeš, da greva pogledat še k Platonu? Tam se spoštuje intelektualce in vojščake duha!«

»Vidiš in v tem je bil cel vic komunizma: spoštovanje za aristokracijo duha!« mu je veselo odvrnil Matija.

Iz notranjosti zvezde je temačen benediktinec – zagotovo ne frančiškan! – opazoval oddaljujoči se figuri, ki sta lebdeli proti sublunarnim regijam Aristotlovega stvarstva. Nebesa antičnega grka so nespremenljiva in večna, vsa nestalnost se skriva v svetu ljudi, ki so ujeti v večno gibanje in jim jim manjka eleganca božanskega miru. Zakaj je temu tako vprašujete? Problem sublunarnega sveta tiči že v sami kombinaciji različnih elementov, ki ga tvorijo. Zemlja, voda, zrak in ogenj so sicer povsem spoštljivi elementi, v ničemer drugačni od kalcija, vodika ali kisika, ki se jih najde v modernih periodičnih tabelah. Sami po sebi ti osnovni gradniki ne povzročajo kravala…toda vse kar je potrebno je pravilno razmerje med njimi in vsak dan je drugačen od prejšnjega. Igra štirih osnovnih elementov je ustvarila peti element, človeški duh, ki prve štiri osmišlja, jih spreminja v nove pojavne oblike in se približuje (ali pa vsaj stremi k) božanskemu. Kako neuspešni so ti poizkusi in kako po nepotrebnem niha zaradi prevzetnosti življenja celo aristoteljansko stvarstvo, sicer tako perfektno v svoji milini večnega miru!

Pripadnik neznanega meniškega reda (morebiti kartuzijanskega? zagotovo ne cistercijanskega!) je zataval v antično nedrje večnega luninega objema iščoč ultimativni rezidual; to je razliko med človeško dušo in božanskim, materijo večnega miru. Aristotel je ustvaril idejo sveta, sveta, ki je prost propada, prost zloveščih krempljev termodinamičnih zakonov in njihovih temačnih ter neprijetnih obljub. Nebesne freske Aristotlovega sveta so drugačne; ne poznajo vpliva časa, ker je njihov osnovi gradnik quinta essentia ali eter, tisti, ki skrbi, da starogrško domovanje bogov ne pozna prehoda času.

Vedeti je potrebno tudi, da je nebesni svet v svojem večnem mirovanju mil. Tuji so mu shizofreni prepadi modernih fizikalnih delcev kvantne teorije, ki sami ne vedo ali sploh obstajajo ali pa so le valovi v sanjah bogov. Nebesni svet antike je večen. Po definiciji. Ne skrbijo ga ugotovitve Clausiusa o koncu univerze, kajti nebesni svet nima konca ter ne pozna začetka. In če so zvezde Newtona, Einsteina in Böhra sicer lepotice neba, je njihov topel objem v resnici poljub prelepe smrti. Namesto tega je lunarni svet nebesno kraljestvo v pravem pomenu besede. Aristoteljanske zvezde so kopel poletnega vetra tržaškega zaliva (pred habsburško industrijsko politiko), so vonj ljubimcev v jutranji rosi in zadnja večerja, kjer poljub ne vodi v smrt temveč v noč popolnega razvrata. A večnost nebes ne gre zamenjati za togost ali preprostost. Vsaka poganska duša Aristotlovega sveta pozna Zeusove poljane iz drugačnega vidika. Božanska tvar se namreč prilagaja vsaki duši posebej, je zavedna in ne deluje po vnaprej določenih zakonih temveč je živa v pravem pomenu besede. Gre kratkomalo za starogrško vsemirje zavedanja.

Romar je kljub varnemu zavetju zvezdnega prahu previdno in počasi segel po čutaro v svojem žepu, kakor paranoičen tat sredi noči. Zvrhano čutaro je skrbno zaprl, kajti pri etru človek nikoli ne more biti dovolj pazljiv – konec koncev romar ni bil prvi, ki je šel na podobno ekspedicijo. Od kje, predragi bravci, mislite, da se je rodila dinastija Rothschildov, s katero še dandanes sovražniki Ziona strašijo svoje otroke, tako kot so pošteni indoevropejci svoje čase strašili otroke z geslom: Hannibal ad portas.

Zadovoljen s svojim izplenom je temačen benediktinec (kaj bi sicer počel pošten katolik v teh mračnih koncih poganstva?), potnik med različnimi miselnimi sistemi, kozmopolitanski teoretik z neapolitanskimi manirami, še enkrat previdno pregledal okolico nebesne luči, nato pa je odletel kot japonski brzovlak nazaj v nedrje modrega planeta. A že takoj po mojstrskem pristanku (v slogu telemark) je se je nežno razblinil pod sončno svetlobo kot angel.

Temačna pojava kozmopolitskega benediktinca (ali pa morebiti jezuita? Oni se radi klatijo povsod) se je previdno približevala mestnim vratom bavarskega mesta Augsburg. Turistična dejavnost je bila v šestnajstem stoletju večinoma v rokah katoliške cerkve zatorej bi bolj posvetna oprava gotovo vzbudila nezaželjeno pozornost. V mesto je prišel z mrakom ovit in z nameni prav tako skrivnostnimi kakor recepture coprniških napojev ali nasveti mičnih privatnih bankirk. A netransparentnost pred posvetno oblastjo ni greh, zato se je potrebno vzdržati naglih sodb in počakati, da nameni dejanja postanejo! Temačna oprava pač ne nosi kar sama po sebi s seboj tudi temačnih misli, razen morebiti v Londonskemu City-ju, kjer imajo investicijski bankirji nezdravo pojmovanje modnih trendov, plačevanja davkov in moralnih postav civilizirane družbe.

Naslednji dan je prinesel objem nemškega sonca in pregovorno vesel nemški narod se je v hordah odpravljal slaviti Lorelaj, kakopak v nudistični maniri, kot se za tiste čudne konce, polne spolnih obsedencev in dragega piva tudi spodobi. Romar se ni menil za lokalne šege in navade nego je kot arabec v srcu Evrope, ves zavit in skrivnosten zavil v lokalno bančno institucijo, ki je v tistih časih kraljevala ne le mestu nego tudi celotnemu krščanskemu svetu: mednarodno investicijsko banko družine Fugger. Vodstvo družinskega podjetja je bil pred nekaj leti prevzel Anton Fugger, škrtuh in nominalen katolik, v resnici pa celo hujši protestant kakor Luter. Kot zanimivost, podvige slednjega je – kakopak v varnem zavetju in nenadkriljivi tajnosti protobitcoinov – med drugim financirala prav zloglasna hiša Fuggerjevih. Toliko o zionističnih zarotah! Tudi duhovni protestanti znajo podkuriti revolucijo, če to ugodno vpliva na bilance. Desetina za Gospoda in njegove pastirje je bila v navzkrižju z zakoni donosnosti poslovnih projektov. Ali kaj, ko je desetina tako gotov prihodek, da se lahko nanj naveže izdaje obveznic, ki so jako likvidne in pridejo časih še kako prav…je že tako, da človek pri revolucijah nikdar ne more biti povsem prepričan ali se resnično izplačajo. Likvidnost se na primer vse prehitro spregleda pri vsem skupaj!

Romar se ni ustavil pred okencem za katerim se je skrivala prelepa tevtonska uradnica temveč jo je udaril meni nič tebi nič direktno naprej do pisarn v zgornjem nadstropju Fuggerjeve finančne ustanove. Nekaj bolestnega je vodilo zakrinkanega božjega poslanca naprej, naprej mimo prekrasne Marjete pri kateri se drugače vsakdo ustavi v upanju, da bi se ji nekako prikupil, četudi samo za trenutek ali dva. Poslušal je nezdravi klic oddaljene luči, ki kakor obljuba jutranje zore kliče noč, da se slednja prevesi v nov dan. Ne vemo točno kako se mu je uspelo prikrasti do Antonovih pisarn, a v končni fazi nas iznajdljivost tega tatu ne bi smela čuditi. V Fuggerjevi pisarni sta ga pričakala Anton, asketski finančnik suhih in dolgih udov s plenilskim pogledom ter njegov glavni svetovalec, mož z imenom Walras. Za slednjega se je zdelo, da nikakor ni moral najti stanja mirovanja, predstavljal je človeški antipod meditativnosti daljnega vzhoda in njegova pojava je bila v konstantnem prilagajanju in iskanju nedosegljivega miru. Ironično ga je ravno želja po ravnotežju (malodane obsedenost!) držala v večnem stanju neravnotežja, ki je sličilo na samoinducirano Parkinsonovo bolezen.

Sledila so večdnevna pogajanja med obema finančnikoma in skrivnostnim romarjem: ena stran je ponujala goldinarje (ali pa vsaj obljubo goldinarjev, bankirji so škrtuhi!), druga pa esenco bogov, eter. Božja bit je povsem specifično blago in sicer specifično tistemu, ki hrepeni po njem. Eter vsakomur predstavlja nekaj drugega in sebilastnega; gre za materijo, ki prebrodi razliko med dejanskim in željenim stanjem duše, med realnostjo in pričakovanji. Za Antona Fuggerja, asketa z neskončnim apetitom po fiktivnem bogastvu, ujetem v knjigah njegove finančne ustanove, je bila ta želja preprosta: želel je čas. Dasiravno je imel v svojih dvostavčno računovodskih trezorjih akumuliranega nešteto delovnega časa drugih, se je to bogastvo lahko izrazilo edino skozi posedovanje njihovega dela, bodisi v direktni obliki ali pa v obliki končnih produktov. Anton je imel ujetega časa človeštva več kot dovolj, potreboval je nekaj drugega: odlog lastne smrti, da bi lahko užival v akumuliranih sadovih, ki so se skrivali v njegovih brezkončnih bilancah.

A takšno razmišljanje, dragi bralci, žene povprečnega smrtnika, ne pa vladarja svobodnega protestantskega sveta! Anton je videl v podaljšanem življenju predvsem možnost za še večjo akumulacijo časa svojih soljudi (beri: denarja), dasiravno menda ni nikoli preveč užival ob procesu spreminjanja teh fiktivnih številk v dejansko, fizično blago. Ne moramo biti popolnoma prepričani, a zdi se, da mu je bila takšna transformacija že od nekdaj abotna; če ni bila motivacijo zanjo še dodatno oplemenitenje Antonovih bilanc. Časih je pač (na žalost!) potrebno postaviti kakšno podružnico, da se bodo bilance v prihodnje še bolj baročno bohotile. Nesrečno dejstvo poslovnega procesa, a kaj se če, akumulirati je pač potrebno…

Narava igre je spremenila Antona Fuggerja in benediktinskega popotnika astralnih planjav (ali pa je bil mohamedanec? Sunit mogoče?) v dvoje ekonomskih agentov (morebiti je bil torej agent britanske krone ali kako?), ki iščeta sprejemljivo menjalno razmerje med etrom in goldinarji. Uporabljajoč osnovne stratageme plesa arabskih tržnic je bila prva ponudba temačnega maga smešno nizka: sto tisoč goldinarjev za količino etrske esence, ki bi odgnala smrt za vsaj pet dodatnih let. In narobe, le deset tisoč goldinarjev je ponujal Anton za dodatnih petdeset let k njegovi naravni, od Boga dani življenjski dobi. Walras si je vestno zabeležil prvo in nato še drugo ponudbo nakar ga je vrglo iz stola kot da bi ga prijela v svoje kremplje božjast, ker sta bili ponujeni menjalni razmerji tako oddaljeni drug od drugega in posledično od ravnotežja; glavnega motiva in vodila za obstoj Fuggerjevega pribočnika Walrasa. Tako romar kot Anton se nista premaknila od začetnih ponudb in prvi dan ni postregel z menjalnim razmerjem, ki bi pripeljal ta majhen sistem, sestavljen iz dveh ekonomskih agentov in dražitelja, v ravnotežje.

Naslednji dan se je romar zopet oglasil pri Antonu Fuggerju in mu ponudil dvakrat večjo količino etra za isto vsoto kot prejšnji dan. Bančnikova protiponudba je znašala dvajset tisoč goldinarjev za prvotno željenih petdeset let. Walras, ki si je zopet sproti zapisoval tržno dogajanje, je doživel ponovni kolaps, le da je bila tokrat bolj podobna intenzivni Parkinsonovi bolezni kakor pravemu epileptičnemu napadu. Igro sta igralca ponavljala skozi celoten teden in vsak dan je Walras doživljal manjše tresljaje, njegova duša in telo sta se bližala venomer bližje in bližje tako željenemu ravnotežnemu menjalnemu razmerju, tj. relativni ceni, ki nakazuje za koliko se na trgu menjata eter in goldinarji. Na koncu tedna je Walras prvič mirno sedel na svojem stolu, njegova duša ni iskala novih izzivov, njegovi udje so bili optimalno pozicionirani na germanskemu pohištvu in njegova celotna bit je bila eno z univerzalnim božjim kraljestvom. Paradigmatični tihotapec, ki je ukradel esenco ene miselne univerze ter jo skrivoma prinesel v drugo, in nemški bankir sta dosegla sporazum glede tržne transakcije. Temačni neznanec se je moral odreči kvantiteti etra, ki bo bankirju podaljšala življenje za desetletje, slednji pa se je moral odpovedati tridesetim tisočakom. Ker je imel prvi še vedno polno čutaro, drugega pa ob premoženju vrednemu približno dva milijona goldinarjev tistih trideset tisočakov ni preveč bolelo, se je kupčija končala z ugodnim izkupičkom za obe strani. A vendarle je človek dobil občutek, da je pri vsem skupaj še najbolj užival holandski dražitelj, ki je po dokončani transakciji blaženo obležal na svojem stolu v Antonovi pisarni. Po poročanju črnordeče mačke, ki je za mačjega kralja 16. stoletja nadzorovala dogajanja v največji bančni hiši, je holandski francoz v ekstazi obležal vse do zaprtja čezoceanskih trgov v poznih večernih urah tistega dne. Zmotilo ga ni niti dejstvo, da se je potopil španski konvoj z zlatom iz novega sveta.

Vešč modernih bankirskih metod, ki se od začetkov renesanse in do današnjih dni v svoji osnovi niso kaj preveč spremenile, je neznanec Fuggerja pooblastil, da dogovorjeni znesek investira v določena bančna podjetja na severu apeninskega polotoka. Če smo natančni (in pri te vrste poslih je natančnost gotovo inspiracija za mnogotero ljudsko modrost!) je bil benediktinčev portfelj sestavljen predvsem iz družb v Genovi. Italijanska Ženeva je bila v tistih časih kot njena švicarska inačica dandanes: srčika bankirske bratovščine in s tem tudi srce prebujajočega se kapitalističnega sveta. A zakaj bi zvezdni tat potreboval posrednika? Mar ni nekaj lepega v institutu zasebne lastnine? Kaj ni tako, da je pri vsem skupaj celo nekaj faličnega, da se lastnino ponosno razkazuje naokrog? Je mar naš romar partijec, da tako prikriva svoje bogastvo? Mogoče gre za udbovski import-eksport manever ali kako?

Prva prednost takšnega pristopa je, predvsem v časih, ko se države še niso vtikale v zasebne transakcije poštenih državljanov, da površni pregled bilanc zakrije dejanskega investitorja – in benediktinci so znani po tem, da se venomer, bogsigavedi zakaj, nekaj zakrivajo. Slabo vest? Papirnati prenos sredstev čez Alpe je bil v časih, ko so na Brennerju še vedno strašili duhovi Hannibala, germanski kozaki ter lahovski hajduki – vsi skupaj solidarno na preži za finančnimi tokovi med hanzeatskimi mesti in italijanskimi mestnimi državicami – hudo priročna stvar. Kakopak je vsakdo, ki je potoval čez brennerski prelaz vseeno nosil svojo glavo na prodaj, a brez težkih vreč polnih goldinarjev se je bilo vendarle lažje izmakniti podjetni bratovščini multikulturnih zmikavtov.

Kljub očitnim veščinam premostitve časa in prostora se je neznani tujec peš podal na dolgo pot med Augsburgom in oddaljeno Ligurijo. Genova, bankirska prestolnica Evrope je predstavljala željeno destinacijo spremljevalca teme. Tam se je vlekel naokoli prav tako previdno kot poprej na bavarskem. Dovolj ga je bilo v vsaki ustanovi – a nikjer preveč! – mudilo se mu ni nikamor, a nikjer ni ostal predolgo, bil je povprečen popotnik, a ravno dovolj zapomnljiv s svojo črno kapuco, da ne bi po svoji povprečnosti izstopal.

Kot je znano vsakemu veščemu investitorju se na uradna poročila italijanskih bonitetnih hiš ne gre zanašati. Za prave bilance je bilo v ligurijski prestolnici potrebno zaviti v najbolj temne in zakotne predele pristaniškega mesta: med mornarje in finančne mešetarje z mestnimi obveznicami. Tako je za vsega nekaj kopejk izvedel od dobrega človeka iz Benetk, da je Giuseppe Stronza posvojenec in ljubimec svojega brata Giovannija. Do te informacije se je bila kakopak prikopala tudi vatikanska tajna služba in lahko si mislite kako veselo se je zidalo cerkve in kako malo božje likvidnosti je ostalo Banci di Stronza, sicer obče najbolj spoštovane institucije v tedanji prestolnici pesta. Da je bilo temu tako sta se brata lahko zahvalila podpori lokalnih veljakov, a romarju, ki je bil sicer tudi sam velik grešnik, se je zdela poslovna strategija temelječa na dobri volji Vatikana vse preveč tvegana za temelje novega sveta. Kaj se bo zgodilo, lepo vas vprašam, ko bo zgrajenih dovolj cerkev? Tedaj pridejo bankroti gradbincev in bankirjev, ki so njihova božja podvzetja podpirali…

Tako je šel vestno po seznamu in v vsaki temačni uličici in slabo presvetljeni beznici je našel nove okostnjake ligurijskega bankirstva. Stari Paolo di Linguini je imel apetit za ljubice in depozite je najraši uporabil za uvoz iz Bližnjega vzhoda – aramejci pa se držijo svojih dinarjev kakor, da bi slednji goldinarji bili! Starčev apetit po mladi lepoti, ki mu ga ne smemo zameriti, je vendarle za banko nosil potencial, da ob prvem vetriču ne bi le stari Paolo ostal brez hlač nego bi ostali tudi deponenti brez depozitov. In čeprav je temačen benediktinec romantik – dasiravno morebiti šiitske sorte? – je njegova nesrečna situacija zahtevala uporabo abotnih in sila dolgočasnih načel dobrega gospodarja. Uboge Paolove priležnice so bile tako prikrajšane za goldinarske devize iz nemškega in če bi bilo mesto le vedelo kakšna priložnost je bila tu zamujena, bi se bilo gotovo zavilo v črnino in žalovalo trinajst mesecev in enajst dni. Koliko kapetanov iščoč dobičkonosna podvzetja se je lahko obrisalo pod nosom za potovanja na jutrovo po modne dodatke namenjene Paolovim izbrankam!

Bralca ne bomo dolgočasili z iskanjem poslovnih povezav v prestolnici Ligurije, lahko pa povemo, da se je v končni fazi odločil za majhno siciljansko ustanovo, ki je imela primerno razmerje med depoziti in krediti, obenem pa jo je obdajala zdrava avra strahospoštovanja, ki je druge severnoitalijanske ustanove nikakor niso znale replicirati v enaki meri. Z združitvijo nemškega in sicilijanskega kapitala se je 27. aprila 1543 ustanovila nova banka, poimenovana Banca di Occident, ki se ni izneverila svojemu namenu in je svoje prvo stoletje poslovala predvsem na zapadni polobli. Dasiravno je šlo za zasebne vložke, skrivnostna partnerstva in je vse skupaj dišalo po sočni kriminalki je banka v praksi delovala kot moderna, razvojno naravnana institucija: kreditirala je predvsem profitabilne projekte španskega konkvistadorskega življa. Kasneje z britanskim širjenjem na vzhod se je tudi fokus genoveške banke obrnil v Indijo in čeravno ni bila več zvesta svojemu imenu se je držala osnovne strategije dolgoročnih razvojnih projektov. Plantaže pač ne nastanejo brez likvidnosti in tudi železnic se ne postavlja na lepe oči!

Podrobnosti nesvete pogodbe sklenjene med benediktincem (najbrž je bil agent Konstantinopla) in sicilijanci so izginile v času. Obe strani imata to slabo navado, da resnično pomembne dogovore nikoli ne zapišeta. Vemo le, da je banka po vsem svetu širila razvoj kar se je ugodno poznalo na bilancah. In kako prekrasne so bile njihove privatne bančnice! Prav nihče se ni oziral po donosih, samo, da bi jim krasotice iz nove ligurijske banke menedžirale ne le src nego tudi njihovih financ.

Meseca maja v božjem letu 1543 je iz Genove odplula karavela namenjena proti Sevilji. Kraljevo pristanišče je predstavljalo zadnjo postojanko pred dolgim popotovanjem čez Atlantik. Benediktinec (ne…gotovo je bil jud, drugače ne more biti…) se je vso pot prav čudno obnašal. Namesto, da bi v igrivem oceanu iskal resnico na večna vprašanja človeštva, se morebiti zamislil nad lastnim obstojem, nad pomenom življenja, razuma in samozavedanja (kakor to počno učeni ljudje in romantiki v svojih avtobiografijah), je celo pot le bolestno hlepel in sanjaril o še posebej prikupni upravljalki premoženja, ki mu je bila v Liguriji ukradla srce. Kako boleča so lahko premoženjska vprašanja… in kako blizu je bila tedaj zgodovina, da bi se tistikrat povsem zaustavila, če bi zavoljo svetlolase kraljice financ namesto odiseje čez Atlantik temačni neznanec ostal kar v Liguriji.

Po prihodu v Novi svet se je temačen mag urno odpravil (kolikor je bila urnost v tistih časih pač mogoča) k lokalnemu guvernerju španske krone na južnem kontinentu Kolumbove celine. Služinčad ve povedati, da je po njegovem odhodu guvernerjeva rezidenca smrdela po žveplu in Faustijanskih zavezah. Nadalje lahko poročamo, da je že naslednje leto španski guverner zapustil delo v javnem sektorju in prevzel vodenje zasebnega rudarskega podjetja za katerega je začetni kapital primaknila prav prej omenjena ligurijska finančna institucija, Banca di Occident. V tem času se je temačni popotnik odpravil v bolivijsko gorovje iščoč nepomembno vasico pod visoko goro, ki se ni navzven prav v ničemer ločevala od sosednjih vrhov. A zunanjost ni zanimala popotnika zgodnje globalizacije, bolj ga je ščemela notranjost neokusnega kupa kamenja, ki si je drznilo stremeti k modrini nebes. Z manjšo skupino konkvistadorjev na poziv – ponavadi gre za veterane, ki se naveličajo prodajati svojo glavo na prodaj za javnosektorske beliče – je uspelo romarju spremeniti status vaščanov iz nevednih kmetov v svobodne delavce zgodnjega kapitalizma. I, seveda je pri teh zadevah potrebno aktivno prepričevanje, kmečka pamet je počasna, to ve vsak, ki je kdaj imel opravka s podeželjskim življem. Lahko smo iskreni: z zlodjevimi trdobetičneži ne gre zlepa in razumejo le šibo. Zato je potrebna razsvetljena oblast. Guverner, ki je razumel pomen napredka, je razlastil staroselce, zasebna milica pa je poskrbela, da je črka zakona stvarnost postala.

In tako se je rodil Potosi, največji rudnik srebra v zgodovini človeštva. Prav v ničemer ne bomo pretiravali če trdimo, da je srebrno bogastvo iz nedrja Andov rodilo modernost. Da je genoveška banka pri tem zaslužila lepe provizije ne gre nikomur zameriti, modernost se pač ne rodi vsak dan. In takšno prosvetljeno razdajanje kakopak tudi ne pride poceni! Pomislite samo na potrebne logistične podvige. Da se je v Milanu poslušalo filharmonike, ki so bili plačani v srebru, je bilo potrebno indijanskega delavstva, španskih upraviteljskih sposobnosti, italijanske likvidnosti, nizozemskih jadrnic in obilico smodnika posutega po zemeljski obli. Cel svet se je vrtel zaradi leska Potosija.

Poslovni načrt je bil preprost, rudniška družba, ki je obvladovala Potosi je bila globoko zakreditirana pri genovežanih. Takisto je veljalo tudi za špansko krono. Na splošno je velika zadolženost Špancev pri genoveških bankah pomenila, da se je zlato in srebro iz novega kontinenta v Španiji ustavilo največ za kakšen dan ali dva (ponavadi še to ne) nakar je bilo poslano naprej v Genovo za poplačilo dolgov španske krone in zasebnikov. A tokokrog prvega kroga globalizacije se je tu šele dobro začel. Tako oplemeniteni genoveški kapital je iščoč novih donosov financiral manufakture na zapadu in severu Evrope. O tem zakaj se ni vrnil na svoj vir, ve povedati le kapital sam, a če bi nam bilo dovoljeno ugibati bi lahko ugotovili, da je bilo indijanstvo sicer pripravno za kopanje, za potrošnike pa nikakor niso bili narejeni. Bogsigavedi zakaj, a ves čas jim je manjkalo potrošne moči.

Podoben problem, čeprav v manjši meri je pestil tudi severnjake in genovežani so se znašli v resni dilemi: kako obdržati donosnost svojih bančnih hiš, če ni nikjer najti dovoljšnjega povpraševanja, ki je na žalost vendarle potrebno pri procesu seštevanja ključnih bilančnih postavk. Ali je šlo za premetenost genovežanov (poznanih med anglosasi kot pleme lombardov) ali pa za naravni razvoj dogodkov se bodo zgodovinarji še dolgo spraševali, dejstvo pa še vedno ostane, da je genoveški kapital podprl tudi mogočne vzhodnjaške ekspedicije Nizozemcev in Angležev. Nastale so prve delniške družbe z uradniki, tajniki, pogumnimi trgovci, mornarji in z lastno vojsko. Slednja je drvela v samo osrčje jugovzhodne Azije in indijskega podkontinenta iščoč bogastva Indije Koromandije; vse grajeno na plečih mogočne gore Potosi, ki je besno tiskala srebrne devize in kot vulkan likvidnosti pihala svoj dim. Zakrita v ozadju za varnimi konstrukti pravniškega poklica pa se je v osrčju celotnega ekonomskega sistema nahajala Banca di Occident in njena razvejana mreža naložb ujetih v mehanistično drobovje obrestno obrestnega računa, ki je vrtelo svet naprej.

Neznana meglica nekje v Mlečni galaksiji. Temačni popotnik se nahaja na rudarskem asteroidu bogatem s silicijevo rudo, v prijetno zakajeni ustanovi za socializacijo kozmonavtskih rudarjev.

»Tovarna klišejev ni kraj na zemljevidu: je ideja. Ko boste razumeli idejo,« je dejal pomenljivo in vprašujoče pogledal proti zakrinkanemu neznancu, »šele takrat se vam prikaže božje kraljestvo! Le razumevanje vas popelje do Tovarne klišejev.« Govoril je umirjeno, a iz njegove telesne govorice je bilo jasno, da komajda kroti svoj lasten nemir.

»Pomislite,« je nadaljeval, »če govorimo o iskanju osnovnih gradnikov univerze, tj. atomov, kako jih boste našli preden obstaja ideja o njihovem obstoju? Se pravi, najprej predpostavljamo njihove značilnosti in vlogo znotraj fizikalne teorije, mar ni temu tako? Šele po tej prvotni fazi se preko eksperimentov išče materialni dokaz o obstoju delca, ki ga opisuje teorija. A brez prvotne ideje bi ne bilo materije za iskanje.«

»In kakšna ideja stoji za Tovarno klišejev? Preprosta reprodukcija enakih vzorcev?« je vprašal popotnik.

»Tovarna klišejev je branik univerzalnega ravnotežja. Je institucija galaktičnega reda, ki zagotavlja reprodukcijo prvotnega reda skozi čas. Na nek način predstavlja antitezo času; je agencija, ustvarjena z namenom, da obrani realnost pred škodljivimi vplivi časa, pred najedanjem sprememb, ki sčasoma uničijo vse kar je bilo.«

Romar je začudeno gledal v starca, ki je očitno govoril neumnosti.

Kljub zmedenosti je starec opazil dvom v sogovornikovih očeh a je še naprej vlekel svojo: »Zagotavljati bi morala stalnost in naravni red, to je bilo njeno poslanstvo – večnost in popolnost.« Njegove kretnje so bile navzven močne, a zakrivale so krhkost duše, ki je bivala pod težo žalostnih spominov na svetlo preteklost, izgubljeno za vekomaj.

»Gospod Quesnay, več kot očitno je, da govorite hipotetično. Vaš opis ne more v ničemer opisovati našega vesolja,« je zakrinkani falot odvrnil prvotnemu upravniku Tovarne klišejev.

Quesnay je jezno zamahnil z roko nad to opazko. »Stvar ni v tem kakšna je realnost, temveč kakšna bi morala biti! Prvotna reprodukcija je klonila pod mutacijami, pod spremembami, ki so z vsakim ciklom rinile na plano a smo jih vestno zatrli in poskrbeli, da je naravni red stal in obstal.«

»Dokler se ni podrl,« je v nevtralnih, hladnih tonih zlovešče objektivnosti pripomnil benediktinec.

»Točno tako, dokler nismo urarji zatajili mehanizma. Posekalo ga je pleve časa.« Njegov izraz se je zagledal v sivo steno in si izrisoval spomine svojega bdenja nad večnim mirom.

Zakrinkani redovnik je počasi spil svojo pijačo in pustil starca ujetega v filmski trak spominov, ki mu je predstavljal breme in uteho obenem. Pred velikim pokom je Francois

Quesnay upravljal rajski vrt. Njegova kvalifikacija za tako pomembno zaposlitev je izhajala iz manjka zavedanja, da se mora vsaka stvar enkrat končati. Celo reprodukcija venomer enakega, bo prej ali slej rodila nekaj novega, drugačnega in po vsej verjetnosti bolj kompleksnega. Znanilci nove dobe niso bili razumevajoči do takšne filozofske naravnanosti in Quesnay je bil izgnan iz raja njegovo mesto pa je prevzel skrivnostni Tovarnar, bitje v celoti drugačno od togega vrtnarja. Namesto nespremenljivosti je zavladala rast, rodila se je dinamika, svetovi so zaplesali drug okoli drugega in spremembe so postale edina stalnica novega sveta. Tovarna klišejev pa je predstavljala sveti gral vsakega tirana in velikaša, ki se je je hotel polastiti in z njeno pomočjo ustaviti čas v točki svoje največje slave.

Temačen kozmonavt v gusarski opravi si je jezno zakuril cigareto, ko je stopil nazaj na ulico zakotne rudarske kolonije. Izpraševanje starca Quesnay-ja se je izkazalo za neplodno.

»Vsaj v nečemur ima prav,« si je zamomljal sam pri sebi skrivnosten obiskovalec rudarskega astroida. »Ne iščemo kraj… iskati je potrebno idejo.« To rekoč je zavil v temačno ulico in se zlil v njen objem.

Skozi vrata Blitz und Dönner kebabčinice in pekarne je vstopila temna pojava benediktinskega kozmonavta. Njegova oprava bi lahko z enakovredno verjetnostjo nakazovala članstvo v kozmičnem redu nemškega viteštva, pripadnost kultu temačnih kovačev železa ali pa je šlo preprosto za še enega izmed oboževalcev nokturno obarvanih modnih kreacij Karla Lagerfelda. Vrata so zacingljala in jezuit (benediktinci niso nikdar imeli svoje vesoljske odrede!) je naročil sirovo štručko po kateri je zakotna pekarna slovela. Štručka je imela ravno pravo razmerje med količino naribanega(!) sira in volumnom kruhove štručke.To razmerje predstavlja osnovo za dobro sirovo štručko in večina pekarn ga ne zadane. Nekateri skoparijo s sirom kot Špartanci z zgovornostjo, drugi ne poznajo mere misleč, da je hedonizem preprosto vprašanje količine, ki se ga reši s pretiravanjem obilja.

Kozmonavt, zagotovo pripadnike vojaškega reda neke obskurne verske ločine, je z guštom, počasi zagrizel v sirovo štručko in užival v okusu. Morebiti je bila tisti dan malce bolj zapečena – a zato nič slabša! – kar je bila skorajda gotovo posledica dejstva, da je imel pek Dušan, ki je ponavadi pekel te tako čislane štručke, tisti dan prost. Med hedonističnim obredom umirjenih grižljajev se je obraz pod kapuco oziral skozi okno pekarne in kebabčinice. Zunaj je vladala tuja in človeški percepciji nedojemljiva praznina. Sivina se je razlegala na vse strani, kot tisočero rek oljne barve. A opazovalca praznina ni pomirjala, bila je preveč tuja in nekaj histeričnega je bilo v njenem valovanju, ki je nadležno vibriralo pred očmi kot televizor kadar ne lovi signala. Praznina je bila drugačna od večne teme vsemirja, ni bila mogočna kot ocean za prve morske nomade, temveč popolnoma drugačna, prazna in polna obenem; polna neznane materije in ujeta v nedogajanje. Kljub temu je zakriti kozmonavt z zanimanjem, mogoče celo s ščepcem viktorijanskega pričakovanja zrl skozi okna in zasteklena vrata.

Medtem, ko je lovil še zadnje drobtine pekarske dobrote in čistil svojo črno opravo je digitalna ura na steni pekarne neopazno odbila 13:37. Romar je stal na pol obrnjen proti pultu s papirnatimi prtički, ko je zunaj zagrmela deviška luč tisočerih sonc. Temačen izraz kozmonavta je zrl v obličje nove univerze, ki se razlila po sivem kanvasu praznine in niča. Ob 13:37 se je v pekarni na koncu (ali pa morebiti začetku?) vesolja rodil čas. Materija se je razbila na neskončno nebesnih strani in v ravnokar prižganih vesoljnih lučeh so se rodili novi elementi, v prostoru med zvezdami pa je kraljeva temnina. Z rojstvom časa je dobil pomen tudi prostor, ki ga pred tem ni bilo, bila je le sivina. Tako pekovski mojster kot šef kebabčinice nista bila impresionirana nad nebeškim ognjemetom. Šef unikatno situiranega gospodarskega objekta prehrambene panoge pa je z veseljem opazoval neznančevo tiho osuplost.

»Lepa eksplozija,« je rekel v tipičnih tonih vzvišenih domačinov s poznavanjem lokalne pokrajine, njenih geografskih značilnosti in vremenskih pojavov. Po kratkem premoru pa še: »Ni za vsakogar… takšne stvari ti morajo biti blizu…ni za vsakogar…«

»Poči vsak dan?« je vprašal tujec.

»Točno ob isti uri,« mu je odvrnil šef in pokazal na rdeče digitalne številke nad vrati.

Popotnik se je zahvalil, primaknil svojo kapuco v pozdrav in zapustil lokal z najbolj nenavadnim razgledom v vesolju. Roko na srce najbrž kebabčinica in pekarna Blitz und Dönner sploh ni del pisane množice materije, ki jo pojmujemo kot vesolje, stvarstvo ali božje kraljestvo. Dotična pekarna je nadležna izjema, ki gre v nos tako teoretikom kot statistikom, ker je enostavno neobrazložljiva. Glavno vprašanje, ki se postavlja vsem je, če bo pekarna tam tudi pri koncu? Ali pa je pred začetkom benediktinec videl tudi konec? Mar bi ne bilo tragično za nekatere organizirane sisteme religije, če bi se bilo na koncu izkazalo, da alfa in omega ni bradati jud nego gre v resnici le manjši proizvodni obrat prehrambene industrije? In celo brade so prepovedane, ko so dandanes prehrambeni standardi tako strogi.

Pred nezapomnljivo stavbo je bil parkiran star cadillac iz petdesetih let dvajsetega stoletja, oblikovan naravnost za med vesoljske oblake. Kozmonavt se je usedel v vesoljsko ladjo kadilak, ponos starega Detroita, odvrgel je kapuco in si z užitkom prižgal cigareto. Med iskanjem radio kanalov je pobližnji pogled razkril identiteto skrivnostnega vagabunda: na parkirišču pred pekarno, ki se je nahajala na robu vesolja je Schumpeter, odet v črno, užival v razgledu na nebesni požar skozi transparentne zastore cigaretnega dima.

»V nečem je bil uporaben stari senilnež,« je puhnil Schumpeter in primerjal svoj dim s požarom, ki se je dogajal okoli njega. »Brez njegovih blodenj o večnemu mirovanju bi se nikoli ne spomnil iskati Tovarno klišejev pri samem začetku, ko ni bilo ničesar in hkrati je bilo vse na enem mestu.« Je že res, da se je Tovarnar lahko skrival v nedogled ali tudi on se ni mogel skriti pred zgodovino. V film-noirovskem vzdušju moškega stoicizma je obrnil ključ predimenzionirane kovinske trdnjave. Radio je zapel hripavo analogno pesem in Schumpetru se je na obraz prikradel nasmeh. Pred njim se je razprostirala neskončna Cesta opustošenja, pot so mu razsvetljevali prvi žarki zgodnje astralne pomladi in prvotno sonce je naznanjalo zoro prvega jutra.

Dasiravno Quesnay ni poznal delovanja nebeške – ali pa morebiti peklenske? – tovarne, je njegovo obujanje spominov večnega ravnotežja in brezčasnega ter nespremenljivega vesolja dalo Schumpetru za misliti. Rajski vrt o katerem je sanjal francoski fiziokrat je predstavljal obdobje pred obdobji, ko je univerza še kontemplirala svoj obstoj.

Na pogorišču rajskega vrta bode nastala manufaktura modernosti, ki bo za večno vrgla vsemirje iz pokojnega ravnovesja, tako je govoril Quesnay. In prav je imel. Namesto kockanja s statistiki se je Schumpeter zapeljal na tirnice zgodovine, ki se je že dogodila in ne trpi za nadležno negotovostjo v katero je zakrita prihodnost, s svojimi mnogoterimi alternativnimi scenariji o katerih lahko le ugibamo. Tovarni klišejev je imel namen slediti po ovinkih Ceste opustošenja in entropije, sledeč zgodovinski spominom industrijskih revolucij, ki jih je puščala za seboj kot utrujen poljski traktor znamke Ursus svoje olje po gozdarskih poteh vzhodnega bloka. Tovarna je kazala pot modernosti; nosila je prapor novega sveta, za seboj puščala žrtve pohoda zgodovine, pogorišče preteklih revolucij ter razvojnih paradigm. In tej poti romantične destrukcije, človeškega pota, krvi in solz se je namenil slediti Schumpeter. Kot se spodobi je imel s seboj fotografsko opremo in zvezčič za zapiske – iz tega lahko nastane še veliko teoretsko delo ali pa vsaj potopisno predavanje!

Vse lepo in prav, le da vijugasti cesti ni bilo videti ne konca ne kraja…

Čas na Cesti opustošenja je nestanoviten koncept, podvržen raznovrstni beri subjektivnih intervencij človeške percepcije in nepričakovanim vetrnim sunkom zvezdnega prahu, ki se poigrava z zgodovino. Slednja se giblje venomer nepredvidljivo, kakor tat sredi noči; enkrat se po polžje vleče, spet drugič divje hiti. Schumpeter je prehiteval obrtne delavnice antike, brzel je mimo rokodelskih delavnic Inda in rodovitnega polmeseca, pot ga je peljala mimo manufaktur družine Krupp, do tekstilnih delavnic Bengala, kjer so se proizvajale prve modne kolekcije za Evropske lepotice, odbrzel je po oblakih industrijskega dima nad Manchestrom, njegov kadilak je melanholično zapredel nad avtomobilskimi tovarnami Detroita in žalostno zrl skozi transparentne steklenokovinske monolite Silicijeve doline.

Nekje na poti med gričevji postindustrijskega kapitalizma in neštetimi kanjoni McSlužb je Schumpeter v oddaljenosti zagledal dve poznani figuri z iztegnjenimi palci.

»Daleč sta prišla, tega vama ne morem oporekati!« se je veselo zadrl Schumpeter, ko je zavijal iz vijugaste poti zgodovine na eno izmed njenih ad hoc postajališč.

»Kaj bi oporekal,« je odvrnil Lakotnik in skočil na prvi sedež pred Kavbojcem, ki se je bil tja namenil prvi a se mu zadržana natura tokrat ni izplačala.

»Na vsak način, tole ni kar tako, daleč sta prišla,« je pokroviteljsko nadaljeval Schumpeter med speljevanjem na prazno cesto.

»Kako ne bi?« je odvrnil Lakotnik in posegel po steklenico z vodo. »S srebrniki, žeblji in krvjo device sva šla k coprnicam v Gotsko meglico, ker vsi vemo, da se gre po znanje v Salamanco, po informacije pa k coprnicam zahodnega sektorja.«

Schumpeter tu ni imel kaj dodati, Kavbojc pa je tako ali tako sedel na zadnjem sedežu kot gluhonemi avstroogrski financminister.

»Problem je v njihovi razdvojeni naravi,« je nadaljeval Lakotnik. »V zgodnjih jutranjih urah so amazonske jedinice zasegle najino vsemirsko barko. Zvezale so naju in počele nepopisljive stvari z nama.«

»Osnove psihofizičnega ustrahovanje sovraga,« je potiho dodal Kavbojc. »Nič novega, vse videno, psihofizično ustrahovanje po učbeniško…«

»Točno tako, brale so nama Joyce-a in recitirale pasaže iz medgalaktičnega družinskega zakonika, podsekcija tri, monetarne dolžnosti odsotnega očeta!« Monetarne dolžnosti človek še nekako vzame v zakup, ko te v roke dobijo amazonke ali prebiranje James-a Joyce-a, to je nehumano!

»Po večdnevni matrti so naju amazonke predale posebnem vikinškem odredu za zasliševanje neprijateljev. Strokovnjakinje v lateksu so naju zaklenile v klet, sicer lepo ogrevano – « to je potrdil tudi Kavbojc » - a polno brezbožnih pripomočkov zaradi katerih se še danes sramujem svojih občutkov! No, po nekaj tednih nepojmljivega trpljenja in neskončnih užitkov sva si končno zaslužila avdienco v analitski sekciji prognostičnega oddelka.«

»Zakaj sta potem imela s seboj srebrnike in križ, če je bilo plačilo v potu in ekstazi?« je začudeno povprašal Schumpeter.

»Midva sva se držala sirijskih šeg in navad one pa starogrških, to je bil problem. Navodila so bila izgubljena v prevodu!«

»Priznaj, neizobražen si! Sirijci imajo nezdravo ljubezen do srebra, coprniških staroselk se bližnjevzhodne vraže ne dotaknejo. Kaj sta pa mislila, da imata opravka z vampirji ali kaj? Z njimi je druga; vampirska konfederacija je pač na srebrnem standardu. Takšnih poizvedovanj se človek vendarle ne loti kar tako, potrebno se je pripraviti,« je po medvedje brundal in negodoval nad nesrečno epizodo ugrabitve.

Lakotnik se je pokesal: »Tu ni kaj dodati, kot pribito, tu je vse jasno – nerazgledan sem. Kot pribito, kot pribito…vse je jasno…«

»Kakšen svet so ponudile čarovnice? Kako bi sloviti analitski oddelek prijel bika za roge?«

»Vrag naj pocitra še te čarovnice! Kako se kdo znajde iz tistih napovedi, sam bog ve – kar se mene tiče bi iz njihovih analiz sledilo kratkomalo le to, da najbrž Tovarna nekje obstaja in sicer menda v Mlečni galaksiji.«

»No, če se tako gleda…« je začel Schumpeter.

»Pritlehni feminist, nič se ne vojskuj zanje – ne rečem, dobra turistična destinacija ali analitični oddelek je bil dosti boljši, ko so se zadev lotevali še po starem,« je trdno prepričan v modrost antičnih metod razlagal Lakotnik. »Kakorkoli že, na koncu sva se poslovila od letečih vešč in se poslužila bolj robustnega pristopa. V roke sva vzela Komunistični manifest kjer jasno piše, da je zgodovina vse družbe v resnici zgodovina razrednega boja. Če je temu tako potem sledi preprosta resnica: če hočeš najti zgodovino, je potrebno uspešno uprizoriti razredni boj. Nič lažjega.«

Kavbojc je na zadnjem sedežu le tiho prikimaval, vzel steklenico z vodo, ki mu jo je podal Lakotnik med svojim razlaganjem in včasih malce zamrmral.

Kot najbolj zavzet akademik je Lakotnik razlagal metodološki pristop, ki sta ga s Kavbojcem uporabila pri iskanju Tovarne klišejev: »Ujela sva torej osnovno gibalo zgodovine civiliziranih družb.« Na tem mestu se je ustavil in pomenljivo pogledal proti avstrijcu kakor, da ne bi popolnoma verjel v alpinsko kapaciteto razumevanja tako celovitega pogleda: »Govorim seveda o binarnih odnosih med svobodnjakom in sužnjem, patricijem in plebejcem, baronom in tlačanom, o odnosih med vladanim in vladujočim skratka.«

»Kako sta vajin uvid operacionalizirala?« je v priskutni latovščini intelektualnega alfa moškega vprašal Schumpeter. Lahko bi na primer dejal: »Kaj to pomeni v praksi?« Ali pa: »Kako sta se lotila razrednega boja?« Vprašal bi lahko na stotero načinov ali noben med njimi ne bi bil tako priskuten in potemtakem Schumpetru, pritlehnemu psevdointelektualcu, enako ljub.

»To je preprosto mon cher,« mu je z zagonom mlade nevihte odvrnil Lakotnik, »izvajala sva marksistično optimizacijo po korakih! Per partes dragi moj, počasi in gotovo. Storila sva takole, najprej sva definirala potrebne diferenčne enačbe za opis razrednega boja. Jaz sem bolj narekoval, Kavbojc je računal, za kaj drugega je tako neuporaben. Z vsakim naslednjim izračunom sva se približevala končnemu ravnotežju, podobno kot sprehod od zunanjega konca pajkove mreže do njene sredice.«

Lakotnik v tej točki ni moral več skrivati navdušenja nad drzno inovativnostjo njunega pristopa. Metoda ni bila analitično zahtevna, kalkulacija je bila neverjetno preprosta, a zahtevalo se je popolno predanost historičnemu materializmu. Tukaj ni bilo bližnjic! Uporaba dvomljivih podatkov, zgodovinskih zapisov, vse to je odpadlo. Marksistična optimizacija zahteva združitev teorije in prakse v enovito celoto; revolucionar mora biti obenem tudi teoretik in obratno. Brata v matematičnem kaosu sta torej iskala rešitev za skrivnostmii teorije razrednega boja prek dejanske izvedbe razrednega boja – teorija se lahko razkrije samo preko prakse. Tako sta potovala skozi specifične razgrete epizode preteklih razrednih družb, da bi ujela skrivnost marksistične alkimije: ključ do enačb družbenega razvoja, s katerimi bi lahko napovedala prihodnost in na ta način ujela zvitega Tovarnarja. Ali kot je to opisal Lakotnik:

»Jožef, moral bi videti kako sem ga klestil – Nietsche bi bil ponosen name, s takšno zagrizenostjo sem dokazoval, da je moj patricijski duh v resnici nadčloveški! Zgodovina je bila v mojih rokah…«

»Bilo je v maju, ko se je kapitol še bohotil v zelenju pomladi, venomer bolj divji ples sončnih žarkov pa je prinašal obljubo zlatega poletja in jesenskih sadov fotosinteze. A plebejstvu je bilo zlato samo žito, njihova grla so kričala po pravici, iščoč človečnost in dobroto. Dobili so pretorijansko gardo in ljudsko ječanje je bilo podobno kot žalostna pesem volkov v mesečini.

Kot centurij sedme cisalpinske sem vodil bočni napad v jedro agitatorjev, kjer sva se udarila z vodjo vstaje. Odrobil sem mu glavo istočasno, ko je on meni strl betico. Med počasnim umiranjem sem videl brata, kako leži pred menoj. To je bila prva iteracija v dolgi poti iskanja skrivnostni razredne analize.«

»Historični materializem je krut gospodar; na obljube se požvižga, razume samo dejanja,« je bilo vse kar je dodal Kavbojc pri tej epizodi.

»In v drugo, kam so vaju zapeljale diferenčne enačbe zgodovine?«

»Znašla sva se v daljni Indiji, čeprav bi lahko sveto prisegel, da sem pred tem dal skozi na stotine življenj, ko sva se zgrešila,« je malce turobno zagodel Lakotnik, kot ciganska violina.

»Postopek ni stoodstoten, zahteva pokoro,« se je priključil Kavbojc.

»V Bengal sem prispel kot najmlajši član komiteja Vzhodnoindijske družbe,« je resnobno pripovedoval Lakotnik in kar malce nenavadno mu je bilo prisluhniti. Križ preteklosti je otožnost sedanjosti, ki ji je nemogoče uiti.

Kavbojc je skušal orisati na novo nastale razmere: »Zaplenili so zemljišča celotne province in jih oddajali nazaj kmetom, ki so bili primorani agente Družbe podkupovati, da bi dobili nazaj vsaj del zemljišč. Večini niti to ni uspelo.«

»Podkupnine so bile sicer močan motiv, a glavna strategija je bila zmanjšati proizvodnjo za domače prebivalstvo in povečati izvoz na Kitajsko, ker je družba izgubljala zlate rezerve v trgovini s kitajskim čajem. Kako kruta gospodarica je likvidnost!«

»In zaplemba zemlje je to najbrž dosegla?« je vprašal Schumpeter.

»Bilančna slika se je hitro popravila, a spremenjen namen proizvodnje se ni oziral na prehrambene zahteve domačinov. Posledično jih je umrla dobra polovica. Že pred tem pa se je na severu zgodil velik upor; nekatera ljudstva ne razumejo svoje vloge v razvoju človeške družbe… Kakorkoli, tam na severu oddaljene Indije se je ponovno bila bitka med Abelom in Kajnom prekletima in za vekomaj ujetima v neizprosno kolesje enačb zgodovine, ki so neustavljivo mlele naprej, samozavestne v prepričanju, da se do njihovih skrivnost ne more prebiti nihče. Ali naju njihova samozavestna ošabnosti ni ustavila, še podžgala naju je.«

»Materialistična je boleča, brazgotinam ne uideš,« je zamišljeno ponavljal Kavbojc, ki je bil še vedno pod vtisom neštetih scenarijev, vsakega drugačnega in vseh enakih.

Cadillac pa je drvel naprej po zaviti reki zgodovine.

Rekvijem za Mefista

Pravijo, da sta poznavalstvo in dober okus rojena v dolgčasu ter izobilju. In prav nihče se ne dolgočasi tako kot kralj podzemlja, ki mu je bilo dolgčas že takrat, ko je bila časovna premica še povsem povprečna in v ničemer zapomnljiva daljica. Mefisto je svetovljanski meščan na čelu brezkončnega kraljestva večnega presežka, ki ne kani nikdar presahniti. Svoboda Luciferjevega meščanstva se je svetila nad pokrajino nemrtvih duš katerih tok je poganjal impulzivne želje in potrebe hedonističnega vladarja. Vendar tudi izobilje samo po sebi ne predstavlja nobenih zagotovil in če je nekdo slep za lepoto, tega tudi večnost ne more spremeniti. Duša Mefista je bil morebiti časih hladna, zavita v cinizem in prekrita z ekscesi absolutne moči (eno brez drugega ne gre!), a slepa za lepoto prav gotovo ni bila. Ob prizoru krasote je zagodla kot violina v rokah ciganskega mojstra, časih veselo in polno življenja, drugič žalostno in počasi, da se je bolečina zajedla globoko v dušo. Peklenski letni časi so prepevali skupaj z dušo gospodarja; žalost je rodila sibirske zime, v ljubezni so se rojevale nevihte, utrujeni večeri pa so obarvali pokrajino v rdečozlate barve jeseni. Podzemni despot ni le gospodoval svojemu kraljestvu, bil je neločljivi del celotne materije podzemlja. Pekel je avantgardna vizija mojstra, ki iz palače na Golgoti bdi nad svojo stvaritvijo, povsem nepojmljivo zunanjemu svetu zavoljo njene absolutne narave, kjer polovičarstvo ne obstaja. Iz politično teoretičnega vidika pekel ni tiranija patricijev ali dominion nedoraslih tehnokratov; podzemlje je diktatura absolutnega umetnika, kraljestvo Wagnerja in Wellesa, veliki Xanadu.

Kot vsak dober umetnik je bil Lucifer predvsem prvovrsten tat. In komu je lažje krasti kot mrtvecem? A Satana niso zadovoljile prozorne reke človeških duš, potreboval je več, hlepel je po tisti materialni lepoti, ki so jo duše vse po vrsti pustile za seboj. Zato morebiti ni presenetljivo, da je bil preko svojih agentov prav Veliki Mojster največji zbiratelj vsakovrstnih starin in drugih redkih artiklov. Na primer, najrajši je zbiral lepotice iz vseh vetrov, tokov in stanov. Njihovi lepoti se ni mogel upreti in bolj so bile težavne, samovoljne in neobvladljive, bolj so ga pritegnile. Mefistove kurtizane so predstavljale edini avtentično svoboden del celotnega kraljestva. Kajti celotna tvar onostranstva se je upogibala skladno z miselnim tokom1 Gospodarja, tako kot se vrbe upogibajo pred vetrom je lahko Lucifer hipoma porušil veličastna gorovja, desetkrat višja od Himalajskih špičakov, izsušil oceane, ki jim ni bilo videti konca, spremenil puščave v pragozd ali sredi niča postavil velemesto steklenih kletk. Ves svet je bil velikanska sobana Janusa, boga začetkov, koncev in tranzicij; celoten svet temelječ na kapricah despota, ki je po platnu risal prispodobo živega sveta, ujetega v podobna valovanja, vsem zakrita in poznana obenem. Smrt je opazovala življenje, se mu skušala približati, časih ga je zasmehovala, strašila, spet drugič se mu je popolnoma podredila. In tako je Artist preživljal svoj čas.

1 Na nek način je bilo podzemlje kot Sovjetska zveza, Lucifer pa je bil superračunalnik, ki je skrbel, da je celoten sistem deloval po njegovih željah. Za več o tej temi si preberite delo von Misesa (2010), Ali je pekel kot Sovjetska zveza ali pa je Sovjetska zveza kot pekel? Osebna opažanja svobodnega Avstrijca. Predvsem dobro se bere tretje poglavje o ideologiji onostranstva, kasneje sicer izgubi na teoretski globini, ko iz analize družbenih sistemov preide na primerjavo kvalitete smučišč – kaj se če, to je pač intelektualni razpon avstrijskih svobodnjakov.

Nobena od priležnic mu ni bila nikdar tako ljuba kot Katjuša, ki jo je krasila vesela otožnost ob kateri je Mefisto zagorel kot sonce. Kot dvorna gejša je bila unikat med cesaricami, pevkami turbo folka, holivudskimi zvezdnicami, transseksualci in mičnimi doktoricami kvantne mehanike. Ne smete se čuditi nad prisotnostjo mehaničark, v končni inštanci mora nekdo v gospodinjstvu znati zamenjati žarnico. A čeravno menda hudiču in njegovemu šarmu ne ubežiš, je Katjuša edina iz njegove zbirke, ki se je uspešno osvobodila izpod pravnih krempelj tamkajšnjega pogodbenega prava. Vsaka priležnica je primorana podpisati pogodbo, ki jo spiše hudičev tajnik in svetovalec, velespoštovani mačkon in pravnik, doktor Faust. Za vsakim velikim vladarjem ne stoji le ženska temveč tudi mačji svetovalec. Vse od časov Ramzesa IV je to postala splošno sprejeta praksa, ki se je skozi čas prijela na vseh dvorih.

Svojo svobodo si je Katjuša izborila v najbolj žlahtni tradiciji ameriškega zakonopisja. Ko se je prav na njeno pobudo sprejemal zakon o Kaleckijanskem2 razvoju podeželja in mest je v matematične enačbe razvojne politike zakrila povsem specifične pogoje pod katerimi se sprosti klavzula njene služnosti Luciferju. Sistem enačb je doživel popoln uspeh, mesto se je industrializiralo, vas pa je še naprej cvetela in tako umetelno je uspelo Katjuši zapisati ekonomsko teorijo v pravno prakso, da se še nikdar ni dogodila bolj prijetna industrializacija. Celo podeželjski živelj ni nasprotoval občemu napredku! Lucifer, ki ga vobče ni zanimal ekonomski razvoj, je zakon podpisal na ljubo gospodarici njegovega bita. In v tistem trenutku se je sprostila klavzula, ki je osvobodila Katjušino dušo. Razen starega Krjavljla ni menda nikdar nikdo tako pretental Mefistovo pravno službo. In čeravno je bil njegov prvi impulz eksplozija tisočerih sonc, ga je Katjuša poljubila na dvižnem mostu Golgote in odšla v meglico, Mefisto pa je le zaljubljeno zrl v impresionistične obrise, ki so se zlili v eno s spomini. Pekel se je s svojim gospodarjem zavil v žalostno, rdeče obarvano indijansko jesen.

Kmalu zatem je vzela službo pri razvojno naravnani britanski Vzhodnoindijski družbi, ki se je ravno takrat vojskovala s podobno ustanovo iz francoskega glede razvojnih politik indijskega podeželja. Ko so se britanci v okolici Madrasa klestili s francozi – kar bi roko na srce lahko počeli tudi kje bližje doma in ne v brezbožni pripeki antične očetnjave arijcev – je elitni odred Cezarjeve mornarice (zavoljo svoje nepredvidljive narave poimenovan Stochastische Sturmtruppe) udaril nekaj sto kilometrov južnije. Flota je bila v iskanju deviz, ki jih piratom venomer primanjkuje – nobena dejavnost nima tako visokih stroškov za reprezentanco. Sredi glavne pisarne Vzhodnoindijske družbe je kot francoska Svoboda v branu likvidnosti ljudstva stala Katjuša von Paloilogos, s škrlatom v očeh in samokresom v rokah, uperjenim proti Juliju Cezarju. Maharadža indijskega oceana je bil v tistem trenutku prevzet, njena pojava in sovražni pogled sta otopila njegove čute, božanska modrina se je zalesketala v njegovih očeh. Ko ga je s samokresom obstrelila je vedel, da mu ne preostane drugega kot, da jo ugrabi.

Njen pogum ga je obsedel, postal je cilj, ki bi mu sledil na konec premice. Njegova prevzetnost je postala objekt njenega sovraštva ter prezira in za maščevanje bi mu sledila čez neskončne oceane temne tvari. A zgodilo se je nekaj povsem drugega.

Rodila se je romanca Stockholmskega sindroma; shizofrena ednina dveh src v toplem objemu zvezdnih noči Indijskega oceana. Avantura dveh pohlepnih src je pognala nihalo ljubezni v 2 Kalecki je bil judovski mag, ki je pridigal krščansko ljubezen za dvajseti vek.

večnost, proti mavrici sončnih poljubov in materije brezkončne nebeške noči. Katjuša je vzljubila njegove pripovedi z liberalnim pojmovanjem objektivnih dejstev, znanstvenih teorij in resnice v splošnem. On pa je plesal okoli nje kot vešča okoli svetilnika na koncu sveta; počutil se je pogumno in veličastno, ob Katjušinem pogledu pa je začel verjeti svojim lastnim izmišljotinam, ki so postajale iz dneva v dan venomer bolj drzne. Njune obljube so bile polne sladkih laži jutranje rose mlade ljubezni, iskrenih utvar in neizkušenosti večnega duha, ko končno najde sebi enakega. Solze niso bile nežne, temveč trpke, boleče in ostre kot ledene sveče, ki počasi, z natančnostjo rablja prebadajo dušo, kajti ljubezen mora biti bolečina, če hoče resnično živeti. Čas je iz njunih duš spletel tapiserijo ljubosumja, krvavih vendet, sovraštva in poželenja. Ljubezen se je sprevrgla v sladko razvado navad in skupne zgodovine, v sprijeno igro pokvarjenih duš in neskončno dialektiko sprememb, ki so edina stalnica naše univerze. A vendarle se je zdelo, da so tudi vsemogočne sile termodinamike le spremenile, a nikdar uničile njun ples tranzicij in prehodov, njun poklon ljubezni in Janusu, rimskemu bogu prehodov in novih začetkov. In časovna premica je zaplesala od veselja ter krivulja postala.

Reforme so vodilo sveta in Hadesovi hrami temu pravilu ne morej ubežati. Birokratsko navdahnjene duše venomer iščejo načine kako spremeniti svet tako, da bi ostal isti. Luciferjeva republika enega državaljana se je morala prav tako prilagajati intelektulanim tokovom (bodimo iskreni, takole med nami, prej modnim muham kot tokovom), obenem pa je Lucifer s prenavljanjem svojih soban odganjal križ brezdelja. Stroj podzemlja se je vrtel z virilnostjo mrtvih duš in vse reforme, prevratništvo in revolucije so črpale svojo moč iz tega veletoka večne mladosti, ki je drvel iz kraljestva živih v samoupravljalno republiko Mefista. Človeštvo je slika Doriana Gray-a, Dorian Gray pa ni nihče drug kot hudič sam!

Razmejitev med kraljestvom živih in mrtvih si bralec lahko predstavlja kot razmejitev med nekdanjim vzhodnim in zahodnim blokom: popolno, hermetično zaprta meja, ki dovoljuje prost prehod podjetnim tihotapcem. Ni ga trga, ki bi se lahko kosal z Luciferjevim; konec koncev, kje se najde več duš? Kje je potrošnja bolj zaželjena? Da se torej tihotapljenja v časih pomanjkanja povpraševanja lotevajo tudi nadvse ugledna podjetja in rešpektabilne korporacije najvišjega ranga mora biti povsem jasno. Takšne nelegalne aktivnosti, ki pa so bile vendarle družbeno sprejemljive in celo nadvse zaželjene, so se dogajale v temnih, perifernih kotičkih Luciferjeve domene, tam kjer njegovi podkupljeni pomočniki in biriči niso zahajali. Sicer pa, tudi hudič mora od nekje dobiti kubanke in kokakolo. Katjuša kot bivša priležnica Mefista je kakopak poznala to ruto tihotapcev, piratov in iskalcev azila kakor je vobče poznala delovanje in širši modus operandi podzemlja v splošnem.

Iz zemlje na robu razpadajočega sveta je pogledala črno bela mačja šapa, kmalu zatem se je kot periskop podmornice prvi pridružila še druga, nato je ven pokukala še prav po mačje nasršena glava (ali obstaja še kakšne druge sorte?) in že naslednji trenutek je skočil na plano periferne planote Mefistovih hramov Del Piero, mačji kralj. Za njim se je iz ad hoc jaška po Sokolsko privleka prikupna rjavolaska ruskih korenin. Dandanes je takšna moč izgubljena iz slovanske duše ali nekdaj, ko je bil vsak centralnoevropski slovan telovadec ali kmet, takrat bi kaj podobnega nikogar ne presenetilo. Katjuša in Del Piero sta zrla v temačen prepad na robu pekla, ki je izgledal bolj temno kot najbolj osamljena meglica temačne tvari v vesolju.

»Gospodična Katjuša, nikarte ne obupujte, vam resnično ne pristaja!« je mačkon pripomnil v navihano pokroviteljskih tonih igrivega šovinizma, več kot očitno iščoč reakcijo pri svoji sogovornici.

Na robu sveta, ki se je iz neznanega razloga podiral – menda samo zavoljo poskusov simuliranja avtentičnega občutka peklenske dekadence – se je izpod zemlje zaslišalo glasove; sprva godrnjanje, nato pa krah in robati prepir, osvobojen vseh dobrih manir meščanske družbe in dobre vzgoje. Glavna planota pekla je stala na invertirani, narobe obrnjeni piramidi, ki je s svojim vrhom plavala skoz neskončno noč, spodnji del piramide, ki je bil na vrhu, pa je držal planoto na kateri sta se nahajala Del Piero in Katjuša.

»Zakaj bi ga bil jaz primoran držati na svojih ramenih, če on ne drži nikogar? Kje je tu pravičnost, vas vprašam? Kje recipročnost?!« se je hudovala škratovska figura pod izpodjedenim klifom, ki je deloval približno tako statično čvrsto kot fliš na steroidih za spodbujanje osteoporoze.

»Za božjo voljo, poslušaj se!« se je hudoval škrat na samem vrhu, ki je bil še malo pred tem držal na svojih ramenih odpadli del peklenske prsti. »Samo sledi isti logiki do konca po matematično, z redukcijo. Poglej, ko enkrat ti ne boš več mene nosil na svojem hrbtu, kaj misliš, da poreče Nash pod teboj, na svoje breme? Mar se ne bo tudi njemu zdelo neumno in nepošteno, da ti ne prenašaš nikogar?«

»Čakaj Cournot, takole pa ne bova orala! Ti bi se dogovarjal z menoj? To je vendarle proti pravilom Svete Trojice – brez dogovarjanja med posameznimi akterji, red mora biti svoboden in nastati mora sam od sebe! Ko te spustim, si vsaj za nekaj časa odpočijem svoja ramena,« je odgovoril palček Nash, na ramenih katerega je počivalo kraljestvo Luciferja. In če se bralcu to zdi nepojmljivo naj le v roke vzame kakšno knjigo o redukciji!

»Brat, zakaj bi se sedaj začel obnašati tako neumno, ko pa že od pamtiveka nosiva na najinih grbah svet?«

»Prihaja neskončna noč in moja duša nosi neodpustljive grehe,« je v tihem kriku obupa izustil svoje strahove palček Nash. »Ne morem si pomagati brat, vse kar me je prej držalo nazaj je bila patricijska diktatura Vsemogočnega gospodarja teme. Sedaj, ko ga ni, so me prevzeli bazični instinkti mojih teorij.«

»Pa menda ne boš dovolil, da bi predpostavke iz tvoje teorije diktirale tudi tvoje dejanske odločitve? Si bil pač drugorazredni teoretik, veš koliko je takšnih pa se zaradi tega nič ne sekirajo! Še več, kako se hvalijo pred trumami deklet o svojih ugotovitvah! Celo prostitutkam kažejo zaključke svojih razmišljanj, ki po pravilu tako ali tako sledijo iz predpostavk… Da o pesnikih in kulturnih kritikih ne govorimo! Ti so šele faloti!« se je zgrozil Cournot.

»Tu ne gre drugače, moram biti konsistenten in zvest mojemu delu in mojim dosežkom. Do konca.«

In še preden bi lahko Cournot oporekal tej norosti – kdo pa še živi po svojih načelih vas vprašam? Tako ne bi nikamor prišli! – je John Nash, vrli teoretik iger in matematični mag hladne vojne, odvrgel iz svojih ramen breme v obliki francoskega misleca njemu podobne baže. Ali sledeč matematični logiki (morebiti dedukcije? Obratne redukcije?) je že naslednji trenutek njega doletela ista usoda. Pred očmi Katjuše in Del Piera se je v vsega nekaj trenutkih odlepilo več deset kvadratnih metrov satanskega klifa. Ko je padal padec prekletega, je izraz Johna Nasha izseval notranji mir, kakor, da bi ga v tistem trenutku, ko ga je v svoj objem vzela neskončna neluč, zapustili vsi demoni njegove preteklosti. Dosegel je svoj večni mir, svoj ekvilibrij.

Del Piero in Katjuša, ki sta zaradi ljubezni do teoretskih diskurzov in splošne radovednosti komajda pravočasno odskočila vstran sta se le začudeno spogledovala. Po kratki tišini je gatto juventino privoščljivo pripomnil nekaj, kar je kasneje rad ponovil vsakomur, ki ga je bil pripravljen poslušati: »Toliko o ramenih velikanov.« To rekoč se je zadovoljno obrnil in počasi odkobacal v notranjost peklenske savane. Katjuša pa nič.

Katjuša in Del Piero sta bežala pred erozijo temeljev pekla, ki so brez gospodarjeve gajžlje razpadali pri živem telesu kot gobavec v Sveti deželi brez Kristusove ljubezni. Več dni sta potovala skozi visokotravnato savano vzhodnega dela glavne planote Elizejskih poljan. Namesto vonja po libertinskem Parizu je zlatozelena poljana sličila bolj na centralno azijo in njene stepe ali pa kar na tisto pravo afriško savano v mesecih, ko je ekvatorsko sonce s svojim objemom ne prebarva v kraljeve odtenke zlata. Ne vemo ali so v tem za njih takorekoč naturalnem habitatu bivali tudi levi iz Levanta ali Afrike, a dandanes jih tam gotovo ni več. Vzhodnim planjavam pekla vlada kolegij (ali katedra), če hočete, mnogoterih klanov zajčje horde. Vsak njen ud vleče na svojo stran, nova zavezništva dnevno zamenjujo stara, prevare veljajo za dobro prakso a na koncu planota raznobarvnih zajcev (od zelenih, do fluorescentno pisanih) svetu pokaže moč horde, kadar je ta zedinjena proti zunanjemu sovragu.

Ko sta popotnika v onostranstvu počivala pod enim izmed mnogih kozolcev posejanih po komajda opaznem gričevju savane (kakšna stepa pa nima kozolcev?), se je iz daljav zaslišala pesem Laibachov in začela se je tresti zemlja. Na pohodu je bil klan Gurujev, takorekoč institucija peklenskih step. Cel svet se je svetlikal, ko je mimo priskakala zajčja vojska pri kateri si težko lotil pešadijo od vazduhoplovstva, ko je vse tako frčalo naokrog. Zagotovo bi se anglosaškim piscem zdelo na tem mestu pomembno opisovati divizije, poveljniško strukturo in ceremonialne procedure, ki so sledile srečanju med heterodoksno razvojno ekonomistko, mačjim kraljem in emirjem zajčjega klana Gurujev. Zamislite si konferenco velikih treh na Jalti, le s kvalitetnimi kozolci. Ključ je v lesu, ki se mora najprej dovolj posušiti. Najboljša je kakopak bukev, z morebitno izjemo hrastovega lesa, a tega se uporablja za doto in nikakor ne za gradnjo kozolcev. Kakopak se pri takšnem zasedanju ne sme pozabiti na geostrateške zaveze, a te so venomer tajne in celo tretjeosebnim opazovalcem ostanejo po večini zakrite.

Emir fluorescentne horde je pospremil mačjega kralja in nekdanjo reformatorko do živahno pisanih digitalnih gozdov, na katere je mejila savanska planota. Velemesto dreves je valovalo v nežnem objemu toplega poletnega vetriča, igrivo plešočega okoli krošenj listavcev. Zelena barva je gorela kot sonce in namesto varnega pristana za utrujene oči se je zažigala vanje s svojo nepopisno intenziteto. In kako ostro so izgledale krošnje! Vsaka nadrobnost je bila definirana v najvišji resoluciji, da si oči nikjer niso morale odpočiti od tega semenja ničeve popolnosti. Najbolj naraven gozd, bolj naraven od tistega, ki ga poznajo ruralni bralci, je izgledal kot izdelek naprednega industrijskega oblikovana, kot simulacija katera je bolj resnična od resničnosti.

Visokoresolucijsko utopijo zelenja je sem ter tja kazila gozdna zaplata iz daljne digitalne preteklosti, ko so bili kockasti gradniki na zaslonih podobni velikim dvodimenzionalnim lego kockam. Ti predeli gozda so delovali zastarelo v svoji štirioglatosti, pravo nasprotje natančnim linijam modernosti, s svojo brezštevno bero majhnih gradnikov, ki so kot umetelni digitalni mozaik stremeli k upodabljanju civilizirano urejenih gozdov Zahodne Evrope. Drevesa v predelih zgodnjega digitalizma so se velikokrat svetlikala v živosrebrnih, skorajda nebeško modrih barvah nerjaveče kovine 24. stoletja. Če je bilo v drugih predelih gozda slišati glasove ptic, tiho poezijo šumečega listja in pesem vetra, potem se je v kibernetičnopikslastih zaplatah iz preteklosti slišalo cenene osembitne glasove pozabljene računalniške zgodovine. V ozadju je igrala glasba antičnih sintov, poslastica za ljubitelje poceni čipovske melodike poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih let zlatega dvajsetega stoletja. Vetra kakor da ga ne bi bilo in vsak dotik s sintetično naravo je produciral zvok telefonske tipke poznan igričarjem neke pozabljene dobe, ki živi le še v nostalgiji zadnje generacije Jugoslovanov.

Na meji med kibernetičnimi opekami in risankasto konglomeracijo dreves je v krošnji bogate bukve prežala postava temnokožnega vilinca. Njegova ramena je krasil rdečesrebrn risankasti raketometalec, ki je prekrival celoten hrbet in večino glave. Ofenzivna oprava je delovala izjemno nerodno in ni popolnoma jasno, kako je kljub težki oborožitvi, vilincu uspelo splezati v krošnjo mogočne bukve. Nad glavo se je temnokožnemu vojščaku svetil digitaliziran angelski sij, neke vrste osebni dokument prebivalcev podzemlja, z ozlačenim napisom Superjazz.

Iz krošenj je pred Katjušo in Del Pierom pristala nerodna postava vilinca, ki se je bil komajda ujel na dveh nogah kaj šele, da bi mu uspelo izvesti pristanek v telemark slogu, tako čislanem med ljudstvi za oddaljenim morjem. Stopil je proti nenavadni dvojici in še preden bi lahko uspešno izvedel prvi korak se je njegova noga zapela v eno izmed korenin in začela se je odvijati igra ponosa, gravitacije in upiranja neizbežnemu padcu.

»Mesta so narejena za mačke in ne za vilince,« je kritično prhnil Del Piero izkazujoč obče zgražanje nad meščanskim vilinstvom. Nato se je obrnil še h Katjuši in dodal: »Vidite kaj storijo reforme? To je ta vaša stanovanjska problematika in elektrifikacija… tako je s tem naprednjaštvom in dobrodelnostjo… Naslednja bo pa fizkultura kaj?«

Temni vilinec je zmedeno pogledoval enkrat k Del Pieru nato k prekrasni svetlolaski, ki je tudi sama jezno pogledovala proti mačjemu kralju in njegovim nazadnjaškim pogledom.

»Naša družina je bila meščanska že mnogo pred kaleckijanskimi reformami tovarišice Katjuše,« je začel Superjazz militi kritiko naprednih razvojnih politik. »Bili smo uradniki Presvetlemu, nekdo mora voditi bilance, pisati sonete in preverjati statistiko znanstvenih člankov.«

»Hvalevredno delo!« se je zarenčal Del Piero, »kolikokrat človek naleti na lažni jamb ali pa je namesto enajst lahov v enajstercu zraven še dvanajsti, ki se skuša pretihotapiti čez mejo. Hvalevredno delo, še posebej z znanostjo je križ, tam je vse tako svobodomiselno…«

»Točno tako, vi se na to spoznate in razumete… vsakdo skuša nekaj gladiti…sicer pa, kaj govorim,« na tem mestu se je vilinec postrojil, preveril kako stoji njegov raketni samostrel in zakrilil z rokami v odrezani salut: »Smrt fašizmu, svoboda narodu! Ne veste kako smo čakali na nove reforme.«

»Vračam se kot angel uničenja predragi Superjazz,« je z jeklenim izrazom dejala Katjuša. Tu je bila tovarišica kakopak v zmoti, tovarišice niso nikdar angeli temveč so kvečjemu anarhistke ali pa partizanke, nikakor ne angeli. Zazrla se je v svetlikajoče tehnološko ozadje in po kratkem premoru potihem, a z ostrino mrzlega sibirskega anticiklona dodala: »Ne olje, pesek v peklenske mline CobbDouglasovih obratov.«

»Industrijska sabotaža proti razrednemu sovražniku!« je strinjaje in veselo kakor gorski pastir zavriskal Superjazz in s solzami v očeh dodal: »Iz uničenja starega sveta bomo ustvarili novega!«

»Litoželeznega!« je odvrnil Del Piero in odracal naprej brez da bi počakal na odziv dvojice revolucionarjev. Kralji pač že po naravi neradi poslušajo prevratniške zarote… mačji kralji pa so še toliko manj strpni do prevratništva, ko pa posedujejo tako prirojeno vladarsko naturo.

Nihče ni bil lepše zapisan pri partizanstvu kakor Katjuša. Kolikokrat so njena sporočila rešila brigade borcev za svobodo pred legijami njenega ljubimca in Gospodarja soban večnega obstoja ter notranjega miru. V tem ni bilo nikakršne zlobe ali sovraštva do svojega ljubimca temveč izključno krščanska ljubezen do nesrečne raje, ki si ni želela ničesar bolj kakor svobode čeprav ni o njej vobče vedela čisto nič

Superjazz je dvojico pripeljal do velikega zbirališča prostotržnih podjetnikov z nenavadno fobijo (malodane averzijo!) do davščin. Tabor sredi gozda je izgledal kot mestece postlano po krošnjah dreves in njihovih votlih deblih. Rousseaujevsko mesto je bila prava multikulturna metropola kjer je opazovalec lahko na le nekaj kvadratnih metrih opazil vse od maoistov, trapistov, mazohistov in občasnega monofizita, ki se je skrival pred poslanci koncila iz Nikeje.

»Puč je očitno dober za posel,« je pripomnil Del Piero med počasnim prebijanjem skozi polne ulice rustikalnega zavetišča podjetnega ljudstva. »Nazadnje, ko sem bil v teh koncih se je trgovalo prikrito, z očmi na hrbtu, nožem v krempljih in s strahom v srcu. Nikoli ne bom rekel, da je Mefisto mrzil prosto trgovino ali njegovo ureditev je bilo potrebno spoštovati. Pri embargu nikdar ne gre za učinkovitost, gre samo za dobre manire – oblast je treba spoštovati, čeprav se ji po drugi strani na vsakem koraku skušaš izogniti!«

»Lucifer je že samodržec s svojimi muhami, a pri njemu je tribut izključno simboličen… po drugi strani je z utilitarijanci križ, tako so zaljubljeni v svoje donose, da je še davčni urad postal učinkovit!« tako je Superjazz obrazložil nastanek prostotrgovinskih enklav začudenemu mačjemu kralju in Katjuši, ki ju je več kot očitno presenetila velikost partizanske operacije.

Vilinska enklava je spominjala na arabsko tržnico, kjer se med seboj spojijo sladke arome žafrana in nezanesljivih govoric, s turškimi sladicami se medijo prisluhi zaupnih magnetogramov, internih aktov in četrtletnih bilanc, tam na bolj obrobju suka pa visoke tone bližnjevzhodnega pogajalskega plesa zamenjajo obljube nespodobnih uslug vseh vrst. Raj boste zastonj iskali na zemlji, v peklu ga najdete in to tistega pravega; tradicionalnega in libertarnega obenem!

Sredi gozdnega področja proste trgovine sta mačji kralj in kraljica zemljiških reform (naj vas to ne zavede, bila je prava krasotica!) iskala bratovščino za desant na industrijski obrat svetih inkvizitorjev. Del Piero se je zmrdoval kot je za mačjo vrsto značilno kadar ne spijo, uživajo sadov tujega dela ali pa prežijo na muce; Katjuša pa je medtem vestno in z neverjetno naglico nabirala staro ter mlado borčevstvo. Motivi pridruženih borcev so bili različni in prav za vsakega je vedela kako ga pridobiti na svojo stran. Kako se je poznalo tisto poletje, ko je bila potnica pri Slovinu! Tako je na primer komunistom obljubila devize, ko se vedno tako tresejo za njih. Tistim bolj počasnim, iz nesrečnega repa Gaussove porazdelitve, je obljubljala osebni razvoj, osebnostno rast, brezkončno mero novih izzivov in odlično referenco za v življenjepis. Romantikom je ponujala boj za pravico in svobodo, vmes pa se je tako prikupno smejala, da so vsi upali na njeno naklonjenost bolj kot na vse pravice zapisane od leta 1917 naprej.

Za namene diverzije je Katjuša najela Maovo legijo prvoborcev s katerimi je bandit preživel Dolgi pohod pred Kuomintangom, glavnino pa so tvorile elitne češke enote iz prve svetovne vojne, to so tiste, ki so se bile proti Habsburžanom, za slovansko stvar. Nesrečneži so ostali sredi Rusije, ko je udarila državljanska vojna in ker drugače ni šlo, so jo udarili preprosto proti Vladivostoku in od tam nazaj v svobodno očetnjavo. Takšnih je treba, iznajdljivih, ki se na mestu prilagodijo razmeram! Del Piero je sicer navijal za belogardiste, češ, da so bolj zanesljivi, ker nosijo svojo petokolonaštvo na rokavih, za razliko od pritlehnih Čehov, za katere človek nikoli ne more biti prepričan kaj se jim podi po glavi in pa zlodjevih komunistov, za katere je tako ali tako splošno znano, da vsi po vrsti bolehajo za zlato boleznijo španskih konkvistadorjev. Pri njih je vse elektrifikacija in devize!

Za finomehanične operacije je bil odgovoren Prometej in njegova kompanijo antičnih šlosarjev. Mimogrede izpod rok istih fantov je tudi Antikythera, popolnoma neuporaben računalnik za računanje datuma naslednjih olimpijskih iger. Grki kakopak ne bi bili grki, če jim ne bi vse skupaj padlo še v vodo. Kot pravni strokovnjak je pri desantu sodeloval Sir Francis Drake, angleški gusar, veteran batalje za britansko otočje in mednarodni finančni svetovalec par excellence; pedantni pirat se je izkazal za velikega jurista s skoraj nadnaravnim razumevanjem mednarodnih financ in z nosom ukrivljenim za iskanje pravnih lukenj.

Po načrtu bi se naj Kitajci in Čehi z vsemi silami zažrli v nedrje CobbDouglasovih soban za kapitalizacijo delovnih duš. Kapitalizacija duše je matematično kompleksen postopek, ki zahteva veliko mero natančnosti, pomemben pa je tudi pritisk. Brez voltov tu nikakor ne gre! Lepa lastnost kapitalizacije je, da se preko nje pretvori duše, ki so si med seboj seveda različne, v enovito, homogeno tvorbo. Tako pridobljen čisti finančni kapital, očiščen nepotrebnih podrobnosti, ki jih seveda poseduje vsaka duša, je svoboden spon nemrtvih teles in zato seveda popolnoma mobilen. V takšni finančni obliki se lahko kapital izvozi iz onostranstva v svet živih, kjer je Satanov kapital pravzaprav poganjal ekspanzijo cerkve utilitarijancev, katera je, če smo povsem iskreni, tako ali tako služila izključno širitvi kapitala, vse njene zapovedi so bile podrejene tej osnovni tendenci in le izjemno slepi ljudje so lahko verjeli drugače.

Brez kakršnihkoli pretvez so komunistične jedinice udarile čez zeleno polje, ki je obdajalo tovarno iz vseh strani. Maoisti pač ne poznajo prefinjenih taktičnih manevrov jugoslovanskega partizanstva! Mitraljezi so peli svojo pesem, a prvoborci so zagamane sorte: samo pomislite, če jih niso dobili belogardisti in se jim je uspelo izmakniti celo notranjim čistkam, potem se tudi na nezanesljive mitraljeze ne gre zanašati. In res, komunardi so skakali med smrtonosnim svinčenim mrčesom kakor v drugorazredni kung fu produkciji iz daljnega vzhoda. Je že tako, da je komunist na malo stvari tako alergičen kot na krogle. A po drugi strani je bil vlek čistega kapitala za pogoltne marksiste prevelik; na vsak način je bilo potrebno priti do vira, do eliksirja absolutne moči, ki je klicala njihovim dušam, prepevajoč iz pesmarice Rdeče armade. Češka mehanizirana armadna skupina je medtem udarila proti jugu, naredila zasuk in odprla še drugo fronto. Branilci niso zdržali pritiska iz obeh strani in primorani so se bili zateči v notranjost tovarne kjer se je nadaljeval boj za vsako pisarno in kos kapitalske opreme. Čehi in Kitajci so besno pritiskali, branilci pa so se na vse pretege branili upajoč, da se medtem vrnejo enote iz terena…

Istočasno na sedemintridesetem nadstropju ogromnega kovinskosteklenega nebotičnika. Uradnik Karl Marx pedantno revidira finančne podatke za zadnje četrtletje in jezno vnaša opombe na svojem računalniškem terminalu. Zraven tipkovnice mu je utripal mobilni telefon z dobronamernimi sporočili njegove mame, ki mu je vsak dan pošiljala dobronamerne nasvete o napredovanju znotraj korporativne hierarhije. Preko njenih poznanstev iz bridž krožka je tudi dobil službo v korporativnem panoptikonu, ki je nadziral duševno puščo pod seboj.

Zunaj pisarne so se razlegali kriki stekla, ki se je anarhistično osvobajalo svojih navideznih okovov in struktur. To je Karla ujezilo, prevzela ga je sveta jeza birokratov in začel je jezno pogledovati izza svoje delovne postaje v smeri kravala in avantgardnih glasbenih insertov, ki so ga motili pri njegovem vnašanju računov. Kako ljudje prav nič ne razumejo, delo se opredmeti v bogastvo šele na bilancah, prej pravzaprav sploh ne obstaja! Kaj pomaga produkcija, če se ne pozna pri bilancah? Producirati zna vsak, oplojevati bilance pa zahteva strokovno znanje. »Kako bode vse drugače, ko pridem do štiridesetega,« si je jezno mrmral in sanjaril o štiridesetem nadstropju, nad katerim je samo še uprava. O slednji si še ni upal sanjariti. Toda v takšnih trenutkih je potrebno potrpeti; življenje je igra stare in nove zaveze, Kristusovo lice za napredovanje in stari testament za čas vladanja.

»Povem ti, to je pravo nadstropje,« je bilo slišati izza druge strani vrat do Marxove pisarne.

»Francis, priznajmo si, navigacija ni bila nikoli tvoja prvina,« je dodal drugi glas.

Vrata v Marxovo pisarno so se odprla in notri je vstopila skupina hajdukov na čelu s temnočrnim mačkom, ki je pristopical do Karlove mize in skočil pred njegov zaslon. Arogantno je premeril buržujskega socialista, se obrnil proti ekranu in si začel v miru lizati svoje šape.

»Gospod Marx znašli ste se v nepričakovanem Minskyjevem momentu,« je dejal Sir Francis Drake, juristični pirat anglosaškega rodu. »Z drugimi besedami, verjeli ste, da plujete po mirnem morju, a poglejte, kako ste se zmotili v vaših predvidevanjih!«

Pirat je s pištolo nakazal Marxu naj vstane in mu prepusti svoj sedež. Nato se je anglosas mirno usedel in začel besno udarjati po tipkovnici.

»Kitajcem smo za sodelovanje poslali dogovorjen znesek… prav tako češki panslovanski brigadi,« je dejal Sir Drake in v ozadju mu je Katjuša prikimala. Manjših nakazil so bili deležni še Prometejevi umetelni kovači, ki so uničevali CobbDouglasove alkimistične peči v katerih je goreče delo postalo nesmrtno, za vedno ujeto na trdih diskih in letnih poročilih podjetij finančnega sistema.

»Preostanek prostih sredstev lahko prenesem na željene račune v Genovi, Švici in Guernseyu,« je rekel Drake in ponovno pogledoval proti Katjuši za zeleno luč.

»Tako, njihovi računi so prazni.«

»Odlično, če gre sklepati po eksplozijah v oddaljenosti je tudi njihov fiksen kapital šel po zlu kar pomeni, da ne bodo imeli potrebnih sredstev za ponovni zagon proizvodnje. Dobro opravljeno delo gospoda, pa naj še kdo reče, da puči ne morejo biti tudi finančno uspešni?« je dejala Katjuša.

Del Piero je skočil z mize in s svojimi kremplji zvrtal portal v bližnjo steno. S Katjušo sta zapustila kraj zločina. Tudi angleški finančni strokovnjak je izginil kot portfeljska naložba iz države tretjega sveta, ko pride do političnega tveganja. Ostal je le Marx zroč v ognjene zublje, ki so jih za seboj pustile češko-kitajske horde in počutil se je kot Romul Avgust pred prihodom germanskega poveljnika Odoakra. Inštitucija na katero je bil položil vse svoje upe za napredovanje, pa mu je gorela pod nogami in obarvala nočno nebo v topli objem oranžne.

Tako je to s to dialektiko.

»Vidiš Faust, vse kar je potrebno je malo časa,« je dejal Lucifer in brisal kri utilitarističnih plačancev iz svojega baročno okrašenega pipča iz snežno bele slonovine. »Času je treba pustit čas! Nihče več se ne prepušča ležernim (a hkrati vsemogočnim!) tokovom zgodovine…«

»Kakšno drugorazredno modrost ste tu prinesli na plano, da vas ni sram! Če se imamo namen pogovarjati resno, potem mi prosim ne govorite kar na pamet ampak pojdimo čez enačbe, kot se tudi spodobi. Takšno posploševanje ugonobi človeka. Sicer pa… na splošno mislim, da se preveč zanašate na zakone verjetnosti Gospod,« je jezno odgovoril obuti maček Faust.

»Nehaj se kisati samo zato ker si izgubil stavo ti fagot!« to rekoč je odprl velikanska železna vrata velikega dvorišča, ki je iz sprednje strani objemalo vilo Falsificato. »Preljubi Faust, dejstvo je, da nisem nikoli položil vse svoje upe izključno v zakone verjetnosti. Tu so še zakoni zgodovine, samouničenja in zakoni velikih procesov, ki se odvijajo neodvisno od posameznikov ujetih v plaz zgodovinskih gibanj.«

Faustov izraz neodobravanja ni bil izraz vernika, temveč znanstvenega skeptika, ki se je bil s svojimi napovedmi očitno zakockal in tega še vedno nekako ne more sprejeti.

»Pomisli Faust kako se je najlažje znebiti opozicije in revolucionarjev. Tako, da jim daš oblast vendar! Na obrobjih družbe so ostri, teoretično drzni, ves čas v stanju pripravljenosti kot jugoslovanski pionirji. S prevzemom oblasti se vse to obrne na glavo in namesto dobitniki postanejo žrtve istih procesov zgodovine, ki so bili njihovo strujo naplavili na oblast. Njihove ideje se v praksi izkažejo za krute, njih duše se izkažejo za krvoločne, nova družbena organizacija pa se začne starati v tistem trenutku, ko je vzpostavljena. Na obronkih družbe so večno mladi, a takoj, ko zapustijo varni objem obskurnosti in nepomembnosti postanejo podložniki istih zakonov staranja in umiranja kakor vsi ostali.« Na tem mestu se je pomenljivo in samozadovoljno ustavil, da bi z užitkom zadal zadnji udarec: »In zato trdim, dragi Faust, da je vse le vprašanje časa. Daj revolucionarju priložnost in sam se bo obesil.«

»Ne razumem zakaj so potrebne vse te igre, če bi se lahko puč zatrlo v kali… saj veste kako se borčevstvo ne strinja z mano in mojo nežno naravo!« je še naprej trdil mačkon v prelepih šolnih.

»Kje je tvoj smisel za dramatiko Faust?« je ogorčeno spraševal hudič.

»Smisel za dramatiko je šel v franže z mojo mladostjo in sedaj se nekje prav veselo skrivata pred menoj,« je jadikujoče obupaval Faust.

»Narejen si na preveč lagodno, to je tvoj problem preljubi Faust,« je mirno odvrnil Mefisto. »Pazi, za teboj med tretjo in četrto.«

Faustova lenobnost je v trenutku izpuhtela. Sunkovito se je obrnil proti dvema oddaljenima banditoma s polavtomatskim orožjem in ju odstrelil kot glinasta goloba s svojim piratskim samokresom. Odlično orožje, če iščete natančnost.

»Poglej ga kako se obrne, če je potrebno,« se je krohotal Lucifer.

»Nekateri imamo pač naravni občutek za te zadeve,« je vzvišeno zabrundal Faust, »spet drugim je naravna eleganca povsem tuja, pa naj se še tako trudijo!«

Medtem je Lucifer odpiral svoj kabinet in jezno ugotavljal, da kljub obči neotesanosti nouveaux riche utilitaristov nekaj okusa vendarle premorejo: »Banditi, vse kubanke so pošle!«

»In biljardne mize so se takisto polastili,« je jezno ugotavljal Faust.

»Škoda, res je lepo povezovala sobo.«

Antropološki eksperiment v Dixieju

Prikoliško naselje globoko v starem Jugu Združenih držav, pod Mason Dixonovo linijo, ločnico med anglosaškimi jenkiji in irskimi južnjaki ter njihovega temnega človeškega kapitala iz subsaharske afrike. Nebesa se zlivajo v neznosno vročino močvirnatega popoldneva in težko bi našli bolj pripraven prevodnik za živčnost ter razdraženost duha. Tisti dan so sparine iz okoliškega močvirja še posebej močno dražile človeške čute in vse je kazalo na nevihto. Visoka vlažnost je vznemerila celo preklete duše iz zapuščenega lokalnega pokopališča, obleganega iz vseh strani z lokalno floro in favno, tako tujo civiliziranim ljudstvom Centralne Evrope.

Celo duhovi prekletih duš ujetih pod južnjaškim črnozjomom so si vzeli prost dan namesot da bi, kot se to spodobi za njihovo vrsto, rogovilili naokoli in strašili pošteno krščansko ljudstvo ameriškega juga. Razdraženost se je morala predati splošni lenobnosti in nespeče duše južnjaških vojakov, francoskih piratov, indijanskih plemen ter afriških sužnjev so izkoristile dan za počitek pred vrhuncem skorajšnjega večera: nočnim balom krokodilov, vešč in polne lune. Napeto ozračje se je lenobno prelivalo sem ter tja kakor voda v postani mlakuži, napetost pa bi lahko rezali kakor meglo v Londonu, ko so tam proizvajali še kaj drugega kot finančne derivative. Kakor piroman sredi poletne Kalifornije je popoldne potrpežljivo čakalo na prihod nečesa, morebiti nekoga; na prihod neznanega katalizatorja…

Prikoliško naselje blizu pokopališča vojščakov predmezdnega načina proizvodnje ni bilo v ničemer zapomnljivo ali drugačno od preostalih podobnih naselij, razen morebiti za evropske bralce, ki takšnih bivalnih prostorov niso navajeni . V eni izmed razpadujočih prikolic na robu naselja je visokodefinicijski televizor preskakoval med vrtiljakom pisanih televizijskih postaj.

Televizijski posnetki so se izrisevali v dušo moškega z bujnim, razmrščenim svetlorjavim lasiščem, ki je kot velikanska kaotična antena lovilo oglasna sporočila pomanjkljivo oblečenih deklet. V poznem kapitalizmu štof ni poceni in manjko lahko vidimo vsepovsod. Za mladosten izraz mladega moškega, nikakor starejšega od trideset let, se je zdelo, da se je pred kratkim neznosno postaral. Skorajda gotovo je bilo to posledica diete bogate s cvrtjem in duševno hrano narodov zapadne Afrike. Melahnolično je strmel predse v praznino preskakujočih kolažev in vsake toliko časa si je nekaj zabeležil v zvezčič, ki ga je imel očitno vedno pri roki. Bil je utrujen in zdelo se je, da peklenski zaslon za svoje delovanje potrebuje energijo tega mladeniča, drugače bi ogenj tekočih kristalov zamrl. Pod fasado neke globoke žalosti pa je vendarle tlelo oglje nekoč veličastnega ognja, dasiravno opazovalec tega ne bi nikdar dognal, če se tega dejstva ne bi posebej izpostavilo.

Čeprav je deloval v svoji pojavi kot pravi predstavnik južnjaškega lumpenproletariata, so oči vendarle goreče zrle v svet z igrivo perceptivnostjo znanstvenika. Duh umirjenega analitika se je zdel zaprt v kanistru južnjaške vročine in pečenih piščančjih peruti, teža neznosne mrtvine pa je ubijala duha podobno kakor križev pot ubija telo. Med listanjem televizijskih kanalov si je privoščil požirek piva, za katerega je prepozno in z gnusom ugotovil, da je sparjeno. Nato se je zunaj zabliskalo.

»Greenspan! Bes te plentaj in tvoje obrestne mere, konec koncev… bodiva iskrena… kaj je meni mar za dolarski standard? Ali me vidiš, da bi varčeval v takšni drugorazredni valuti?« vmes je ostal in se počasi spravljal proti vratom in še naprej jezno trobental, »sploh pa na koncu me tako ali tako ne poslušaš, resnično te ne razumem duša libertarska. Kaj nimaš drugih sovragov, da bi jih gnjavil? In če že govorimo kakor je… obrestne politike tako ali tako ni za jemati preveč resno – če boš dvignil se bo prerazporejalo bogastvo in če boš nižal se bo zgodilo prav tako. Vprašanje je torej komu hočeš napolniti žepe, proizvedel tako ali tako… sveta pomagavka, prihaja konec sveta!«

Kaiser ad portas. Pred nekoč mobilnim prikoličarskem domovanjem skrivnostnega akademika ni stal neoklasični legionar ameriške centralne banke, nego nihče drug kakor gospodar antičnih legij rimske republike, Julij Cezar.

»Marko Avrelij, ženotepečnež ti prav lepo pristane!« je nasmejano dejal Cezar ob pogledu na Marka Avrelija v spodnji majici in prešerno stopical proti znančevi prikolici. »Antropološka je težka… temu ne gre oporekati, mene že ne bodo videli, da bi se ubadal s čim podobnim. Le zakaj si zapustil moralno filozofijo – tisto lahko pišeš tudi iz domačega kavča. Antropološke raziskave človeka vedno popeljejo na rob civilizacije medtem ko, prav narobe, moralna filozofija prav kliče po Firencah, mogoče kvečjemu Bolonji, če si komunard.«

»Prihod je bil subtilen kakor vedno,« je nejevoljno pripomnil filozof in cesar. »Motiš eksperiment s svojo prisotnostjo, za božjo voljo veš kako izstopaš s svojo mediteransko pojavo v teh koncih!« Nato pa še: »Vraga, od kdaj si v lahki konjenici? In kaj stojiš kot lipov bog, ves poganski in zaostal, stopi no noter preden gre moja Velika transformacija in šest mesecev dela po zlu! S plemenskimi ljudstvi je križ… hudo so nezaupljivi, vse bi šlo v franže, če bi izvedeli, da pijem pivo iz znanstvenih razlogov!«

»Lokalna dieta ti dobro dene kaj? Kdo bi si mislil, da boš postal tako na jugu še bolj snežno bel?« se je vpraševal Julij s ščepcem prijateljske arogance in vzvišenosti.

»Trpim kot še nikdar!« je zatarnal Marko Avrelij in zaprl vrata za seboj. »Lovijo me samo televizijski žarki – v teh koncih se vobče nič ne sončijo! – pivo je bolj podobno vodi, pohan piščanec pa mora obvezno biti ozaljšan z raznoraznimi premazi, ki ubogo perutnjat ubijejo še drugič. A po drugi strani se ne izplača preveč ozirati na takšne malenkosti – si lahko misliš, da bom na koncu zavoljo te epizode najbrž objavil tri, če ne celo štiri znanstvene članke? Mogoče celo monografijo; stari jug je postal izjemno popularen…izjemno popularen! Rasna vprašanja, ta se ne končajo zlepa… na primer ves čas govorimo o ženskemu vprašanju ali pa o post strukturalistih, vsi jih imajo v zobeh, toda o rasnem vprašanju se vse premalo govori, povej če ni temu tako?«

»Točno tako, težko dandanes odpreš poročila, da se ne bi govorilo o strukturalistih. In samo pomisli, časih si z manekenkami lahko govoril o sonetih in nepremičninah, danes se vse vrti okoli teh pritlehnih filozofov,« se je strinjal Cezar.

»To so zakrivili utilitarijanci, ko so jih prepovedali,« je v zanosu prikimaval samemu sebi Marko Avrelij.

»A kaj bi o tem, sedem člankov praviš? To bo raziskovalnih sredstev!« se je nasmihal Cezar.

»Ti se smejiš ali temu je res tako… lahko bi sodelovala in pridem celo na pet člankov…«

»Lepo je videti človeka s prioritetami,« je odvrnil Cezar med brskanjem po hladilniku kjer se ni našlo ničesar drugega kot ceneno ameriško pivo in pečeno perutnino. Nobenega craft pira nikjer, kako zaostal je ameriški živelj!

»Povej kaj se dogaja v svetu prijatelj, dolgo je bilo,« je radovedno in kar nekam resno vpraševal filozofski vojskovodja.

Cezar si je ogledoval stanovanje. Nad oknom je bil križ svetega Andreja v barvah ameriške konfederacije. Zastava ni bila enakostranična in modra barva križa na rdeči podlagi je bila presvetla za zastavo kopenskih sil. Več kot očitno je šlo za bandero konfederacijske mornarice. Le še konfederacijsko letalstvo je bilo manj učinkovito.

»Kaj ni dolgočasna vsa ta avtentičnost? Zakaj bi človek tako neznosno trpel za drugorazredno znanstvenopisje? Za dobro epizodo zgodovine, za tragedijo človeškega obstoja – za kaj podobnega je vredno trpeti, a za sredstva nikar!« je ljubeče dejal Cezar, iščoč starega patricija v očeh neznanca, ki je stal pred njim.

»Se spomniš kako lepo je bilo, ko ni bilo potrebno za objave nobene statistike? Ko je bilo dovolj, da si imel dušo? Kako je že šla tista: ne ogrevam se ne za zelene ne za modre, ne stavim ne na okrogle ne na dolge ščite? Takšne borce potrebujemo, polne mladostniškega zanosa! Kje so ti časi, izgubljeni v zgodovini.«

»Časi prvih znanstvenih objav,« je z iskrivim nasmehom odvrnil Marko Avrelij. Za trenutek se je nekaj prebudilo v njem, tista igrivost, ki je lastna pravim mislecem in ne dolgočasnim intelektualcem kateri se jemljejo vse preveč resno. A bil je le trenutek, nato se je ponovno zresnil, iskra ga je bila zapustila in žalost se je vrnila v njegovo dušo. »Davno ni več cipres, brezskrbnih poljubov rimskih mladenk in nezadovoljnih žena, ki so lovile mladeniče za svoj plen. Tukaj zaudarja po močvirju, meglica sparine ne dovoli prekletim dušam padlih vojakov da bi se vrnile domov in tako ostanejo v vicah, da pritiskajo na moje nesrečne živce.«

»Tukaj preteklost preveva vse pore. Zrak je kiselkasto postan in lenoben, a obenem nadležen. Kdo ve zakaj je temu tako ampak zdi se mi, da je kljub vsemu v italijanskih kalvarijah obstajal venomer nek element folklore,« je dejal Cezar. »Klanja ni bilo zato nič manj, Benečan je klestil Medičejca, Medičejec je kradel Genovežanu in Vatikan je od vseh hotel desetino, ki jo je bil v končni inštanci tako ali tako primoran investirati nazaj v bančne sisteme severnih republik. Razsvetljencem je šlo mogoče v nos ampak mi smo vzeli to kot nekakšen šport, povej, če ni res?«

»Priznam, nikdar nisem mrzil Medičejcev čeravno sem jim vedno hotel zaviti vrat!«

»Pravim ti, dokler niso prišli francozi smo imeli pravilen sistem. Red v kaosu, makiavelistični sistem samouravnavanja, ki ni dovoljeval nikomur, da bi si podredil drugega in če tisti mesec ni bilo za odplačilo menice ali obveznice je bila sosednja republika vedno pri roki s svojimi zakladi likvidnosti.«

»In meščank! Zakaj se vedno pozabi na meščanke?« se je nad patriarhalnim redom jezil Marko Avrelij.

»In tudi, če greva dlje nazaj: ali si kdaj vonjal na Marsovem polju duše padlih Galcev? Morebiti Vizigote kaj? Ali pa Vandale? Po Rimu se vonja samo parfum, smog in smeti, drugega prav nič! In kako lep je ta vonj večnega mesta, nikdar se ga ne pozabi…«

»Prav imaš…očitno obstajajo na tem kraju neke specifike, da je vse skupaj tako nepojmljivo zatohlo.« Marko Avrelij se je razkomotil in se po salonsko razgrnil in začel s prekrižanimi nogami, v kratkih hlačah in v spodnji majici resno iskati vzroke za to razliko. V tem je užival. »Mogoče manjka občutek zaključka in finalnosti.«

»Jaz tudi mislim, da v tem grmu tiči zajec. Vizigote so Bizantinci iztrebili…«

»Proti vsem zapovedim, zločinsko, zločinsko! Mogoče, če bi bili Kartežani, z njimi drugače ne bi šlo. Tako pa… nikjer ne duha ne sluha o Descartesu pa vseeno tako zločinski pogrom!« je ogorčeno vskočil v besedo Marko Avrelij.

»Grki predstavljajo takorekoč sinonim za učinkovitost!« je odvrnil Cezar spominjaje se na epizodo iz sedemnajstega stoletja, ko se je bizantinski viteški red namenil uničiti ločino francoskih matematikov. »Spet po drugi strani Vandalom prav nihče ne zameri tiste rimske epizode, ko je tako očitno, da so mesto zavzeli izključno zaradi poslovnih namenov…«

»Ampak tebe niso nikdar zanimali Vizigoti mon cher… kaj te je pripeljalo v to sparino med aligatorje? Predolgo se poznava… in od nekdaj si mislil samo nase… in dovoli, s tem ne mislim nič slabega; svojo vasezagledanost si vedno ponosno nosil na rokavu. V tem je tudi vsa razlika med teboj in tistim pritepencem Avgustom; on ni poznal razen stalinizma prav nič!«

Marko Avrelij je imel popolnoma prav, Julij Cezar se ni udeleževal okoljevarstvenih shodov, zgodovina ga obče ni zanimala, slabo zastavljenih akademskih diskusij pa se je ogibal kot čarovnice kositra in rdečearmejci politkomisarjev. Prav nič pa ni mrzil tako kot je mrzil antropološke eksperimente na periferiji…

»Navade ameriških priseljencev lahko raziskuješ kadarkoli, dogodki nas prehitevajo! Zdi se kakor, da celotno stvarstvo konvergira v eno točko kjer se bo na novo pisala preteklost in prihodnost vsemirja…«

Marku Avreliju so se zasvetile oči in obraz je prebarval mladosten nasmeh: »Pa si preveril enačbe Asimova? Gre gotovo za prelom? Pri teh stvareh je treba biti matematično eksakten!« Medtem je vstal in začel veselo mencati naokrog: »Zveni veličastno in grozljivo obenem.«

»Nikar o veličastnosti! To ni devetnajsto stoletje, da bi lahko klatil takšne neumnosti… lepo te prosim, pred menoj ni nobene bojazni, a samo pomisli, kaj če bi bil naprednjak? Takoj bi šel dobri sloves po gobe, podobno kot pri starcu Solženicinu, samo enkrat človek omeni jude in že postane persona non grata…«

»Kaj si ne bi priznal, da je v takšnih nepredstavljivih in mogočnih gibanjih tudi lepota?« je jezno dejal Marko Avrelij. »Kaj ni pogled na oblake, ko hitijo čez gorska pobočja strašljiv in mogočen obenem? Kaj ni občutek prihajajoče nevihte lep zato, ker se bojimo nebeške armade strel, vetra in groma? Tu se ni ničesar za sramovati.«

»In v tej nevihti smo ujeti, v vrtincu velikih časov, kjer se univerza zopet zliva v eno in kjer čas nima več pomena, ko vsenaokrog pokajo šivi realnosti in se dogajajo čudne zadeve,« je odvrnil Cezar svojemu daljnemu nasledniku na tronu republike.

Kot naročeno se je na bližnjem pokopališču otvoril krokodilji bal kjer je razgrajalo vse od aligatorjev, volkodlakov in uvoženih transilvanskih komarjev.

»Nekaj sem čutil, priznam, in vsi dogodki me spet niso obšli,« je žalostno potarnal Marko Avrelij, kar malce postaran kakor da bi njegova življenjska energija poganjala plinske svetilke na starem pokopališču. »Ampak ni časa! Nikdar ga ni dovolj. Čutil sem potres v New Orleansu ampak moje raziskovanje…nisem mogel kar pustiti vse ob strani zavoljo prihajujoče nebeške batalje. Bodimo iskreni: ne glede na izzid vseeno dobim svoja sredstva!«

»Reka časa ne prenaša dolgočasnežev in njihovih izgovorov, življenje se dogaja tam zunaj,« je s cigaretom v ustih in zazrt nekam v daljavo puhnil praoče vijoličnih samodržcev zahoda in dodal: »Pomisli, kdaj se odpraviš jadrati? Kadar piha vetrič vendar! Ne boš začel regate takrat, ko svet počiva…«

»Mogoče so me zato zvezde gledale s takšnim prezirom zadnje čase,« je objokoval svojo akademsko stari mislec. »Kadarkoli sem se zvečer skušal z njimi pogovarjati so se le kujale in gledale vstran. Moral bi se odzvati klicu zlih oblakov iz severa. Ampak saj razumeš, kajne? Enostavno ni šlo drugače!« Tudi cesarji moledujejo, moledujejo pred obrazom lastne duše in pred svojimi tovariši. Vsakomur se kdaj pripeti epizoda racionalizacije in strahopetnosti, to je povsem naravno in prav nič sramotnega ni na tem.

»Nikarte tovariš! Saj smo vendar patriciji; nismo bitja, ki bi se pustila voditi dnevnim dogodkom, kakor navadni hlapci. Naš horizont je večnost in prav je tako! Kako pa bi izgledalo, če bi se odzvali na vsak tresljaj univerze? Legije ne morejo maširati kar vsepovprek, tu so logistične zahteve… Pokesal si se, to je pomembno pri vsem skupaj,« je odvrnil Cezar skorajda z nečim kar bi empatija lahko poimenovali.

»Falot, ko dobro veš, da sem ateist,« je takojci malce bolj nasmejano odvrnil Marko Avrelij. »Povej torej, kaj so utilitarijanci ali tista zakotna sekta francoskih marxistov? Lacanovcev ali kako se kličejo? Slabi teoretiki ampak odlični filmski analitiki, tu ni kaj reči!«

»Pustiva vprašanje filmske kritike ob strani, bo že še prišel čas, ko tudi za njih najdemo kak gulag, a lepo prosim, tukaj potrebujemo prioritete! Utilitarijanci po drugi strani, pri njih je slab filmski okus še najmanjši problem. V resnici so se namerili uničiti človeka,« je jel Cezar z neko nerazumno samozavestjo, ki jo lahko posedujejo le popolni analfabet, razlagati razlike med obema strujama filozofskih viteških redov.

»Ambicioznost je potrebno spoštovati,« je mrmral antični filozof in z resnim izrazom nadaljeval s svojimi razmišljanji: »Ključno vprašanje seveda je, če bi se proti temu sploh klestili? Vsaka podobna preobrazba človeka je še vedno padla v vodo, kljub najboljšim namenom… pustimo enostavno času, da stori svoje mi pa lahko vmes napišemo kakšen članek ali dva, kaj praviš? Sicer pa, saj veš kako je z liberali, oziroma, kako si jih že imenoval? Utilitarijanci? Še vsakdo jih je klestil! Že stari Kant jim je dal vetra; Britanska glava ni stvarjena za resne logične batalje! Dobri ljudje, a preprosti kot le kaj.«

»Točno tako tudi sam vedno pravim, pa povej, če ni res?« je z veseljem pograbil nit argumenta Cezar, »sposobni, a izključno za praktična vprašanja… na primer vodoinštalaterstvo…ali pa centralno bančništvo…«

Marko se je pridružil v ekstatičnih tonih, da bi v strinjanju preglasil svojega znanca:»Tako! Oni in Poljaki, ko gre za vodoinštalaterstvo jih ne premagaš!« Nato se je malce umiril, se nekako iz navade udaril po stegnih kakor češ, da je sedaj veliki Marko Avrelij pripravljen na delovanje. Tako je to s filozofi, za vsako malenkost potrebujejo velike geste.

»In kako se bomo lotili vraga? Brez propagande ne bo šlo!« je ugotavljal nekdanji cesar, ki se je spoznal na takšna vprašanja. »In kako je z resursi? Brez resursov je vojska ena sama ljuba nadloga!«

»Na sodni dan bo z nami stala zgodovina sveta,« je z nerazumno žalostjo v očeh odvrnil Cezar. Pred očmi se mu je vrtela zgodovina stvarstva. »Toda vprašanje, če bo zgodovina dovolj, ko svet iz dneva v dan hitreje ter tako neustavljivo brzi prihodnosti v objem.«

»Nič ni gotovega, tudi na zgodovino se ne gre zanesti,« je prikimaval Marko, »recimo, bodimo iskreni, tudi utilitaristi poznajo zgodovino, čeprav jako slabo ter površno! In zopet, če si ne zakrivamo oči, tudi liberalni živelj ima svojo zgodovino sveta… hočem reči, zgodovina in kapital sta zmuzljiva in nanju se človek težko zanese; ponavadi jo oba pocvirnata prav takrat, kadar ju najbolj potrebuješ. Podobno kot boniteta! Si že kdaj videl boniteto, ki bi se zvišala med krizo?«

»Prav gotovo, bonitet ne gre spregledati!« je z utrujenim zamahom roke odvrnil Cezar in postavil na laž vso svoje navidezno zanimanje o bonitetah. »Veš kako spoštujem tvoj svet mon cher, a človeški kapital potrebujemo še tolikanj bolj… kako naj najdem Tovarnarja?« In tako je hudič vzel šalo, rozine in device.

Imperator rimske renesanse se je na tem mestu začel nervozno in prav priskutno odkašljevati:»Gotovo, gotovo, razumljivo, konec koncev.... glede na razmere… človeškega kapitala ni nikoli preveč… pa vendarle, mar ne bi najprej poskušali s križanjem? Na javnem mestu seveda, drugače je popolnoma brez učinka! Preprosto vzameš vzorec utilitaristov in jih križaš, to se je zgodovinsko gledano vedno dobro obneslo in doseglo željeni učinek na dolgi rok…«

»Sploh pa čas za križanje je že davno tega minil, sedaj nas lahko odreši pred koncem sveta samo še kapital. Starec Smith je imel prav, vse se skriva v bogastvu narodov.«

»Da, da, verske ločine je potrebno križati, ko so še obvljadljive, potem je prepozno… ali na začetku se nikakor ne sme varčevati s cedrovino…«

Zunaj se je zabliskalo in Cezar se je zadrl: »Matrika!«

Marko Avrelij je kot mačka skočil iz stola in začel iskati primerne polinome, medtem pa se je drl na ves glas, da so se mu kar oči izbočile: »Državljani k orožju, Huni so pred vrati Večnega mesta, v boj!« Kako je starec ljubil aktivno državljanstvo!

Skozi na pol odprto okno je medtem Cezar zalučal manjšo kocko, ki je vzpostavila instant matrični zid zlate barve okoli stare prikolice na ameriškem jugu.

»Ti si pa hiter,« je občudujoče dejal Marko, »kje si staknil tako priročno pakirane matrike? Kaj so narejene po naročilu ali gre za generično šaro? Dandanes prodajajo samo še spodnjetrikotne, vse drugo stane kot žafran.«

»Kalašnikov - Gaussove, narejene po naročilu. Hudimano drage ampak pri staremu nemcu si lahko vsaj prepričan, da bodo čvrsto zavarjene. Poincare je briljanten ampak nikoli ne veš, kje se je vlačil prejšnji večer, Evklid pa že nekaj časa životari na stari slavi. Pravijo pojdi k temu ali onemu in zaradi povpraševanja se vsak dan najde kakšna nova delavnica – toda vprašam te ali mi je tega treba? Jaz hočem kompleksnost in zanesljivost, ne potrebujem matrike za statistično analizo ali novoletna praznovanja,« in čeprav je Marko ves čas prikimaval je Cezar vseeno našteval naprej svoje argumente kakor, da bi mu oporekala cela legija senatorjev, »pri Zastavi nikoli ne veš ali boš dobil tiste zvarjene v ponedeljek ali tiste sestavljene v petek. Z Dolancem je splaval v Kraguljevcu tudi kakršenkoli približek matematične rigoroznosti in logične discipline.«

»To pa to, Dolanc je znal,« je pripomnil Avrelij.

»Kaj ne bi, saj se je bil učil na avstrijskem pri njihovih mladinskih bataljonih!«

»Vidiš kako so znali komunisti pridobiti dobre prakse iz tujine in to kdaj že! Če tedaj ne bi začel na stara leta Dolanc gobariti, bi še dandanes delovale petletke, kot pribito!«

»Z Zastavo,« je Cezar povsem nepovezano bobnal naprej, »ni nič čudnega, če se ti sredi desanta na Antiohijsko prvo bizantinsko banko pripeti, da imaš v borši namesto matrik le navadne vektorje. In kako naj človek z navadnimi vektorji izvede desant, lepo vas prosim? Ne, ne… lahko govorite kar hočete, Gauss-Kalašnikov je za profesionalce. Samo poglej, kako držijo!«

»In gravure mojstra Gaussa, tako umetelno spletene iz polinomov reda n plus ultra… kaj niso nikdar slišali za zlato pravilo?« je rimski antropolog zagodel žalostno kot ciganska violina.

»Lepote ne poznajo, poznajo samo ugodje in svojo srečo,« mu je odvrnil Cezar. »Še uzakonili so jo!«

»Sveta preprostost menda ja ne verjamejo, da obstaja resnično le eno gibalo sveta?« je odkimaval Marko in gledal kako legionarji prve brigade ameriških zveznih rezerv simulirajo na svojih prenosnikih vsakokrat nove ter drugačne vektorske svedre, s katerimi bi lahko predrli Gaussovo matrično obzidje. Tako je z monetarno politiko, povsod so sami vektorji in algebra, le tovarn ni nikjer več. To se še nekako razume, zakaj bi proizvajal blago, če lahko proizvajaš denar? Mar ni to dosti bolj priročno in neprimerno enostavneje?

»Poglej kako jim žarijo oči z lučjo razuma! Kakor na temnih zaslonih se jim izrisujejo zelene enice in ničle.«

»Žal mi je za liberalce, niso bili napačni ljudje…ampak zapovedovati iskanje sreče na podlagi znanstvenih dognanj, to se enostavno ne spodobi…«

»No, kaj sem ti govoril že ves ta čas? Proti takšnim fanatikom potrebujemo Tovarno klišejev!« je robantil Cezar medtem, ko se je zunaj slišilo krivljenje in ječanje matrik. Armada zveznih rezerv je končno posegla še po integralih.

»Vse poti vodijo v Tovarno klišejev. Toda nekatere so povsem neuporabne! Potovati celo večnost – in morebiti še celo dlje! – da bi našel ta zakrinkani obrat, se pač ne izplača… Po drugi strani obstaja prijetna bližnjica, ki je obenem tudi edini meni osebno poznani vhod.«

»Odlično! Kje se nahaja,« je z vidnim olajšanjem vprašal Cezar.

Zunaj je na matrični ščit začela pritiskati še antična legija pretorijskih matematikov, ki so iskali pravilne kote pod katerimi bi njihove vektorske konice lahko razbile ogrado iz Gaussove delavnice.

»Tvoje vprašanje je nepopolno. Ni pomembna le lokacija temveč tudi čas. Vprašanje torej ni kje, temveč kje in kdaj se nahaja bližnjica.« Da je lahko tako nadležno natančen za prazen nič le akademik nam na tem mestu najbrž ni potrebno posebej izpostavljati.

»Vhod najdeš v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Nahaja se v Ljubljani, majhnem mestecu tedanje Kraljevine Jugoslavije…«

Ljubljana, poletni večer, piše se leto 1933.

»…kjer moraš najti Dalmatinovo ulico, ki leži pravokotno na Tyrševo…«

»Razlaga kot histerična ženska,« si je jezno zamrmral sam pri sebi Julij Cezar, »Ljubljano poznam bolje kot svoj lastni žep!«

Cezar se je z užitkom spopadal s prijetno večerno vročino poletne Ljubljane, ki so jo krasili gizdalini in pregovorno sladke ljubljančanke, katere so bile že takrat, navkljub majhnosti svojega mesta, ne malo- temveč velikomeščanke v nasploh prav vsem razen morebiti v svojih intelektualnih aspiracijah. Mladost je prešerno poplesavala po mestu; ujeta še v spomine antičnih taktov valčkov iz prejšnjega stoletja, ponosno nadaljujoč tradicijo dunajske šole »sladkega življenja«. Ljubljanica se je počasi vila skozi mesto s podobno lenobnostjo kakor prebivalci mesta po kateremu je bila poimenovana. Prestolnica slovenstva je bila ovita v nežno vato udobne brezbrižnosti, polno praznih, a pomenljivih nasmehov, ki so odmevali med starimi uličicami mestnega jedra in tvorili zadnje stavke umirujoče romantične simfonije, začetek katere je bil davno tega izgubljen v času.

Cezarja je vodil ljubljanski mladini nepoznan občutek nujnosti in ko je maširal po ulici Sv. Petra je bil v očitnem kontrapunktu z obdajajočo simfonijo, ki je prežemala vse pore mesta in po ritmih katere je bilo srce Ljubljane, njenih prebivalcev ter oboževalcev obenem. Na Marijinem trgu je zavil proti Miklošičevi ulici. Mesto je cvetelo kasneje kakor dežela okoli njega in zdelo se je kakor, da bi Ljubljančani šele sredi poletja praznovali poganski praznik pomladi. Tako kot čebela ne ve točno zakaj nabira med in kakor vešče z vsem bitom popolnoma nezavedno ljubijo svetlobo, tako tudi ne mora biti nikoli povsem jasno zakaj so bili ljubljančani tistega, v ničemur posebnega ali zapomnljivega, poletnega večera tako radostni. To, da so bili veseli vemo z največjo mero gotovosti, ker o tem niso zavestno razmišljali temveč so se veselosti prepustili povsem nevedoč, ne glede na opravke naslednjega dne. Popoldne se je lenobno poslavljalo. Poletna svetloba je počasi jenjala in rdečerumeni žarki so poplesavali po ulicah in strehah še svoj zadnji ples, vedoč, da so mesto pustili v dobrih rokah in da bodo že zjutraj lahko znova poplesavali po prekrokanih obrazih najbolj zvestih varuhov štafete življenja.

Široka Miklošičeva ulica se je pozibavala v tonih moderne in le še pročelja stavb so pričala o vplivu centralnoevropske inačice la belle epoque iz druge polovice devetnajstega stoletja. S svojo prostornostjo se je ponosno šopirila pred majhnimi zavitimi uličicami srednjeveškega mestnega jedra na drugi strani Ljubljanice. Zgrajena je bila po najboljši praksah preteklega stoletja, ko so po Evropi divjale ljudske vstaje in je vladarjem počasi postalo jasno, da zavite uličice sicer uspešno zaustavijo Turka in višje higienske standarde, obenem pa predstavljajo varen pristan revolucionarjem in drugim ambicioznim aristokratom rojenim v napačni stan. Ravne ulice so torej neprimerno bolj primerne iz vidika transparentnosti obenem pa so prosvetljeni vladarji ugotovili, da puške njihovih vojska še najlažje streljajo naravnost. Urbanistični načrti so kakopak sledili tem dognanjem.

Cezar je komajda dobro ujel svoj korak na Miklošičevi, ko se je že dobesedno zadel ob Dalmatinovo ulico, kjer je moral stopiti do: »…Dalmatinove trinajst, tam vidiš nad vrati velik napis: Klišeje vseh vrst izdeluje solidno klišarna Deu. Stopi do vratarja, ne moreš ga zgrešiti, rjavopolt možakar…«

»Quo vadis, Mr. Adis?«

Lenobnost in zdolgočasenost vratarja z le kančkom iritacije, ker nekdo moti njegovo meditacijo sta delovala pomirjujoče. Veselih vratarjev se je potrebno bati. To namreč pomeni eno od dveh stvari; če niso malce počasni so zagotovo sociopati. Zdolgočasenost in razdražljivost morata biti naraven odziv vsakega normalnega človeka na specifike te, izjemno monotone, zaposlitve. Podobno velja za suhe birte s čistimi kuhinjami.

Adis je vstal, odprl omaro za svojim stolom in na vrhu se je svetlikal raznobarvni fraktalni ključ, ki je ves čas spreminjal barvo in mogoče celo obliko ali pa se je tako samo zdelo zavoljo izvenzemeljskih barvnih kombinacij, ki so se včasih nežno, včasih pa divje prelivale ena v drugo.

»Manjša vrata na desno, takoj za vhodom v proizvodnjo, pod stopnicami, ki peljejo v drugo nadstropje,« je bilo vse kar je dejal vratar ljubljanske Klišarne Deu, ko je dal ključ v roke blago začudenemu Cezarju.

»Kje vam pustim ključ?« je vratarja vprašal imperator.

Vratar je le zamahnil z roko, češ, da naj oholega samodržca ne skrbijo takšne trivialne malenkosti. In res, ko se je Cezar odpravljal stran že je imel Adis v rokah list papirja in nanj je začel pisati kriptične enačbe za katere se je rimskemu generalu kasneje zdelo, da bi lahko predstavljale osnovo, se pravi vzorec, za povsem nov fraktalni ključ. Mogoče je bil Adis poleg vratarja še kaj več. Klišejski ključar morebiti?

Ni bilo časa za takšna vprašanja. Cezar je urno in z nujnostjo stopil skozi vhodna vrata, zavil desno kot mu je dejal mistični vratar iz balkanskega orienta in odprl majhna vrata, ki so vodila v zatemnjen prostor. Kot nekdo, ki se ravnokar pripravlja na iniciacijo med prostozidarje ali med častilce Luciferja, je za seboj počasi zaprl vrata in požrla ga je tema.

Tovarna klišejev

Včasih so v vesolju divjale nevihte; svetlikale so se mnogo bolj iskrivo kakor to dandanes počno galaksije zvezd. Trki med mogočnimi tokovi energije so tedaj trgali realnost po njenih šivih, zakritih za kvantnimi tančicami negotovosti. Toda jakost nebeške ihte ni bila enakomerno razporejena po vsemirju in sredi mogočnih viharjev so se skrivale tudi deviško nedotaknjene oaze miru. V enemu izmed takšnih kotičkov kjer je dandanes vse mirno, nekoč pa se je tam kalila univerza, se nahaja prikupen svet, nadvse pomemben za našo nadaljno zgodbo.

Materija se od tega kotička vesolja oddaljuje s svetlobno hitrostjo kakor, da bi se atomom tam davno tega zgodilo neka nepopravljiva krivica. Ostali so samo tisti delčki, ki so bili že davno tega izgubili svoj svetlobni lesk, da bi lahko zleteli po vsemirju in ubežali svoji nesrečni usodi, ujeti v trdi materiji. Iz tega tragičnega Ikarjevega momenta se je rodil svet z nepojmljivimi lastnostmi. Na primer, omenjeni planet je posedoval povsem unikatne vzorce premikanja; zaslediti je bilo vsakovrstne geometrijske like le o vseprisotnih elipsoidah ni bilo ne duha ne sluha. Brez resne znanstvene analize ne moremo trditi ničesar o vzrokih tega nenavadnega ponašanja, vsekakor pa je dotična lastnost izjemno zaželjena za vsakršen geoid, ki želi obdržati svojo zasebnost pred radovednimi astrologi z njihovimi vesoljskimi slikanicami. In prav na tem svetu se je skrivala Tovarna klišejev.

Planet je za seboj puščal sled zgodovine, ki so jo tvorili samostanski obrati zgodnje srednjeveške evrope, cehovska produkcija Belgijskih mest, manufakture na podeželju (proste spon prej omenjenih cehovskih standardov in plačnih zavez), prve tovarne zgrajene pod poveljstvom angleškega premiera Walpoola, ter kasnejši monopolni kapitalistični obrati severne Amerike in Bismarckove Nemčije. Vse to je lahko videl popotnik na Cesti opustošenja, ki je bila v resnici cesta preteklih razvojnih modelov skozi katere je potoval premierni proizvodni obrat univerze. Tovarna klišejev se je gibala po zaviti premici, pred seboj je požirala novo energijo, za seboj je puščala neuporabno preteklost, zavrženo in pozabljeno na smetišču zgodovine, poimenovanem Cesta opustošenja. Zatorej ne moremo biti povsem prepričani ali se Tovarna klišejev nahaja na normalnem geoidu ali pa predstavlja avantgardo premice časa, zavedno materijo, ki vodi razvoj univerze in lastnoročno skrbi, da se čas premika naprej in da celotno stvarstvo ne obstane na mestu. Pri dandanašnji moderni fiziki bi se kaj podobnega kaj celo lahko pripetilo, še več, celo nič nenavadnega ne bi bilo na tem! Sona pazzi questi revisionisti…

Po Cesti opustošenja se je pripeljal star kadilak s tremi nenavadnimi potniki, ki so iz prve roke doživeli vse omenjene preobrazbe nenavadnega proizvodnega obrata v njegovi zgodovini.

»Lahko bi se zgledovali po Rusih in inštalirali kakšno Potemkinovo naselje. Kdo pravi, da so Disney-jeva mesta brez duše? Nekaj nepristnega in zlaganega bi duši dobro delo… občutek imam, da se vozim po Detroitu, ki mu ni konca ne kraja,« je bilo slišati jadikovanje Schumpetra, prvega jahača Dunaja v vseh pomenih besede.

»Dandanes mora biti vsako turistično doživetje pristno, samo tam so še marže. V pristnosti, drugod nikjer,« je z veseljem razglabljal Lakotnik, »pozabiš lahko na naivnost turističnih atrakcij, to zanima samo še plebejce! Dandanes se gre v barakarsko naselje, da človek vidi kaj ima doma.«

»Kakšna pristnost neki, ob tej cesti bi zbledela še afriška prostitutka,« je zagodrnjal Kavbojc, ki se je udobno namestil na zadnjem sedežu ameriške klasike, dasiravno bi si viteza prerije lažje zamišljali na potovalnem motociklu.

»Vidiš Kavbojc tudi slepi družbeni teoretik najde zrno vsake toliko – tudi sam sem se namreč spraševal, če stremenje k pristnosti ne spremeni vse skupaj v nekaj nepristnega? Kaj porečeš na to misel? Vse skupaj postane prisiljeno…«

»Fanta, rečem vama, že nekaj dni se mi dozdeva, da voham civilizacijo!« je veselo zagodel Lakotnik kot prazen trebuh, ki zavonja oštarijo. Praktično se je lahko že vohalo turško kavo in v njihovih domišljijah so si vsi trije bratje v orožju že predstavljali kako se znašajo nad štrudljem s smetano s podobnim apetitom kot kolonel Landa pred lačno (in zakrinkano!) judinjo.

In prav te lažne obljube so znervirale avstrijskega liberalca, sicer pa tudi konzervativca in včasih avtokrata, Schumpetra: »Kako bo tvoj lakonski želodec vohal civilizacijo? Ne moreš biti špartanec in hedonist obenem, to nikakor ne gre. Sploh pa, nazadnje, ko si vonjal civilizacijo, bi skorajda zbil tistega fratra pri Monte Kazinu. Kje si še videl, da bi se kdo vozil s kadilakom po pašniku? To je stroj ustvarjen za ameriške autostrade, nikar pa za siciljanske pašnike posejane z meništvom in drobnico…«

»Krupje je bil!« se je nad poneverbo jezil Lakotnik.

»Lepo te prosim, kot da je pri vse stvari pomemben poklic!« se je razjezil Schumpeter. »Dejstvo je, da smo bili primorani bežati pred sekto razjarjenih asketov z nevarnimi kvartopirskimi nagnjenji!«

»In takšni so hkrati najbolj nevarni, preračunljivi in disciplinirani,« je dodal Kavbojc.

»Babje čenče, babje čenče… priznaj, da je po srečanju s fraterskimi krupjeji postalo vse skupaj bolj živahno. Nikoli nisi moral biti prepričan, kje bodo imeli fanatični kockarji naslednjo zasedo! Sicer pa… ali smo prispeli?«

Pot je vodila skozi prikupen, v celoti civiliziran gozdiček, bolj podoben parku kot pravemu gozdu. V okolici ni bilo mnogo hiš, le sem ter tja se je našla kakšna osamljena kmetija ali zaselek kar je naredilo pokrajino še tolikanj bolj slikovito. Lepo obdelana gričevnata zemlja je bila enakomerno okrašena s travniki, gozdički, vinogradi ter sadovnjaki. Okoliš bi lahko opisali kot vrhunec romantičnega kiča, nekakšna prijetna zmes baroka in impresionizma za plebejstvo. A začuda to ni bilo moteče in težko bi našli lepšo lokacijo za grunt, še posebej za gosposkega. Moteči so bili edinole okoliški dinozavri, ki so se z nezdravim luštom poganjali za odhajujočim kadilakom, brzečim prihodnosti naproti…

Po približno pol ure vožnje je kadilak zavil iz majhnega gozdička in pred ameriškim mišičnjakom se je razprostrl pogled na zaključek pangalaktične Odisejade: jezdecem se je končno uspelo prebiti do Tovarne klišejev. Menda bi še sam Odisej in Mao Zedong dala svoj žegenj temu uspehu! Tovarniški kompleks je bil zakrit za nekakšno novodobno inkarnacijo obzidja Konstantinove bosporske krasotice med urbanimi naselji. Zato pa je sceno nekako pokvaril sledeči jugoslovanski vložek: ob cesti je stala majhna hišica z zapornico, podobna tistim na mejnih prehodih. Pred njo so stali trije moški, dva v temnih uniformah in eden v civilu, slednji je skušal uniformirancema na vsak način nekaj dopovedati, a njegovi argumenti so se odbijali od njunih poštirkanih uniform, kakor da bi že sama narava oblek ne dovoljevala uspešne izvedbe logične argumentacije.

»Sem ti že pokazal svoj roman?« je spraševal varnostnik.

»Peter, ti si vendar tako lirična oseba… od kje ti ideja za roman?« ga je spraševal rjavolasec z zelo svobodomiselnimi nazori o dopustljivih parametrih pričeske.

»Julij, povem ti, imam nos za te zadeve, Jules Verne mi zagotavlja, da bom odpihnil Herbertove puščavske sipine!« je dejal v polomljeni belgijski angleščini Sv. Peter, vodja varovanja kompleksa Tovarne klišejev, sicer pa veteran varnostnih služb iz vsepovprek. Morali bi ga videti kako se je nekdaj klestil v Mesečini, to so bili časi! A od takrat se je že precej umiril.

»Veš,« je nadaljeval Sveti Peter in vmes posegel po majonezi s pečenim krompirčkom, kot se to počne na belgijskem, »varnostniki vidimo stvari… priča smo marsičemu.« To je dejal s pomenljivim pogledom, kakor da bi moči percepcije domovale izključno v domeni njegovega stanu.

»Peter, službe menjaš hitreje kot Lakotnik spodnjice,« se je veselo nasmihal Schumpeter in objel svojega nebeškega soimenjaka.

»Še vedno pišeš roman?« ga je zbadljivo vprašal Lakotnik.

»Te zadeve trajajo, mora se dobro usesti, kot zrezek,« se je začel braniti veliki belgijski varnostnik, »potrebna je zvrhana vera potrpljenja, podobno kot pri dvigovanju uteži. Potrpljenje in disciplina, tako je s pisano besedo!«

»Neverjetno kako blizu je dvigovanje uteži z romanopisjem, prav nepredstavljivo,« je v resnih tonih dodal Lakotnik.

»Vaša Svetost, turisti,« je s tipičnim konobarskim nasmehom ustrežljivega rdečeličnega cisalpinca dejal Otto von Habsburg, v pričakovanju mane turistične dejavnosti (in avtokratskih režimov): deviz.

»Julij, bog s teboj,« je dejal Sveti Peter in starega znanca prijateljsko potrepljal po ramenih z maščobe polnimi belgijskimi šapami, »moraš mi oprostiti, dolžnost kliče!« Sveti Peter se je veličastno poravnal, stisnil svoj trebuh navznoter, poravnal svoje varnostniške medalje, ki jih je dobil še izza časa velikih batalj pred vhodi diskotek v poznih sedemdesetih, in z rokami za hrbtom veselo ter strumno odkorakal proti vodički mednarodne skupine turistov. Celo na sami meji vesolja so prav devize tiste, ki krojijo usodo sveta…

Turisti iz daljnega vzhoda so se postrojili zraven Petrove kanclije in zgroženo ugotovili, da pri vhodu v Tovarno klišejev ni orientalskih toalet. Potrebo je bilo torej potrebno opraviti v zahodnjaškem stilu. Pod svobodno modrino neba, ki se je svetlikalo kot nekdaj neokrnjeni oceani, so vodiči začeli odpirati dežnike kot mlade aristokratke v iskanju moža. Sredi selitve narodov se je na bližnjo postajo, tik za obzidjem, le nekaj sto metrov naprej od Petrovega mejnega prehoda, popolnoma potiho prikradel moderen lebdeči vlak. Prišlekov iz daljnega vzhoda drugorazredni šinkasen ni navdušil. Na zapad se potuje uživat zgodovino! Kljub pritoževanju so se umirjeno vkrcali v lebdeče plovilo.

Brez spremljave industrijskega zvonenja kovine ob kovino je vlak potihem odpeljal iz perona. Železna cesta je vlak usmerila proti severu. Po vsega nekaj minut vožnje se je vlak diskretno ustavil na prvi postaji poimenovani Vrtec Magnolija. Tik ob postaji se je razprostiralo parkirišče, ki mu ni bilo videti konca. Vodiči so v polomljeni angleščini (nekateri pa kar po japonsko!) trdili, da gre za največjo parkirno površino v znanem vesolju. Na drugi strani parkirišča, ki je bilo tako veliko, da so pod njim zvrtali podzemno železnico, je stal Vrtec Magnolija. Le redkokatera institucija predšolske oskrbe otrok je imela podobne kapacitete… mogoče le tista v Vladivostoku ali saj veste kako je s Sovjetskimi statistikami!

Turistična kompozicija se je hitro oddaljevala od svoje prve postaje in nadaljevala nemi pohod po namagneteni jekleni cesti. Bližnje sonce je veselo svetlikalo in težko bi si zamislili lepši dan za izlet. Magnetni viadukt se se je lenobno, kot plazilec na na spomladanskem soncu, nagibal proti vzhodu. Na desni strani se je razgrinjala planota, ki je dvignjena nad preostalo pokrajino gospodovala vsemu daleč naokrog. Čisto na vrhu je stala nizka steklena stavba, kjer je sredi korporativnega parka imela svoj sedež Tovarna klišejev. Sončni žarki so poskakovali po steklenih površinah, ki so bile diskretno zakrite z gozdički in osamelimi drevesi. Vlak je sedaj potoval direktno proti severu, vzporedno z albinskimi klifi planote na kateri se je nahajala upravna stavba velikanske korporacije.

Na bulevarju ob železni cesti je vsaka hišna številka imela svojo, nadvse pomembno, raziskovalno institucijo. Prva v vrsti je bila univerza, ki je skupaj s svojimi udi takorekoč centralna institucija modernosti. Univerze se lotevajo reform kakor komunisti razvojnih politik, vsakih pet let je potrebno spremeniti programe in postaviti nove kadre na vodilne položaje, tistim prejšnjim pa vzeti čim več raziskovalnih sredstev, da je v svetu vse tako kot mora biti. Te rigidne institucije so takorekoč konstantno v procesu reformiranja – ljudje si mislijo kako neprilagodljiv je akademski svet, a v resnici je ves čas na preži za novimi strategijami, vizijami in načrti! Vsega mesec pred tem se je zgodil podoben prelom in opazovalci iz vlaka so nekatere od teh sprememb lahko zapazili tudi od zunaj.

Prejšnjega rektorja, Friderika Velikega je spodnesla najnovejša modna muha gospodarskorazvojnih politik. Kako čislano je bilo nekoč protestantstvo in njihova pregovorna delavnost, dandanes pa se delovno ljudstvo najde samo še na Daljnem Vzhodu, drugje takorekoč nikjer. Tako se je duh časa spremenil v burjo, ki je odpihnila nekdanjega samodržca iz najbolj ugledne rektorske pozicije v deželi. Delegati so namesto njega izvolili Denga Xiaopinga, takisto reformatorja, ki je popeljal Kitajsko družbo v socializem s kapitalističnim obrazom. Menda se je pri vsem skupaj šlo samo za slog pisanja reform. Friderik je z leti postal prevelik cinik in vobče se mu je zdelo, da so reforme izguba časa. To kakopak ni zaželjena lastnost, če vemo, da razen reform in strategij univerze ne proizvajajo skoraj nič omembe vrednega. Spremenilo pa se ni samo vodstvo, temveč so prav tistega dne, ko so turisti z Julijem Cezarjem opazovali naravno in kulturno krajino, menjali tudi stare napise z novimi. »Protestantski inštitut« je postal »Konfucijanski inštitut gospodarske odličnosti«, univerzo pa so preimenovali v »Ljudsko univerzo Denga Xiaopinga«.

V Tovarni klišejev se je prebujal nov dan in sončevi žarki so se ravnokar začeli poigravati z roso na lističih idiličnih parkovskih površin. Stranski produkt igre svetlobe so bili novi, živahni vzorci, zastrašujoče podobni tistim izpred predvčerajšnjega. Tovarna klišejev je drvela naprej, nikakor ni morala ostati pri miru in vsako jutro je s seboj prinašalo obljubo revolucije, obljubo novih, vznemirljivih vzorcev, ki bodo pod seboj pokopali dotedanjo zgodovino.

Le malce severneje od univerze se je razpredalo velikansko gradbišče, ki je lepo nakazovalo simbolično hlepenje po napredku in spremembah. Nebotičnik se je spogledoval z nebesi in samo še magični prah feng šui mojstrov je bil potreben, da bi novi kompleks lahko resnično zaživel. Razen tega je bila zgradba grajena v najnovejšem slogu zahodne obale Združenih držav, kjer domujejo korporacije prihodnosti. Mogoče je le še barok bolj prepoznaven s svojo nagnjenostjo k detajlom in vsesplošni zlati glazuri. Novi inštitut dinamičnih družbenih premikov in kreativne destrukcije so poimenovali po dveh agronomih, Gandhiju in Mao Zedongu, ki sta bila nad vhodom ujeta v večni boj za prihodnost sveta.

Schumpetru je poimenovanje inštituta razdražilo: »Človek se trudi, piše teorije, potem pa dobita vso priznanje dva čista praktika. In zato je takšno stanje v družbenih znanostih dandanes… nihče ne spoštuje teorije…«

Dvoje postaj naprej, na ravnici malce vstran od moderne železnice, stoji kovačija antičnega mojstra Hefajsta, ki jo je bil pred kakšnim stoletjem prevzel v upravo mladi Thyssen, grški kovač pa je na stara leta živel le še od dividend. Kovačija se ponaša z butično produkcijo, a ob pogledu na produkcijske kapacitete se je težko znebiti občutka, da je butičnost bolj marketinške kot faktografske narave. Zaposleni imenujejo ta oddelek Tovarnarjevega holdinga preprosto kot ‘Krigsmašinplac’. Kakopak gre proizvodnja orožja veliko naprednjakom v nos, ampak Krigsmašin plac ima obenem tudi največji odstotek ženskih zaposlenih od vseh Tovarnarjevih podvzetij, od tega je velik delež kiborginj! Tu se vsak pošten levičar zapadne sorte znajde pred dilemo: podjetje istočasno proizvaja orožje hkrati pa zaposluje ne le ženske temveč celo kiborge. Etična dilema, ki je ni tako lahko razrešiti, kajti, če se orožje uporablja v namene imperializma, pa hkrati vseeno ne gre zanemariti ženskega vprašanja…

Na splošno lahko ugotavljamo, da je mladi Thyssen docela prevetril okostenele patriarhalne navade starega grka. To se je seveda poznalo tudi pri poslovnih rezultatih kar je šlo Hefajstu sicer v nos, po drugi strani pa se nihče ne brani višjih dividend. Uradno podatkovje vam tega sicer nikdar ne bi potrdilo, a sledove Thyssenovih izdelkov lahko najdemo na praktično vsakem pomembnejšem galaktičnem vojnem teatru modernega časa. Poleg uspešnih bilanc pa za dobro javno podobo gospodiča Thyssena skrbi tudi njegova biseksualnost, odprta zveza z ženo in prej omenjena enakopravnost zaposlenih na delovnem mestu. To je enostavno preveč adutov, da bi jih lahko pošten naprednjak zaobšel in v splošnem obstaja strinjanje, da je nemški orožar mož na mestu in mu lahko zatorej manjše grehe, kot je npr. vodenje orožarskega imperija, tudi oprostimo.

Le malce severneje od ThyssenHefajstovega kompleksa se je vlak nežno kotalil mimo modernih nizkih stavb, ki so se skrivale med bogatimi, z načrtno spontanostjo postlanimi zaplatami gozdovja. Slog ni bil le muha krajinskih arhitektov temveč je bila nelinearnost namenska. Tovarnarjeva posebna skupina behaviorističnih strokovnjakov je uspelo izmeriti (do druge decimalke natančno!) za koliko se ob prisotnosti nelinearnega delovnega okolja poveča proizvodna dejavnost inštitutov v okviru Tovarne klišejev. Še posebej se je povečala proizvodnja nelinearnih dinamičnih analiz, za celih trinajst odstotkov! A kaj, ko je znanstvenik preprosto bitje in zavoljo blagodejnih učinkov nelinearnosti so nekateri izmed njih začeli dvomiti v relevantnost premic in afinih funkcij v splošnem. Vse v zmernosti!

»Resnično ne razumem te gonje proti razgledanosti,« je zamišljeno dejal Cezar ob pogledu na raznovrstne inštitute, polne nerazgledanih strokovnjakov veščih le alkimijskih skrivnosti lastnih poklicev.

»Le zakaj se jim je razgledanost tako zamerila?« se je še naprej vpraševal imperator ljudskih src, ko je zrl v bogato bero inštitutov na bulevardu raziskovalne dejavnosti.

»Zgoditi se jim je morala velika krivica,« je žalostno odvrnil Lakotnik in obraz mu je prebarvala melanholičnost temačne preteklosti.

»Najbrž so renesančni artisti nekoč hoteli izvesti pogrom nad strokovnjaki?« je zamišljeno vprašal Schumpeter in celo Kavbojcu se je to zdelo neizmerno žalostno.

»Pa vseeno se potem ne sme obrniti zgodovine na glavo in zapeljati popolnoma v drugo smer!« je zgroženo nadaljeval Cezar.

»Jaz mislim takole,«– na tem mestu je Schumpeter trikrat zakašljlal, kot to radi počno intelektualci vseh baž, – »renesanse ni več, gleda se samo še na produktivnost, ta je prva in zadnja!«

»Kako je to mogoče mon cher? Kaj ti ljudje ne znajo uživati?« je bentil in obupaval hkrati stari latinec.

Schumpeter se je veselo nasmehnil in začel pokroviteljsko odkimavati: »Kaj pa bi vi gospod, tolkli revščino? Tako pa spet ne gre… kje pa je v uboščini sreča?«

»Tudi to vprašanje se proučuje v inštitutih…,« je pripomnil Kavbojc, zroč v moderna pročelja inštitutov polnih družboslovcev, veščih v razumevanju širšega stvarstva in njegovih zakonitosti.

Službe v inštitutih so bile zelo zaželjene med mladimi sociologi, ekonomisti in njihovimi politološkimi kolegi. Ker jih je le malo resnično uživalo v svojem delu, se jim tudi ideja opravičevanja delovanja drugih brezdelnežev ni zdela v ničemer sporna – še več, v tem so na nek perverzen način celo uživali. Vsaka prodana duša, ki životari na delu drugih pa se tega na nekem nivoju tudi zaveda. Toda v inštitucijah je obstajal splošen konsenz, da so duševne bolesti vendarle bolj sprejemljive kakor usoda novodobnega mužika, priklenjenega za računalniški zaslon. Ta materialna realnost se je manifestirala tudi v ideologiji; kaj ne bi racionaliziral obstoj trenutnih družbenih struktur, ko pa je življenje pod Tovarnarjem tako lagodno in lepo?

O dobrih časih in bogatih letinah priča kadrovanje prej omenjenih templjev birokracije. Center za dinamične logistične pristope je vodil Georgij Konstantinov Žukov, centru za interdisciplinarno odločanje je poveljeval Erich Von Mannstein, lisjak Ardenov, evropske stepe in povojni junak Wehrmachta, ki je kolektivno krivdo mojstrsko prevalil na starega Adolfa in sebi zgradil uspešno menedžersko kariero. Inštituti so v zadnjem času postali domena tankistov in generalov, poznanih liberalcev, ki ljubijo svobodne duše, dokler se poklonijo kolektivu. Liberalizem je pač ekipna dejavnost, drugače ne gre. Pregovorna akademska neodgovornost je pristala na smetišču zgodovine ob boku plemenom lovcev in nabiralcev.

Spet po drugi strani je imela vsaka institucija svoj fizkulturni kompleks in menda je delo v novem tisočletju postalo zabava… Ali kot se je rad izrazil starec Manstein: »Arbeit ist Liebe, Arbeit ist Leben, Leben ist Glueck und deshalb ist Arbeit auch Glueck!«

Modernosti ni bilo mogoče zaustataviti in njen diskretni marš po podeželju se je neusmiljeno nadaljeval. Kljub temu pa čas včasih naredi zavoje in skuša kot pes, ki lovi svoj rep, doživeti še enkrat spomine preteklosti. Ta romantični moment je tisti zavoljo katerega si meščanstvo že od nekdaj podreja podeželje in stara mestna jedra, da bi lahko sredi tehnološke utopije uživalo v idealizirani zgodovini, ki je ni nikdar bilo. Hrepenenje po rustikalnem doživetju je že v 19. stoletju vzbudilo čudno navado piknikovanja. Starci so se čudili mladim družinam uradnikov, ki so hitele kositi na travnike. Na koncu je trava ostala nepokošena, meščanom pa nikakor ni bilo jasno zakaj jih kmetje podijo iz njihove posesti. A kaj je meščanstvu mar? Oni si v svojem bogastvu lahko privoščijo malomarnost! Njihova bode prihodnost in božje kraljestvo na zemlji.

Podobni impulzi pa niso rodili le čudne obrede obedovanja temveč tudi idilične avstrijske turistične vasice in ekološke tržnice z lokalnimi proizvodi. In prav mimo ene takšnih se je peljal tihi vlak. Sprva je bila zasnovana po idejah gospoda Walrasa, nekdanjim ekonomistom in svetovalcem finančne hiše Fuggerjev, ki razen trgovanja ni razumel prav veliko. Še posebej ga je begala proizvodnja, katere skrivnosti so mu večno ostale zakrite. Načrt originalne tržnice je bil kompleksen, trgovalo se je lahko le, ko se je doseglo splošno ravnotežje med vsemi kupci in ponudniki. Ker je v praksi takšno prilagajanje trajalo dan ali dva so se kmetje upravičeno vpraševali, če ima smisel trgovati na takšen način, da vmes njihovo blago pride proč. Gospod Walras je ekonomist prve klase zato je povsem jasno, da kmečke jeze ni razumel. Konec koncev, tudi če je blago zanič smo vendarle prišli v ravnotežje: cena je v takšnem primeru enaka nič, povpraševanje pa prav tako.

Kmetom se sistem centralne dražbe upravičeno ni zdel zadovoljiv in najeli so nadobudnega mladeniča iz Italije, gospodiča Sraffo, da bi jim svetoval glede ureditve njihove ekološke tržnice. Slednjega jim ni nikoli uspelo prepričati, da bi prišel organizirati lokalno produkcijo blaga s pomočjo blaga. Njegova mati je mrzila intergalaktična popotovanja. Obenem pa se ji je zdelo, da bi lahko svobodomiselne intelektualke imele slab vpliv na njenega Piera, ki je tako čista duša – duša čiste, neomadeževane logike. Da o borznem mešetarstvu sploh ne govorimo! Prijatelji, ki ga poznajo, pravijo, da svoj čas še danes preživlja predvsem z raznimi igrami na srečo, občasno pomaga mami vrtnariti, z Wittgesteinom pa se še vedno ne druži, ker so avstrijci od nekdaj slabi poraženci.

Le streljaj od tržnice; majhno jaso, gozdiček in potoček naprej, se je vzpenjala v višave še ena v seriji modernih steklenih stavb izvedenih v prostem novem slogu Petrarce in preostalih lahovskih brezdelnežev. Kljub nepredstavljivim dimenzijam je bilo devet desetin te veličastne stavbe pod zemljo. Notri je gorel večni plamen človeške radovednosti, naših napak, eksperimentov in vsega preteklega učenja. V templju znanja, novodobni Aleksandrijski knjižnici so se skrivale skrivnosti izgubljene v času, veliki trdi disk na katerem se zapisuje pohod entropije. Seveda Tovarnar ni prepustil knjižnico v upravljanje Grkom, to bi bila napaka.

Knjižnica se lahko pohvali neštetimi oddelki, a dragulj na kroni je samo en: paraliptični oddelek, zatočišče mrtvih ved, izumrlih jezikov, temačnih skrivnosti civilizacij in zemljevidov do gusarskih zakladov, ki niso nikdar obstajali. Vsaka informacija je bila hranjena v svojem originalu (npr. v ustnem izročilu ali v obliki klinopisa) in šele nato prekopirana v novejše, digitalne oblike. V svojem slu po novih izkustvih je Tovarnar zgradil cela osončja, opazoval rojstvo civilizacij, vzel njihove dragulje in jih shranil kot tribut v svojih aleksandrijskih trezorjih. Razvoj posameznih planetov je Tovarnar shranil v časovno vrsto in posedoval celotno geološko zgodovino celih osončij. Vsi inštituti in njihova raziskovalna dejavnost ni vredna niti stotine zgodovine shranjene v trezorjih Nove Aleksandrije.

Tovarnarjeve zaklade lahko v grobem delimo v dvoje kategorij: nekateri so namenjeni splošni cirkulaciji, drugi so skrbno varovani v trezorjih njegove zakladnice znanja. Veliko špekulacij obstaja o skrivnostni formuli po kateri se Tovarnar odloča ali naj nek košček informacije ostane skrit globoko zakopan v arhivih Nove Aleksandrije ali pa naj aktivno sodeluje v proizvodnem procesu. Najbolj razumno razlago najdemo pri obskurni skupini italijanskih političnih ekonomistov. Trdili so, da obstaja dvoje vrst blaga: proizvedljivo in redko, neproizvedljivo blago. Prvega je Tovarnar lansiral v omrežje medgalaktičnih trgovskih poti, drugega pa hranil v svojih zakladnicah. Tako je posedoval zbirko Rembrandtov, pisma Pavla Petru in sporočila slednjega Mohamedu, prilastil si je jutranji vonj Borodina preden se je tam zgodila batalja, ustekleničil je ljubeznivost in pohotnost spremljevalk nemških vitezov na poti v Sveto deželo tik preden je krščansko odpravo pokopala nevihta seldžuških puščic. Zaključimo lahko torej, da je hranil predvsem redek in zapomnljiv štof. Vso ostalo robo je na veliko lansiral kadar se bi le lahko izkazalo, da je povpraševanje po takšnem blagu ugodno, proizvodnja cenejša od pričakovanih cen.

Ne menoč se za skrivnosti kulis v svojem ozadju je vlak s popolno zanesljivostjo poplesaval naprej po magnentnih poljih, v popolnem ravnotežju s svojo okolico. Proga je zavijala v desno, objemajoč hrib na katerem se je nahajala upravna stavba in srce Tovarnarjevega imperija. Proga, tračnice ter celotna vlakovna kompozicija so z nenavadno lahkotnostjo bivanja postali nenadno transparentni, le občasno se svetlikajoči elementi, ki tiho potujejo skozi nepopisne lepote naravne pokrajine, polne čudnih bitij, lebdečih otokov in skrivnostnih dopoldanskih meglic, ki se počasi topijo pod sintetičnim soncem. V oddaljenosti je piratska ladja lovila zahodni veter, da bi zbežala pred jeznimi domorodci enega izmed lebdečih otokov, še malo naprej je imelo pleme alkimistov literarni natečaj, čarovnice pa so vsepovprek povzročale nered, ko so bile tako lepe, mamljive in povsem brez zadržkov. Manjkale so samo še privatne bančnice! Nad vsemi so mladi zmaji lenobno razprostirali svoja krila in gospodovali nad nenavadno krajino…

Vsenaokoli se je razprostirala obljubljena dežela sanj, ki so se prelivale s stvarnostjo v nenavadnem proizvodnem obratu Tovarne klišejev. Prizor na koncu vsemirja je klical po pozornosti; tam na koncu vsega so se valovi idej barvito prelivali v nam poznano stvarnost, ideje so se slikale pred materijo in univerza je sledila njihovim obljubam, ploveč v neskončno morje sanj. Nad modrino, ki je mogoče obstajala, mogoče sploh ne, se je zalesketal brzovlak, leteč nad polji sanj, kjer se pletejo strune preteklosti in vsemirske prihodnosti. Pod železniškim viaduktom (ali pa morebiti mavričnim mostom!) je kraljevala neskončna modrina. Nekaj nepojmljivega je bilo v tem prizoru, ki je vzel črnini temne tvari vesolja njen monopol nad zmuzljivim konceptom prostora brez konca in kraja. Kakor večni poletni dan.

Nad in pod viaduktom so leno jadrali kraljevi zmaji v vseh barvah kar jih dovoljujejo zakoni fizike. Njihove oči so velike kot četvorec modernih računalniških ekranov, a na potujoči vlak se niso ozirali, le umirjeno so lebdeli po zračnih tokovih. Iz čistega veselja in igrivosti je vsake toliko kateri izmed njih bruhnil svoje mogočne plamene na modro ozadje. Veliki zlati zmaj je puhnil temno noč sibirske zime proti posmihajočemu se soncu, skorajda istočasno je kozmično modra lepotica spodila stran mladega samca s plameni čiste beline, ki je boleče rezala v oči opazovalcev. Medtem je igriva srebrna princeska poskočila proti nebu v objem svojih lastnih zlatih plamenov skozi katere je skočila, kakor na prostost. Gledalci so le nemo spremljali spektakel, a vlak je brzel naprej, premora ni poznal, le brzo naprej…

»Zadnja postaja,« so se zadrli zvočniki v vagonu.

»Ambient se težko primerja z Orient ekspresom,« je dodal Kavbojc ter stopil na peron.

»Ergonomičnost prav tako,« se je strinjal Cezar.

Le nekaj sto metrov stran od zadnje postaje železne ceste se je razprostirala upravna stavba Tovarne klišejev, korporacije, ki ne pozna sušnih let, vsako četrtletje je posuto z diamanti in leskom likvidnega kapitala. Julij Cezar se je ozrl nazaj proti postaji brzovlaka a postaje ni bilo nikjer več. Tudi japonski turisti so se zlili v eno z iluzijami ujetimi v vicah med materialnostjo in avantgardnimi sanjami prihodnosti, ki so kazale pot Tovarni klišejev. Nobenega sledu ni bilo več o železni cesti, le zmaji so prešerno lebdeli na nebeških vetričih neskončnega azurnega vsemirja.

»Vse je v gibanju,« je zamrmral Kavbojc in pokazal proti gradbišču pred vhodom v upravno stavbo. Neizrečeno je bilo dejstvo, da je pri hiši Tovarnarja več kot očitno dovolj denarja za takšne potratne projekte.

Skupina delavcev je ob budni prezenci predstavnika višje kaste oblečenega v moderno inačico rimske toge – Louis Vuitton retro chic et universal, kolekcija poletje – menjala logotip podjetja pred vhodom v upravno stavbo. Zmedena pojava ni delovala nič kaj antično temveč je zavoljo hektične in izumetničene naelektrenosti bolj sličila na zlata dvajseta leta ameriškega stoletja, ko se je plesalo charleston, pisalo teorije o evgeniki in se na splošno uživalo, gledano tako intelektualno kot tudi v splošnem.

»Julij mon cher! Nič te ni naokoli, s Teodoro te tako pogrešava! Ves čas se sprašujeva kako gre upravljanje mesta in sveta!« je poženščeno dejal res okusno urejen patricij. Barva rožmarinovih cvetov je poplesavala okoli njega in občutek je bil kakor, da spoznavaš satirja poletja; burnega, energičnega in nasmejanega.

Cezarju je sprva malce zategnilo obraz nato pa je vihravo pohitril korak ter iskreno in ljubeče objel neznanca. Neka nepopisna življenjska moč, zagotovo se jo lahko zmeri v voltih, je prevevala čedno napravljenega preddelavca in takšno stanje duha se je zdelo nalezljivo.

»Konstantin, tvoje reforme so bile od vseh nas venomer najbolj zale. Logotipi ti gredo sploh dobro od rok,« je z nasmehom dejal Cezar.

»Križ je bil zadetek v polno,« se je oglasil Schumpeter kar bi večina ljudi vzela za žalitev (in glede na Schumpetrov vzvišen ton je bilo tako najbrž tudi mišljeno) a ne Konstantin. Ustanovitelj mesta ob Bosporju je bil od nekdaj božji otrok, pravi Tantadruj, a z okusom celotnega Milana in Pariza skupaj.

»Oh, lepo te prosim dragi Peter, preveč si prijazen! Mladostna eksperimentacija, nič drugega,« to rekoč je prav urbano zamahnil z roko in se zopet na ves glas nasmehnil. Če bi ne ljubil svoje Teodore tako močno in če bi ne bil roman, ki ga prebirate pisan v progresivnem duhu, bi se vsak normalen človek vprašal o Konstantinovi spolni usmeritvi.

»In kako je predraga Teodora?« je vprašal Cezar.

»Ves čas je v skrbeh za Justinijana,« je užaloščeno zapel Konstantin. »Težko ji je, matriarhat ni kar tako. Njej je še posebej težko, ko ima tako veliko srce. Venomer se razdaja naokoli! Samo razdajanje…razdajanje brez konca in kraja…«

Začuda so se Jezdeci Apokalipse vzdržali kakršnihkoli komentarjev. Je že res, da je cesarica Teodora ženska svobodnih nazorov in vihravo definirane morale, a je tudi velika osebnost.

»Sicer si vedno najde kakšno zaposlitev,« je čebljajoče nadaljeval Konstantin, »recimo ravno danes zabava skupino trgovskih delegatov iz Afrike, redno gosti dobrodelne zabave in živi svojemu stanu primerno. Ima dušo partizanke in sredstva aristokratinje… toda po pravici povedano kadar orkester potrebuje počitek, se ples življenja zaustavi in ko si med premorom plesalci ližejo rane, takrat je na njenem izrazu nekaj žalostnega. Tedaj se zdi, da je živahnost vse kar jo drži pokonci.«

»Od kje ta žalost? Menda ne gre za nekaj psihološkega kaj?« se je ustrašil Lakotnik, ki se vobče ni bal ničesar drugega kakor tega, da bi mu iz neba padel na glavo kateri izmed pripadnikov poklica psiholoških terapevtov. Tedaj postane življenje dolgočasno in nadvse krščansko; ves čas mineva v iskanju krivde.

»Oh kje pa, tega tukaj ne dovolimo, takšno šaro imamo izključno za samo izvoz!« je odvrnil imperator reformator z zalim nasmehom ameriškega dandy-ja, ko je bil njihov imperij še mladostno vihrav in poln upov.

»In prav je tako, naj se buržujem zatakne!« je veselo odvrnil Lakotnik, čeravno morebiti malce nepremišljeno, glede na svoje meščanske korenine. Vsake toliko udari ven obdobje Vladivostoka in kamčatskih čistk zato mu takšnih izpadov ne gre zameriti.

»Kaj pa je potem vzrok za to žalost?« je povprašal Cezar.

»Kakšno vprašanje Julij, to bi pričakoval od katerega izmed raziskovalcev naših inštitutov – prvovrstne organizacije, vredne vsakega centa, opravljajo božje delo, prvovrstni raziskovalni dosežki! – ali od tebe? Teodorino srce ne bije za nikogar drugega kakor le za njo samo in to jo počasi ubija. Dobrodelnost in orgije lahko dušo le začasno zamotijo, na dolgi rok postane otopela in njene bolesti so njene edine družice,« je žalostno ugotavaljal Konstantin.

»Kaj pa Justinijan, piše kodekse ali kaj?« je jezno zarobantil Schumpeter, ki sicer vobče nikdar ni veljal za romantika. Njegov pogled na ljubezen je predvsem akrobatske narave.

»To praviš, kot da bi bilo v tem kaj slabega,« mu je odvrnil Lakotnik, »neko mora pisati tudi kodekse. Kaj jih bo pisal Fitzgerald ali kako!?«

»Tako svetla je bila njuna ljubezen! Ona kurtizana z iskreno ljubeznijo do orgij, on prvi državljan rimskega cesarstva z afiniteto do pohotnih coprnic… nekoč se je zdelo, da bo njuna ljubezen trajala večno,« je dejal Cezar in nekaj ga je izjemno užalostilo pri tej žalostni romanci, ki se je nekoč zdela tako gotova.

»Justinijan se že natanko stosedeminštirideset let ni dotaknil nobenega kodeksa, pravnega akta, celo pogodb ni htel več videti; včasih se mi zdi, da se mu kratkomalo zmešalo in sicer docela, do popolnosti!« je zakrilil z rokami Konstantin.

»Potem je res tista o Vandalih in o Dönitzu!« je zaprepadeno odvrnil Schumpeter.

Po vsemirju so se namreč začele širiti govorice o ponovni vzpostavitvi Vandalskega piratskega korpusa. Njihova mornarica bi naj prežala na svoj plen v temačnih vodah med galaksijami, kjer se vandalsko ladjevje potopi pod površino realnosti kakor podmornice v globine oceanov. Na čelo flote je skupina vietnamskih očividcev postavila Justinijana Bizantinskega, ki so ga bili prepoznali zavoljo njegove ličnosti s podobo iz bizantinskih zlatnikov. Kakopak novici ni verjel prav nihče, ko pa je prav Justinijan znan po zatiranju vandalskega piratstva…

Lakotniku se je vse skupaj zdelo hudo neumno: »Kaj niso Vandali v sindikatu? Se potemtakem takšna dejavnost sploh še izplača, če vzamemo v zakup še stroške za kapitalsko opremo? Za tistih nekaj ubogih fičnikov, po drugi strani pa gre ves ugled v franže… ne bi me videli, to vam takoj povem!«

»Kaj to,« je prikimaval Schumpeter, »pomisli samo na delavski svet! In potem je tu še varnost pri delu…«

Kavbojc je imel v tistem trenutku očigledno dovolj vandalov in Schumpetru je začel očitati nazadnjaštvo: »V splošnem si dober človek, a pri vprašanju organiziranega delavstva postaneš prvovrstni reakcionar, bog mi je priča!«

»Kaj torej, mar vstopimo?« je vprašal Cezar zroč v prelet oblakov na katerih je občasno počival kateri izmed velikanskih intergalaktičnih kuščarjev. Vsenaokrog se je iz modrine dvigovala megla in planota s čedno centralo Tovarne klišejev je postala kakor otok na morju oblakov.

»Julij, vesel sem, da sva se videla še pred nevihto, ki jo prinašaš s seboj,« je jel radostno s solzami v očeh, a s cmokom v grlu Konstantin boječe napovedovati bodočnost. Nato si je z nasmehom začel brisati solze in poditi svoje prijatelje proti glavni stavbi delniške družbe par excellence: »Pojdite in bodite veseli, tu boste našli iskrenega zaveznika! Tovarnarju lahko zaupate. Gotovo vas pričakuje. Mogoče tudi ne… pri njemu se nikdar ne ve, a le pogumno naprej, zagotovo vas bo vesel!«

Pred vstopom v hladne sobane moderne korporacije je Konstantinova vesela popotnica vlila druščini upanje in pogum.

In vendar konvergira...

Čas je platno na katerega se izrisuje človeška zavest. Njen tok je neustavljiv in počasi ter z največjo gotovostjo, spreminja vse pred seboj. Življenje nima potrpljenja za zgodovino, nestrpno jo vrže vstran in spreminja po lastni volji, da na koncu postane docela nerazpoznavna. Preteklost je tako vedno revizionistični odraz sedanjosti; platno na katerega se beleži življenje pa ne pozna ne predaha ne miru.

Entropija ima to pripravno lastnost, da je sposobna ujeti zavajujoče in izmuzljive lastnosti časa. Vsako povečanje entropije enostavno pomeni, da se je čas pomaknil naprej in zavest univerze z njim ali pa morebiti ravno narobe. Vse dokler entropija narašča, to pomeni, da obstaja v univerzi dogajanje kar pomeni, da obstaja tudi čas. Ko entropija doseže svoj vrhunec, tedaj se ustavi univerza. Čas postane brez pomena, preteklost, sedanjost in prihodnost se zlijejo v eno in živahnost vsemirja zatone v pozabo. Čas je platno na katerega se izrisuje duša univerze, ko enkrat duši zmanjka platna (ali pa morebiti platnu duše?) tedaj izdahne življenje iz vesolja in čas z njim.

Toda včasih prav nihče ne riše po platnu in takrat se zdi, da čas teče le jako počasi…

»Kako neznosno je to čakanje! Umiram pri živem telesu,« je negodoval Kavbojc, »moja mezopotamska duša neverjetno trpi…«

»Nekoč bi celo osončje gorelo, če bi si kdo drznil pustiti kralje iz jutrovega takole čakati,« je žalostno dodal Lakotnik.

»Od takrat smo daleč prišli,« je začel v nadležnem tonu ponovno moralizirati dunajčan Schumpeter, »konec koncev se tudi ne spodobi, da bi razgrajali, četudi so naše duše demonske!«

»Tu je potem še akumulacija kapitala…,« je prikimal Kavbojc.

»In kako ključen je kapital!« je odvrnil dunajčan.

»Toda vseeno, nekoč bi ga bili enostavno vzeli… četudi ga sploh ne bi rabili.«

»Takrat ga je na sploh najslajše ukrasti,« je z nasmeškom polnim spominov dodal Cezar.

»Kako dolgo je tega, ko smo imeli presežno likvidnost,« je veselo odvrnil Lakotnik.

Preden bi se pogovor lahko nadaljeval se je iz Tovarnarjeve pisarne zaslišal tandem neusklajenih, a zato nič manj hitrih in odločnih korakov uperjenih proti vratom čakalnice. V istem, brzem ritmu je mimo debelih vrat uhajal tudi razvneti diskurz. »Monsieur Say, sva v popolnem razumevanju glede zakonov formacije cen…«

»No, če se strinjava glede vzročnih mehanizmov, potem ne sme biti nobenega nestrinjanja glede rezultatov, monsieur Enterpreneur – gre vendarle za povsem čist logični eksperiment, kjer delujeva pod istimi predpostavkami, začneva z istimi aksiomi, kako naj bodo potem zaključki drugačni? To je vendarle skregano z logiko!« Po kratkem predahu pa še obupano: »Kaj pa grki porečejo na vse skupaj? Saj ne bodo hoteli več igrati bridž z nama. Da o žižekijanskih menedžerjih sploh ne govorimo, oba prav dobro veva kako je s patriarhatom in malikovanjem logičnih zaključkov.« »Gospod Say, še zadnjič, mislim, da se preveč navezujete na gospoda Walrasa. Ko rečem, da na nobenem trgu ni presežne ponudbe ali povpraševanja – kjer govorim o povprečjih skozi daljše obdobje in ne o dejanskih tržnih cenah na specifičen datum, kar vas mogoče zavede pri enačenju najinih argumentov – govorim izključno o trgih proizvedenega blaga. Enako ne velja, na primer, za trg dela: slednji je intimno povezan z akumulacijo kapitala. Če je investicij premalo potem ni nobenega razloga zakaj bi prišli do polne zaposlenosti, tudi ob popolnoma fleksibilnih plačah. Vaš zakon je popolnoma razumljiv, le polne zaposlenosti nikakor ne zagotavlja…« »Mogoče imate prav, saj je že starec Polany omenjal nekatere izjeme…« »No vidite, tako, vse kar je potrebno je dobra referenca in argument se takoj zdi bolj smiseln…« »Pa še kako res je… glede sladkorne pese, ne boste pozabili name?« »Natalija že pregleduje zaloge in še jutri dobite naročilo…« »Še enkrat hvala,« se je z iskrenim strahospoštovanjem priklanjal trgovec po imenu Say in ritensko stopical ven iz pisarne. »No, no, kapitalno, kapitalno… bog z vami monsieur!« Francoski dandy je z majhnim priklonom klobuka pozdravil generale preteklosti in samozavestno odkorakal proti vratom predverja. Počutil se je pomembno in kako tudi ne, imel je teoretični diskurz z največjim kapitalistom širnega stvarstva. Oblečen v bordojske barve, ki so kraljevale modnim stepam prve polovice 19. stoletja, s samozavestno držo razumnega človeka in obkrožen z avro odprtosti, ki je delovala nekako prirodno (kar je sicer izjemna redkost!), se je Le Grande Entrepreneur z nagajivim, iskrenim in malodane že skorajda posmehljivim nasmeškom obrnil proti svojim gostom v čakalnici. Temne oči so izdajale njegovo mediteransko poreklo. »Gospoda, kar naprej! Yvette, Kristina, glejte, da nas ne motijo!« po kratkem premisleku pa še: »Yvette, draga, prinesi mi Zelenega Tigra, letnik 1944; popoldne pride še Feničanska trgovinska delegacija, spet bodo zahtevali nove privilegije,« – ob tem se je navidezno križal, čeprav je deloval kot nekdo, ki v pogajanjih iskreno uživa, – »Enkrat pogledaš skozi prste Kolumbijskemu dožu in nenadoma bi vsi hoteli izjeme.« Gostitelj je zaprl vrata se malce v zadregi nasmehnil, čeprav ni bilo nobenega razloga za zadrego. Nato se je obrnil nazaj proti vratom in poklical svojo tajnico, tj. višjo pisarniško menedžerko: »Yvette, bodi tako prijazna in mi za sestanek s Feničani prinesi mojo židovsko kapico, da se bodo počutili bolj domače.« »Najbrž v klišejskem poslu pač ne gre brez takšne kulturološke prilagodljivosti, kaj?« je vpraševal Schumpeter, nenavadno ponižno za psevdointelektualca njegovega kova. »Nikakor ne iščite preprostega pravila za uspeh,« je prav v maniri svojega stanu začel pripovedovati Tovarnar, »in nobenega smisla ni v tem, da vam razkrijem skrivnosti proizvodnih količnikov, s katerimi se lahko opiše fizične karakteristike Tovarne klišejev. Finance so tako ali tako nepomembne,« – omemba financ ga je razdražila in vse sile discipline duha so bile potrebne, da se je vzdržal tirade proti malikovanju bilančnih knjig , – » ampak zopet, poudarjam, kaj vam pove dejstvo, da za vsemirski parobrod porabimo nekaj manj kot štiri tisoč ton železove rude?« »Prav nič, čisto nič!« se je veselo zadrl Lakotnik in priznaval svojo nerazgledanost. »Jaz se spoznam samo na zlato,« je bil primoran priznati Schumpeter. Včasih je težko biti avstrijec. »No vidite, se pravi četudi vam pokažem seznam naših produkcijskih koeficientov vam to ne bo veliko pomagalo. Kvečjemu vas lahko onesreči, če se boste lotili podobnega posla in boste uvideli koliko višji bodo vaši koeficienti. Ne, ne državljani, podjetništvo ni za vsakogar in preproste rešitve ne obstajajo!« Prav veselo je dirigiral in se smehljal med svojo razlago, ko je videl, da mu je uspela in se je lahko malce sprostil. »Pozabite torej na lažne obljube skritih receptov, to je vse skupaj samo trač, nič drugega. Na koncu dneva smo vsi le podaniki zakona izenačevanja profitnih stopenj med različnimi panogami, podvrženi smo torej strukturnim faktorjem, nad katerimi nimamo takorekoč nobenega vpliva.« Vmes je v pisarno vstopila mična Yvette, postavna mala azijska transseksualka in Tovarnarju prinesla energetski napitek, letnik 1944, ki ga je krasila neizmerno aromatična letina mediteranskega natrija iz Cirenajke. Le v Tovarni klišejev so starali energetske napitke v hrastovih sodih, drugje nikjer. Meščanstvo ima svoje šege in navade tako kot vsaka druga družbena ureditev. Na primer v splošnem velja, da mora biti pravi meščan uglajen, imeti mora izbran okus in poleg kapitala, ki je ključna kategorija, se od predstavnikov tega stanu zahteva odlične manire. A prvi oligarh kapitalizma je med svojim vnetim pripovedovanjem zgodbe o delovanju sveta povsem pozabil na dobre manire in čeprav poznamo njegov naziv, še vedno ne vemo kako se kliče! Da ni šlo za vprašanje o etiketi je pričalo dobro vzdušje med zarotniki, ki so veselo srkali energijsko pijačo in čebljali o profitnih stopnjah z enakim zagonom kot mladeniči kadar čebljajo o karakteristikah godnih samic. »Dovolite, da se najprej predstavim, moje ime je David Ricardo, nekatere od vas bežno poznam, z gospodom Lakotnikom sva imela debate o primerni monetarni politiki po vojnah z Napolenom, se še spomnite?« »Če se ne motim sem pravilno napovedal recesijo, ko je Bank of England tedaj ponovno vzpostavila staro pariteto med funtom in zlatom,« je Lakotnik odvrnil, kakor da bi bila to le še ena izmed njegovih neštetih uspešnih gospodarskih prognoz. V resnici od tedaj vedno tolče mimo in njegov živomejni sklad se ni nikdar prijel. »No, pa vendarle na dolgi rok je močan funt pomagal bančnemu sektorju, to morate priznati.« »Temu nisem oporekal ampak brez povpraševanja iz kolonij, bi se pri tako dragem funtu gospodarstvo težko pobralo,« je odvrnil Lakotnik in s se indirektno obregnil ob zunanjo politiko angleške države, ki je kolonijam narekovala, da kupujejo anglosaško robo. S povpraševanjem je križ, vprašajte kogarkoli! »Ah monsieur, la vie est realpolitik!« je dejal z nasmeškom Ricardo in zamahoval z rokami češ, da takšna kritika sploh ne šteje. Če politika deluje, se ne povprašuje po njenih razlogih, mar ne? Še posebej, če so etično kočljivi. »Gospoda, vem zakaj ste prišli sem in opravičujem se vam, da vas nismo uspeli prestreči že med potjo sem. A tudi utilitaristi uporabljajo vse svoje metode ocenjevanja in špijonaže, da bi se znašli pred zlatimi zidovi našega obrata. Moja odločitev je bila jasna, držati se moramo obstoječih uspešnih vzorcev in počakati, da nas najdete.« Ricardo je obrazložil metodo po kateri se ohranja zakritost Tovarne Klišejev. Skrivnost je prav v klasični teoriji cene o kateri je debatiral z gospodom Say-jem. Teorija je sicer njegov lasten dosežek, a je bila šele kasneje do popolnosti dodelana s strani Sorosa in Shaikha, dveh New Yorških zarotnikov prve vrste. Naj bralca spomnimo, da klasična teorija cene loči med dejanskimi tržnimi cenami, ki jih lahko vsak dan opazimo na trgu in med dolgoročnimi, gravitacijskimi cenami okoli katerih se lovijo tržne cene kot Zemlja okoli Sonca. Lepota gravitacijskih cen je v tem, da se jih v praksi skorajda nikoli ne opazi, čeprav je njihov vpliv na dejanske tržne cene vedno prisoten – so torej vseprisotne in nevidne hkrati. Bralec se na tem mestu lahko seveda vpraša, kakšne lastnosti ima ta konstrukt, da je vedno prisoten, vedno vpliven a nikoli opažen? V resnici gravitacijske cene enostavno odražajo produkcijske razmere, ki narekujejo objektivne omejitve dejanskim tržnim izzidom – cena na daljši rok ne more biti pod proizvodnimi stroški, to enostavno ne bi imelo nobenega smisla. V primeru lokacije Tovarne Klišejev se je Ricardo domislil, da bi ta znanstveni koncept lahko obrnili na glavo. S pomočjo boljševištičnih zarotnikov, starega špekulanta Shaikha in trockističnega teoretika Sorosa, mu je uspelo zakriti Tovarno klišejev. Stvar nikakor ni preprosta, a po drugi strani se vse vrti okoli pričakovanj: Tovarna klišejev se nikdar ne nahaja tam, kjer njeni zasledovalci pričakujejo, da se nahaja. Večna odisejada tropa malikovalcev kapitalskega obrata tako pravzaprav spreminja lokacijo cilja, ki ga iščejo. Na takšen način ostane obrat vedno en korak pred zasledovalci in to ne naključno, temveč po definiciji! Tovarna namreč gravitira okoli povprečnih pričakovanj nadobudnih raziskovalcev vsemirja, obstaja torej nekje v njihovi okolici nikdar pa točno tam kjer se jo pričakuje. Gre za dvoje strani kovanca, ki sta si venomer tako blizu a srečati se ne moreta nikoli. »Poznali ste torej naše namene čeravno smo se jih še sami komajda zavedali?« je radovedno vprašal Cezar. »Vprašajte se kako bi izgledalo, če bi takšna dogajanja ušla mimo nas? Kdo pa mislite, da je inkvizitorjem dobavljal orožje? Mislite, da se matrike kar same znajdejo na pravem mestu? Tu je potrebno delo, znanje logistike, potrebni so prodajni kanali,« slednji so se Ricardu zdeli še posebej pomembni. »In potem, mar mislite, da mi kar čakamo križem rok v naši hiši? Saj nismo ministrstvo! Pri nas se napoveduje, veste kako se napoveduje! Ves čas same napovedi, časih se zdi, da samo še to proizvajamo…« »Torej ste že dlje časa obveščeni o dogajanju,« je zaključil imperator s kraljevskimi pretenzijami. »Tako, tako, naročila govorijo svojo zgodbo, a kakor vidim, so naročali zlikovci tudi povsod drugod, to mi je ušlo, priznam… sicer pa, na koncu se celotno vsemirje vrti okrog samo enega sonca in prej ali slej…,« na tem mestu je zamahnil z roko kakor češ, da je nekaj neizbežnega v srečanju velikašev nekega preteklega reda v času sprememb. Na koncu vsakdo pride k Tovarnarju. »No,« je nadaljeval z nasmehom Ricardo, »res pa je tudi, da imamo skupnega znanca, barona von Todta. Svoj čas je bil celo v upravnem odboru…« »Kvizling, mi v gozdove on pa v italijansko vilo! Veste koliko energije je šlo v marksistično optimizacijo. Računati s hegeljanci ni kar tako! Hrepenijo po duši in vsakič, ko zavrtiš novo iteracijo diferencialne enačbe, izgubiš delček svoje duše,« se je jezil Lakotnik. »Bodimo eksaktni,« je veselo Tovarnar navdušeno potegnil z Lakotnikom, tako kot se rado počne, s kontriranjem, »tu ni govora o kvizlinštvu, lepo vas prosim. Res pa ima bandit svileni glas in slučajno je tako naneslo, da se je dobri baron znašel v likvidnostnih težavah ravno tedaj in ravno na tistem mestu – pomislite kako neverjetno je to naključje! – kjer je počitnikovala moja sestrična po mamini strani. Revšče komajda pozna življenje.« »In jo je izrabil? Takšni so ti faloti, nič se ne menijo za subjekte!« se je jezno drl Lakotnik in krilil z rokami kot legija plavalcev med ogrevanjem. Trener Rufus iz rudarskega plavalnega društva bi bil ponosen!

»Nič kaj takšnega, bil je popolni džentlmen, prav v tem je hec – tako je prebral staro devico v vsega nekaj trenutkih, da so likvidnostni problemi čez noč zapustili saldo njegove duše. Kako to človeka sprosti, ti odpisi, vam povem!« »Ni ga lepšega!« se je veselo strinjal Lakotnik, ki ga je bila zgodba popolnoma prevzela. Revežu energijske pijače slabo denejo. Cezar mu je nalil v energijskega tigra še malce žganja, da bi se revežu pomiril razburjen duh. »No, kakorkoli že,« je nadaljeval Ricardo, »družinska čast je kakopak narekovala, da za svoje naklepe proti naši družini – za device se ne bomo sekirali ali likvidnost, likvidnost pač ne pride poceni! – plača s krvjo. In vidite, tu pridemo do očitne dileme: dobra etiketa narekuje enoto krvi za enoto likvidnosti, spet po drugi strani imamo opravka z nadangelom smrti, kar ni nepomembno dejstvo, tu se bomo gotovo strinjali…« »In kako torej? Katran in perje? Odtujevanje neodtujljivih udov? Desekracija religioznih simbolov? Morebiti desant na banditove bližnjevzhodne posesti v imenu demokracije?« je vpraševal Lakotnik naštevajoč metode, ki mu jih je v tistih trenutkih ponudil božanski navdih in mržnja preračunljivosti iraškega belogardista katerega je časih imenoval za brata v orožju. In to v Vladivostoku, v časih preden je Trocki uničil lokalno samoupravo in je šlo vse kar je lepega in dobrega na tem svetu po gobe. »Vse odlični predlogi!« se je glasno strinjal Ricardo. »Velja si jih zapisati! A situacija je zahtevala dobro mero strateškega premisleka. Na koncu sva udarila partijo šaha, kakopak sem ga pošteno naklestil. Po drugi strani pa je zastonjkar tako zavlačeval z igro, da je šel cel sod sivega pinota!« Slednje je revež napak izgovoril, prebere se pino in ne pinot! Lepim svetlolaskam z imenom Anita se to opraviči, drugim nikdar. Treba je vedeti, da tovarnarja ni resnično bolela izguba dobrega letnika sivega pinota. Stari jud ne bi znal ločiti cvička od bunkovca, problem torej nikakor ni tičal v von Todtovi prisvojitvi kvalitetne letine. Omenjeni letnik je bil Ricardu ljub izključno zavoljo redkosti dotične letine. Ricardo je imel namreč že od pamtiveka nenavadne poglede o staranju svojih pijač. Vrednost in posledično kvaliteto pijače nikakor ni znal razumeti drugače kot preko dolžine procesa staranja. Kakor, da revež ne bi posedoval lastnih brbončic nego bi znal ocenjevati kvaliteto le preko objektivnih in dolgočasnih matematičnih funkcij. Skupaj z bivšim avstrijskim finančnikom Böhm-Bawerkom sta od nekdaj tekmovala, kdo bo imel bolj raznolikom, unikatno in slikovito zbirko staranih pijač. Kaj sta si mislila o slovanih ni treba dvakrat ugibati. Noben od njiju ju ni nikdar povabil na plese, rajanja in večdnevne orgije. Tako je slovanski živelj zaradi svoje ljubezni do življenja že od nekdaj odrezan od kapitalskih tokov. »Sedem čevljev pod zemljo nič novega torej. Nas je poslal na največjo akumulacijo kapitala v zgodovini, sam pa meni nič, tebi nič prikoraka direktno na cilj,« je Schumpeter občudoval mezopotamskega zemljolastnika.

»Odtujevanje likvidnosti mu je od nekdaj dobro šlo od rok,« je pripomnil Cezar. »Kako pa mislite, da se postane zemljiški lastnik?« je veselo dodal teoretik Schumpeter, vedno okusno urejen a v resnici navaden berač iz dna meščanske hierarhije. Napravil se je vedno le za svojo privatno bančnico, sredstva za odprtje računa pa je tako ali tako dobil vedno le na posodo. Seveda nič ni bilo dlje od resnice, Baron Von Todt pred dogodki v New Yorku ni poznal Tovarnarja in lokacija njegovih proizvodnih obratov mu je bila zakrita prav toliko kakor ostalemu prebivalstvu Mlečne ceste in tistih bolj temnih, nepoznanih predelov neskončne vsemirske pušče. Preko centralnega registra duš in kapitalskih tokov, kjer je imel baron poznanstva (z eno izmed tajnic sta skupaj obiskovala jogo), se je dokopal do Tovarnarjeve identitete in njegovega sorodstva. Tedaj se je odločil, da bo namesto marksistične optimizacije ali vozakanja po Cesti opustošenja izbral bolj prijetno pot v nebeške hrame, kjer kapitala nikdar ne primanjkuje. Dvoriti je začel Josephine Blauschield, sestrični Davida Ricarda. Tačas, ko so po svetu rogovilili Rothschildi in ko je na kontinentu Napoleon reformiral merske enote sta se stara devica Josephine in njen antični ljubimec skrivala pred sončnimi žarki v Neaplju. Murat, po dekretu francoskega cesarja napolitanski kralj, se je veselil novih davčnih prilivov, Von Todt pa je ob prikupno nevešči Jožefini za nekaj časa celo pozabil na svoje spletke. Tako je torej Von Todt spoznal Tovarnarja. Kje se je plemič nahajal v tistem trenutku pa ni nikogar preveč zanimalo. Cezar, ki je stal v kotu pisarne, zazrt skozi okno in naslonjen na starinski divan se je obrnil proti Ricardu z mirnim hladom prirojene avtoritete: »Torej razumete našo potrebo po človeškem kapitalu? Potrebujemo tisto redkost, tiste starane duše in krike preteklosti, ki se jih najde le v vaši Novi Aleksandriji.« »Z dobrim baronom sva se dogovarjala, kaj se ne bi?« je odvrnil velekapitalist. »Toda, lepo vas prosim, ne smemo pozabiti na preostale delničarje!« Schumpetru se to zdelo tako grozno! Vsenaokrog je umiral podjetniški stan in celo prvi kapitalist ni bil več svobodnjak! »Je bilo potrebno iskati kratkoročne donose?« je žalostno spraševal. »Podjetnik je umrl,« je žalostno zaključil Ricardo. »Danes so samo še skladi, delničarji in donosi. V novem svetu smo postali povsem odvečni.« Imperator je s pomilovanjem in razumevanjem zrl v oči kapitalista za katerega se je zdelo, da ga je njegovo žalostno stanje pobilo: »Nikar se ne sramujte, vsakogar premami rentniška. Zakaj bi se celo življenje gnali kot žival? Kje pa je v tem civiliziranost?«

»Kaj bi se pretvarjali,« je nekje v kotu zamrmral Kavbojc in prebiral grafično literaturo spolnih praks japonskih coprnic plemena Hokaido, »nekaj podobnega je bilo za pričakovati. Duh časa je vsepovsod.« »Prav tako je,« se je strinjal Ricardo, »idejam nikoli ne uideš in venomer se zdijo neizbežne!« »Točno tako kot pravi gospod Kavbojc. Nesrečna situacija, malce neprevidnosti in večinski delež gre skozi okno. A zdi se mi, da vam lahko pomagamo,« je z umirjenim nasmeškom pripomnil Cezar. »Trenutne trende smo pričakovali že dlje časa,« je nadaljeval. »Kar je pomembneje, pod vodstvom Marka Avrelija je nastala študijska skupina ekonomistov ustvarjena izključno z namenom analiziranja vprašanj povezanih z dominantno vlogo financ.« »In kaj ste ugotovili?« je upajoče vprašal Ricardo. »Da imajo ekonomisti, četudi so keynesianske sorte, vsi po vrsti radi zlato. Kaj pa ste mislili, da smo ugotovili?« se je jezil Lakotnik iščoč žgano pijačo z eno ter kvalitetno literaturo z drugo roko. »Sicer pa zaključki niso važni. Kapitalist postane prekleti hegeljanski objekt, tragična oseba ujeta v logiko finančnega kapitala, oblastnik, ki nima oblasti nad samim seboj, kaj je tu novega? Prav nič. A tudi akademiki morajo zaslužiti!« se je repenčil avstrijec Schumpeter. »Pomembno je, da smo pravilno pozicionirani,« je nasmejano nadaljeval Cezar. Ricardov obraz je okrasil zlovešč nasmeh in umirjeno je čakal na razodetje in obljubo odrešitve hkrati. »Vse je v pozicioniranju!« je veselo zažvrgolel rimljanski princeps. »Kapital je potrebno akumulirati preden se tega lotijo vsi ostali kajti takrat postane vse skupaj nerentabilno. Ko je enkrat nastopil pravi industrijski kapitalizem so bili naši holdingi, v lasti genveških bank, že davno tega vladali svetu! Vse kar je ostalo je bilo zakrinkanje lastništva… »Lepo vas prosim, malenkosti, malenkosti!« je radodarno dodal Ricardo. »Pri prevratniških naklepih so malenkosti glavne! Ne govorimo o izogibanju davkov, to je za slabiče… razumite, naši holdingi ne predstavljajo le manjši odstotek celotnega lastništva nad kapitalom… naši holdingi takorekoč so kapitalizem. Vseprisotni so udje genovežanskega bančništva!« Imperator je na tem mestu dodal še teoretsko opazko: »Kadar govorimo o moderni produkciji in družbeni ureditvi, ki se je prikrojila potrebam prve potrebam sledeče: ne vladajo posamezniki nego vlada razred.« »Razlike med razredi so dopustne, celo zaželjene,« se je s cigaretom v ustih kot lik iz črnobelega filma oglasil Schumpeter, malce zakašljal (kadi namreč izključno zaradi imidža), lovil sapo, a vseeno puhal naprej: »Kar je ključno je sledeče: razlike znotraj razredov ne smejo pobezljati. Če postane ena skupina premočna, jo morajo ostale kolektivno zatreti, to je zlato pravilo vsake civilizirane oligarhije.« »To je torej tisto zlato pravilo?« je vprašujoče dejal Ricardo in pogledoval proti vrlemu ekonomu Schumpetru. »Toda kje so potem kapitalisti, če je vse v lasti vaših holdingov? »V naši lasti je okoli 98% temne materije!« je veselo pripomnil Lakotnik in takojci zardel. S portfeljem se pač ne hvali, to so intimne zadeve! »No,« se je začel nerodno opravičevati, »svojčas se je nakup res izplačal… saj veste kako je z materijo prej ali slej pride vedno prav in smo kupili na rezervo…« »Odgovor na vaše vprašanje monsieur, je preprost,« je odvrnil Cezar ne meneč se na Lakotnikovo bolestno iskanje pozornosti, »zadeva je sledeča, dokler verjamejo, da so vladarji lastne usode, toliko časa bodo kot stan pustili lastniške odnose takšne kot so. Takoj, ko naš portfelj ni več zakrit, tedaj se znajo zgoditi zanimivi premiki. Najbrž lahko pričakujemo, da nam zasežejo vse skupaj.« »De iure že mogoče ali de facto nikoli,« se je zadrl Schumpeter. »V mednarodnemu pravu imamo rečenico: mednarodnega prava ni. Na splošno v končni inštanci pravo ne obstaja, če predenj postaviš preizkušeno divizijo.« »Državljani, lepo prosim, saj vendarle nismo živali!« je moledoval Ricardo. »Ne pustite, da bi vas Schumpetrove blodnje prestrašile,« je pomirjujoče odvrnil Cezar. »Vse kar je hotel dobri doktor povedati, dasiravno tistih divizij res ni bilo treba omenjati, je sledeče: takšno prevratništvo, takorekoč univerzalno v svojem obsegu, zahteva tudi zavarovalne police. Vprašajte se, kaj pomagajo naslovi lastništva nad tovarnami, njivami in zlatom, če te lahko vsak podkupljeni sodnik – in teh ni malo! – razlastnini kot bi tlesknil s prsti? Ne, ne, veste tako pač ne gre!« »In kako radi razlaščajo!« se je drl Lakotnik menda samo zato, da se je lahko drl. »Poznamo takšne tovariše, v Vladivostoku se jih je kar trlo. Zelje, krompir, peta kolona in sodni organi – teh ni nikoli zmanjkalo. Pošten državljan si pač za na stara leta nekaj privarčuje, provinco ali dve, saj vemo kako to gre, mar ne državljani? In še preden bi človek dodobra aneksiral Kamčatko, že te udarijo po nosu z javno obravnavo češ, da takšno ravnanje meče slabo luč na revolucijo… da ni higijenično!? Kako ni higijenično, kdo pa bi pogrešal Kamčatko vas vprašam?« In resnici na ljubo, kdo bi res pogrešal Kamčatko? Svet že od nekdaj ne pozna pravice. Ne meneč se za martro komunističnega nadangela je Cezar nadaljeval prejšnjo misel: »Rezervna polica so intergalaktični pirati. Slednje financiramo z dividendami, ki jih prinašajo naši holdingi.«

»Nekaj lepega je na tem, da postanejo pirati branik zasebne lastnine,« je odvrnil Tovarnar. »Koga najemate? Tudi mi vedno iščemo donose…« »Večinoma tevtoni, nikakor pa ne gre podcenjevati tudi zlate generacije vietkongovcev iz šestedsetih,« je poznavalsko odgovoril Kavbojc. Je že tako, da se tevtonski Volk težko odlepi od rodne grude, a ko se enkrat privadijo prostranstev vesolja zopet pride na plano pruska krvoločnost. Avtentični Weltraumherrenvolk. Po kratki a prijetni tišini, ko se je zdelo, da tako nadangeli, imperatorji in kapitalisti zrejo v kolaž spominov preteklosti in upov prihodnosti je Ricardo potihem spregovoril: »Bodimo torej iskreni: potrebujete sredstva mojih obratov in bojite se, da se pridružim pridigarjem univerzalne harmonije v trgu? Povejte, če ni temu tako?« »Nikar tako direktno! Četudi prihaja četrta zver to še ne pomeni, da moramo kar pozabiti na olikanost in dobre manire!« je odvrnil Cezar in zdelo se je, da so ga manire prvega državljana kapitalizma resnično presenetile. A že v naslednjem trenutku je nehal mencati in stopicati naokrog, se resno obrni proti Tovarnarju in samozavestno odvrnil: »Potrebujemo vašo zakladnico.« Ricarda je to zaradi nekih nepojmljivih razlogov, prav gotovo povezanih z njegovo lastno ekcentrično naravo, nadvse razveselilo. »Razumete, razumete… to je redko,« je veselo ponavljal. »No, mogoče ne razumete ampak intuitivno… intuitivno se vam svita. Obstaja dvoje vrst blaga: proizvedljivo in neproizvedljivo. Česar se ne zaveda nihče izven naših obratov je sledeče dejstvo: v Tovarni Klišejev se obe vrsti blaga srečata. Mi smo tovarna v osrčju univerze, mi smo vsota njene zgodovine, v naših hramih je zakladnica svetov.« »Vidiš Peter, ti bi se pa zadovoljil že z malo človeškega kapitala, kaj sem ti dejal!« se je veselo zakrohotal Lakotnik in v tistem trenutku je vse postalo jasno. Potrebno ni bilo nobene pogodbe, tedaj so vsi vedeli, da je njihova pot združena. »Tudi tega nam ne manjka mojster Lakotnik,« se je na provokacijo veselo odzval Ricardo, »a delovna sila je le vprašanje časa, če je ni danes, se najde nekaj boljšega jutri. Kje boste našli še enega Rembrandta? Težko kje drugje kakor v naši Novi Aleksandriji! Ali pa T-34, tista verzija iz leta 45, ki so jo uporabljali Sovjeti v Mandžuriji? Takšnih ne delajo več, litoželeznih… danes je vse plastično in ergonomično…« »Kaj pa vonj severnih obronkov sahare, ko so jo prvič uzrli mohamedanci?« je vprašujoče dejal Lakotnik. »Ta vonj je nasploh najslajši! Ali pa sončni vzhod nad mezopotamijo, ko so Perzijci pokorili Babilon! In jutranji poljub dveh ljubimcev, ki ju zbudi jutranja rosa po noči polni diferencialnih enačb… rade volje vam pokažem vse naše skrivnosti,« je ponosno odvrnil Ricardo, objel Lakotnika in skupaj sta stopila do vrat. »A skrivnosti Nove Aleksandrije so neskončno zapeljive, v njih se duša hitro izgubi, ujeta med sladke spomine, ki bi morali biti izgubljeni v davnini a naši čuti nam pravijo drugače. To je raj za mirne čase....« Z opojnim nasmehom, ki je izžareval samozavest in moč je odprl vrata in se priklonil svojim gostom v maniri pokorne služinčadi. »A kaj bi o tem… stopite z menoj gospoda in pokažem vam, kako polnimo našo zakladnico!« »Končno,« je ujet med strahom in navdušenostjo Schumpeter izustil vzdih odrešenega, »spoznali bomo vzročnost tega prečudovitega kraja!«

Julij Cezar, Schumpeter, Kavbojc ter Lakotnik so sledili Ricardu v neznano temo, v jedro Tovarne Klišejev. Zunaj se je dan prevesil v noč in v objemu temne materije so se na klišejski geoid svetile oddaljene kraljice noči. Če bi lahko merili vzdušje tvorbe kot je vesoljno stvarstvo, bi ugotovili, da je celo temna materija čutila pregovorno zatišje pred nevihto; bila je manj igriva kakor ponavadi, ni ji bilo do koketiranja z znanstveniki, njihove pozornosti se je celo branila. A melanholija ni prevevala le temačnih poljan vesolja, niso se je nalezli le oboževalci praznine, zaljubljeni v njeno nedojemljivost in skrivnostost, žalost se je zažrla v strune stvarstva, ki so zapele žalostno, po cigansko. Bilo je kakor, da bi se ton univerze prevesil iz Fitzgeraldovih zlatih dvajsetih, iz divjega swinga, diamantnih kron brhkih kraljic Novega Sveta, rek mehurčkov zvezdnega šampanjca in mamljivih obljub poletnih noči, ki jih je lahek vetrič ponesel na drug kraj sveta; vse to se je prevesilo v žalostne tone balalajke, krutega Urala, ruskih step in zavijanja volkov. Pod moderno upravno stavbo, ki je doživela popolno prenovo z vsako novo razvojno paradigmo, so v okoliške kamnine zavito vrtale, kot rudniški rov brez haska, neosvetljene srednjeveške stopnice. Ricardo je urno stopical po njih z baklo in osvetljeval pot četi antičnih reakcionarjev, ki so previdno merili vsak naslednji korak. Z nezaupanjem so zrli v okrušene zidove in zlizano kamenje, ki se je svetlikalo pod leskom baklene procesije. Stopnice so bile zagotovo dovolj široke za tri osebe, a je stopnišče vseeno delovalo klavstrofobično. Z globino se je spreminjala tudi barva kamenja in obokov. Zidovi so razkrivali zgodovino Tovarne Klišejev, bili so kot fosili preteklosti prikazujoč različne razvojne momente nenavadnega obrata. Bilo je kakor, da bi se spuščal v grobnico preživete preteklosti. Tod so bila kot mrčes v jantarju ujeta v kamenje trupla družbenega napredka, vse od vitezov, knjig, cesarjev, srednjega razreda in pisalnih strojev. Tovarnar je ujel geste začudenja in skušal obrazložiti mozaik zgodovine, ki se je spontano izriseval pred očmi začudenih popotnikov: »Ko prideš na bližnji vzhod – kar je sicer nesrečno poimenovanje, v resnici gre za sredozemlje – lahko čutiš težo zgodovine. A njenih sedimentov se ne čuti le na duši in v geopolitičnih intrigah; civilizacija se je zapisala v sam relief dežele. Ljudje na jutrovem že toliko časa gradijo naselja drugo čez drugega, da so dandanes nekatera izmed njih situirana na vrhu gričev, ki so nastali skozi tisočletja ruševin.

Oblegana iz vseh strani neba so ta naselja videla padce imperijev in vsakokrat, ko so bila opustošena, so iz ruševin zrasla malce višje, še bližje soncu.« Tej razlagi ni bilo ničesar za dodati. Planota iz katere se je svetila naokoli luč napredka je stala na temeljih svoje lastne preteklosti. Komentarjev med poslušalci ni bilo, le občudovanje tega nenavadnega kraja. »Tja kamor gremo je resnično jedro našega obrata: smo na poti v staro tovarno. To je edini kraj v vsemirju, kjer čas nima nobenega pomena.« »Neke vrste trdnjava torej? Kot Konstantinopel, če bi ga namesto Arabcev oblegali zakoni termodinamike,« je zamišljeno dejal Cezar. »Ali je potem sploh del našega stvarstva?« je vpraševal Schumpeter. »Težko rečemo, osebno bi se s to trditvijo strinjal, a naš glavni inženir, John Maynard Keynes ima drugačne poglede o časovnem vprašanju. Dosti manj metafizično gleda na vse skupaj in trdi, da je samo vprašanje neumno.« »Tipična anglosaška malomarnost,« je jezno zafrulil Lakotnik a se je začuda vzdržal monologa, ki ponavadi sledi njegovemu fruljenju. Ricardo, ki je bil sicer sam tudi podobnega mnenja je vendarle v Keynesu videl sposobnega upravitelja ključnih mehanizmov za delovanje njegovega obrata. V stari tovarni se štancajo klišeji, tam se gradi materija vesoljstva in kadar se ne prepusti svojim liberalnim grehom je Keynes prvovrstni upravitelj dragulja na Ricardovi kroni. »Mislim, da bo ekskurzija poučna,« je razlagal Ricardo med odpiranjem masivnih vrat iz njemu neizmerno ljube hrastovine3, »saj kot boste kmaulu videli, ima Maynard v svoji delavnici vse potrebno tako za gradnjo kot za ustvarjanje univerzalnega kaosa. Vesolje pleše v njegovih ritmih.« Masivne duri iz hrastovine so se odprle in popotnik je skoznje stopil v nov svet, predstavljale so mejnik med temačnim srednjim vekom in živahno renesanso, polno obetov, upanja in mladostne vzhičenosti. Vse je hektično hitelo sem ter tja kakor nekdaj na Wall Streetu preden so trgovanje prevzeli fiziki in njihovi superračunalniki. »Gospodje, dobrodošli v osrčje kapitalizma!« je dejal Ricardo, vidno ponosen na svojo lastnino.

3 Kdo ve zakaj a že bukev se je otepal kot hudič križa, o smrekah pa niti slišati ni hotel. Vsake toliko morebiti kakšna sekvoja in še to samo zavoljo raznolikosti in ničesar drugega. Nekaj bolestnega je bilo na tem.

Pred obiskovalci se je razprostiral prostor, ki je posedoval izjemno nenavadne lastnosti. Priznati boste morali, da se v večini proizvodnih obratov zapazi vsake toliko kakšno steno, četudi le iz knaufa ali pa vsaj nosilni element v dorskem slogu. Odsotnost klasičnih arhitekturnih vrlin modernega tovarnograditeljstva – tudi akvaduktov ni bilo nikjer! – pa se opazovalcu ni zdela niti najmanj nenavadna in zagotovo je prej opazil vse kaj drugega kakor pomanjkljivo gradbeništvo. A vseeno, le pomislite kako izgleda obrat brez sten, kjer vrata stojijo sredi ničesar in kjer se obiskovalcu zdi, da se ne nahaja v obratu temveč v manufakturnem oceanu, s horizontom, ki ga ni nikdar mogoče ujeti. Tudi stropa ni bilo videti, čeprav je več kot očitno, da mora upravna stavba Tovarne klišejev stati na trdnih temeljih, ko vendarle vemo kako masovno potratni so ti freudijanski behemoti. Ob razgledu na strop se je obiskovalka (potencialno tudi obiskovavec) zagledala v meglo noči v katero se je svetloba raznoraznih, predvsem arhaičnih, svetil naravno in nežno prelivala. Celoten prostor je izžareval prijetno toplino in domačnost, ki jo najdemo v krčmah. Občutek je bil kakor, da bi decembra v zatemnjeni sobi opazoval cestno svetilko, ko zunaj sneži. Svetloba ni posedovala avtoriteto modernosti, bila je pretanjena in nežna, zavita v oranžne barve jeseni in starega, obrabljenega pohištva. Zdelo se je kakor, da tema morebiti celo varuje Tovarno pred radovednimi očmi. Vsake toliko časa pa se je nežna temnina odstrla in skozi določen predel obrata so pokukale zvezde, a le v primeru, da je to požegnal starec Kovač, Keynesova desna roka, ki je imel za takšne estetske zadeve naravno prirojen občutek. Kadar je bilo to najmanj pričakovati se je čez nebo zapeljal utrinek ali komet, tedaj se je vsakokrat ustavilo hitenje, naročila so bila hipoma pozabljena, da bi se duše lahko poklonile krasotam astralnih božanstev. In kaj se je proizvajalo v teh sobanah čudes, tako prelepih in nenavadnih, da je tudi najbolj svetovljanskim obiskovalcem ob pogledu nanje vzelo dih? Duša Tovarne klišejev so bile tiskarne, ki so se razprostirale v neskončnost in vsaka izmed njih je tiskala svojo valuto. Tiskale so se tiste najbolj redke in obskurne kot tudi najbolj prepoznane hranilke vrednosti, ki so poznane vsakemu malo bolj razgledanemu popotniku. Lahko si mislite, da je tako široka paleta kakopak zahtevala uporabo različnih proizvodnih tehnik. Starec Gutenberg je tako za petične orientalne avtokrate iz Andromede tiskal z originalno napravo s katero je tiskal razglase za Poncija Pilata v Palestini. Po drugi strani so teoretiki modernega denarja svoje novce tiskali z uporabo dvostavčnega računovodenja. Kadar je kdo hotel vzeti kredit se je na drugi strani bilance pojavil depozit in problem proizvodnje denarja je bil rešen. Vsak na svoj način boga moli! »Vidiš, takole veš, da si na pravem mestu, ko imajo tudi alkimistični oddelek,« je z resnim strokovnim izrazom dejal Lakotnik, očitno vesel, da je lahko priča najnaprednejšim metodam. »Da, trenutno se zbira slaba posojila in se jih skuša predrugačiti v zlato,« je navdušen nad natančnim opazovanjem Lakotnika odvrnil Ricardo. »Bi si mislil, da bi začeli kje drugje,« je žalostno zamrmral Cezar.

»Eksperimentalna znanost je kruta,« se je začel braniti Ricardo, »po drugi strani pa se bomo najbrž strinjali, da ni vredno logaritmirati Bethovena, četudi vsi vemo, da je to najlažji način za pridobivanje zlata… nekatere stvari se ne spodobijo, tudi za donose ne…« »Oh kje pa, to pa nikdar, kdo bi sploh pomislil na kaj podobnega?« se je zgroženo vprašal Cezar. »Mislil sem pač, da bi bilo prestrukturiranje bolj humano od transformacije v zlato, za to se gre…« Ricardo se je hipoma ustavil prijel antičnega imperatorja za rame z obema rokama in dejal: »Nikarte! Kaj če vas kdo sliši? Kaj pa tlačani porečejo? Saj je vse lepo in prav, da imate dušo, a vsega je potrebno v pravih količinah. Za zlato je pač vredno tudi nekaj človeškega trpljenja!« »Zlato pravilo!« je tako z besedami kot z gestami veselo prikimaval Schumpeter medtem, ko se je oziral naokrog iščoč najbolj deflacijske valute. Vsakdo rad vidi potrditev svojih hipotez, o tem ni dvoma. »To je torej tisto zlato pravilo,« je zmedeno odvrnil Cezar, Ricardo je veselo prikimal in skupina je šla naprej v labirint neskončnosti. Obrat pa ni imel le alkimističnih delavnic, ki so v neskladju s podobo modernih tiskarn. V splošnem nenavaden skupek butičnih tiskarskih obratov ni imel takorekoč nič skupnega z urejenimi industrijskimi tiskarnami dvajsetega stoletja. Obči red je temeljil na kaosu in mnogoteri obrati niso bili postavljeni drug zraven drugega po nikakršnem prepoznavnem ali smiselnem načrtu. Tako je prišlo tudi do absurdnih situacij kjer sta drug zraven drugega stala star tiskalni stroj iz 19. stoletja in moderen superračunalnik, ki je pospešeno rudaril kriptovalute. Še bolj kakor raznolika kapitalska oprema so bodle v oči raznolike delavske uniforme. Tako je bilo na primer opaziti bankirje oblečene kot britanske dandyje, tiskarje, ki so bili bolj podobni piratom, računovodje v mešanici francoskega revolucionarnega sloga z ozkimi džins hlačami, ter računalniške inženirje v uniformah britanskega častništva za časa Napoleona. Celo rdečearmejcev v njihovi dolgočasni rjavozeleni opravi ni manjkalo! Prostor je prekipeval z dejavnostjo in preveval ga je tisti zdrav občutek delavnosti, ki se ga je včasih zasledilo na kmetih. Mogoče najbolj presenetljiva pri vsem skupaj pa je bila prisotnost glažut in obratov, kjer so se proizvajale steklenice ter amfore iz raznih zgodovinskih obdobij. Ricardo je z veseljem opazoval začudenje na obrazih obiskovalcev in ves čas je z nasmehom zagotavljal, da ima celotna operacija trdne teoretične temelje, ki jih bo kasneje obrazložil Keynes. Slednjega so ujeli ravno med natančnim pregledovanjem kakovosti steklenic za karibski rum. Toda takoj, ko je Keynes opazil Ricarda z druščino obiskovalcev jim je veselo stopil naproti, še prej pa je veselo zalučal po tleh steklenico, ki jo je pred nekaj trenutki tako skrbno pregledoval za napake.

»Scherben bringen Glück! In še brezposelnost odpravljajo,« je z iskrivim nasmehom dosti mlajšega človeka pripomnil Keynes in prijateljsko, nekarakteristično za anglosasa vrhnje kaste, objel Ricarda, menda edinega spreobrnjenega Juda, ki ga Maynard ni mrzil iz dna duše. Keynesa je krasila nenadkriljiva svetovljanskost britanskega patricija. Prav ta nadzemeljska samozavest, z ravno pravo mero arogance, ga je osvobodila vseh spon dolgočasnega pogovora. Lord Keynes ni nikdar govoril o vremenu, obrestnih merah in post-kolonialni teoriji spola! Samo pomislite: vreme je negotovo, obrestne mere se manipulira, spol pa… kdo bi danes vedel? Lepo je, da se človek ljubi, a ljubiti se ne sme preveč in v tem je vsa zadeva. Ko je Maynard enkrat imel o nečem razdelano mnenje, ga ni bilo govorca, ki bi lahko to mnenje spremenil. In prav v tej maniri je Keynes takoj skočil v jedro stvari: »Uporabili bomo Leninov načrt.« Ricardo je ob tem malce pobledel. S komunisti je v preteklosti že skušal sodelovati, a s partijci je vedno križ. Vsi vidijo le ugodnosti: vikende na Jalti, vojaško bazo na Kubi, le za donose nikogar ne skrbi, kakor da bi bili povsem nepomembni. V resnici pa se čisto vse vrti okoli donosov! »Oprostite,« je povprašujoče začel Cezar, »toda o kakšnem načrtu teče beseda? In od kje smo pristali pri Leninu?« »Točno to me moti,« se je strinjal Lakotnik, »ta Lenin mi gre v nos. Načrte obožujem, le pri planih potegnem črto – nikakor jih ne prenesem, nekako se mi zdijo odvratni! Kaj ne bi šlo brez Lenina? Sploh pa… se boste najbrž strinjali, da se revolucije ne spodobijo. Ljudje vendarle nismo živali!« Keynes je vso kritiko sprejel z nasmehom in zloveščo iskrino, živel je za takšne situacije. »Naj vam zagotovim, da ne bo nobene revolucije, kvečjemu idejna, to je pa tudi vse. Gre le za to, da je stari revolucionar včasih dober za navdih. Izvedba mora biti kakopak buržujska, drugače bo šlo vse po zlu. Komunistom pač ne smemo prepustiti revolucije…« »Točno tako!« je prikimaval Cezar. »Poglejte kako lepo se je obneslo v Franciji, kjer se je upiral meščanski stan. Republika je še danes čvrsta. Komunisti vidijo samo upor, le načrtovali ne bi nikoli.« »In v čem je stvar? Ničesar ne razumem,« je priznal Ricardo. »Naj obiskovalcem najprej pojasnim,« je z nasmehom nadaljeval lord cambriških ekonomistov, »kako tukajšnja operacija deluje v normalnih časih, razpeta med poslovni cikel univerze, a vendarle robustna na vse njene izzive.« Vse kar je bilo razkritega do tistega trenutka je bilo nepomembno. Vsi svetlikajoči kompleksi so postavljeni le za okras, spreminjajo se iz danes na jutri kakor Potemkinove vasi v gibanju. V zatemnjenih podzemnih sobanah se je odvijala edina resnična in prava dejavnost Tovarne klišejev. Vsi, ki so do nadrobnosti poznali proizvodnji proces so o njem v javnosti molčali, vsi, ki so v javnosti pisali o proizvodnem procesu, se jim o pravi naturi tega procesa niti približno ni svitalo. »Zagotovo ste opazili nenavadno število zastarelih glažut in steklarskih mojstrov iz znanega trikotnika Rogaška-Hrastnik-Murano?«je vprašal Keynes. »Hrastničani, kdo pa drug! Iz kulturno-rekreacijskega centra, prav gotovo!« se je iz ozadja oglasil Lakotnik. »Kakšne neumnosti govorim, tako perceptivnim gostom kaj takšnega ne bi moglo uiti! In če ste opazili visoko koncentracijo glažutarske dejavnosti vas je nedvomno razjedalo vprašanje: čemu? Ali pa morebiti zakaj… od kje? Se to dandanes splača? Skratka, gotovo – o tem ne more biti dvoma! – ste se spraševali od kje zlodja potreba po steklenicah v obratu, ki je namenjen produkciji abstraktnega bogastva, občega ekvivalenta, univerzalne likvidnosti ali v jeziku plebejstva – denarja? In to je tudi povsem pravilno vprašanje.« »Malce nas je begalo,« je priznal Cezar čeravno se zdi, da so ob prisotnosti vseh ostalih krasot zakrinkane tovarne glažute povsem pozabljive. »Kaj vas ne bi,« se je nasmejal Keynes, »razgledana oseba bi na primer pričakovala tovarno piramid – tistih ni nikdar preveč. Ali steklo? Lepo vas prosim, to je zadnja stvar na katero se pomisli. In potem so tu še tiskarne za katere vam ve povedati vsak poslovnež, da je njihov čas potekel. Na splošno se zdi, da je celotna operacija polna kontradikcij; kako se lahko s takšnimi abstraktnimi konstrukti kot sta steklo in papir – vse prej kot predstavnika čvrstih materialov – vlada vesolju? In bodimo iskreni, le še dinastiji Rothschild se pripisuje več zarotništva kakor našemu skromnemu obratu, obleganemu iz vseh strani…« »Če so pa tako krvoločni!« je zopet vskočil Lakotnik, preden so ga jezno utišali pogledi Schumpetra, Kavbojca ter Julija Cezarja. »Nadaljujte,« je prikimal nekoč prvi državljan rimske republike. »Kot rečeno,« – dasiravno ni bilo rečenega prav nič, – »vse se začne z denarjem! A ne smemo se zadovoljiti le s končnim rezultatom… razumeti je potrebno proces. A bolj pomemben je drugi korak: sveže bankovce stlačimo v steklenice in jih na takšen načih akumuliramo do željene količine. Zavisi kakopak od norme in dogovora s sindikati.« »In kaj storite s tako ustekleničeno likvidnostjo?« je ves na trnih vprašal Kavbojc. »To je ključno vprašanje!« je dejal Keynes s podobnim zanosom, ki ga vidimo pri presenečenih profesorjih kadar kdo izmed njihovih študentov dejansko sodeluje pri predavanjih. »Preden se lotimo produkcije ‘nadblaga’ poiščemo po raznolikih kriterijih primerno lokacijo za hranjenje akumuliranega bogastva. V bolj obljudenih delih vesolja uporabimo izpraznjene rudnike, odlagališča smeti in druge podobne nezaželjene lokacije.«

»Černobil?« je vprašal Kavbojc, mogoče cinično. »Tako, točno tako,« je veselo krilil z rokami anglosaški princ patricijev. »Toda zagotovo razumete, da se večinoma poslužujemo nedotaknjenih delov vesolja, tistih zelenih oaz upanja, ki jim je naša velika civilizacija še tuja. Konec koncev gre za poslanstvo. Koliko je odročnih zaplat bogatih z rudnim bogastvom, človeštvo pa s tako nepojmljivo averzijo do vsemirskega rudarjenja! Če se po drugi strani razve, da je na nekem zakotnem satelitu rudnik poln likvidnega bogastva… bog obvaruj domorodce!« Na tem mestu se je ustavil, posegel v krasen suknjič modre barve in srknil albanski konjak. Med vsemi glažutami je vroče in človek se mora v takšni situaciji ves čas hidrirati, drugače se kaj hitro pripeti nesreča. »Potrebno je le še razdeliti lastninske pravice in pustiti dramatis personae prosto pot…« Povsem jasno je bilo videti zadovoljstvo na obrazu Johna Maynarda Keynesa. »In tu je proces končan?« je potihem in z neverjetno naivnostjo vprašal Cezar. Zavojevalci niso nikdar dobri finančniki! »Kje pa dragi moj! Kako pa bi izgledalo, če bi se vse končalo le pri rudarjenju? Tokokrog se tu šele začne! Na tej točki se vzpostavi pravni red: družbo se razdeli med kapitaliste in delavce. Obojim je skupno edinole to, da so zakreditirani pri naši hiši,« to slednje je poudaril z zloveščim nasmeškom. Pravila igre so bila spisana v brezčasnem obratu na meji vsemirja. »V večnem mraku temne materije išče delavstvo ljubezen lahkih žensk in namesto v neskončno noč zrejo v kozarce. Tako se vzpostavi tok potrošnje tudi v najbolj odročnih kotičkih vesolja. Po drugi strani je kapitalist v službi kapitala – njemu so prve investicije, vse ostalo lahko počaka. Sredi brezkončne pušče kakor iz nič vzplamtita trga potrošnih in investicijskih dobrin. Ko se iz mestec razvijejo velemesta, tedaj se razvijejo še svobodni poklici… in vse to izključno zavoljo naših steklenic nenavadne likvidnosti! V najbolj temne predele vesolja, prinašamo luč razvoja,« je poetično zaključil Keynes. Schumpetra je pri vsem skupaj nekaj motilo. Kje se ustvarjajo dobički? Lepo vas prosim kaj pomeni luč razvoja, če ni dobička? Dobimo mesta duhov kakor v Sovjetski zvezi. Ali pa v Španiji, obče poznani meki komunizma. »Vse skupaj temelji na trdnih teoretičnih temeljih, to vam zagotavljam,« je odvrnil Keynes. »Ključ je uporaba pravilne teorije, brez tega se vse podre! S tem seveda ne namigujem na uporabo teorije, ki bi opravičevala naša dejanja… za takšne namene ni potrebno nobenega pravega razumevanja. Konec koncev prav to počno inkvizitorji; začnejo s pravimi predpostavkami in vse ostalo enostavno sledi, takorekoč algebraično, malodane matematično!«

Lakotnik je prebledel: »Mar vendar ne verjamete tem neumnostim? Metodološki individualizem, to je bilo vendarle spisano za naivni podeželski živelj!« »Ne bojte se državljan!« je vskočil v debato Ricardo. »Ste v hiši čiste teorije! Prav v teh glažutah in v tiskalnih napravah preteklosti jim podarimo duh življena in pošljemo jih v svet. Tu se gradijo logični fundamenti na katerih stoji celotno stvarstvo! Zato tukaj ne more biti nikakršnih vprašanj o drugorazrednih teorijah…« Keynes je vehementno prikimaval: »In kako nevarna so takšna razmišljanja za dušo! Vse kar je plemenitega se spremeni v vsakdanje in domišljija skopni kakor spomladanski sneg…« »Nisem vedel, da je znanstvena racionalizacija tako strupena za dušo… veste, včasih, včasih se enostavno ne da upreti, priznam, kdaj se ulovim, da razmišljam…« »Je že v redu, vsakomur se kdaj pripeti ali lepo vas prosim, bodite pazljivi, nikakor ne smete dovoliti, da postane navada! Potem ste samo še korak stran od kakšnega znanstvenega odbora in od tam ni več poti nazaj,« je moledoval Ricardo. »Pravite, da se v teh plavžih kuje teorija, ki predstavlja ogrodje vsemirja. Težko bi si predstavljal kovanje kvantne mehanike, ko pa so tam delci tako nepredvidljiv!« je dejal Cezar. Keynes je zakrilil z naravno eleganco pirata v opereti in ujet sredi svoje piruete jel v visokih tonih razlagati bit Tovarne Klišejev:»Monsieur imperator, bilo bi mi v čast! Skrivnost tiči v naravi zamegljenih soban v katerih se ravnokar nahajamo. V njih namreč ni času, enostavno ne obstaja.« Schumpeter je ogorčeno nasprotoval takšnim ugotovitvam: »Poglej kaj se učijo na angleškem! Imate srečo tovariši, da smo na isti strani, takšnih klevet kot podpredsednik Voralrlberškega termodinamičnega krožka sicer ne oproščam. Naj temu angležu nekdo pove o moji poziciji, mene ne posluša.« To zadnje je povedal po nemško. »Mogoče sem se nerodno izrazil,« je začel miriti duhove cambriški čarovnik, »antična Tovarna klišejev je kraj kjer je ves čas prisoten naenkrat, takorekoč hkrati in na enem mestu… drugače se ne znam izraziti. In ravno zato imamo (sicer lažen, da mi tovariš ne bi zameril) občutek kakor, da časa ni, ker je ves hkrati ujet v naši tiskarni in glažuti. V resnici nismo niti povsem prepričani, če je ta prostor (ki srka v sebe čas kot črna luknja in obdan z meglo temne materije) sploh del našega vesolja.« »Kako prevzetno,« se je oglasil Lakotnik, »ali vendarle se mi prav zaradi tega dopade.« Cezar je k temu potihem dodal: »Tam bom na začetku in na koncu, alfa in omega… Da bi šlo pri vprašanju o naravi boga za gospodarski obrat?«

Ricardo je svetil kakor supernova kadar jo obletavajo pesniki ali horda radovednih fizikov. Keynes pa je nadaljeval svojo razlago: »K temu je kakopak potrebno dodati še teorijo denarja, drugače ne moremo narediti nobenih smiselnih povezav. Pomembnost denarja izhaja iz preprostega dejstva: povezuje sedanjost in prihodnost. Nahajamo se torej na pravem mestu; v prostoru, kjer imamo dostop do katerekoli časovne koordinate. Ko povprašate v naši tiskarni kje se nahajamo bi bilo bolj pravilno, če bi vprašali kdaj se nahajamo? Zraven nas je beneška tiskarna, dve ulici naprej se na vse pretege trudimo, da bi omejili nezdrave inflacionarne tendence tiskarjev francoske revolucije. Takšne časovne manipulacije so v procesu produkcije nadvse pripravne – samo pomislite, v praksi nimamo s produkcijo takorekoč nobenih stroškov! Vsi obrati obstajajo prav tam od kjer tudi originalno izhajajo, mi jih le uporabimo kadar se nam pač zazdi. Pomislite: kdor kontrolira čas vendarle ne more biti tat – mar bodo benečani pogrešali svoje obveznice, če jih mi vzamemo za trenutek ali dva in jih prodamo zbiratelju v 32. stoletje? Prej ali slej pride on ali njegovi nasledniki na kant, takrat jih vzamemo nazaj in vrnemo na svoje mesto – kaj bi lahko bilo lažjega?« »Časovna alkimija potemtakem?« se je oglasil Kavbojc, ki se je skušal znebiti nekaj vektorjev iz svoje borše in jih zamenjati za kreditno pismo s podpisom enega od Medičejcev. Ricardo je zamahnil z roko in veselo zacepetal: »Neumnosti, neumnosti, s krajo se ne more ustvarjati vrednosti! S krajo se jo le prisvaja!« Keynes je le prikimaval in nadaljeval s teoretično razlago: »Ključ do ustvarjanja bogastva se skriva drugje: v teoriji vrednosti gospoda Ricarda (lahko pa po mili volji dodajate tudi ugotovitve bradatega mavra iz nemškega, če vam je ljubo).« »Začeti kjerkoli drugje, bi bilo greh,« se je strinjal Cezar in temu lahko prikimava nasploh vsak razumen človek. Le Schumpeter se je nekaj križal kakor, da bi bila teorija vrednosti duševni vampir proti kateremu se je potrebno vojskovati z vsemi sredstvi. »A dovolite; to so vse manj pomembne zadeve,« je vehementno nadaljeval Keynes. »Res je, – tu ničesar ne tajim! – da zavoljo časovnih manipulacij denar dobimo zastonj – delo je opravljeno, drugače ne bi bilo proizvoda, a naša tvrdka zanj ne plačuje in to ni nezanemarljivo! Ampak to je le začetek transformacije…« »Vidiš, zato imajo alkimiste,« je Lakotnik navdušeno zašepetal Schumpetru, da se je mrki avstrijec komajda zadrževal. »… transformacija se namreč zgodi v produkciji, v rudnikih na oddaljenih asteroidih in zakotnih planetih nepoznanih osončij. Tam se valuta oplemeniti z delom rudarjev, oskrbnikov in vsega preostalega človeškega življa, ki je potrebno za vzpostavitev civilizirane družbe; s čimer imamo v mislih predvsem literate in cipe. Vso to družbeno potrebno delo za proizvodnje likvidnosti obogati valuto, ki se potem preko bančnega sistema ponovno vrne v naše obrate, obogatena s trpljenjem in martro celih civilizacij.« K čemur je Ricardo hitro dodal še eno o njemu tako ljubi rumeni kovini: »Tako kakor zlato, ki je venomer dražje kakor težje ga je izkopavati, tako je tudi naša valuta tolikanj več vredna, kolikor težji so pogoji njene proizvodnje. S čimer mislimo seveda na pogoje rudarjenja, nam pri proizvodnji steklenic in valute ni hudega… prav nič nam ni hudo, še posebej, če se pomisli na rudarje…« »Valuta je torej vredna več, ko se vrne nazaj v obtok?« je vprašal Cezar. »Točno tako, denar postane dražji, ker je otežena njegova produkcija. To je seveda odlično, kajti prav denar je tisto blago, ki ga proizvajamo in če gre cena slednjega navzgor…,« je Keynes odvrnil in pustil, da sogovorniki sami pridejo do lastnih zaključkov. »…potem cene vsega blaga merjenega v denarju padejo,« je povsem očaran nad tem procesom zaključil Schumpeter. »Torej državljani, to je neizmerno podlo, da se takole poigravate s teorijo vrednosti!« »Lepo vas prosim, ne bodimo čistunski,« se je hudoval Ricardo. »Tukaj se ničesar ne krši, daleč od tega, vse sledi iz predpostavk…« Kako spretno je diplomat Keynes umiril situacijo z omenjanjem donosov! »Priznajte, težko bi se nahajali v boljšem poslu, pa recite tovariš Schumpeter, če temu ni tako? Naš produkt je eter, ki drži skupaj družbeno materijo, predstavlja edino pravo pojmovanje bogastva glede katerega smo vsi zedinjeni! In za bogastvo… za bogastvo se trpi. In prav to trpljenje človeštva je ujeto v naših bilancah!« »Pa menda ni potemtakem celotno vsemirje samo politična ekonomija?« se je malodane zatresel ob ječanju svoje duše Julij Cezar? »Kje pa,« je prav nasprotno, radostno razpoložen zapel Lakotnik, »tu se kakopak ne sme pozabiti na sadizem…« »No, ne smemo iti predaleč gospoda… kaj pa elementi –»to besedo je še posebej poudaril ,– «razsvetljenstva? To pač ne gre, da se enkrat bijemo za prosvetljetno družbo, drugič pa nanjo pozabimo! Konec koncev; naša oportuno nastavljena likvidnost je delovala na civilizacijo kot svetilka sredi temne luči na plešoče vešče! Rudniki denarja so le začetek tokokroga, ki sprosti iz steklenice ustvarjalnega duha človeštva!« Keynes je bil medtem ravnokar izdal naročilnico za novi sveženj francoskih asignatov. Za revolucionarne čase je potrebna revolucionarna valuta!

»Točno tako, bogastvo ni ustvarjeno v naših obratih; tu vonjate le obljube svetle bodočnosti! Na splošno so naše steklenice nepomembne… je že res, da se produkcija začne in konča z denarjem, a ključno je tisto kar se zgodi vmes. V vicah je življenje; tam se zgradijo velemesta, ki požirajo pred seboj svetove, mačke pišejo znanstvene članke, doktorji prava epe ljubezni in svetlolase bankirke sonete preteklim civilizacijam… In vse to se zgodi zaradi ideje ujete v steklenico. Nam pa je dano, da ta spektakel življenja opazujemo in opazovati stvarstvo, to pomeni biti bog!« Keynes se je za trenutek zazrl v prijetne jesenske meglice Tovarne klišejev in zamislil si je potoke šampanjca, ki ga je tolikanj ljubil in malikoval. »Večinoma se rodi povprečnost, a tudi povprečnost ujeta v dobro orehovo sodovino, ob pravilni vlažnosti in temperaturi pridobi s časom na žlahtnosti,« je Ricardo prešerno dodal. Keynes je kljub negodovanju Schumpetra, še naprej zanikal ključnost valute: »In vidite, valuta ni za nas nikdar končni cilj, ko se enkrat obogatena s človeškim delom vrne v naše hrame, jo hitro zamenjamo za dosežke civilizacije: zakupimo vonj New Yorka v osemdesetih, jutranje sonce v prvem Izraelu, drugorazredno filmsko produkcijo in ljubezen kurtizan širom stvarstva – vse kar je vredno ali bi lahko kdaj pridobilo na vrednosti zakupimo. Celotno stvarstvo se peha za našo likvidnostjo, mi smo le zvesti opazovalci in zbiratelji te božanske komedije.« »Razumem, razumem,« je zaključil Lakotnik, »voajerji torej. Ni vsak za življenje, je že tako!« Tovarna Klišejev je hkrati zvesta in v popolnem nasprotju s svojim imenom. Po eni strani je res, da se tam proizvajajo vzorci, po drugi strani pa se v tovarni ne proizvaja prav ničesar razen sanj in praznih obljub. Če sledimo Keynesovi obrazložitvi vidimo, da je edini proizvod zakrinkane tvrdke njena likvidnost, to kar nekateri imenujejo denar, spet drugi bogastvo. In tu tiči ta famozna klišejskost kajti tako gotovo kot zimi sledi pomlad, tako Tovarna Klišejev pred začetkom proizvodnje lansira ustekleničeno likvidnost, da bi lahko na koncu proizvodnega obdobja posrkala raznoliki nektar življenja. Ponavljanje venomer istega vzorca rojeva raznolikost in Tovarna Klišejev je neke vrste raj za voajerske bogove, ki opazujejo eksperiment življenja na kozmični skali. Na vsak način pa mora biti jasno sledeče: Tovarna klišejev je najbolj čislan in opevan proizvodni obrat v vsem stvarstvu kjer se ne proizvaja čisto nič! No, kakopak, tiska se denar, a kaj je denar? Je le obljuba o bogastvu, ki morda nekoč bo… A bodimo iskreni, likvidnost na oddaljenem asteroidu še za podkuriti ne pride prav! Je že res, da ima Tovarna klišejev tudi svoj orožarski obrat in raznoliko bero raziskovalnih institucij; a nobena od njih bogastva ne ustvarja, gospod Ricardo jih financira iz osnovne dejavnosti. No, se razume, za steklenicami likvidnosti stojih Hefajstova flota in nihče ne piše lepše znanstvene dokumente o pomenu Tovarne klišejev kot prav tiste institucije, ki jih slednja financira; a vse to predstavlja samo stroške! Vesoljski marinci in intelektualne legije apologetov pač ne ustvarjajo bogastva, njihova vloga je, da držijo barbare za obzidjem.

Perverznost celotne operacije torej sledi iz dejstva, da Tovarna Klišejev ni proizvodni obrat, temveč prav narobe: je vse drugo, le tovarna ni. Gre za briljanten obrat, celotno vsemirje je manufaktura, Tovarna Klišejev pa je le zakladnica, kjer se hrani plen človeške zgodovine. Kolektivno bogastvo vsemirja konča v trezorjih Davida Ricarda, pod budnim očesom legije Aleksandrink. Preko časovne manipulacije in z gosposkim občutkom upravičenosti si Ricardo izplačuje svojo rento; kakopak vse po načelih proste trgovine in profitnega motiva! Če kdo pomisli o drugačnem svetu potem se nadenj zgrnejo ricardijanske ptice plena in legije vesoljskih zmajev s svojimi plameni izbrišejo njegov spomin iz obstoja. Kakor, da upora ne bi nikdar bilo. In prav zaradi tega je vse drvelo, da bi dobilo starega industrialista na svojo stran! Še celo nihilisti so počeli z načrtovanjem ekspedicij, čeravno vemo kako se ti nemci požvižgajo na prav vse. Toda kdor dobi Ricarda, ta dobi čas! Koliko klišejev obstaja v zakladnicah Nove Aleksandrije! Vse je že domišljeno in narejeno, potrebno ni nobenega razvoja ali razmisleka, le tekoči trak… »Kakopak se celoten modus operandi naše operacije kani zamenjati zavoljo trenutnih razmer zamenjati. Za tranzicije in lažne prehode pa je kakopak potrebno poseči po komunističnem kadru,« je zaključil Keynes kakor, da je to nekaj samoumevnega. To so vedeli že nemci, ko so pošiljali Lenina v caristično Rusijo. »Gre torej za teoretični zasuk?« je vprašal Schumpeter čeravno je bilo to menda povsem očitno. »Zasuk, ki bi ga lahko naumil le boljševik ali pa morebiti centralni bankir!« se je zasmejal Ricardo. »Boljševik je naravno naravnan k sabotaži,« je dejal Keynes med prižiganjem pipe. »Zato je tudi povsem naravno, da se poslužimo boljševiških metod, če hočemo iztiriti vesolje iz premišljenih ter predvsem preizkušenih smernic. Nekaj ženskega je na boljševikih… venomer hočejo progres in spremembe, nikakor ne znajo mirovati.« »Tako je, tako je,« je prikimaval Schumpeter, »v popolnem neskladju z budizmom! Komunist ne pozna notranjega miru, to je dejstvo!« Ob občem strinjanju glede narave boljševikov (kjer je najbolj prikimaval prav največji boljševik, centralkomitejaš iz Kamčatke, Lakotnik), je Ricardo služabniku naročil naj vendarle prinese konjak iz mareličinih sodov, da bi teoretični diskurz bolje stekel. Ali pa je stari spreobrnjeni zionist hotel izpasti malo manj skopuško. Keynes je medtem veselo trobental kot razglašen mačji orkester na vzhodni fronti, opisujoč Leninov genijalno zlovešč miselni preskok. Vmes se je krohotal čeprav so makroekonomska vprašanja nadvse dolgočasna in vobče ne zanimajo nikogar, še najmanj pa makroekonomiste. Medtem je Keynes veselo trobental naprej kakor je akademikom tako ali tako v navadi.

»Stari rus, ki ga težko dobiš, da ne bi tolkel po anglosaško, je dejal takole: ‘The best way to destroy the system is to deabuche its currency!’ Nam, ki ustvarjamo trdo, na delu grajeno valuto, se nam je seveda, vsaj sprva, zdel tak pristop malodane bogoskrunski.« Ricardo je veselo skočil prijatelju v besedo: »In lahko si mislite, kako se je staremu burkaču to dopadlo, da je še bolj vlekel svojo!« »Priznam, prva reakcija moje patricijske nravi je bila belogardistična – pritlehnemu boljševiku bi najraje na mestu zavil vrat!« je dejal Keynes. »To se pač ne spodobi gospod… če bi šlo za ljubezen čarovnice, potem bi se to razumelo ali zaradi teoretskih razhajanj… zakaj pa smo izumili gulage?« je razočarano protestiral imperator, ki so mu bila vprašanja valute odvratna. »Prav imate, povsem imate prav! Še danes se kesam že ob sami misli na kaj podobnega… Še posebej, ker se izkaže, da njegova ideja ni napačna za naše potrebe. Če nič drugega pahne uničenje valute v kaos celotni ekonomski ustroj vesolja kar izboljša naše možnosti proti industrialni armadi utilitaristov,« je odvrnil Keynes. »Sploh pa, če ustvarimo inflacijo in obdržimo trdo valuto sami zase, potem postane naša tolikanj bolj zaželjena,« se je veselo pridušil Ricardo, ki je bil od nekdaj ljubil čvrste valute, hrastovo sodovje in drugega prav nič. »Mrtvo delo ujeto v naši valuti bode zagotovo pelo živemu, ga vabilo in se svetlikalo pred njim kakor zlato, obljubljajoč bogastvo, če bo le podpisal pogodbo o zaposlitvi!« je samozadovoljno končal Ricardo in nagnil malce žganja iz mareličnih sodov. »Inflacijo moramo ustvarjati pritlehno,« je odvrnil Keynes in se nasmehnil kot zarotnik iz Templarske bančne zaveze. »Če se lotimo zadev kot se v meščanski družbi spodobi jo lahko ustvarjamo več let in to vsem pred očmi in daleč od tega, da bi nas kleli, še ploskali nam bodo!« »Lenin tega ni nikoli razumel, njegov horizont ne seže do naslednjega tedna, za velike podvige je potreben čas, tega pa razume le meščanstvo!« je dejal Ricardo, ves ponosen na svoj stan. »Toda za božjo voljo, kdo bi se veselil inflacije?« je spraševal Schumpeter kateremu se je inflacija zdela najhujša usoda razvite družbe. »Peter prav nič špekulatorja ni v tebi,« se je žalostil Cezar. »Nihče ne govori o navadnih plebejskih dobrinah, govorimo o finančnih inštrumentih in nepremičninah. Vse bo drvelo na finančne trge in posledično v svojo pogubo.«

»Natanko tako, natanko tako! Cene že danes drvijo v nebo in tako bo tudi ostalo, dokler bomo mi stali za njimi… nato pa… povodenj, bankroti, brezposelnost in politično prevratništvo,« je jel sadistično razlagati Ricardo. »In šele takrat pride tudi tista inflacija, o kateri je govoril tovariš Lenin in katere se tako bojite vi, gospod Schumpeter – takrat in nič prej! Proizvodni sistem bo v krču in vse se bo ustavilo…« »Kaj pa čarovnice? Za njih bo potrebna trdna valuta,« je ugotavljal Kavbojc. Vitezi divjega zapada imajo s čarovnicami mnogo izkušenj. »Coprnice hočejo trdno valuto in loubutinke,« je prikimaval Julij Cezar, »pri kraljici Nataliji ne bo šlo z asignati. Zahteva pot ljubezni, kri maščevanja in sladke laži za kratkočasenje pod žarki mesečine…« »In kako vredno je uporabiti trdno valuto na tak način!« je dejal Keynes, globoko dvignil kozarec šampanjca in ga po izpitju zalučal v tiskarski stroj iz 19. stoletja. In prav res, zakaj bi se valuto uporabljalo za karkoli drugega kot za loubutinke in naklonjenost coprnic? Kavbojc je prižgal svojo pipo, Lakotnik je posegel po cigari in duh zarotništva se je razširil po osrčju Tovarne Klišejev. Proizvodnja se je upočasnila in temačna svetloba v zakajenem prostoru je dajala prijeten občutek zasebnosti, ki krasi manjše krčme. Pod nežno svetlobo plinskih svetilk katerih nežni sij je osvetlikoval Ricardovo zbirko hitro se praznečih sodov so si bogovi antike, glažutarji, tiskarji in kapitalisti izmenjevali zgodbe, izkazovali bratstvo, priznavali svoje strahove in iz kanistrov svojih duš spustili najbolj divje sanje. Bilo je kakor, da bi se na tistem mestu povsem spontano in neodvisno od ničesar drugega zbral sindikat človeštva. Morebiti so se potihem vsi po vrsti zavedali, da prihodnost ne prinaša drugega kakor le Križev pot in trpljenje. Ali pa so se dobri ljudje zbrali preprosto zato, da bi malikovali življenje, ker je tako prav in spodobi se. Medtem je metanačrt, načrt vseh načrtov, hrumel naprej in zdelo se je kakor, da ga nič ne more ustaviti. A vse to so bile Asimovske sanje, ki so čakale, da se prebudijo iz sna kot blodnje Avstroogrskih generalov o hitri zmagi v Galiciji. Vsakomur se zdi, da ima načrt, dokler se ne znajde pred polki poblaznelih kozakov ali v objemu antične igralke z zloveščimi nameni. Vprašajte samo Justinijana kako je z igralskim stanom! Na drugem kraju univerze so sile kolektivnega invididualizma gradile svoje lastne matematizirane sisteme in upale, da bodo njihove legije uspele pokoriti realnost in jo ponovno spisati v svojem odsevu. Vse je bilo na mestu, da je vesoljstvo lahko začelo drveti samo vase.

Kolaž vojne

»Mister Besicovitch ali so nam danes enačbe naklonjene? Bo moja pogumna vojska imela kruha? Bizantinci ne korakajo na prazen želodec…«

»Gospodična Katjuša, produkcijski parametri se ves čas spreminjajo,« je zaječal starec, »nikjer ni miru, vse je ves čas v premikanju. Kako naj moji mlini zmeljejo moko brez pšenice? Takšne substitucije ni, saj nismo alkimisti!«

»Imam vso vero v vas in v vaše enačbe,« je odločno in samozavestno odgovorila Katjuša, da bi pomirila skrbnika proizvodnih enačb, gospoda Besicovitcha. Naslonjena na leseno ograjo pred velikim oknom na mostu poveljniške ladje si je Katjuša dovolila nekaj trenutkov introspekcija in pogled ji je odplaval v svetlikajočo temnino vsemirja. Notranjost ladje je bolj sličila na palačo kakor na vojaški stroj. A kljub baročnim interierjem je bila na čelu vojne ptice piratska kraljica, odeta v črn plašč, vinskordeče oprijete hlače in dandijevsko belo srajco, ob pasu pa sta ji viseli zakrivljena sablja in prelep samokres iz turških vojn, ko je služila pod Suvorovom.

A od vojskovanja ni ostalo ničesar več razen logistike. Pol časa se je bila primorana ubadati z jadikovanje gospoda Besicovitcha in njegovih proizvodnih količnikov, drugi čas pa je v velikanskih čebelnjakih Asimova, polnih diferencialnih enačb, poslušala njihovo fatalistično digitalno brenčanje, ki je zatiralo že samo misel na upanje. Tako so na primer Besicovitchu enačbe ves čas govorile, da je potrebno zvišati cene osnovnih dobrin, ker tako kažejo ‘objektivni pogoji proizvodnje’. Vsaka od sovraga uničena žitna kolonija je pomenila toliko manjšo proizvodnjo in težje pogoje za kmetovanje na nekem drugem, za takšno dejavnost manj primernem planetu. Po drugi strani je Asimov na podlagi materialnih podatkov obeh flot napovedoval raznolike scenarije, med drugim tudi verjetnost zmage veličastne armade naprednjaške reakcije. In v tem si je bilo brnenje miljarde različnih simulacij vedno enako: poraz je bil takorekoč neizbežen, zapisan v zvezdah, v genetski beležki vesolja. Lahko si zamislite kako spodbudno je imeti ob strani tako konstruktivne analitike.

Katjuša je na sebi čutila upajoč pogled mojstra proizvodnih enačb, ki je potihem upal na rezerve ali na kakšno novo kolonijo. Namesto tega je dobil lakonski odgovor stoične rusinje dvomljivih korenin: »Naj jedo riž!«

»Briljantno,« se je nasmehnil Besicovitch, »to se zlahka uredi. Zvišanju cene riža bo sledila povečana produkcija in cena bo v letu ali dveh tam, kjer bi morala biti.« Tudi v vojnih časih, se je bilo potrebno držati obče znanih pravil proizvodnje blaga s pomočjo blaga, drugače bi bilo kaj hitro potrebno uvesti bone!

»Prav malo mi je mar za ceno mister Besicovitch, moja lahka konjenica ne more stradati,« je le na pol prisotno odvrnila Katjuša medtem, ko so njene misli zajadrale povsem drugam. Razdražena je bila, tisti dan ni pila soka devic in starih čarovnic in takšne dni je bila vedno razdažljiva… potem pa so tu še proizvodne enačbe, ki jih v resnici nihče ne razume in ki menda nikdar ne dosežejo ravnovesja…

Še preden bi lahko bila izstreljena prva salva velike vojne, že so Ricardovi agenti preplavili delniške trge s podcenjenimi vrednostnimi papirji. Še weimarska marka je zardela ob nespodobnih ponudbah Ricardovih mešetarjev, ki se niso ozirali na obče priznane manire podjetnega meščanstva. Zbivali so cene drug drugim kot prostitutke v Amazoniji. Istočasno so Leninovi komunardi med delovno ljudstvo s prikolicami razvažali poceni valuto. Razdeljenih je bilo toliko kreditnih inštrumentov, da je, tedaj že sredi vojne vihre, vzplamtel veliki plebejski bal.

Za skorajda popolno nevihto je poskrbela Zapadnjaška holdinška družba katere podjetja so preusmerjala tokove blaga v tabor uporniških piratov. Upravljalci premoženja sprva tega niti niso opazili ali pa se o razlogih za spremenjene trgovske poti vobče niso spraševali; ukazi so konec koncev prišli od lastnikov. Podjetja v tej zakriti mreži niso vedela druga za drugo kar je omogočilo armadi romantičnih odpadnikov prisvojitev zalog kapitalističnega produkcijskega sistema. Liberalci so lahko le pisano gledali v prazna skladišča in se vpraševali kako so lahko žlahtni agenti profitnega motiva, se pravi pravne osebe, tako zatajili.

Meščanstvo je zrlo v oči svojemu krvniku. Ricardo in Keynes sta nastavila dvojno zanko: zaradi Leninovega vmešavanja so naraščale cene blaga, hkrati pa so cene finančnih inštrumentov, v katerih meščanstvo hrani svojo moč, padale hitreje kot udarci biča domine na menstruaciji. Istočasno je Zapadni holding zavoljo požara bankrotov še dodatno razširil portfelj pod svojim nadzorom; to je še posebej bolelo, kajti lastnina je sveta, predstavlja bistvo meščanstva, raison d’etre celotnega stanu. Bolelo ni le dejstvo, da so patricijski komunardi nadmodrili podjetniški razred v akumulaciji bogastva, temveč, da so to storili s pomočjo svete institucije zasebne lastnine, ki je tako ljuba liberalom in brez katere meščanskega stanu vobče ne bi nikdar bilo. Če je hotelo preživeti, se je meščanstvo moralo upreti svojemu bistvu: lastninskim pravicam. Samo pomislite kako bolj priljudni zavojevalci so vizigoti. Polastijo se žene, izposodijo si pohištvo ali družbenih odnosov se ne pritaknejo! Ko enkrat odidejo se svet vrne v ustaljene tirnice. Po drugi strani so komunardi in ancien režimovci kakor gljive, ko se enkrat zarastejo se jih ne znebiš zlahka.

V odgovor na takšno razžalitev, kjer se je oskrunilo osrednje temelje družbene ureditve, je liberalna flota pod poveljstvom starega republikanca Eisenhowerja poletela v nebesa. Planetarni bombniki so pred seboj uničevali svetove in nikomur se ni prizaneslo. Iz varne oddaljenosti orbite so velikanske vsemirske flote kakor vesoljski kombajni, v formaciji žele človeške duše in uničevale življenje več sto tisočih sončnih sistemov. Časih je v vsega dobri uri izginilo nekaj miljard duš, kombajni pa so želi naprej, iz varne oddaljenosti vsemirske noči. Kako lahko je voditi vojno v kateri ima izgube samo druga stran.

Vsekakor pa so imele te zmage tudi grenak priokus. Celotno gospodarstvo se je pod poveljem vesoljne cerkve ekonomskega človeka preobrazilo v centralnoplanskega. Tako so na primer le dober mesec po Leninovem inflacijskem desantu na zapad so centralni bankirji in vladujoči tehnokrati odločili, da mora država regulirati cene. Ukinilo se je trg dela: vsakdo sposoben za borbo je moral v vojsko, ostali so proizvajali orožje in hrano. Najbolj drzna od vseh inovacij pa se je pripetila na področju zasebne lastnine. Pravniški desant poimenovan Cicerova nevihta jo je malodane izobčil in meščanstvo se je bilo primorano v reševanju svojih lastnih lastninskih pravic poslužiti nacionalizacije. Occidentalna holdinška družba je imela v lasti vse kar je bilo vrednega v vesolju in kar je bilo pri vsem skupaj najbolj boleče: to je njihovim upraviteljem uspelo doseči na povsem legalen način.

Zanimivo je bilo prisostvovati shizofreni reakcija Schumpetra, ki je občudoval in objokoval sprejetje velikega akta intergalaktične nacionalizacije. Tako je na primer malikoval učinkovitost liberalov: »Tako se nacionalizira! Ste kdaj videli boljševika, ki bi tako učinkovito izvedel nacionalizacijo? Oni so gospoda, ob prvi priliki z Aeroflotom zbežijo na Jalto ali pa z Galebom v Neapelj – tako se pač ne nacionalizira, lepo vas prosim!«

Takoj v naslednjem trenutku pa: »Prihaja konec sveta, duša meščanska je izgubljena! Svoja mesta smo obranili z nacionalizacijo, v čem smo potem še sploh drugačni od njih? Vizigoti niso pred vrati nego v naših srcih!« Tako je žaloval princ dunajske langsam und sicher Kaffekultur.

Oropana svojih holdingov se je bila primorana armada nemškega idealizma poslužiti drugačnih prijemov v zasledovanju večnega miru. Še preden je bilo meščanstvo uspešno izvedlo komunistično nacionalizacijo so Cezarjevi finančniki izčrpali podjetja v lasti holdinga. Bilo je tako hudo, da so se zmrdovali celo seldžuki in ločitvene odvetniške pisarne. Brezposelnost je zaobjela vsemirje in velikanski mlini tovarn so mirovali, tvorili so avantgardno apokaliptično tihožitje. Le mačkom se je dopadlo, da so se lahko neomejeno potikali naokrog in se zleknili na proizvodne trake najmodernejših industrijskih obratov brez priskutno enakomernega zvena kovine, ki jih je vedno opominjal na njihovo lastno lenobo in druge karakterne pomanjkljivosti med katere lahko prištejemo slabovoljnost, eratičnost in nepriljudnost v splošnem.

Razplamtel se je ples piratskih divizij (Piratdivision Oberistrien pod vodstvom feldmaršala Ho Ši Minha in Argonavtska lista izgubljenih nadrealista sta le dve od mnogih piratskih združenj, ki sta sodelovali v velikem vesoljskem ropanju) in iz preteklosti so mogočno zavikali temačni spomini človeške duše. Če je bilo začetno vojskovanje v svojih manirah predvsem italijansko, tj. veliko paradiranja v krasnih poletnih uniformah, je totalna vojna razblinila naivne sanje o hitrem pohodu do Pariza. Za motiviranje svojih čet, ki niso izkazovale enakega nivoja entuzijazma kakor romantične zadruge piratov, so utilitaristi ponovno uvedli sužnjelastništvo. Vsak vojak v službi meščanstva je imel lastninske pravice nad vojaškimi ujetniki.

To je imelo več učinkov. Generali so namesto, da bi se vojskovali v prazno proti Hunskim bataljonom na Novi Siciliji, svoje čete preusmerili proti nevtralnim kolonijam Jehovih prič. Kljub prvotnim obljubam je bila razdelitev ujetnikov vse prej kot egalitarna in ni bilo malo oficirjev, ki so obogateli v trgovini s človeškim mesom. Poveljniki čet so za sužnje delili usluge, njih so privili generali, generale maršali, maršale pa feldmaršali in tako se je ideja prostega trga hitra pokorila temačnim realnostim hladnega vesolja. S pomočjo cenene delovne sile so se vojaški patriciji hitro povzpeli med industrialce in lastniki multiplanetarnih latifundij. Cenena delovna sila pa je zatrla obubožani kmečki živelj in zatrla Leninistične sanje o inflacijskih pritiskih. Kako lahko le en nov trg prinese tolikšno stabilnost v svet!

Kljub produktivnim latifundijam in zasužnjevanju nedolžnih verskih ločin je imela odločitev cerkve ekonomskega človeka tudi nekatere negativne posledice. Obljuba suženjstva je tako še poglobila prepričanje nasprotne strani, da dogovora s sovragom takorekoč ne more biti. Namesto prikupnega italijanskega obstreljevanja mestnih obzidij in dvorjenja meščankam iz sosednjih mest v lepi polo opravi, se je obljubljeni jesenski sprehod zavlekel v hladno zimo in nikjer ni bilo ne duha ne sluha o mičnih italijankah in njihovih mucah. Namesto prijateljskih salv, z napačno uporabo Vegovih tablic, namesto večernega prijateljevanja dveh vojska na ploščadah med galaksijami, se je namesto bratske ljubezni rodilo le sovraštvo. V hiši homo sapiensa je bilo vse narobe. In zaradi česa? Zaradi ideoloških razhajanj? Kdo se jih spomni, ko je v zraku vonj smodnika, ko vse zaudarja po žveplu in smrti…

Sovraštvo je rodilo sovraštvo in osvobojena je bila najbolj divja narava človeškega duha. Ko v eni izmed prvih bitk vesoljnega konflikta Mihaela Paleologos ujela enote Legije prostotržnih templarjev, je zaukazala, da se iz njihovi lobanj zgradi velikansko piramido, primerljivo po velikosti s Keopsovo iz Gize. Mihaelin bratranec Heraklej je v maniri velikih mongolskih kanov zahteval po bitki od vsakega vojaka tribut dveh odrezanih rok. Komur to ni uspelo, je bil sam prikrajšan za enega od svojih udov. Velika patriotska vojna, ki se je bila začela povsem nedolžno, s finančno krizo in posledično nacionalizacijo bogastva, je prešla v hladnokrvno klanje ob katerem so se zmrdovali celo rdečearmejci, sicer vajeni vsega hudega. Mladost se vedno neumno ter naivno poda v okope, a tam prav tako hitro odcveti kakor roža pomladi ob prvih sončnih žarkih vročega poletnega sonca.

Ne moremo opisati razsežnosti vojskovanja, kajti podobnih bitk se je bilo neskončno mnogo in niti najbolj zakotne koordinate prostora in času niso bile varne pred srdom ideologije manifestirane v materialni realnosti. Še tisočletja kasneje so zaljubljenci sredi noči lahko zrli v nebo in opazovali ognjemet, svetlobo pretekle že skorajda pozabljene vojne, ki je potrebovala tisočletja, da je pripotovala do njih. Čista naivnost mladih src je v spektaklu videla poklon stvarstva njihovi ljubezni in življenje se je zdelo lepo, kaj lepo, veličastno!

Kljub neštetim zmagam pa so bile enačbe Asimova jasne: naprednjaške sile romantičnih reakcionarjev so plule v svojo pogubo proti združenim silam liberalnega džihada.

Tovarna klišejev je ost na puščici časa. Predstavlja gonilno silo, ki vleče naprej voz vesolja čeprav ni povsem jasno zakaj je temu tako. Prinaša nemir in gibanje v svet atomov in ljudi. Njeno valovanje ustvarja priložnosti in vliva nežne, litoželezne odlitke lahktonih obljub v srca človeštva. Neskonči pohod obljublja, da prihodnost ne bo enaka preteklosti. Je poosebitev miselnosti starca Ricarda, ki je verjel v potencial človeštva, da se znebi lažnega prekletstva redkosti in zapluje preko svojih proizvodnih sil v krasni novi svet kantovskega vsemiru. Ali takšna vizija sveta je po svoji naravi dinamična, ves čas v premikanju in v zanikanju vsake vrste ravnotežja, koncepta tako ljubega cerkveni gospodi utilitaristov.

Uničiti igrivost življenja, ki je tako nepredvidljivo, da se takorekoč nikdar ne znajde v ekvilibriju, je predstavljalo enega izmed glavnih geostrateških (dasiravno v vsemirju!) interesov cerkve svete sebičnosti. Stvar je namreč v tem, ko se univerza enkrat umiri, tedaj postane redkost zopet prominentna kategorija in takorekoč edina določevalka vrednosti blaga. Ne le to, kdorkoli bo gospodar vsemirja preden se slednje vzpostavi v ravnotežje, bo gospodoval za vekomaj.

Da bi uničili vse upanje razsvetljencev so liberali poslali Grantovo armado, da uniči proizvodne obrate, ki orjejo ledino celotnega stvarstva, da uničijo Tovarno klišejev. Petokolonaši iz inštitutov – iz kje pa drugje kakor iz vrst znanstvenikov? – so posredovali dinamične koordinate Grantovim bombnikom in njegova flota je v prekrasnem svibnju počela s planetarnim bombardiranjem ob kateremu se je zdela Dresdenska tragedija kakor manjša opeklina. Katjušina armadna skupina je bila takrat najbližje dogajanju in svetlolasa condotieressa je obrnila svojo floto proti Tovarni klišejev. Večino flote je počasi jadralo skozi temo noči pod poveljstvom počasnega Kutuzova, prvi so pribrzeli na bojišče konjeniki brzega Bagrationa.

Slednji je bil zaletav in na vsak način je hotel jurišati s svojimi lesketajočimi vesoljskimi vranci v sovragove vrste, a izkušeni admiral Kutuzov se je odločil prepustiti pobudo mladostnemu anglosaškemu poveljniku Grantu. Kako so medtem goreli Ricardovi inštituti, kako so gorele znanstvene ekspozicije, prirejene statistične študije in ideološki teksti zakrinkani pod pretvezo grških črk. Bagration ni nikdar razumel velikega zvezdnega maršala in njegove mirne narave, a Kutuzov je imel vedno pri roki rečenico, ki je menda samo zavoljo njegove mirnosti izpadla modro.

»Kar naj korakajo, vsi bi vedno samo korakali… nihče pa se nikoli ne ustavi, da bi se razgledal naokoli in užil lepoto okolice. Poglej Peter, kako lepo delo so naredili krajinskih arhitekti s postavitvijo Potemkinovih naselij. Prav naravno izpade vse skupaj,« je dejal Kutuzov in nemarno, a z užitkom srknil ruski čaj.

»Izgubili bomo plavže,« je bilo vse kar je žalostni in razočarani Bagration vedel odgovoriti v tistem trenutku.

»Plavži, vendo misliš samo na plavže in na fronto Pjotr! Tvoj problem je,« to rekoč se je nerodno in s premnogo vzdihov in jadikovanja obrnil proti sovražni floti, ki je malce južno od prelepe razgledne točke letela proti Tovarni Klišejev, in nato nadaljeval svojo misel: »Tvoj problem je, da si vse stvari preveč jemlješ k srcu dragi moj! Čakanje je okus pridobljen s časom; boš videl kako si bodo polomili zobe, ker so neučakani, prav tako kot ti.«

To rekoč je počasi obrnil svojega vranca in odjahal proti majhni barkači, ki je zakrinkana čakala, da oba poveljnika povrne nazaj nad planetno atmosfero. Tedaj so v ozadju zabobnele jedrske trombe, a Kutuzov se ni oziral na takšne nepomembne malenkosti. Trombe gor ali dol, vojno se zmaga s potrpežjivostjo.

Tega sicer ni nihče videl, a Kutuzov je v tistih trenutkih jezno stisnil pest, zadržal v sebi solze jeze, ogorčenja in žalosti ter prisegel maščevanje kot se spodobi: »Zobe si bodo lomili na ruševinah lastnega bombardiranja!« Nato pa se je na ves glas zadrl proti Pjotr Bagrationu Bagrationoviču: »Za božjo voljo Peter, kadar ti ukažem, da miruj tedaj si že naslednji hip v sovragovih vrstah ali kadar situacija kliče po hitrosti, tedaj stojiš tam kot lipov bog! Saj nismo vendar prusi!«

Kutuzov ni dal veliko na znanost vojskovanja. Deloval je po občutku in izkušnjah. Tudi Grant ni verjel v znanost vojskovanja. Imel pa je absolutno vero v svojo zračno premoč in prav je imel. V prvem valu so vzplamteli prelepi secesijski plavži starega Hefajsta; plameni so goreli tako mogočno, da se je kovina topila kakor lepo posušena bukova drva v kmečki peči. Nedokončane vsemirske krasotice, ki ne bodo nikdar poletele so se zlile v kovinski veletok s primesmi karbona in drugih materialov uporabljenih v modernem vesoljeplovju. Le Nove Aleksandrije so se bombniki komajda dotaknili. Za ljudi brez domišljije se je tam skrivala zakladnica podatkov in redkih dobrin, katere liberalci tako malikujejo. Obenem pa je obstajala vera, da bode iz tistih podatkov nastalo mnogo dobrega algoritemskega pisanja in filmskih scenarijev. Zamislite si kako preprosto bo postalo pisanje pesmi romantičnim upravljalkam premoženja; še lažje kakor shortanje evrojaponca in vsi vemo kako enostavno je shortanje evrojaponca.

Ko se je Grantova flota zvezdnih bombnikov počasi obračala, da bi iz svojih nedrji ponovno izpustila žveplene, vodikove in živosrebrne bombe je udarila Bagrationova enajsta. Lahka konjenica sestavljena iz veličastnih Sukhojevih sedemintridesetic (model uporabljen le kot prototip) je z nagibnim izpušnim sistemom švigala med nerodnimi laserskimi izstrelki velikih vesoljskih ptic liberalne armade. Še posebej drzna skupinica cisalpinskih asov je izvedla takozvani kobra manever, kjer letalo leti horizontalno naprej čeprav je s kljunom obrnjeno navzgor, tik pred kontrolnim stolpom Grantove ladje. Velikanski bombniki so goreli in tisti dovolj blizu atmosfere so se počasi potapljali proti planetu, v vedno bolj divjih plamenih, kakor velikanski padajoči bakleni kresovi.

V pričakovanju poizkusov upora je izza bližnje lune je proti Bagrationovi lahki konjenici poletela jata povsem novih Gripenov, ki je ruske lovce ujela ob nepravem trenutku, ujete brez kakršnekoli formacije med velikanskimi uničevalci planetov. Vse je kazalo na čisti zlom ruskih sil in očitno je bilo, da so piloti prelepih sedemintridesetic liberalno interpretirali koncept vojaške discipline – kratkomalo so pozabili nanjo in se pognali v beg proti svojim vrstam.

S propadom Bagrationa se je v Kutuzovem štabu začela bitka za naklonjenost starega poveljnika, obenem pa so bližajoče eksplozije pri nekaterih bolj preudarnih članih vojaške birokracije izzvale vsakovrstne poskuse umika. Istočasno je bilo slišati: »V gulag s kvizlingom!« in klice preudarnih prusov, ki bi se svojo znanstvenostjo venomer le umikali in nikdar klestili kakor se to časih spodobi, dasiravno je klestenje, tu se bomo menda vsi strinjali, nadvse nespodobno in človeka nevredno. Stari Kutuzov pa je v tem videl nekaj povsem navadnega in zavistna ter izdajalska narava štabnih oficirjev mu je predstavljala to kar človeku v modernem veku pomenita na primer meditacija ali joga. V delovanju štaba je starec našel svoj mir. Dokler je človeštvo sposobno izdajstva in podobnih podlih dejanj, tedaj še obstaja upanje!

Najbolj prikupen med vsemi je bil bradati Slavoj katerega svet je bil venomer enak: »Gulag!« Če je poveljnik izgubil bataljo, potem »si zasluži vzgojno kazen in sporočilo ne bo izgubljeno na vseh ostalih štabnih podganah«, je rad dejal. Spet po drugi strani, če je neki poveljnik, kot na primer Belizar Bizantinski, pometel z vsako armado kateri je prišel naproti, potem je Slavoj svaril Kutuzova pred »njegovim naraščujočim vplivom in priljubljenostjo med četami« rekoč, da je »takšne populiste treba zatreti v kali!«. Karkoli se je že zgodilo stari bradač ni bil nikoli zadovoljen in vedno mu je uspelo najti nek novi Kavelj 22, iz katerega ni bilo izhoda. Razen v gulag seveda, kamor vobče vodijo vse poti, če se vpraša zločeste hegeljance!

Iz svojega udobnega naslonjača, baročno prelitega z zlatom kakor sladoled z debelo plastjo čokolade, je Kutuzov umirjeno spremljal fiasko Bagrationove armade. »Videli smo že mnogo hujšega!« se je prepiral sam s seboj v svojih mislih in se skušal prepričati, da situacija le ni tako brezupna. »Na Smolensk vsi pozabijo, kako je gorelo! Pa vsi vidijo samo Borodino in Moskvo, a vse skupaj se je začelo s Smolenskom – bonapartisti so nas klestili in bežali smo kakor, da bi bili konjenica in ne pešadija! A kako se je končalo, vas vprašam?« se je sedaj že malodane drl sam nase in le malo ga je zategnilo medtem, ko je Slavoj detajlno opisoval kaj vse bi bilo potrebno početi z ubogim Bagrationom v gulagu.

»Za prebrati bi mu dal Locke-a!« po kratkem premisleku pa še: »Nismo dovolj ambiciozni, kaj Locke-a, Hume-a in cel kanon anglosaške filozofije na kaseto pa božorno biserna! To bi ga naučilo, da se norce brije iz vaše presvitle armade, velespoštovani tovariš Kutuzov!« se je drl stari filozof in is mel roke nad idejo, da bi Bagrationa prisilil v branje drugorazredne filozofije iz britanskega otočja. Preden bi se lahko tirada nadaljevala s klicem po absolutizmu in patriarhalni avtoriteti je Kutuzov le zamahnil z roko ter utišal starega čarovnika.

Med jatama analognih ruskih lovcev in modernih antenastih Gripenov je vesolje zaplamtelo v ostrih barvah, ki so rezale skozi krhko ogledalo realnosti. V pisanem kalejdoskopu so se odsevali obrisi drugih, nepoznanih dimenzij. Valovi mavrične nevihte so odkrili zastor temnine in goreli kot napalm, ki se razleza po strunah stvarstva. Oceani temne materije so bili v plamenih. Pogrom nad temnino je zatresel fundamente vsemirja, ki se je zatreslo pod naskokom zmajevske horde. Še v štabu Kutuzova je za nekaj časa vse obnemelo in celo podmukli Slavoj je za nekaj trenutkov zrl v nepojmljiv spektakel brez, da bi bil medtem pomislil na gulag ali Hegla.

Zmaji so bitja vesoljskih prostranstev, s svojimi krili jadrajo v večnosti vsemirja; cele galaksije lahko prečkajo v vsega nekaj trenutkih, z le nekaj čutnimi, dobro umerjenimi zamahi kril. So vešči večne teme in gospodarji solarnih vetrov, njihova so čutila izostrena za vsemirna prostranstva, ki jih lahko prečkajo brez nerodnih zemljevidov in modernih navigacijskih sistemov. Prelet njihove armade je zatresel nebesa in bilo je kakor, da bi se neka antična božanstva vrnila nazaj in izzvala obstoječi red stvari.

Skrivnostni rod magov, starejših od naše univerze je klical Tovarno klišejev za svoj dom in tovarnarja Ricarda za prijatelja. Pustil jih je na miru, nikdar dovolil, da bi se jih proučevalo in iskalo skrivnosti njihove duše. Mogočen gens je Davida Ricarda očaral in bili so edina svobodna bitja v njegovem kraljestvu. Zmaji so namreč svojeglav in nadvse skrivnostni rod, antična bitja temne materije in ljudstvo medzvezdnih nomadov. Njihova vrsta zna igrati strune naše stvarnosti kakor nihče drug; one pa jim pojejo pesem katera jih ponese od najbolj praznih kotičkov vsemirja, kjer kraljuje le tema, do svetlo gorečih plamenov v osrčju zvezd. Mogočni nomadi se nikdar prej niso vmešavali v vprašanja človeštva, ki so se jim najbrž zdela nepomembna. Mogoče jih je zmotilo dejstvo, da jim je Grant uničil njihove pašnike, mogoče jim je bilo preprosto dolgčas ali pa se jim je zdela abotna ideje univerzalne teorije, ki je hotela pokoriti svodobo vesolja. Vemo le, da je bila njihova jeza nepopisna…

V morju plamenov se je v vsega nekaj sekundah stalila celotna sedma konjeniška divizija v zvezdni prah, ki se je svetlikal kot vodikova rosa v vesolju. Nevihta svete jeze se je prikradla kot Saracenski gusarji sredi noči na obale speče Sicilije. Kozmično črni zmajo so se popolnoma zliti s svojim ozadjem prikradli do Gripenov in se zažrli v njih s svojimi kremplji. Medtem so njihovi temni plameni, bolj temni od večne noči, podobni reki stopljenega črnega zlata preskakovali od lovca do lovca in goltali jekleno gorivo. Zmajska horda je prepevala pesmi nekdanje slave in obarvala nebese s svojo simfonijo v kateri so bili orkester, dirigenti in skladatelji hkrati. Preko njih se je manifestiral upor univerze; od najmanjšega kvarka in bozona, do najslabše spisanih sonetov in neuspelih, mokrih poljubov mladih zaljubljencev. Lepota je ihtela po svobodi.

Nad bojiščem so se začela izrisevati nebesa, univerza je oživela v mavričnem kalejdoskopu barv, ki so se impresionistično prelivale med seboj in tekmovale katera bo najbolj opažena. Sredi temne noči je posijalo sonce in prijetni sparini je sledil nežen poletni dež, ki se je pojavil iz neznano kje.

Nato je zatreskalo in prelep impresionistični prizor je uničilo divjanje zlatih neviht; na bojišče je prispela Zlata horda zmajev z velikimi diamantnimi očmi in svetlikajočimi se zlatimi krili. Na tej točki so Grantove enote začele vsesplošen umik kajti zlatim velikanom so sledili še Modri vitezi, Škrlatni patriciji, Srebrni širokokrilci in Vijolični legionarji. Bitka se je končala, ko je morebiti komaj desetina sovražnih lovcev prispela v doseg velikih topov Grantovih križark, katerih kaliber je bil dovolj mogočen, da je lahko posekal tudi mogočne zveri iz praveka našega vesolja. Nekaj zmajev je pogumno zasledovalo preostale lovce, dvem velikim modrecem je uspelo celo uničiti križarko komandanta Granta, Valkirijo, a ne preden je zmuzljivemu poveljniku uspelo zbežati v rešilnem plovilu.

»Kako to, da so izbrali prav ta trenutek?« se je spraševal Kutuzov, s solzami v očeh.

»Geopolitika je od nekdaj v zmajevski krvi,« je odvrnil Slavoj in se ujel kako je zaradi lepote prizora pozabil na svojo pregovorno podrepnost in priliznjenost

»Namesto lastne brade briješ norce!« je odvrnil Kutuzov, »branijo svojo očetnjavo. Vzeli smo jim zvezde Slavoj… Tovarna Klišejev je bila edini varen pristan za njihovo vrsto.«

»Prav imate vaša visokost, tovariš feldmaršal! Točno tako je in nič drugače, kaj se to doda v poročilo za politbiro ali bi hordo rajši izpustili in razdelili zasluge med veličastno floto vaše armade?«

Kutuzov se je obupano prekrižal, Slavoj pa je hitel pisati troje poročil: enega za partijo, drugega zvestega resnici (dasiravno ga je koncept od nekdaj begal) in tretjega za svoje lastne potrebe. »Če nič drugega pride prav za memoarje, nikoli se ne ve – tile komunisti so premehki, mogoče se bo kdaj potrebno udinjati pri drugi strani!« si je mislil in veselo tolkel po pisalnemu stroju v svoji zakotni pisarni. Nad glavo mu je bdel portret Kanta, ki je s studom poslušal mehanične zvoke tipk.

»Nikarte z vzvišenostjo starina, predobro se poznava, da bi padel na tiste limanice o javni uporabi uma – v španoviji še pes crkne! Bova kar lepo vsak po svoje, ti boš pisal zase, jaz pa pa za sebe in med nama ne bo nobenega razloga za nesoglasje!« Bradač se je začel krohotati in še bolj besno tipkati poročilo.

Drang nach Sterne

Vojna rodi svojo mitologijo in kleše v spomin človeštva novo zgodovino. Tako se na primer verjame, da so do zmage ene ali druge strani pripeljali ključni trenutki od katerih je bila odvisna usoda celotnega konflikta. Toda resnica je bližje Asimovim diferencialnim enačbam. Od začetka se nerodno lovijo in stokajo, kot parna lokomotiva, ki skuša ubežati peronu. A z vsakim novim zasukom algebraičnih koles zna ansambel miljarde enačb bolj natančno in z večjo gotovostjo napovedati rezultat vojne in skoraj vedno se izkaže, da je slednji neodvisen od herojev, bitk in naporov vojaštva. Tako se Asimov algebraično posmehuje mitologiji vojne. A v orkanu nevihte nihče ne vidi Asimovih enačb in mitologija se razlije po platnu realnosti…

Nad Novim Petrogradom, majhno kmetijsko kolonijo na obronkih naše galaksije je grmelo. Nadnjo so se zgrnili oblaki vsemirskih vojaških regimentov. Najprej je na prizorišče prišla Četrta huzarska brigada pod poveljstvom Teodorika Velikega, za njim pa se je v roku nekaj ur razvrstila še glavnina Katjušinih čet, s condottieresso na čelu.

Brez kakršnekoli izvidnice se je pred Katjušino vojsko v trenutku razprostrla moč osme armade kateri je namesto Napoleona poveljeval Izak Newton, predstavnik svete trojice, in njegov pruski štab. Katjuša je v center postavila bolj okorne enote, na boke pa je poslala mešane kontingente lahke in težke konjenice. Za prvimi vrstami so kot mogočni tankerji počasi plule ogromne vsemirske križarke katerih težko topovje je pelo mogočno pesem originalnih Katjuš, poznanih tudi pod imenom Stalinove orgle.

Newton je po Napoleonovem svetu zavoljo številčnejše vojske postavil na sredo bojišča težko konjenico. Namen je bil povsem očiten, izkoristiti premoč in udariti po sredini s težko konjenico, ki bi razlahljala obrambno formacijo ruske razvojne ekonomistke. Takšna potrata je bila posledica memoranduma poslanega s strani mladega pruskega junkerja, zaposlenega v judovski finančni instituciji, vrhovnemu poveljniku armade nad Novim Petrogradom:

»V dobi industrijskega vojskovanja je potrebno dvoje: ideja in čas. Vse ostalo sledi iz tega dvojega. Ideja v fizični obliki je nepomembna, ker je zamenljiva; konjeniki so nepomembni, ker poznamo njihove skrivnosti in lahko napravimo nove. Tu ni vzroka za sentimentalnost.«

A ni bil le Novi Petrograd prizorišče pomembne bitke. Vesolje je tedaj gorelo v soju tisočerih bitk; partizani so v ozadju sovražnih črt izvajali desante na vsemirske vojaške konvoje, njihove enote so bile zadolžene za implozijo zvezd, medtem so pirati srkali energijo eksplodirajočih sonc. Še nomadska ljudstva se niso prav nič menila za dobre manire in povsem nenajavljeno so vpadala na oddaljene svetove. Toda najhujši od vseh so bili generalštabni teoretiki, po večini seveda prusi, ki so na vsak način iz obče norije skušali razbrati vzorce in vsaj v teoriji, če že ne v praksi, spraviti univerzo nazaj v red. Prus ni nikdar tako vesel kakor ravno takrat, ko lahko piše svoja poročila…

»Julij, tako ne gre več, vrgel jih bom k levom… nervirajo me, ti ne veš kako me nervirajo s svojimi poročili!« je bilo večkrat slišati Kutuzova kako se je pritoževal nad prusko ljubeznijo do birokracije.

»Vse nas nervirajo mon cher, pa zato ne bomo pozabili na načela civilizirane družbe… danes se ljudi pač ne meče več Kolosej samo zato, ker so nadležni in v napoto,« je odvrnil imperator.

»Kakšen Kolosej neki, to bi bilo preveč dobro za te falote! Naj jih pošljem v prve vrste, samo to prosim. Utež na moji duši in storilnosti generalštaba – samo za to so dobri! Razumem krščansko ljubezen ali sredi vojne smo…«

»Poglej, ne bi bilo pošteno, da imajo samo liberali opravka z odvečnimi poročili! Kako pa bi izgledalo, da se gremo vojno po drugačnih standardih? Saj veš kaj pravijo, ko je vojna, je vojna za vse in vsi skupaj moramo uporabljati enake vatlje…«

»Ti se norčuješ… norčuješ se, ko se ti ni bilo nikoli potrebno prebijati skozi dvesto stranski traktat o sintezi partizanstva in hegeljanskih odredov afriških coprnic.«

»Kako so lepe v visokih petah in letečih kočijah, ki jih vlečejo njihovi ljubimci,« se je zamislil Cezar in celo starec Kutuzov je moral priznati, da je to eden izmed najlepših in sladko erotičnih prizorov kar se jih človek lahko nadeja v vsemirju.

»Sicer pa, tradicije se spoštuje, četudi se jih ne razume! Se mar kedaj vprašujemo zakaj prav louboutinke in upravljalke premoženja? Prav gotovo ne, ker je v tem nekaj naravnega, celo neizmerno lepega… prav tako kot je, to boš moral priznati mon cher, nekaj najbolj naravnega v tem, da prus piše poročila.«

Slednji se je moral s patricijevo oceno strinjati, čeravno s težkim srcem: »Najbrž imaš prav, če bi ne bilo poročil potem bi tako ali tako izpadlo kot, da se v štabu ničesar ne počne… kar je seveda laž in vsakogar, ki to trdi takojci vržem k levom!«

»Končno si začel razmišljati kakor se spodobi! Ampak ne vrti se vse samo okoli delovnih ur, lepo prosim, kaj bi se brez poročil zgodilo z avtoriteto? Ne, ne… poročila so nasploh ključnega pomena pri vsem skupaj!«

»Vidiš o tem nisem razmišljal,« se je strinjal Kutuzov, »potemtakem od tu izhaja tudi uporaba tujk in druge neberljive navlake.«

»Točno tako! To je vse premišljeno. Veš kako se na primer naše vojaštvo boji statističnih modelov, ki jih nihče ne razume? Bolj kakor sovraga! Jurišanje se mu zdi v takšnem primeru celo bolj prijetna alternativa kakor prebiranje znanstvenega poročila!« se je sedaj že takorekoč drl od veselja Cezar ob razmišljanju o komediji človeštva. »Tradicije niso kar tako, predstavljajo modrost stoletij in kdo sva midva, da bi sodila te zadeve…«

»Sicer pa so komedijanti!« je z bogatim smehom nadaljeval Kutuzov, ki je bil še malo prej iskal gulage za prusko junkerstvo, zdaj pa je bil za njih malodane pripravljen iti v okope. »Lopovi so ti pravim! Mi gre falot analizirati našo zahodno fronto s podatki iz prve svetovne vojne in najhuje pri vsem skupaj je, da ga ni niti malo sram – ponosen narod ti Prusi! In faloti, da je malo takih. A prikupni!«

»Toda arogantni,« je dodal rimljan.

»In še kako! Ne obstaja bolj arogantnega naroda kakor Prusi kadar jim kaže na zmago!« Po premisleku pa še: »Ali le redko se znajdejo v takšnem položaju. Toda kakšni komedijanti – podatki iz Verduna za fronto od Novega Beograda do južne Andromede! In veš kaj je pri vsem skupaj najbolje? Da je bil celoten model statistično značilen in celo napovedna moč se je izkazala za bolj robustno kot, če bi uporabil prave podatke! Samo Prusi… drug noben, ti rečem!«

Preden bi se Cezar lahko, sicer rahlo zadržan, strinjal s Kutuzovo oceno občega stanja pruske komedije že se je stari rus, ki je bil med navalom baročnega krohota komajda ujel sapo, spomnil še ene izmed prigod junkerskega poročilopisja: »Ravno zadnjič sem dobil na mizo poročilo o premikih našega partizanstva od nekega von Hohenlufterja… in veš kako ga je naslovil? ‘Banditenweltraumkampfgruppenwest: Allegemeiner Bericht’. Skozi dobro polovico teksta je razvijal tezo, da je partizanstvo le boljševiški podaljšek univerzalnega zionizma in da mu kot takemu ne gre zaupati. Ali proza… proza je bila odlična!«

In vidite, prav za takšne bipolarne pogovore je poskrbelo prusko oficirstvo, ki je v resnici predstavljalo hrbtenico celotnega generalštaba. Njihova splošna norčavost pri pisanju poročil je delovala kot družbeno lepilo, ki je držalo skupaj celotno vojaško mašinerijo. In kako se je pri vsakem poročilu delilo v tabore! Kdor obvlada umetnost vojne razume, da bitke sestavljajo zanemarljiv del celotne izkušnje, večino časa armada čaka in se dolgočasi. In prav zato so komična poročila pruskega junkerstva tako pripomogla k splošni morali, ker so se tako ponosno šopirila s svojo lastno neumnostjo.

Jedro armadne skupine Von Hayek je brnelo kot roj neučakanih sršenov preden jih je Izak Newton spustil iz povodca in otvoril bataljo nad Novim Petrogradom. Italijanski duši velike condottieresse se je to zdelo potratno in popolnoma nepotrebno. Kot spomenik neumnosti človeške vrste se je škrlat razlil po temnem platnu vesolja. Kaplje krvi so plavale po breztežnem prostoru in občasno okrasile mimobežno eskadriljo lovcev.

Na tem mestu moramo dodati, da branitelje Petrograda naval težke konjenice ni presenetil; presenetilo jih je dejstvo, da ni celotna sovražna armada napadla simultano. Namesto pričakovanega in usklajenega juriša je sovražni tabor zajel zlovešči ognjemet kvizlinštva: v osrčju liberalne armade so odjenjale eksplozije.

»Grof Lohengramm sprašuje za vaše dovoljenje,« je mična italijanska pribočnica – ali obstajajo sploh drugačne? – skorajda prišepnila zagledani condottieressi, ki si nikakor ni znala razložiti kaj se dogaja pred njenimi očmi.

»Ne morem verjeti, da bi lahko liberalci narobe izračunali Nashevo ravnotežje – to je nezaslišano, nepojmljivo!« si je zamrmrala Katjuša.

»Za manj se je pošiljalo v Sibirijo,« je zdolgočaseno zamijavkal Del Piero, a z neko grozečo resnobnostjo, ki se je vse preveč oddaljevala misli in vse preveč približevala dejanju.

Katjuša se je obrnila k pribočnici in ji posredovala svoje povelje za pruskega grofa von Lohengramma: »Povejte mu naj počaka. Kaj je za takšno vojsko nekaj sto uničenih ptic vojne, če nas na ta način zvabijo iz defenzivnih položajev.«

»Revolucije in liberali jedo svoje otroke,« je se je strinjal Del Piero in se ponovno prebujen sprehodil do okenske police, da bi lahko opazoval bliske uničenja Benthamistične armade. »Kje so špijoni kadar jih človek potrebuje?« je zamijavkal in Katjuša ujeta v past asimetrije informacij je lahko le prikimavala.

Medtem nekje v osrčju ladje razreda Duke, največji ptici plena v širokem arzenalu liberalnega zvezdoplovja.

»Točno tako, prva Friedmanova je prešla k Keynesiancem… prav tako tretja oxfordska, osma vatikanska in še se vrstijo, gre za vsesplošen upor!«

Iz druge strani radijske zveze je bilo slišati obupan glas, ki je vpraševal kako je lahko temu tako, kdo je zatajil v kadrovski in ali se gre bati, da razsaja epidemija etatizma, če ne celo naprednjaštva.

»Gospod Lucas kako naj jaz vem zakaj je temu tako? Prebirali so originalne tekste, s tem je vedno križ. Sicer pa ali je važno? Imate svoje ukaze, prvo Friedmanovo ima štab zabeleženo kot sovražno brigado in samo pomislite, gre za častno gardo v samem nedrju liberalizma! Menda ne boste s svojimi fanti dopustili, da se herezija širi naprej?! Se razume, zatreti v kali, inkvizicija si bo zapomnila vašo odločnost, ko bomo iskali sodelavce… točno tako, v razvojnem oddelku iščemo nove kadre… kje pa, samo kakšno poročilo napišete ali pa vam ga napišejo vaši doktorski študenti…«

Razočaranje in obup sta na drugi strani radijskega sprejemnika zamenjala olajšanje in sladka pričakovanja svetle prihodnosti v institucionalnem korpusu svete inkvizicije. Institucionalna kariera je po eni strani ležerna, po drugi strani pa na široko odpira vrata za bodoče napredovanje.

»Kajpada, edino pravilno, da preverjate ukaze – saj nismo v Friderikovi vojski, da bi se samo poslušalo! Če bi le vsi bili tako vestni kakor vi doktor Hume, a opraviti imamo s samim polovičarstvom, vojaškega poslanstva se ne jemlje dovolj resno… Da, da točno tako, popolnoma pravilno ste razumeli, poveljnik sedme Von Misesove je leninist…res je, Lucas prav tako, samo poglejte kako zverinsko ter zahrbtno je napadel častno gardo. Kdo bi vedel kje je krivda? Najbrž v kadrovski službi, a bodimo iskreni, latentne leniniste se težko odkrije… točno kot pravite: svobodno ljudstvo je na vseh straneh obdano s sovražniki!…drugega nam ne preostane, mi nismo začeli ali končali bomo prav gotovo, kaj!?«

»Pravilno gospod Sulejman, ne le da so ateisti, ko bi vaša visokost slišala kaj govore o monarhiji… se opravičujem, sultanatu…da, prav tako napravite… najprej roke potem pa počasi naprej… seveda, nikakor se ne mudi, kazen mora biti vzgojna… kaj smo drugače dosegli? Kje je sporočilna vrednost? Kakor, da bi pisali stihe brez jamba! Vsekakor… nikjer ne piše, da je potrebno začeti z zapestjem, v pravilniku tega nimamo definiranega… lep dan tudi vam, imam vso vero, da vam uspe!«

Radijska postaja je bila popleskana s krvjo, ki je očitno še malo poprej krožila po krvožilnem sistemu dvojice brezglavih liberalnih oficirjev zleknjenih zraven stola in pod kontrolno mizo. Zamislite si, da sta Pollock in Stalin ustvarila skupaj umetniško inštalacijo na baročni medzvezdni križarki in dobili boste približno sliko situacije na krovu liberalne ptice roparice.

Nad radijskimi valovi je bdela resna postava visokega moškega srednjih let v usnjenem plašču, z lasmi, ki so se kakor listavci v jeseni skušali obraniti pred sivino prihajujoče zimske pušče. Mukotrpno je odgovarjal na vprašanja, ki so mu jih pošiljali fiziki prek nevidnih valov katere malikujejo znanstvenisti kakor teisti bogove. Prav priskutne obraze in grimase je zganjal pri svojih odgovorih, ko se je dobrikal in lagal svojim sogovornikom kakor je bil dolg in širok.

»Herr Dönitz, kaj hočete, da storimo s francozom?« je vprašal visok bradat moški z naglasom, ki je bil očitno srbski, oblečen v uniformo varangijske garde poznega bizanca. Znači, to so bili junaški vikingi iz Rusije, ki so zavoljo svojega spretega vihtenja sekir prevzeli vlogo originalne pretorijske garde.

Dönitz, tako je bilo v črno odetemu gospodu očitno ime, je najprej prebledel nato pa je njegov obraz postal rdeč kot koža skandinavskega turista na jadranski obali: »Miloš, zakaj si Napoleonu odrobil glavo?« To je dejal potiho ali tako grozeče, da bi bilo bolje ako bi se na ves glas drl. Ko mu srb Miloš, skorajda zagotovo plemič, ni znal odgovoriti, je Dönitza prevzela pregovorna tevtonska jeza in popustili so mu vsi ventili: »Kaj nam bo mar Gogol razprl pot skozi sredino liberalne armade kakor je Mojzes razprl Rdeče morje? Ali pa morebiti Heine? Najbrž bo Heine s svojimi stihi potolkel Benthamistično ladjevje!? Prav gotovo Heine, kdo pa drug!«

Z vsakim stavkom je postajalo njegovo rohnenje glasnejše. Miloša je izpad presenetil, mogoče celo prestrašil, predvsem pa ni mogel na noben način razumeti zakaj se Napoleonu ne bi smelo odbiti glave: »Ves čas je omenjal Murata… prepričan sem bil, da me ima za norca, pa sem…«

»Miloš,« je z veliko mero samonadzora in počasi kakor bi hotel govoriti otroku začel razlagati Dönitz, »Napoleon je imel najbrž vročinske blodnje o Muradu, ker si mu bil malo poprej povsem brez potrebe odrobil podplat in namesto, da bi reveža zvezanega pustil v kotu si mu šel za polno mero odrobiti še betico? Kateri učbenik ste uporabljali v srednji šoli? Murad je Napoleonov general, kralj Neaplja, sicer samodržec brez primere a prav gotovo ni bil Turek!«

Medtem je bilo na drugi strani komandnega stolpa slišati tope udarce nenabrušene sekire in vedno bolj utrujene vzdihe krvnika. Dönitz se je prestrašeno obrnil proti dvignjeni ploščadi sredi poveljniškega mostu. Tam je videl velikansko postavo nekdanjega bizantinskega cesarja Heraklija s sekiro v roki, ki je bil tisti dan posekal že toliko duš, da je škrlat docela prekril vijolično uniformo rimskih poglavarjev.

»Obkrožajo me norci,« je obupano dejal Dönitz in se začel križati, dasiravno ni bilo njegovo življenje nikdar krščansko, prav nasprotno, težko bi našli večjega pogana. »Heraklij, povej mi, zakaj sekaš roko Newtonu?« Heraklij je sprva zbegano gledal jeznega poveljnika, nato pa se je sveže spočit namenil nadaljevati s sekanjem Newtonovih udov. V tej točki je vrag vzel šalo in Dönitz se je zagnal v zmedenega Heraklija, še vedno namenjenega, da bi dokončal delo, ki si ga je bil zadal malo poprej.

»Boš nehal sekljati fizika!? Pusti pri miru nesrečnika,« se je zadrl nemški komandir in strgal sekiro bizantincu iz rok.

Heraklij je še naprej vlekel svojo: »Ampak vaša visokost, kaj pa naj bi storil drugega, če je monofizit?«

Dvignjen, na poveljniškem stolu je mlad svetlolasi vandal oblečen po modi poznega zapadnega imperija, lenobno zleknjen nejeverno odkimaval: »Heraklij, zopet si zamešal svoje herezije – Newton ni bil nikdar monofizit. Je mar v dnevnik pisal o božji naravi Jezusa, našega Gospoda? Prav gotovo ne! O finančnih trgih in finančnicah že mogoče – le kdo ne bi pisal o teh krasoticah? – o naravi Gospoda pa nikdar in nikoli.«

Heraklij je še vedno zmedeno zrl predse in dajal občutek nekoga, ki svoj prosti čas ne zapolni s prebiranjem dnevnikov.

»Prav nasprotno,« je prav samozadovoljno nadaljeval svetlolasec, ko ni bilo slišati nikakršnega protiargumenta, »Newton je od nekdaj arijanec in Kristusa je venomer videl le kot sina pokornega svojemu očetu… ne kot enakega očetu, temveč kakor se za patriarhat spodobi, očetu pokornega. Pri hereziji so obsodbe najpomembnejši del celotnega procesa, zato lepo prosim, tu si ne smemo dovoliti nobene malomarnosti!« Nato je zažugal s prsti in kakor za dobro mero dodal še: »Tako se rodijo shizme! In menda nočemo spet novih shizm, ko se še starih nismo znebili.«

»Avguštin, kaj je mar res potrebno spodbujati takšne doktrinarne zablode?« je izmučen in z obupanim glasom vprašal Dönitz.

Slednji je kritiko popolnoma preslišal in med vnetim razmišljanjem očitno prišel do nepričakovane ugotovitve: »Po drugi strani se tu postavlja vprašanje zakaj sodimo Newtonu? Mar zato, ker je arijanec ali ker je liberal? Za eno potrebujemo križ za drugo lahko uporabimo proizvodna sredstva. Če bi le imel pri roki kakšen star mikročip, tistega z dolgimi nožicami…«

»Vseeno se mi zdi, da bi morali nad poveljniški most pribiti lep zlati križ. Z velikim križem ne moreš zgrešiti. Velik in zlat, lahko je samo pozlačen. Čeprav je škoda zlata, mogoče bi lahko bil srebrn?« je popolnoma nepovezano razglabljal Heraklij in si ogledoval asketsko kontrolno ploščad z natančnostjo rokodelca, ki premišljuje kako se lotiti projekta, da bo v naslednjih korakih čim manj preglavic.

Nemški podmorniški poveljnik je spustil sekiro iz rok in se godrnjaje vračal nadzorovati radijske kanale preko katerih je udarna enota pod njegovim poveljstvom skušala ustvariti kaos v sovragovih vrstah. Slišati je bilo nekaj krepkih o srbih, bizantincih in vsakovrstni vzhodnjaški zalegi, ki pa se jih ne spodobi zapisati na papir, četudi gre za digitalnega.

Vandala Avguština so poveljnikove ugotovitve neizmerno razveselile, da se je prav radostno žalostil in jadikoval: »Gospoda, z največjo gotovostjo lahko trdimo, da nam je komandant pravkar preklel našo genetsko zasnovo. Tega se vendar ne počne! Kaj nismo vsi rimljani, vas vprašam? Heraklij kateremu imperiju si poveljeval?«

»Kaj sprašuješ neumnosti vizigot, rimskemu, kateremu pa?« mu je odvrnil ta.

»Vidiš tega se dandanes nihče več ne uči, vsi vas imajo za bizantince!«

Heraklij je le skomignil z rameni in jel pobirati sekiro, medtem pa obžalujoče dejal: »Nihče več ne bere, zato pa imamo herezijo! Čuj, je kdo videl Newtona?«

»Miloš, povej dobremu poveljniku,« je nadaljeval Avguštin, »kaj si mislimo o genetski definiciji rimljanstva? Biti rimljan, to je vendarle stanje duha! Rimljan se ne rodi, rimljana se vzgoji!«

»Kot praviš, stanje duha, povsem enako kakor pri srbih,« je nepozorno in nekam zamišljeno odvrnil Miloš, ki še vedno ni popolnoma verjel tiste zgodbice o francoskem generalu Muradu. Kaj ni cela Francija polna muslimanov? Tukaj nekaj ne gre vkup.

Avguštin se je začel dolgočasiti in iskal je nova izkustva, ki bi zabavala in pomirila njegovo nemirno dušo.

»Čuj Heraklij, ti imaš izkušnje s temi zadevami še iz časa perzijske kampanje: kako bi človek civilizirano desekriral poveljniško ladjo liberalov?« je vprašal Avguštin in se igrivo razgledoval naokrog, iščoč nove načine kreativne destrukcije.

»Problem je preprosto v tem,« je odgovarjal Heraklij, »da liberali nimajo večnega ognja – večni ogenj je pripravna stvar, hitro se ga lahko pogasi in že nastane cel kraval. Vsekakor pa velja preprosto pravilo: kadar se znajdeš v dvomu glede kulturnih norm protivnika (kar je pri vulgarnemu meščanstvu še posebej problematično), tedaj je najbolj univerzalna rešitev pozlačen križ.«

Dönitz je le nejeverno odkimaval z glavo, ko je bdel nad radijsko postajo in poslušal neumnosti tako iz ene kot iz druge strani. Pomotoma mu je na splošno frekvenco ušlo nekaj o ‘dezinformaciji, kot edinemu učinkovitemu orodju proti razrednemu sovražniku’. Preden se je dodobra zavedal svoje nerodnosti, že je bilo slišati poveljnike še malo prej vojskujočih se brigad kako začenjajo usklajevati svoje premike v enovito fronto.

»In to se zgodi, ko me nervirate… in tako lepo nam je šlo!« se je začel ponovno dreti tevton na svojo četo, kjer sta vandal in grk še vedno razmišljala o prostorski postavitvi križa, srbu Milošu pa se je zdelo, da bi moral on poveljevati namesto zmedenega nemca.

Velika poveljniška ladja razreda Duke je dobro minuto zdržala pod streli lastne armade preden je njen trup dokončno popustil. Ladja je eksplodirala, ko je eden izmed strelov zadel nezavarovan reaktor. Eksplozija je osvetlila liberalno armado in opazovalci na planetu pod bataljo so lahko jasno videli obrise desettisočih medzvezdnih križark. Nekje sredi nečedne gmote kovin in čipovja je pred sovražnimi senzorji ostal skrit majhen rešilni čoln.

»Pa je šel jeruzalemski križ,« je žalostno ugotavljal Heraklij.

»Kaj sem ti vedno dejal glede tistega križa? Prav ti je, ko ga nosiš s seboj na vsak desant! Prej ali slej ga boš zagotovo založil – dobro veš kakšen si z dežniki!« mu je odvrnil Avguštin Severnoafriški.

Dönitz pa nič. Kuhal je jezo in razmišljal o tem kako bo za naslednji desant lahko brez slabe vesti najprej izvedel pošteno čistko svojih jedinic. To ga je pogrelo pri srcu, ko so mimo razbitin velike poveljniške ladje plule neskončne kolone liberalnih plovil. »Tudi zanje še pridejo čistke,« je pomislil Dönitz in se iskreno nasmejal.

»Kvaliteten križ, to pa to. Težko bo dobiti enakega.«

Nemški idealizem nad Novim Petrogradom v D-duru

Nepojmljivo lepo in strašljivo je opazovati neskončnost temnega vesolja z oddaljenimi zvezdami, ki ožarjajo srce. Tistih nekaj duš, ki je po zakonih aktuarstva v skafandrih preživelo ponovni padec francoskega cesarja in smrt Lorda Newtona, je lahko opazovalo počasen juriš dveh flot, ki sta drveli ena proti drugi. V bitki pri Novem Petrogradu se je vojskovalo vsega skupaj 65 342 plovil, od tega skoraj 40 tisoč na strani tabora racionalnega kalkulusa in liberalnih vrednot. Le nekaj parsekov stran, iz vesoljske postaje Novemu Petrogradu najbližjega planeta, Aleksandrije 1023, sta obe armadi izgledali kakor zvezde plavajoče na toku mogočne, astralne reke. Kdo bi lahko celo pomislil, da beži dvoje galaksij druga drugi v strasten objem. Znanstveniki so začudeno zrli velikansko migracijo vodikovih teles in šele ob prvih eksplozijah jim je postalo jasno, daso priča bitki dveh velikanskih armad. Iz varne razdalje so opazovali spektakel svetlobe, najboljši poskus človeštva, da emulira mogočni sijaj nočnega neba. Po drugi strani niso videli na desettisoče trupel, ki so vsako minuto zaplavala v mrzlo praznino kozmosa in le bledo zrla v edino resnično božanstvo te univerze: mrzlo prostornost neskončnega vakuma, ki bo nekoč posrkal vase še tako veličastne tvorbe vodika in njegovih derivatov.

Po razpadu vojaške hierarhije je poveljstvo nad vojsko utilitarističnih enot prevzel bivši prvi mož ameriške centralne banke FED, Alan Greenspan. Odličen oficir, a zanič vojak je imel v floti podobno vlogo kot politkomisarji v enotah Rdeče Armade. Alan je bil najbolj priljuden politkomisar kar si jih lahko zamišljate! Nikdar ni gledal pod prste, če je kdo od oficirjev v menzi napačno sledil navodilom matematičnega priročnika o izbiri pravilnega menija. Še več, celo smejal se je takšnim prigodam! Tako ga je bilo na primer velikokrat slišati, kako se je na glas smejal med vojaštvom, ki je grešilo. »Kaj na Hessa smo pa povsem pozabili?« Ali pa: »Kaj Hessijansko matriko naj pa Ovid izračuna ali kako?« In še: »Je bil tokajec, kaj? Čisto gotovo je bil tokajec, drugače bi ne moglo biti! Kako bi sicer lahko razložili dejstvo, da ste spregledali jesetra! Priročnik ni odporen na tokajca tovariš, obljubite mi, da bo naslednjič portovec ali pa vsaj bordojec!« In tako vidite, je s svojo priljudnostjo in dobrimi nasveti postal pri oficirstvu neizmerno priljubljen. Razumnik skratka in ne le navaden partizan, ki bi prišel do pozicije, ker je bil njegov oče prvoborec v Benthamovi revoluciji.

Na drugi strani si je s silo duha si je izboril poveljstvo nad Goethejevimi izbranci mlad pruski plemič, general Grof von Hohengramm. Vzhodnjaški junker je s svojim zanosom in polomljeno angleščino navdušil Katjušo ter njen štab, zanj pa je jamčil tudi Kutuzov, ki ga je ljubil kot sina, dasiravno je mladi prus počel vse prav narobe in obratno kot ruski feldmaršal. A prav zato se mu je bil tako prikupil, s svojo mladostno upornostjo. Hohengramm se je namenil izvesti brzo tranzicijo iz rimskega defenzivnega položaja Testudo, poimenovanega po želvi, v bolj napadalsko držo, ki jo učijo v Berlinskih inštitutih vojaške obrti.

»Niki, naj se flota zvrsti za težko konjenico v ozek koridor,« je dejal svetlolasec svojemu pribočniku Nikolasu Kaldoru, sicer madžaru, morebiti judovske krvi, kdo bi vedel. Najbrž Orban, on takšne zadeve vestno zbira.

Flota je strnila svoje vrste in sledila težki konjenici po sredini bojišča v konfiguraciji ozkega klina, širokega vsega skupaj za približno petdeset križark razreda Raubschitz. V prve vrste so se zvrstili bolonjci, v prekrasnih rdečih plovilih, ki so se svetlikala daleč naokoli v temno noč. Velikanske italijanske križarke so se ponosno bliskale v noč kot svetilniki delavskega razreda. Na desni strani formacije, takoj za Italijani, ki so, začuda, je brzelo avstrijsko ladjevje v temnozelenih odtenkih lovskega štofa. Če bi lahko Tirolce in Korošce nekako prepričali, da prenehajo vrteti Oberkrainerske napeve, bi bilo na vesoljskem pohodu gorskega ljudstva celo nekaj veličastnega. Na levem krilu se je prav predrzno smukala mešana divizija rdečearmejcev in carske armade pod poveljstvom predrznega Puškina, ki o poveljevanju vobče ni imel pojma, všeč pa mu je bila oficirska uniforma in njen vpliv na naklonjenost deklet. Ruske ladje se je prepoznalo po barvah snežnobele zime, krasili pa so jih svetlordeči napisi.

Von Hohengramm je užival v svoji profesiji kakor vobče velja za vsakega prusa. Ob propadu liberalne discipline je vzel priložnost, da zapiše svoje ime v zvezde. To so možje 18. stoletja, ki si drznejo vzeti penkalo zgodovinopisja in napisati lastno propagando! Socioekonomsko je bil mladenič sicer prikrajšan igrive spontanosti, ki je tako pogosta med nižjimi razredi. Posedoval pa je ravno pravo mero samozaverovanosti, celo ošabnosti, ki je krasila vse velike poveljnike preteklosti. Spet po drugi strani bodo zgodovinarji povsem pravilno dejali, da je nemce ta ošabnost že velikokrat tepla – a gledano iz povsem drugega gledišča ima prav stari Bolkonski, ki pravi, da so nemce tako ali tako tepli že vsi, zakaj jih potemtakem ne bi še ošabnost, kaj? Ali pri vzdržljivosti, tam so naravnost nenadkriljivi! Nemški duh gori z neskončnostjo Hegeljanskih plamenov in nič ga ne ustavi – niti objektivna realnost.

Še preden bi se mladi poveljnik lahko prikupil opazujočim zvezdam, že se je vrnil red v tabor liberalov. Nihče ne pozna večje enotnosti kot lastniki produkcijskih sredstev kadar jim grozi odvzem lastninskih pravic.

»Za obstoj razreda je včasih potrebno odrezati nezdravo tkivo,« je dejal Greenspan tako, da so ga lahko slišali njegovi pribočniki. Vedel je, da avtoriteta zahteva temu primerno zunanjo podobo. Nekdanjemu poglavarju plemena centralnih bankirjev ni bilo potrebno razlagati narave poveljevanja, zavedal se je, da brez žrtev zmage ne more biti.

»Gospoda, danes bo odmrlo veliko zdravega kapitala za našo stvar… tega ne smemo nikdar pozabiti. Pustiti pa ne smemo, da bi nas to dejstvo zaslepilo! Vsak dolar izgubljene vrednosti bodo barbari povrnili s svojo krvjo!«

Liberalno ladjevje je složno zaplulo v vojno vihro, pozabljene so bile stare zamere in kapital je ponovno enoten hitel združevati vesolje v svoj dobrohotni objem.

Armada razsvestljenstva je istočasno, tedaj že neustavljivo drla v osrčje liberalne flote. Prav na samem vrhu ozke, približno sto križark visoke, diamantno-klinaste formacije (tako bi izgledal prečni prerez) je skozi okno na mostu imperialnega Weltraumkreuzerja Barbarosse, svetlolasi poveljnik zrl v bojišče. Barbarossa je bila prelepa bela ptica večnega neba. Njen namen ni bil, da bi bila na bojišču prekrita temveč je svojo lepoto in mogočnost kazala daleč naokoli. Tudi pred artilerijo se ni skrivala nikdar; njene prijetno zavite figure pa so izžarevale neko prirojeno nepremagljivost in vsemogočnost. Ladja in poveljnik sta bila v tistem trenutku eno, Barbarossa drugega kot drznosti ni poznala, njen poveljnik pa se nikdar ni počutil tako živega kot v podobnih trenutkih popolne zbranosti in prisotnosti. Von Hohengrammova duša je letela še hitreje od flote, že davno je bila poletela v izvidnico, v njenem ozadju se je izrisevala impresionistična slika narejena iz nepoznanih kombinacij zodiaka naslikana na dinamično platno univerzalnega vsegibanja.

Obe armadi se nista razlikovali samo v ideologiji nego tudi v svoji konstrukciji. Katjušina plovila so imela na poveljniškem mostu ogromno stekleno konstrukcijo, ki je omogočala pogled nad bitko tudi v primerih, ko senzorji zatajijo. Poveljniki, ki so radi pluli po svojem občutku so bili neizmerno hvaležni za ta antični relikt preteklosti. V splošnem so bile ladje patricijskih naprednjakov grajene po opuščenih Hefajstovih proizvodnih metodah. Plovila namreč niso bila stesana skupaj iz železa in modernih nanomaterialov temveč so bila zlita v velikanski model – konstrukcija je bila temu primerno čvrsta.

Križarka Barbarossa je predstavljala vrhunec in ponos antičnih kovačev, največja ladja v floti, oblikovana v čistih, dolgih linijah, z ostrim kljunom, ki je v pravih okoliščinah lahko služil tudi kot bajonet. Hefajstove ptice so se zdele neskončne kot materija skozi katero so plule. To je bilo tudi zato, ker so njegovi kovači barvo zmešali že v samo zlitino plovila. Hefajst je vedno dejal, daje prav barva tista ki daje osebnost vsakemu plovilu in zato je vsaka izmed njegovih ptic imela povsem svoj, unikaten odtenek. Duša delavcev se je tako prelila v samo bit plovila in služila kot popotnica za mogočno ptico na njeni poti skozi vsemirje. Takoj za Barbarosso je plula veličastna azurna krasotica Perun; z vrhovnim štabom in Katjušo, tribunom ljudstva divjih duš. Spremljali sta jo srebrni puščici izpod Hefajstove žerjavice: prelestna Tiger-Königin in neprekosljiva Vesna.

Poveljnik Von Hohengramm je bil produkt pruske vojaške šole. Študij je končal na Akademie für junge Offiziere der Infanterie und Kavallerie, v Berlinu, številka 74 Unter den Linden. Akademija se je kasneje preimenovala v zloglasno Allgemeine Kriegsschule. Med sošolci v njegovi generaciji najdemo tudi prvovrstnega teoretika vojaške metode, von Clausewitza. V tistih časih je vsak Landesheer iskal pruske kadre, prav zavoljo njihovih nenadkriljivih teoretičnih uvidov. Vojska brez teorije ne stoji, to je jasno vsakomur, ki se ukvarja s temi zadevami. Karieri mladega von Hohengramma zagotovo ni pomagalo, da se ni zavedal tega vsesplošno priznanega dejstva. Kako se naj obrazloži generalu ‘občutke’ in instinkt? Zadeva je vendarle povsem jasna: vsak načrt mora vsebovati razumljiva navodila za doseganje zmage, potrebuje natančen časovni razpored in sprejemljivo število žrtev za dosego vsakega izmed vmesnih ciljev. Kaj pa bi kontroling porekel na zmago brez trupel? To je največji garant za počitnice v Sibiriji…

Teoretična struja je gradila svoja razmišljanja na enostavnih predpostavkah, ki so vodile do nedvoumnih in hkrati popolnoma napačnih in neuporabnih sklepov. Dejstvo, da je ortodoksna pruska doktrina prišla do zaključkov, ki so nasprotovali modrosti neukega (a izkušenega!) vojaškega kadra, jo je obdalo z avro intelektualnega prestiža. Da je bilo njeno učenje preneseno v prakso velikokrat neužitno in kruto, ji je prineslo duh pravičnosti. Njena matematična formalnost ji je dala lepoto in njena zmožnost, da obrazloži nepravičnost in krutost vojne kot nekaj neizbežnega in celo potrebnega, jo je priljubilo vojaškim oblastem. Da ni nasprotovala družbeni ureditvi temveč jo je celo podpirala, je teorijo prikupilo med vladajočimi razredi, ki so financerji vojnih podvigov. In nenazadnje, enostavne doktrine so omogočale tudi manj nadarjenim pedagoškim delavcem, da obrazložijo materijo, ki je sicer inherentno kompleksna ter večplastna, na povsem enostaven način. Sledeč preprostim navodilom, kakor pri kuharskem receptu, so tudi najmanj vešči profesorji in asistenti lahko predavali o vojni vedi z določeno mero avtoritete, brez katere je profesorski stan kakor Mongolija brez Zlate horde.

Najlepše je videti pruske oficirje kako kraljujejo štabnim sestankom! Vse so same ljube kolone in maširanje sem ter tja kakor na paradi. Skoraj vedno boste slišali na primer: »Erste Kolone maschiert, zweite Kolone maschiert und um 12 Uhr maschieren beide zusammen!« In vidite, tako je to s prusi: alles muss maschieren. Ali starec Kutuzov jih je vseeno imel za pol ducata in nekaj desetic za povrh, ker bi se brez njihovih natančnih načrtov počutil docela izgubljeno. Kadar so štabne oficirje vprašali o pruskem vprašanju so ponavadi zdrdrali neko inačico sledeče modrosti: »The Commanding General is well aware that the forecasts are no good. However, he needs them for planning purposes.« In Kutuzov? On je znal povedati le, da so prusi šaljivci in med vojno, ko vrag vzame šalo se potrebuje njihove natančne načrte, da človeka nasmejijo. Nekdo vendarle mora skrbeti za moralo v štabu.

»Sploh pa,« je bilo velikokrat slišati Kutuzova, »kdo ve, če bi lahko naklestil Napoleona brez brandenburškega kadra? Takšne neumnosti kakor je vojska počela zavoljo njihovih nasvetov ne bi bil upal sam nikdar storiti.«

Von Hohengramm po za razliko od svojih rojakov vojne ni nikdar doživljal kot teoretik. »Poveljnik mora vohati smodnik,« ga je bilo večkrat slišati deliti svojo filozofijo, tudi takrat kadar ga o njej ni prav nihče povprašal (mogoče takrat še rajši!).

Kar je naredilo von Hohengramma velikega poveljnika, morebiti celo večjega poveljnika kakor Kutuzova, je bila pomembna napaka ali bolj pravilno rečeno posebna lastnost njegovega duha. Življenje v vojski, v družbi bratov, mu je pomenilo vse. Hlastal je po tej bratski ljubezni svojega vojaštva, hlepel je po priznanju in slavi. Notranja neskladja so poganjala naprej njegovo dušo, ki ni poznala miru in postanka. Kutuzov je ljubil svojega junkerja. Mladi prus se je zaletaval v starca, Kutuzov pa mu je vračal le potrpežljivost in ljubezen. V tej ljubezni se je kalil Katjušin princ vsemirja, na katerega je polagala svoje upe tistega dne nad Novim Petrogradom.

In ta ljubezen je bila tista, ki ga je predrugačila; sprva mu je vojska nudila le kariero, čast in slavo. Sčasoma se mu je prikradla v srce ljubezen do tovarištva, do ruskih mužikov in tirolskega bauernfolka. Vzljubil je disciplino in cigansko naravo poklica kateremu je služil; kajti v končni instanci je služil idejam vojaštva. Jutranja budnica na neznanih planetih, pod tisočerimi svobodnimi sonci in nepopisen občutek pripadnosti temu plemenu, ki ga takovrstno življenje pusti v duši mladega človeka. Kutuzov je von Hohengramma kalil v bitkah z vesoljskimi pirati, kozaki in mičnimi amazonkami. Takšne bitke so bile najbolj nehvaležne, če bi bil von Hohengramm slučajno kedaj izgubil, bi se mu vsi posmehovali, kadar je zmagal (in to je bilo vsakič!) pa zmage proti neregularnim enotam ni nihče v štabu štel kot resen dosežek. Napredovanja v klestenju nomadov ni bilo, a dobil je nekaj drugega, nekaj kar si je že od nekdaj želel in nekaj česar na noben drugi način ne bi nikdar dobil: ljubezen in priljubljenost med svojimi četami.

Piratske bitke pa so se hkrati izkazale tudi za poučne. Tako se je naučil izkoristiti solarne vetrove, razbrati tok temne materije in kar je najpomembneje: nihče drug ni znal čutiti utripa bitke kakor mladi junker. Sam je to poimenoval za takozvano direktno empirijo. Prav v teh majhnih in nepomembnih ravsih se je naučil, da mora tudi sam biti na bojišču in čutiti vojskovanje ter smrt okoli sebe, če hoče resnično razumeti v katero smer se nagiba Fortuna. In tu je cel problem preostalega pruskega kontingenta: v štabu nihče ne nosi svoje kože naprodaj, kako naj potem njihove teorije odražajo realnost, če štabni teoretiki pred njo ves čas bežijo?

»Nicky, kakšne neumnosti pošiljajo iz stavke?« je vprašal von Hohengramm, ko je njegova flota brzela smrti v objem, na bal kjer trombe iz onostranstva igrajo svoj grozeči napev življenju.

»V Nemški demokratični republiki nič novega!« je veselo poročal naturalizirani anglež in post-keynesianec. »Štab se boji, da nam neoklasična sodrga pripravlja past – kakor, da tega ne bi vedeli! Von Hinterhoffer sporoča v svojem teoretičnem priporočilu, ki ga je bil ravnokar spisal takole, citiram: ’ Keine Kolone soll maschieren!’«

»Kaj ni to isti von Hinterhoffer, ki je bil še pol ure prej svetoval napad na vseh frontah?« je hkrati z zlobnim, a nadvse prijateljskim nasmeškom vprašal mladi prus.

Kaldorja je vprašanje neizmerno razveselilo in veselo je začel prikimavati: »Prav ta isti, točno ta – drugih von Hinterhofferjev v štabu ni! Menda se je od tedaj ‘fundamentalna’ situacija na bojišču spremenila. Takorekoč v svojih fundamentih, lahko bi celo rekli, mislim, da to ne bi bilo pretiravanje: v svojih temeljih!«

Kljub podobnim poročilom (ali pa morebiti prav zaradi njih?) je bilo v tistih trenutkih, ko je puščica tisočerih plovil letela v boj kakor nekoč grške falange, čutiti v prefiltriranemu zraku kozmosa občutek tovarištva. Nekateri pravijo, da se takšne klimatske spremembe pripetijo venomer tedaj kadar istočasno z bratstvom izza vogala preti smrt s svojim arzenalom. Mogoče pa gre za nekaj več, za igrivo naravo človeške duše, ki počne nekaj kar je očitnov neskladju z nagoni samopreživetja, izzivajoč pravne kodekse bogov.

Von Hohengramm je z naježeno kožo doživljal let (vsaj do tistega trenutka) nepremagljive flote. Barbarossa je drsela skozi vsemirje umirjeno kakor podmornica. V daljini je bilo opaziti prve strele laserske artilerije in vesoljskih torpedov iz tabora nasprotnikov. Mladenič se je za trenutek nehote zazrl v veličastno ozadje, ki je spremljalo pohod njegove armade. Zagledal se je v luč, ki je nekoč svetila nekje na drugi strani vesolja; nekega nekje, ki ga prav gotovo ni več tam, a mu vseeno prav od tam pošilja svoje pozdrave iz preteklosti. Samo zagledati se je potrebno. Ošabni junker ni nikoli pozabil poslati pozdravov svojim oboževalcem, katerih suženj je bil; ljubil je zvezdno nebo in vse šopirjenje njegovega obstoja, vsako drzno dejanje je bilo namenjeno tej brezčasni svetlobi, ki ga je opazovala. Brez nje bi bil izgubljen, bila je njegova točka opore v vsemirju, ki se ves čas premika in v življenju, ki je negotovo ter zahrbtno.

»Bogovom in nama je dana pravica tretjeosebnega opazovalca,« je samozavestno dejal von Hohengramm svojemu pribočniku, ki je to kasneje večkrat razlagal dodiplomskim študentom kateri pa podobnih misli tako ali tako ne zaobjamejo in od vsega skupaj je ostal le spomin na tovariša ter veličasten razgled.

Oddaljenim zvezdam podobne točke na obzorju so se venomer hitreje izrisevale pred očmi poveljnikov romantične armade. Von Hohengrammu je čas tekel počasneje in v njegovi glavi so se vrteli scenariji deset potez vnaprej. »Koliko življenja se je zbralo sredi anorganskih poljan teme brez konca in kraja, da bi se tu pobivalo med seboj,« si je dejal sam pri sebi skorajda uživaje v nasprotjih situacije v kateri se je bil znašel. Življenje je glasno pelo svojo pesem, kakor, da bi se hotelo hrabriti ob bližini smrti; takoj za vogalom pa se je skrivala anorganska materija, ki je kakor vešča plenilka iz afriške savane čakala, da plani po kompleksnih kemijskih tvorbah in jih vrne nazaj v objem preprostosti anorganskega.

Eksplozije na levem krilu so postajale vedno bolj očitne, majhni piksli v ozadju von Hohengrammovega pogleda so začenjali počasi dobivati obliko križark sovražne flote in počasen tempo vojne simfonije se je počasi začel prevešati v neustavljiv dir. Padle so prve žrtve na strani romantičnih reakcionarjev naprednih prepričanj, Bagrationova divizija je izgubila nekaj deset križark.

»General, Bagration poroča o nadpovprečni koncentraciji ognja iz sovražnega jedra.« Bagration je imel odličen občutek za dogajanje na bojišču, le uporabil ga je bolj poredko.

»Konica naše sulice ima najboljši pregled nad situacijo in Bagration sluti, da se dogaja nekaj nenavadnega, drugače ne bi bil poslal sporočila,« je urno dejal von Hohengramm in ponovno pregledal zaslone s pozicijami obeh flot.

Kakor neuspešno razvite polaroidne slike so se na nočno nebo začeli izrisevati prikriti obrisi sovragove strategije. Greenspanovo armado je situacija spremenila v tatu, ponovno so začutili virilnost dobre organizacije. Podobno kakor Wehrmacht v začetkih pohoda na veliko Sovjetsko zvezo, so utilitaristi začutili kako nežen napuh toplega kozmičnega vetriča, ki se je vrtinčil okoli jader njihove kolektivne samozavesti in vere v zmago.

»Tudi avstrijska divizija začenja čutiti izgube,« je poročal Kaldor, ne vedoč ali bo poročilu sledil kakšen ukaz ali ne.

»Dopade se mi njegova prilagoditev,« je dejal von Hohengramm, »vidiš kako se skorajda premika nazaj in nas vabi v svoje žrelo.«

»Zelo drzno,« je suho odvrnil Kaldor, »ne ve kakšen čir na želodcu je vaša visokost.«

Vse divizije v sprednjem delu formacije so pošiljale enaka sporočila; visoke izgube in sovražni ogenj takorekoč iz vseh strani sovražnega neba. Kljub temu dejstvu se je armada romantične sulice pomikala mirno v liberalno žrelo, na videz ne meneč se za izgube, zvesta tradiciji rimskih legij, pruske armade in ruske vojske že od pamtiveka. Prvi streli sovražne flote so začeli švigati tudi mimo mostu Barbarosse in sovražna flota, ki je še pred nekaj minutami zgledala kakor nevihtna fronta nad oceanom, je bila dovolj blizu, da je izkušen vsemirski mornar iz obrisov lahko jasno razločil raznolike oblike liberalnih plovil.

Flota Alana Greenspana je počela tvoriti polmesec, ki se je počasi zgrinjal okoli drveče diamantne falange antičnih borcev. Bojišče si naj bralec skuša predstavljati v treh dimenzijah. Formacija liberalov je imela polmesečno obliko tako v tlorisnem kot tudi v vertikalnem preseku. Sličila je na planetoid z velikanskim žrelom uperjenim proti sovražni armadi, kakor žrelo volka ali kakšnega drugega plenilca. Ost romantičnih sil je bila uperjena prav tja, v samo sredico liberalne formacije.

Von Hohengramm je zrl v dva zaslona hkrati, na eni strani je spremljal izgube svoje armade, na drugi strani je gledal pozicijo svoje flote napram sovragovi in sam pri sebi občasno, glede na izredno nezavidljivo situacijo tudi zelo stoično, mrmral.

»Gospod Kaldor, dovolj imam izgub,« je dejal mladi poveljnik kakor, da bi bilo vprašanje izgub nekaj o čemur lahko vsak poveljnik odloča popolnoma sam, brez obzira na vojsko, ki te izgube zadaja.

»Toda messire, saj veste kako krhka je samozavest liberalov…bojim se… da se bo izkazala za nestabilno funkcijo, najmanjši veter jo vrže iz ravnotežja…«

»Moli boga za kaj podobnega… pri trenutnih izgubah nas čez deset minut ne bo več na nebeškem nebu,« je odvrni prus in začel drdrati ukaze: »Čas je za Lukrecijevo puščico. Sporočilo floti: lovci na položaje, ladjevje pa se naj striktno drži podanih koordinatov.«

»Zraven pripišem še klasične grožnje o kupusu v Sibiriji!« je rekel Kaldor in z nenaravno mešanico sadizma in veselosti je jel pošiljati sporočilo zbranim silam razsvetljenstva.

Če je še nekaj minut nazaj mladi poveljnik bitko spremljal kakor šahovski velemojster, ki vidi igro deset potez vnaprej in za katerega se čas premika počasneje kakor za navadne smrtnike, je bil v tistih trenutkih tudi von Hohengramm vidno na trnih. Po navodilih in grožnjah Nicholasa Kaldorja so v vesolje poleteli roji lovskih divizij ter zavzeli položaje ob matičnih ladjah. Tradicionalno je takšna uporaba lovcev brez smisla razen v primeru, ko gre za obrambni ukrep proti sovražnim enotam weltraumjagrov. V normalnih razmerah se lovce uporablja v ofenzivne namene.

»Enote so na mestu,« je von Hohengrammu sporočil Kaldor. Poveljnik je odsotno prikimal in nestrpno gledal v zvezde.

»Niti zvezd ne vidim več, tako gosta je megla anglosaških filozofov,« je žalostno pripomnil sam pri sebi in res je množica vesoljskih barkač zakrivala pogled do oddaljenih vodikovih ognjišč.

Ujetega v trenutek nepričakovane melanholičnosti, ko je bilo zvezdno nebo zakrito, je von Hohengramma zaslepil zlati lesk. Zasvetilo se je tako veličastno, da je okoliško vesolje za nekaj trenutkov zabliskalo z močjo novorojenega sonca ali pa morebiti legije angelov. Grmenje orožja je utihnilo, v vesolje se je širil le tihi zven raketnih motorjev, ki so neomajno sledili poprej zarisanim koordinatom. Zlati matrični ščit je ljubeče objel Katjušino armado križark. Matrike so poganjali lovci, na milijone njih, ki so matrike napajali s svojo energijo in tvorili ključna križišča v omrežju matričnega zlatega standarda. Matrike niso bile v ničemer različne od navadnih energetskih ščitov, poleg njihove lepote jih je krasila predvsem lastnost dinamičnega prilagajanja. Z drugimi besedami, vodili so jih algoritmi sposobni nenadnih paradigmatskih sprememb in prilagoditev.

Tako so se lahko določeni gradniki (ali tudi celotno omrežje) prilagodili specifičnim okolnostim: ščit je namesto, da bi skušal absorbirati sovražno baražo lahko slednjo tudi odbil kakor ogledalo odbija svetlobo. Ob povečani koncentraciji raketnega ognja se je ščit prelevil v miniaturno črno luknjo, ki je prihajujoče izstrelke absorbirala v svoje skrivnostno nedrje in jih naplavila neznano kam. Šibkost takovrstnega obrambnega mehanizma je bila njegova energijska potratnost zavoljo paradigmatskih zasukov.

»Poglej Nicholas, poglej me kako se svetim!« je skorajda zavriskal pruski poveljnik in od veselja poskočil v zrak.

A svetloba sonca ni bila svobodna. Kljub vsemu pa so igrivi žarki matričnega ščita živahno smukali izven primeža sovražne armade. Svetloba se je sprva le počasi vila okoli temačne flote liberalcev, njeni žarki so jo igrivo objemali in drveli mimo nje na svobodo, v pozdrav bližnjemu soncu in nato še naprej, oddaljenim zvezdam naproti. A počasi se je njen tok iz majhnih kapljic spomladanske rose, ki iščejo oddih na živahnem zelenju mladega življenja, spremenil v neustavljiv tok, ki je s svojim zlatim leskom zasenčil temo, katera se je bila poprej zgrnila nad usodo Katjušine armade.

Von Hohengramm je medtem podivjano, z raztegnjenimi rokami dirigiral pohod armade zlatega upanja, ki ga je navdajala s pogumom, da je zapel v nebo: »Prišlo je odrešenje angelske armade, svetal sijaja razuma in obličje lepote…« V njegovem glasu je bilo slišati neizmerno srečo in obup obenem. Nikjer drugje ne bi bil rajši v tistem trenutku a hkrati mu je razum pravil, da bi moral biti tedaj ravno kjerkoli drugje, le nad Novim Petrogradom nikar. Kajti prav tam se je bila tedaj nahajala Zver, ki posrka vsako svetlobo, ki ji ne pusti, da bi se svobodno razlivala ampak jo duši s koristnostjo; lovi jo v sončne celice in ostane slepa za njeno bučno, obupano valovanje. Nicholas je zrl v poveljnika kot v preroka razsvetljenstva in sam pri sebi si je skušal beležiti vse podrobnosti tistega trenutka, da bi jih nekoč lahko podal naprej. Mladi nemški lovec piratov in zvezdnih utrinkov se je priklonil lepoti, ki je obdajala in varovala njegovo floto. Pravi junker, plemič duha, se prikloni edinole lepoti, človeku nikdar.

In ko se je priklonil gospodar, tedaj se je zgodila eksplozija svetlobe. Kolektivna sivina individualizma se je zatresla, tako mogočno je svetil mogočen ščit tisočerih vesoljskih vešč združenih v tovarištvu lepote. Iz razdalje nekaj parsekov je izgledalo kakor, da bi siva Zver pripravnosti, razumnosti in dolgočasne funkcionalnosti zaužila granato svetlobe, ki je eksplodirala v njeni notranjosti in zasvetila naokoli močneje kakor najbolj oddaljena nebesna telesa neskončnega neba. Idealizem razsvetljenstva se je manifestiral v luči ad hoc fiat lux, zvezde človeštva in zadnjega upanja za odrešenje človeške duše.

Obris von Lohengramma pred steklenim konstruktom na mostu Barbarosse je izgledal kakor obris Boga, ko je prvič prižgal plamen univerze. Opazoval je uničenje in obupaval: »Poglej Nicholas, kako gori naš krvavi kres na pogorišču milijona duš, na odlagališču železa in silikonskih vezij; koliko ur življenja plava v vesolju za prazen nič, kako škrlatna je vsa ta zlata barva, da pečejo oči.«

Nicholas je odgovoril le:»Die Blumen wachsen im Weltraum, wie grossartig wachsen die Blumen, man kann es fast glauben.« Mogoče je potočil solzo ob poljanah vesoljskih rož…

Zakrito za zlatim algebraičnim platnom, v sami sredici razsvetljenske armade, je neznano valovanje bučalo s prevratniškimi nameni. V kaosu bitke se je zaslišal glas revolucionarne burje, kako piha po vesolju in kali univerzalni red stvari. Senzorji nasprotne armade so komajda prebili pozlačene matematične ovire in tudi najbolj veščim analitikom se tedaj ni posvetilo, da bi se med zvezdami lahko bohotila ponosna burja. V notranjosti zlate kresnice so začeli sprva počasi in previdno, nato pa venomer bolj divje poplesavati in preskakovati tokovi čiste srebrno-bele energije s pretanjenimi pridihi azurnih odtenkov nebesne modrine. Valovi, ki so bili ponekod turkizno modri, drugje goreče beli so se zaletavali drug v drugega kot ocean na skalnate obale. Razbijali so se drug ob drugega in energija se je razletavala na tisočere strani kakor šampanjec na vrhu Olimpa. Svetloba se je vrtinčila med plovili armade, njen tok je postajal venomer bolj bogat kakor tok reke ob prihodu pomladi, dokler ni aliansa zvezd in nebes svetila tako močno, da je nadsvetila celo zlatorumeni lesk matric.

Sredi nebeške nevihte, v neurju nesvetnega barvnega spektra se je na komandnem stolpu Weltraumkreuzerja Barbarosse pojavil obris osebe, ki se je sredi simfonije tisočerih svobodnih sonc zoperstavila tako antičnim bogovom kot primalnim silam stvarstva. Namesto, da bi se neznanec uklonil ali skril pred neskončno močjo nebes, jih je izzival in se pognal z njimi v smrtonosni ples poguma, norije in tiste lepote, ki jo premoreta le drznost in neobrzdana, podivjana ljubezen. Podoben luni sredi nevihte je zakrinkan neznanec lovil svetlobo in odbijal njene nemočne žarke kot podivjani satelit odet v obleko tisočerih zrcal in ujet v divji ples, ki je preusmerjal svetlobo na vse strani prestrašenega neba. V vrtincu negotovosti je bilo praktično nemogoče razbrati, kdo je bil ta gospodar svetlobe, ki je pogumno stopil v neksus podivjanih in neukročenih energij, z jasnim namenom, da si jih podjarmi in postane njihov Gospodar.

»Pa je ušel Kant iz steklenice,« je dejal Kaldor zamišljeno.

»Njegov duh je večni! Vedno pride, kadar je potrebno trdnjavo razuma braniti z nerazumno bojevitostjo. In ničesar drugega ne zahteva, le srčnost pričakuje v zasledovanju razuma, drugega prav nič,« mu je odvrnil von Hohengramm, ki ga prihod germanskega vešča očitno ni presenetil.

»Mislil bi si, da je potrebna vsaj kakšna inkantacija…« Kaldor je bil očitno razočaran nad manjkom ritualov pri vsem skupaj.

»Narobe – prav to se mu najbolj upira! Samo poguma je treba. A tega dandanes ne ve več nihče – kdo pa še bere ljubi Nicholas? Kdaj si nazadnje prebral kakšno razsvetljensko? Kdaj si ljubil?« je užaloščeno, dasiravno skorajda gotovo z namensko dramatično noto vprašal pruski poveljnik svojega pribočnika.

»Izogibam se poletnega branja – zame je kvantna mehanika, kaj mi bo javna uporaba uma, vas vprašam? Komajda sebe spravim v pogon, pa da bi še javnost?! Kako bi to izgledalo?« je ogorčeno protestiral mladi pribočnik.

Medtem je prav na vrhu stolpa Barbarosse, tik nad kontrolno sobo s poveljniškim mostom, kot antena, ki lovi frekvence bogov, oblečen v gusarsko opravo iz smaragdov ter diamantov, s turškim turbanom na glavi, s kožo zdravih odtenkov rjave in s prelepimi brki stal nihče drug kakor Immanuel Kant, maestro svetlobne vesoljnega razsvetljenja. V svojem divjem plesu je bil veliki sprevodnik in strelovod poplave energije, ki je obdajala Katjušino armado. Kant se je podil kot pobesnel po trupu Barbarosse in diktiral tempo nevihtni simfoniji (ali pa je morebiti plesal prav tako kot je ona hotela?). Vse skupaj je izgledalo kot dvorjenje samca prelepi samici; iskal je pozornost nevihtnega vesolja in preusmerjal igrive valove zvezdnosvetlih tokov energije naprej v skladno gibanje norosti in melodičnega kaosa. Kant je bil v tistem trenutku edini pravi bog vojne, antični Mars prerojen, jadrajoč na tajfunskih valovih Venerine jeze, mrzle kakor belina Sibirije in zaslepljujoča kakor sončno nebo azurne Italije.

Njegovi gibi so bili premišljeni in prekrasno lepi, zali v njihovi drznosti; kakor božanski arhitekt je preusmerjal energijo v nove vzorce, ki so spremenili naravo celotnega sistema.

»Vrti se kakor orientalec v transu – to razumniku nikakor ne pritiče!« je vihal nos Kaldor, ko je videl s kakšnim zanimanjem Kantov ples spremlja predvsem ženski del posadke.

Von Hohengramm je le leno zamahnil z roko in istočasno sklatil prijateljevo argumentacijo: »Tako mlad in postajaš že hujši kot starec Cicero, ki je rohnel proti slabim razvadam iz Orienta.«

»Vi se norčujete,« je jezno odvrnil keynesianski pribočnik (kaj ima sicer njegovo keynesianstvo opraviti z vsem skupaj na tem mestu nikakor ni jasno), »zagotovo niste prebrali njegove razprave o propadu grške civilizacije. Teza odlična, proza abotna, zaključki pomenljivi, čisto po kopitu rimskih klerikalcev! Sploh pa kaj niso ti razsvetljenci v resnici vsi le prikriti komunisti? Drugače ne more biti, saj si drugače težko zamislimo zakaj bi Cicero tako rohnel čez ples.«

»To so le čenče in drugorazredne analize dragi Nicholas! Drugače pa je v splošnem znano, da znajo komunisti najbolje uživati. Presenečen bi bil kaj naredi življenje prikritega malikovanja meščanstva človeški duši – ni ga buržuja, ki bi se lahko primerjal s komunistom! Cicero pač ni posedoval te naravne danosti ali pa tudi poguma, da bi emuliral Jaggerjanske gibe – v tem je vsa stvar. Bodiva iskrena, Cicero je dolgočasen, drugega tu ni.«

Kljub divjim akrobatskim premetom je bila Kantova duša mirna in odločno j zrl v obraz neobrzdanih strel, krakov svetlobe, ki so grozili, da bi prekurili dušo upokojenega razsvetljenca. Nemški filozof je bil jedro kompleksnega sistema, kjer je sama ideja ravnotežja postala nesmiselna – vse se je neprestano gibalo in vse je bilo v gibanju. Razsvetljeni pirat se ni se preprosto uklanjal kozmičnim silam temveč se je dobro zavedal, da njegov ples ključno premika in soustvarja nebeški poklon boginji Kaosa, veliki Fortuni, katere nasmešek rodi zvezde in katere jeza lahko čez noč ugasi pesem celih galaksij. On je bil kaos, osrčje nevihte.

Energijski bliski so kakor mačji tatovi nenapovedano nastajali in prav tako podmuklo tudi izginjali, zakriti v črni žametni objem noči. Kot mogočen plenilec afriške savane se je Kant slovesno, vsem na očeh zoperstavil sili tisočerih sonc, a že v naslednjem trenu je bežal pred najmanjšo obljubo nevihte kakor prestrašena antilopa. Videč kako beži pred njimi starec Immanuel so streli mladosnih neviht dobili potrebni zanos, samozavest in pogum; Kant pa je bil oče groma in bliska. »Nevihta mora biti divja in nevarna,« je rad dejal filozof, »kajti le tedaj je lahko tudi lepa, le v obljubi smrti, ki jo nosi s seboj, se jo lahko obožuje, malikuje in ljubi.« Kakor umetelni zmikavt je Kant poskakoval med volti in amperi, ne vedoč kateri od teh povzročajo večje bolesti in glede na nori nasmeh, najbrž tej pomembni razliki ni posvečal svojega časa. Bodo že fiziki povedali kako in kaj, ko tako radi teoretizirajo o nepomembnih rečeh.

»Nekaj lahko trdimo z gotovostjo: le nekdo, ki je brezupno zaljubljen, je sposoben česa podobnega,« je pripomnil von Hohengramm, povsem ujet v divjanje viteza kontinentalne filozofije.

V določenem trenutku velike simfonije, ki je menda imela ravno toliko opraviti z vsemirsko nevihto kakor z njegovimi lastnimi demoni, se je Kant izstrelil iz poveljniškega stolpa pruske rdečebrade lepotice in v veličastnem, nekaj sto metrskem loku umetelno pristal na križarkinem snežnobelem trupu. Vse to mu je uspelo opraviti ob dejstvu, da je Barbarossa potovala po vesolju vsaj desetkrat hitreje kot obstoječa vesoljska plovila tako zapadne kot ruske izdelave, obenem pa je v letu povsem nonšalantno preusmeril dvoje modrih velikank in se za las izmaknil beli smrti, najbolj nepredvidljivi streli v kanonu poznanih vektorjev nebeške jeze.

Armada Weltraumkreuzerjev je že pri samem početku nebeške vihre izgubila svojo suverenost, njeni pomorščaki so postali le občinstvo v operi vsegibanja, križarke pa jeklene odrske deske za nepojmljivo predstavo, ki se je razlila skozi nebo večne noči. Bilo je kakor, da bi se nahajali v tovarni božjega, kjer božanstva producirajo božanstva in se v ta namen žrtvuje tudi cele armade. Kantov ples se ni upočasnjeval, celo obratno, na trupu medzvezdne krasotice je njegova pojava še bolj divjo švigala med nebesnimi sulicami, ki so prihajale od vsepovprek.

Lahkomiselni nemški pirat se ni brigal za nevihto okoli njega, vse, vključno z njegovim lastnim obstojem, je bilo podrejeno svetlobni inštalaciji katero je tedaj režiral sredi v temni noči nad petroburško kolonijo. Ali bolj, ko so svetlobne strele brzele druga z drugo, vedno bolj utrujeno je izgledal visokorasel mediteransky dandy. Ležerno je odbil še zadnji vektor bliska in čiste svetlobe, ki je naivno pikiral kakor nemška štuka proti njegovim prsim in v naslednjem trenutku se je popolnoma ustavil. Ples ga je zapustil in divjala je le še nevihta, ki ni sledila svojemu dirigentu in njeni svetlobni kraki so začeli kvečjemu še tolikanj bolj pobezlano preskakovati med Katjušino armado. Utrujeno, a z užitkom nekoga, ki je ravnokar opravil veliko delo, je dvignil glavo in se zazrl v kaotično dinamiko energije stoterih galaksij, ki je razkazovala svojo mogočnost. Tedaj se je v dir proti tevtonskemu vešču zapodilo večje število svojeglavih energijskih tokov, vsak iz različne smeri. Kant bi moral biti slep, da bi spregledal konjenico džulov in amperov, a kot neomajen in togi akademik je stal kot pribit na trupu Barbarosse.

Nato se je zadrl v vakum tako mogočno, da se je zdelo, da je njegov glas preglasil tako nevihto kot lasersko topovje, čeprav nič od tega ni bilo niti malo res:

»Ne bojte se bolečine bratje! Kaj je vredno življenje, ki ne pregori?«

To rekoč je izklesano telo filozofa sprejelo vase prihajujoči naval amperske konjenice, Kant je tedaj postal prevodnik nebeških tokov svetlobe, osrčje nevihte. Ušel je iz dialektične pasti plenilca in plena nebeških vetrov, kot Mars ujet v Venerine poljube, je bil zveličan in ozaljšan s svetlo krono zvezdnega prahu. Nič več le dirigent ujme, nič več le poslanik kaosa; Kant je postal nevihta, glasnik fakultete bogov in predstojnik katedre nebeške vihre.

»Končno je dobil svojo krono,« je s solznimi očmi dejal von Hohengramm.

Kaldorju nikako ni bila blizu misel, da bi se, kot je sam dejal: »Pustil pribiti na zvezdni križ za krono razuma.« Konec koncev se lahko krone dobi na več načinov. Vzemite recimo za primer Slavoja, ki je že veselo razmišljal, kako bi uzurpiral novo nastali prestol in si brez nepotrebnih muk in bolesti zagotovil naklonjenost zvezdnega kraljestva. Ljudje se med seboj razlikujemo in ni vsakdo narejen za mučenika.

S pogledom in z mislijo je Kant priklical velikanski val energije, ki je kot šampanjec zaplaval med ladjevjem in treskal ter se penil vsenaokrog. Skorajda bi bil oplazil von Hohengrammovo bojno ptico a že ga je mogočni kraljevič mojstrsko preusmeril in se umetelno zalutal nanj, da bi ga mogočni val ponesel med v prostornost vesolja. Prej sovražni vektorji svetlobe so se diktatorju luči sedaj spoštljivo umikali, princ razsvetljenstva je sončni kralj postal. Kot včasih Odin, je pogumni turek zajadral na valovih svetlobe, ki se je pod njim prelivala kakor valovita horda oceanskih legij, kjer se mešata modrina in belina. V prostoru brez glasu je ponosno zaklical svoj bojni klic, da je donelo daleč naokoli, morebiti celo povsod hkrati, mimo vseh barier časa in prostora. Iz neznano kje se je njegovemu klicu odzvalo na tisoče coprnic, vsaka na sebilastnem in unikatnem prevoznem sredstvu.

Na čelu nenavadne flotilje je ponosno drvela svetlolasa Natalija, čarovniška kraljica, posedujoč prirojeno in nadnaravno lahkotnost vladanja. Oblečena v oprijet rdeč kostim, ki se je ljubeče hrepenel po njeni ženstvenosti, je ponosno korakala, vedoč, da njen pohod spremlja vse vesolje, na skrivnostnih meglicah, izrisujočih pod njenimi visokimi, črnimi louboutonkami, z rdečimi podplati. Njen mičen marš je bilo slišati od daleč in zdelo se je, da se pred njo ne pokorijo le nebesa temveč, da armada voljnih oboževalce pred vsakim novim korakom zgradi marmornato antično cesto, samo za njo. Bila je najlepša ženska in prav vse coprnice so jo mrzile iz dna duše. A bilo je tudi nekaj prijaznega na njej, nekaj razumevajočega do vseh duš, ki so jo tako strastno oboževale in mrzile.

Nekoč nekdaj sta bila s Kantom ljubimca. Neskončo naiven svetlolasi turek jo je privlačil s svojo naivnostjo in rjavo poltjo orienta, ki ga je tako neskončno ljubila s svojimi prikupnimi puščavami in beduini, z neskončnim nebom in z nemškimi idealisti. A Kant je enostavno premogel preveč ljubezni, ljubil ni le njihovo kraljico temveč vse čarovnice kar jih je. Tega mu svetlolaska ni nikdar oprostila, a tudi ljubiti ga ni nehala nikdar čeprav tega ni priznala nikomur, niti lastni duši. Valuta coprnic je strast. Če hočeš dobiti coprnico na svojo stran, jo moraš ljubiti. Lepotice nočnega neba poznajo le strast, za vse drugo jim je malo mar in polovičarstva tukaj ne more biti. In zaradi spominov te strasti je poletelo pleme Natalije tistega dne princu razsvetljenstva v bran.

Kant ni več potreboval trdne opore von Hohengrammove bele ptice, njegova materija je postala svetloba. Sledeč matematičnim nasvetom Einsteina se je spremenil v energijo in kakor duh svetal je obljubljal hkrati odrešenje in prekletstvo, upanje in strah. V Kantovem pogumu so našli divji energetski tokovi svojega brata, nekoga, ki mu lahko zaupajo in se mu pustijo voditi; predali so mu svojo neodvisnost v boju za svobodo sonc. Še pred kratkim nevarne strele, ki so bile v svoji trmoglavosti uničile na stotine Katjušinih plovil, so se v vsega nekaj trenutkih preobrnile v umirjene tokove energije, obkrožujoč mavrično floto kot armada zvezdnih angelov. Coprnice so vešče priigravale svetlobnim tokovom, jih nežno usmerjale skozi mrežo tisočerih ladij in jim s svojimi lutnjami, harfami in drugimi inštrumenti igrale pomirjujoče pesmi stvarstva, katerih melodije je bilo ljudstvo Adama in Eve v svoji oholosti že davnaj pozabilo.

Lepotice iz Kleka so obletavale svetlobni ples, ga vodile in s svojo pesmijo uperile energijske tokove v Katjušino ladjevje. Tokovi so preskakovali od plovila do plovila, a ničesar zloveščega ni bilo na tem. Vsem opazovalcem, tudi najbolj izkušenim četam je prizor jemal dih. Podzavestno se je začela formacija ladjevja spreminjati, nič več ni sledila strogim načelom pruskega vojaškoslovja, temveč se je pokorila pesmi zapeljivih, pomanjkljivo oblečenih čarovnic, ki so usmerjale veletoke svetlobe.

Celotna armada, od Kutuzova, do pilotov okretnih lovcev, vsi so bili očarani nad prelepimi coprnicami, ki so jih obletavale. Velikega komandanta je bilo celo slišati, da bi hipoma predal katerikoli od krasotic ne le armado, nego svojo dušo in telo.

»Vsakdo, ki razmišlja drugače je lažnivec ali pa je izbral napačno armado. Prvih ne prenesem, druge pošiljam v Sibirijo,« se je začel dreti še bolj na glas kakor, da ga ne bi že v prvo vsi slišali, ko se je bil zagledal v pomanjkljivo odeto francosko sobarico, ki je pribrzela mimo na koleslju katerega je vleka vprega mladih fantov.

Zločestne coprnice pa se niso ustavile pri krotenju amperov; z neprimernim, pohujšljivim vedenjem so si podredile celotno hierarhijo armade romantičnih piratov. Pred Katjušinim komandnim stolpom sta se dve zlati lisički ljubili na divjem pralnem stroju, le korak stran od mladega Hohengramma se je prikazala izkušena temnolaska, ga grobo poljubila, mu vzela dih in ukradla njegovo dušo. Hipoma se je zaljubil za veke vekov. Ljubile so se na krilih vesoljskih sukhoijev, na steklenih kabinah pred očmi pilotov, nekatere izmed njih pa so si vzele vsemirske konjenike za svoje ljubimce, medtem, ko je zunaj divjala nevihta.

»V boj nas vodijo svetnice življenja Nicholas, zapomni si ta dan, če nam ga je dano preživeti,« je dejal von Hohengramm, še vedno popolnoma zaljubljen in iščoč svojo ljubezen v zmedenem plesu tisočerih luči. En poljub je bil dovolj, da je spoznal ljubezen. Vse kar traja dlje tako ali tako ubije čas. Od ljubezni razkuštrani prus je stal na poveljniškemu mostu osvetljen od lepote. Namesto urejenega junkerja je posadka videla teman obris dolgolasega pirata, kako pogumno stoji ob namišljenem jamboru z vetrom v laseh.

»Prav tega drugega se bojim,« je odvrnil Kaldor, v maniri pravega pritlehnega strahopetca in racionalnega ekonomista, »je že lepo, da nam kažejo pot skozi nevihto, tudi koketiranje je prijetno – vse priznam! – a človeška duša je podla in kaj je bolj človeškega od bogov? Saj smo jih sami naumili v naši podobi. Tole se nikakor ne more dobro končati, ne bi jih kar zastonj poslali in to še tako pomanjkljivo oblečene!«

»Prav pritlehen si s svojimi umirjenimi nasveti,« ga je odrezal vrhovni poveljnik, »in kaj, če nas peljejo v smrt? Kaj po vsem videnem ne bi bilo vredno? Ali bi rajši pisal drugorazredne znanstvene članke naslednjih dvajset let? Če nas ta prelepa bitja danes peljejo na oltar pred giljotino, potem naj bo tako!« Podivjano je zrl v erotični ples svojih muz, ki so mu v tistem trenutku pomenile vse.

Sredi morja anorganske materije so se coprnice, vsaka na svoj način, priklanjale življenju in njegovim radostim. Koketirale so s piloti in druga z drugo, vzburjale s svojo indiferentnostjo ali pa zahtevale popolno, absolutno pozornost, pokoro in poslušnost. Divje punk rockerice in melanholične princese, prav vsaka je imela svoj zvesti kontingent oboževalcev, ki je v popolnosti pozabil na dobre manire vojaške hierarhije. Nihče si ni delal utvar; smrt je bila le met kovanca stran to je jasna stvar, a kaj se bo stara vešča repenčila in trpinčila duha? Kratek pogled – poln obljub ravno zavoljo svoje kratkotrajnosti – je bil dovolj, da je kraljica onostranstva izgubila virilnost.

»Kako lepo je vse skupaj, a energetsko potratno!« je spet začel tečnariti Kaldor, ki je sicer odličen pribočnik ali občutka za dobro življenje nima nikakršnega.

»Pri razsvetljenstvu se pač ne skopari z elektriko dragi Nicholas! Kako pa bi izgledalo, da bi Kantu pod nogami ugasnila luč? Saj bi se nam vendarle vsi smejali. Potem so tu še čarovnice, ki ne odobravajo polovičkarstva – prišla bi samo škart roba!« je odkimaval von Hohengramm in se čudil prijateljevi preprosti duši, Bog z njo.

Človek bi si mislil, da bi se Kaldor ob omembi čarovnic omehčal, a je še bolj vlekel naprej v svojo smer: »Mene poceni parfumi čisto nič ne motijo… kako lepo dišijo ulice bizantinske Antiohije…«

Temu dejstvu ni bilo mogoče oporekati. »Kako lepo se je bilo sprehoditi ob stari baziliki, okoli zakotnih ulic, kjer je vse dišalo po neiskreni ljubezni,« se je veselo spominjal junker bizantinskih afinitet. A že naslednji trenutek se je jezil nad neumnostjo škrtega pribočnika: »Skoparil bi takrat, ko je potrebno vso našo bit vreči v stvar! In na tak način naj restavriramo kontinentalno filozofijo?! Nemško filozofijo je potrebno graditi na trdnih temeljih ruske inženirske ideologije: če gre nekaj lahko narobe, potem bo gotovo tudi šlo narobe.«

Ne vemo kaj si je mislil Greenspanov štab, ko se je za matričnim obzidjem dogajal divji ples neviht in bučanje amperskega valovja. Vemo le, da je ves ta čas liberalna flota bombardirala površino zlatega obrambnega mehanizma. Očitno liberalom ni bilo do nenapovedanih svetlobnih inštalacij, ozirali se niso niti na pomanjkljivo oblečene čarovnice kar je, to boste morali priznati nadvse čudno! Je že res, da ima meščanstvo afiniteto do fantov, a vendarle… Medtem se je pred njihovimi očmi vedno bolj samozavestno šopirila švigajoča energija, ki je sčasoma začela svetiti celo bolj mogočno kakor zlati okopi okoli nje.

Istočasno z baražo se je po matričnem ščitu na posebnih drsalkah pojalo dvoje tronovskih figur, ki sta za sabo puščali digitalno zlato sled, podobno kot dvoje zlatih strel, in poskakovali od ene točke do druge z neverjetno, skorajda svetlobno hitrostjo. Matrična mojstra Perron in Frobenius, sta tvorila rokodelsko tvrdko linearne algebre, ki je skrbela za strukturno trdnost in celovitost zlatega obzidja v osrčju ponora liberalne flote. Brzela sta med različnimi sektorji in iz svojih borš lučala zlatnikom, draguljem in smaragdom podobne skalarje, ki so kakor srebrni trak, držali skupaj zlato obzidje. Sem ter tja sta nek predel, kjer ni bilo nobenih strukturnih popuščanj popolnoma potrosila z dragulji, da bi se odvrnilo pozornost Greenspanovega topništva od manj čvrstih točk v omrežju.

»Admiral von Hohengramm,« je dejal svojemu poveljniku mladi Kaldor, »Kutuzov sprašuje, kdaj se kani zgoditi paradigmatični zasuk?«

»Vedno s paradigmami in vedno s svojimi zasuki!« je zagodrnjal von Hohengramm. »Odgovori mu, da je razsvetljenje ušlo iz steklenice; sedaj lahko le še sledimo Kantu in njegovemu zboru coprnic, čeravno se mi kot poveljniku to niti najmanj ne dopade.«

Situacijo je bilo potrebno obrniti sebi v prid, a kako poveljevati vojski pod oblastjo solarnih vetrov? Rešitev za to vprašanje je von Hohengramm iskal v svetu svojih zemljevidov, stran od energijske bonanze zunanjega sveta za katerega se je zdelo, da se pred očmi njegove armade rojeva na novo.

»Nicholas, če nam je cilj edinole vrtoglava hitrost in pozabimo na vse razumne prakse zvezdoplovstva, za koliko lahko povečamo hitrost armade?« je vprašal poveljnik.

»Za dobro tretjino prav gotovo… mogoče več…«

Po kratkem premisleku je prus ponovno poklical svojega pribočnika: »Nicholas tole pošlji vrhovnemu poveljniku: levi spodnji bok liberalov šibak, predlagam bliskovito plovbo do njihovih položajev s celotno armado.«

»Pa je šla previdnost skozi okno,« je zavrtel oči Nicholas, ki je bil takšnih potez že dodobra vajen a se nanje nikakor ni želel navaditi. Takšna previdnost je ključna kvaliteta dobre centralnoevropske vzgoje!

Radijski valovi kar niso hoteli prinesti odgovora vrhovnega poveljstva, le zunaj je vse bobnelo in hrumeli so valovi.

»Sporočilo iz poveljstva,« je potihem zamrmral Kaldor s cmokom v grlu.

»Kaj pravi Kutuzov?« je živčno povprašal pruski poveljnik.

»Strinja se z oceno,« je odvrnil Kaldor med površnim preskakovanjem skozi sporočilo, čemur je sledil kratek vzdih, ko je prišel h koncu: »In zaključuje: Bog z nami!«

Von Hohengramm je prikimal in skušal nadaljevati karseda slovesno: »Gospod Kaldor, sporočilo veliki armadi: z vso hitrostjo na poslane koordinate.« Nato se je sprehodil nekaj korakov stran od steklene konstrukcije, na privzdignjen del ladijskega mosta, s poveljniškim sedežem in komandno ploščo. Poveljnikova duša je bila prežeta z adrenalinom, slišal je šepetanje svojih prednikov in trombe kako ga kličejo in izzivajo. V tistih trenutkih je bil razum pozabljen, v zraku je bilo tovarištvo in živalska želja po zmagi, čeprav se je slednja zdela nemogoča.

»Naše podvzetje zavisi od hitrosti gospod Kaldor,« je dejal s hladno umirjenostjo, ki je kopnela kakor pomladanski sneg in že v naslednjem trenu se je poveljnika slišalo s s stisnjenimi pestmi kako koraka v boj kot nekoč njegovi predniki v Tevtoburškem gozdu: »Premaknite mojo floto, ne glede na izgube mister Kaldor! Tisti, ki ostanejo zadaj, bodo prepuščeni volkovom. Slava jim! Ura!!!«

Namesto, da bi v mirnih tonih posedoval to informacijo je pribočnik Kaldor predvajal poveljnikov govor v celoti in bojni krik ‘Ura!!’ je zadonel skozi celotno floto. Ne le na mostu Barbarosse, skozi celotno armado se je razširil poveljnikov krik, ki je odmeval po radijskih valovih medtem, ko je flota sledila rdečebradi ladji modrookega poveljnika v srce temne noči. V zlato odeta zvezdna armada se je spustila v galop.

Besno streljajoč v zlati oklep se Greenspanove enote nikakor niso imele čas pravilno odzvati na nenaden desant sovragovih sil.

»Kaj misli, da poveljuje konjenico?!« je bilo slišati pritožbe s strani centralnega bankirja, ki se mu je zdela takšna sprememba delovnih predpostavk glede poteka bitke povsem nesprejemljiva. Prva stvar v opomniku za po bitki: rešiti prusko vprašanje, situacija postaja nevzdržna.

»Toliko prostora,« je jezno udaril po svojem stolu von Hohengramm, »z vso hitrostjo bomo potrebovali pet minut ali več, da jih ulovimo – vse nas bodo postrelili iz neba!«

Kaldor ni vedel kaj odgovoriti; vesoljske batalje trajajo časih tudi več dni skupaj, razdalje pa so nepojmljive tudi z najnovejšo tehnologijo. Ne meneč se za nevarnosti je nebesno telo tisočerih plovil v svoji inerciji neustavljivo hrumelo naprej. Tedaj ne bi mogel armade ustaviti nihče več.

»Če vprašam po izhodni strategiji mi odgovor najbrž ne bo všeč?« je v Kaldor spraševal tja v tri dni, čeprav mu je bil odgovor v naprej poznan. Prazna množica, drugega ne more biti.

»Izhodna strategija herr Kaldor? To bi bilo strahopetno! « z drznim nasmehom se je zavrtel in zadrl v namišljeno nebo: »Sedaj je čas za šampanjec, živalske duhove in zoro tisočerih zvezd!«

Odkimavajoče se je Nicholas Kaldor odpravil po turško kavo in na poti do onemoglosti mrmral zdravmarije, ki jih je pomešal s kletvicami namenjenim slabim kariernim odločitvam.

Razposlana povelja so vidno trepetala, da se bo nekje izza ogala (čeravno slednjih v vesolju ni!) prikazala litoželezna pest krute realnosti in razočaranja. Pruska divizija s von Lohengrammom se je pomaknila v ozadje armade; avantgardo sulice so sestavljali Bagrationovi rdečearmejci in veterani prve velike patriotske vojne.

»Kakšna čast nas je doletela!« se je drl ruski poveljnik, »samo pomisli Petja, še nikdar v življenju nisem bil v avantgardi. Intelektualci so me vedno gledali po strani… a sedaj Petja… samo poglej, končno me imajo za svojega.« Za trenutek se je skušal intenzivno zamisliti, a mu to ni uspelo. »Petja, vem kaj storimo, zavrti no Laibach, da bodemo resnično avantgardno klestili liberale!«

Tako je dobrosrčno sprejel novico, da bodo prav njegove enote sestavljale to kar v klasični vojaški nomenklaturi razumemo kot kanonfoder brigado. Njegovi veterani so se križali (tudi rdečearmejci!) nad naivnostjo svojega poveljnika, a vseeno so ga iskreno ljubili; pod njegovim poveljstvom se jim je vedno nekako uspelo izmuzniti smrti, čeprav se je zdelo, da Bagration kot kakšen psihoanalitičen manijak prav sili v njen objem. Postavitev rusov in prusov na zadnji in prednji del armade ni bil naključen; vprašajte kogarkoli in znal vam bo povedati, da nikdo ne zna umirati bolj žlahtno kot vojaštvo teh dveh indoevropskih plemen.

Medtem, ko je armada hitela v boj na nož so coprnice zbirale energijske tokove v veletok modrine neba in zvezdne svetlobe. Na repu armade je iz globine raznobarvnih vrtincev, pridivjal na plano mogočen val, ki je ponesel armado naprej na svojih krilih in se z vso silo zabil v zlati ščit Frobeniusa in Perrona. Napev coprnic je drvel naprej, prehitel Katjušino armado in se zakotalil v levo krilo liberalov. Vse kar mu je prišlo naproti je hipoma zmlel, strele so preskakovale med sovražnimi ladjami, ki so lahko le nemočno zrle v približujočo se zvezdno povodenj. Uničenih je bilo skorajda tisoč križark in še enkrat toliko lovcev, ki so stali na poti nebeškim strelam Kantovega orkestra.

Kantova svetlobna harmonija je postajala venomer hitrejša in nekako mogočnejša. Razsvetljenstvo se je v tistem trenutku pobratilo s staro zavezo.

»Nicholas, kaj počneta Perron in Frobenius?« je v manirah, ki so tipične za nadrejene obupaval nad nesposobnostjo svojih institucionalnih udov s katerimi mu je bilo dano upravljati.

»Mislim, da skušata zakrpati ogromno luknjo, ki so jo v svoji jezi ustvarile čarovnice,« je nevtralno odvrnil Kaldor, kljub povsem retorični naravi poveljnikovega vprašanja, »čeprav hudo dvomim, da jima uspe. Preveč matrik je bilo izgubljenih.«

»Naj pustita matrike pri miru, lahko jih uporabimo kot šrapnel,« je ukazal von Hohengramm.

Čarovnice so postavile špalir pogumnim pilotom, ki so ostali pripeti na zlate matrike. Le nemočno so lahko opazovali svoje inštrumente medtem, ko je zunaj divjal divjal solarni maestral. Nadnje se je začela zgrinjati smrtonosna modrina in jim prebarvala obzorje.

Lepotice na umetelnih metlah, prelepih perzijskih preprogah in drugih vsemirnih prevoznih sredstvih so jim pošiljale strastne, žalostne poljube.

Nato je eksplodiralo. Lesketajoče se matrike je orkan tisočerih zvezd ponesel skozi bojišče, kjer so posekale vse pred seboj in drvele naprej, brez postanka, v iskanju tiste energije, ki jih je bila malo pred tem katapultirala v vesolje. Skozi teman obroč liberalne blokade ovite okoli Katjušine vojske se je iz pesti mračnjaštva razlila navzen svetloba in na vse strani vesolja so zašvigale, kakor majhne nočne žuželke, nadobudne zlate matrike, pogumno na pot skozi neznan vseprostor. Neokretne križarke je le slepa sreča obdržala pri življenju. Več tisoč ladij je bilo uničenih in skorajda deset tisoč poškodovanih, od tega je bilo velik delež popolnoma nebogljenih.

Takrat je udarila armada in odprla ogenj na ranjenega sovraga. Hkrati pa je še Kant, svetal kakor naivni obeti mladosti, preusmeril tisočero majhnih tokov, pobezljanih strel in nepredvidljivih vektorjev v veliko reko čiste energije. Na drugi strani liberalne armadne skupine frigat in križark je bil ostanek matričnega zidu, ki je nemo lebdel v vesolju. Kant je preusmeril vso energijo v teh nekaj sto odbojnih matrik in opazovalcem se najbrž zdelo, da se je filozofu zmešalo, ko je popolnoma zgrešil sovražno ladjevje. Iz gledišča Katjušine armade so bile matrike locirane levo od vojnega teatra, Kantov val energije pa se je odbil od njih kakor od ogledala in se zalučal v desni bok Greenspanovih enot. Azurni val se je tedaj razbil v tisočero raznobarvnih strel digitalne mavrice, ki so preskakovale med križarkami, frigatami in majhnimi lovci. Sproščena energija ni le uničevala, brisala je celo spomin na sovražne enote, ki so bile dobesedno izžgane iz obstoja. Immanuel Kant je s penkalom iz zvezdnega prahu izvajal stalinistični revizionizem zgodovine, da bi na novo spisal prihodnost vsemirja. Zavoljo nemčevega astralnega zgodovinopisja je padlo polovico liberalnih sil.

»Vaša visokost,« je povsem nespoštljivo zavil Kaldor, »ruska avantgarda pod gospodom Bagrationom spreminja svojo smer.«

»In prav je tako, tu je le še spomin na materijo, drugega nič. Pošljite sporočilo floti: vsi za Bagrationovo avantgardo!«

Brez ukaza so Bagrationovi ruski bataljoni že sami od sebe začeli zavijati v osrčje Zveri, tja kjer niti Kantova svetloba ni bila posvetila. Bataljoni liberalov so imeli svojo topovje uperjeno v napačno smer, ko so proti njim drvele pobesnele horde ruskih avantgardistov, belogardistov, mužikov, trockistov, stalinistov in vse druge možne navlake, ki jo imajo v tistih koncih vedno pri roki. Velike nerodne ladje so se le počasi premikale okoli svoje osi za potrebnih devetdeset stopinj in rusi so jih z lahkoto pokosili. Ves čas je Bagration gnal svoje ladjevje naprej, kot, da bi mu bil na petah sam Satan ali pa morebiti tovariš Stalin.

Začetno neravnovesje med armadnima skupinama je bilo v točki, ko so plameni vojne vihre ponovno pokazali svoje zobe, skorajda izničeno. Opazovalci, ki so bili še malo prej priča nebeškem ognjemetu so videli kako se je na nebu nad njimi začela izrisevata brzeča krožnica s premikajočim središčem, ki je brzela med oblaki – tako se je vsaj zdelo – bližnjega planeta. Bagration je v svojem zanosu, ko ga je intelektualni stan končno sprejel za svojega, podil pred seboj bežečo liberalno armado. Po drugi strani je štab centralnega bankirja – prvovrstni ljudje, ni jim enakih, kapitalni živelj, intelektualni velikani, delovni kot mužiki in čvrsti kakor bela garda pred okupatorjem! – ocenil, da bi bilo pogubno ako bi se armada počasi obračala proti podivjanemu rusu, če lahko z le manjšim zasukom ujame pruski rep armade von Hohengramma. In tako sta se armadi ujeli v neke vrste krog smrti, kjer sta druga drugi jedli rep, hkrati lovili in bežali druga pred drugo.

Vsaka rotacija je zmanjšala premer tega nesrečnega vrtinca, ki je mlel pred seboj velikanske intergalaktične ptice, v katerih je življenje trepetalo pred neskončnim hladom temačnega vesolja. Džentlemensko bi kakopak bilo, da se v recimo tretji ali četrti rotaciji nesmisla ena od armad odlepi in druga temu sledi. Ne le prav nego bilo bi tudi krščansko! Toda Greenspan ni bojeval le bitke temveč tudi vojne. Njegova stran si je lažje privoščila, da bi utrpela izgube zato se je kruti vrtiljak vrtel naprej in naprej…

Točno ob trinajsti uri in sedeminštirideset minut je stavka dobila sporočilo von Hohengramma ob katerem je sobo zajela mrtvaška tišina. Vse oči so bile uprte v Kutuzova, ki je le jezno udaril po mizi, prikimal radijskemu vezistu in odšel v svoje prostore. Nekaj minut zatem so Bagrationove enote prenehale loviti sovragov rep, zavile so vstran in se spremenile v svetlobo. Mimo je ravno takrat zapihal mogočen severnik po katerem slovi predvsem zapadni kvadrant Rimske ceste. Bagrationove čete so ga mojstrsko ujele in ostali odredi, od avstrijcev, italijanov in brigad triglavskih sinov, so sledile ruskemu vojskovodij. Vsa sled za Katjušino armado se je izgubila, le pruska retrogarda je ostala in zadrževala Greenspanove enote pred zasledovanjem.

Kutuzov je v svojih baročnih prostorih – zakaj bi na stara leta človek skohuparil z opremo? – prižgal cigaro, ker se tako pač spodobi za pravega patricija in natočil ceneno vodko iz Ukrajine, ker se tako pač spodobi za pravega rusa.

»Koliko grobov je izkopala moja duša,« je utrujeno dejal in s studom zrl v svoj odsev. Obrnil se je vstran od svetlobnih vetrov, ki so se mu prikazovali na drugi strani okna in počasi stopil do pisalne mize.

S solznimi očmi si je zapel staro kozmonavtsko še iz časa von Brauna in Jurija Gagarina: »Die Blumen wachsen, oh Gott wie wachsen die Blumen! Im Felder des Weltraums wachsen die Blumen…«

Katjušina armada je luč postala, le pruske jedinice so obdržale agregatno stanje in trdno zrle v oči svojega uničenja izpod rok razjarjenih liberalov. Ladjevje pruskega princa vsemirja se je nerodno obračalo, da bi se še zadnjič pomerilo z nasprotniki. Polovica Weltraumkreuzerjev je padlo še preden bi se lahko uspešno obrnili okoli svoje osi.

Na trupu Barbarosse se izrisal rimski orel, Aquila. Nekoč, davno tega je ta ponosna ptica teptala imperije, klestila barbare in se ponosno šopirila nad zapadom sveta. Med rimskimi legijami je takrat veljalo, da mora vsaka legija braniti svojega orla do smrti. Z vgraviranim zlatim orlom je Barbarossa postala zastavonosilka vsemirske pruske legije in zaščitnica kontinentalne filozofije, tam daleč stran od rodne grude. Poveljnik ni čutil pretirane žalosti, zatrla so jo dolga leta vojaške vzgoje; namesto tega mu je srce mladostno zaigralo, celo njegovo dušo pa je preveval prijeten občutek povsem nerazumnega pričakovanja, ko pa je bilo vendarle vse tako jasno in gotovo. Barbarossa se je odlepila od pruskih sil in zajadrala v nedrje armade utilitaristov, tako osovraženih s strani hegeljanskega življa.

Pruski kapetani so sledili luči kontinenta, sledili so obljubam večnega nemškega duha in vse po vrsti so posekali hladnokrvno in natančno uperjeni streli armade ekonomskega človeka. Kljub vsemu pa se je majhna avantgarda v svojem divjem diru prebila povsem v bližino, le nekaj deset ladijskih dolžin stran od vesoljske ptice glavnega politbirojevca cerkve anglosaških filozofov.

Ko je podlegla še zadnja pruska ladja, je večino flote utilitaristov izginilo v neskončni prostor med zvezdami. Stotnija ladij je preletela Novi Petrograd in ga prebarvala z atmosferskim bombardiranjem. Med razbitinami je plavalo svetlolaso truplo mladega pruskega poveljnika, v krvavi uniformi, z začudenim melanholičnim nasmehom škrlatine iz katere v daljni praznini vesolja ne bo zrasla oaza zelenja. Pogled mu je zrl v neznano nočno nebo, ko ga je zapustila njegova duša in poletela na nebo, da bi se ljubila s krasoticami, ki jih je prej lahko le od daleč opazovala in se klanjala. Nekje v ozadju je Rumi pesnil pesem o Kralju, ki se vrača. In radost z njim.

Nedaleč stran je svetlolasa coprnica ljubila truplo svetlolasega turškega bojevnika, jokala in hlipala je ob njem. Ni morala razumeti njegove neumnosti, da mu je bilo potrebno tedaj umreti, ko je bilo to v resnici popolnoma nepotrebno in odvečno. Kako je bila lepa, ko ji je žalost prebarvala njen obraz.

Ein eklektisches Weltraumfestung

Kraljestvo neskončnosti je velikanska pušča, sovražno bdeča nad poletnimi poljubi svobodnih sonc, ki se igrivo leskečejo in poplesujejo na azurnih glazurah oceanov. A tudi najbolj svetle zvezde prej ali slej zbledijo, preidejo v spomine, ki potujejo po vsemirju, dokler tudi ti ne poniknejo v nespreminjujočo temnino vesoljskih morij. Te medgalaktične vode so neke vrste spomenik, monolit, če hočete, mirovanju, ki je v popolnem nasprotju z burnim magelanskim valovanjem galaksij, polnih raznovrstnih nebesnih teles, ki se igrivo vrtijo in koketirajo drug z drugim, ne meneč se za antične postave bogov in ljudi. Kako se veseli življenje, ko pluska naokoli in kali večni red kateri ga moreče obkroža in grozi iz vseh strani, z obljubo večnega mirovanja. Mogoče je prav to glavno poslanstvo vsega živega, da vandalizira notranji mir stvarstva in zapleše po svežih truplih včerajšnjega dne, brez oziranja na jutri. Svoje sanje grafitiramo v mestu, svetu in stvarstvu.

Zato nas ne bi smelo čuditi, da se to večno prisotno hrepenenje po neredu, ki jo poseduje prikaže tudi v najbolj odročnih koncih vesolja, tam kjer svetloba nikdar ne zaide. A to velikanske vsemirske zmaje prav nič ne moti in vsake toliko priplava kateri izmed njih, s svojimi svetlikajočimi luskami skoči iz globin sosednje dimenzije in pristane na gladini temnega oceana kot veliki sinji kit. Valovi svetlobe začno drveti po mirni gladini nočnega ribnika, sprva le potihoma prepevajo modernistično simfonijo kaosa in diskretno drve po premici časa, dokler jih dir slednje ne opogumi in zaziba njihovo amplitudo. Tedaj se rodi mogočen zbor vodikovih kresničk, poplesujočih na divjih, brezkončnih sinusoidah dokler sčasomo ne ulovijo ena druge v velikanskih meglicah, ki zasedejo svoj kotiček neba. Tako se rodijo galaksije, velikanske zvezdne postojanke, ki v strahu pred večno temo tako mogočno svetijo v nočno nebo.

Galaksije so primerljive oazam v puščavi; statistično gledano skorajda ne obstajajo, hkrati pa prav v teh statističnih anomalijah življenje najde svoje zavetje. Temna univerza ne poje himn njihovem obstoju temveč tolerira trdnjave svetlobe izključno zato, ker so tako nepomembne, da v ničemer ne ogrožajo naravni red stvari. Nekako podobno kot prostotrgovinska območja v Kitajski republiki. Podobno kot prostotrgovinska območja v Kitajski republiki prosvetljenega revolucionarnega življa. Puščavske legije se ustavijo na vratah oaze in čakajo, opazujejo, izživljajo svoje voajerske tendence, radovedno zrejo v obličje svojega nasprotja, zavedajoč se, da vsaka oaza prej ali slej presahne in se vrne nazaj v objem puščave.

Dogodki v tem poglavju predstavljajo največjo mobilizacijo organske materije v zgodovini vsemirja. Če za nas ti dogodki pomenijo nekaj monumentalnega, je za temno materijo vsakršno dogajanje povezano z živimi bitji povsem nepomembno. Potomci vodika in njegovih mutacij brzijo svojemu propadu naproti še hitreje kakor ponavadi.

Veliki Magelanski oblak je skupek zvezd, ki sestavljajo eno izmed manjših galaksij naše univerze. V resnici gre za pretenciozno grupacijo, ki ima z galaksijo približno toliko skupnega kot Sveto rimsko cesarstvo z bilokakšnim resnim imperialnim podvzetjem. Majhnost pa podjetne prebivalce tega otoka zvezd ni ustavilo, da ne bi uspešno kolonizirali sosednjo

Andromedo, s pametno politiko razdiralnih zavezništev pa jim je uspelo v veliki meri nadzorovati tudi razmerje moči ozvezdij Rimske ceste. Diameter te žepne galaksije je približno štirinajst tisoč svetlobnih let, njena masa pa je vsega skupaj deset milijard zemeljskih sonc. Resnično komajda vredno omembe.

V konglomeratu krožnic, elips in drugih tirnic z njihovimi spremljujočimi nebesnimi objekti, najdemo na meji sredice Velikega Magelanskega oblaka dvoje neimenovanih zvez. Druga od druge sta oddaljeni približno štiri parseke ali štiriindvajset svetlobnih let, povedano v človeku razumljivih merskih enotah. Zvezdi nista v ničemer zapomnljivi. Po velikosti sta povprečni, tekstura njune svetilnosti takisto ne izstopa, prav tako pa nobena od njiju ne poseduje kakšne markantne pege.

Toda prav v tem nepomembnem kotičku je nenavadno zašelestelo in nežen vetrič je skrivnostno zapihal v ožini med dvojico zvezd. Tedaj je iz medzvezdja zabobnela svetlobna armada Julija Cezarja in se razlila v okoliško vesolje. Iz hiperprostora je izstopilo na miljarde vesoljskih plovil tvoreč približno štiri parseke dolgo fronto, povezujoč sonci Magelanovega oblaka s svetlobnim mostom odprtih medzvezdnih oken, ki so se za trenutek zaiskrili za vsako ladjo, ki je izstopila iz svetlobnih poti med nebesnimi telesi. Ko je ladjevje zapuščalo svetlobne tokove na katerih je bilo priplulo, se je zdelo, da sta si zvezdi za trenutek podali roke. Takoj, ko je ladjevje prešlo iz angelskega sija nazaj v materialno realnost se je topel objem dveh zvezd takojci razblinil, malodane izparel v nič in že naslednji trenutek se je zdel kot oddaljen privid, posledica bolestnega uma ali kratkovidnosti. Plovila, ki so še malo prej potovale z večkratno hitrostjo svetlobe so se hipoma ustavila in med zvezdama formirala jekleno fronto, podobno tistim iz prve svetovne vojne.

Povsem na drugem koncu vesolja so začeli v štabu agentov ekonomske racionalnosti utripati rdeči alarmi, Cezarjeva plovila so namreč pri izhodu iz hiperprostora preletela več izvidniških sond. Generali so z obilico nezaupanja zrli v podatke na zaslonih in vse metrike so podivjale. Izgledalo je kot da bi se vse kar je kadarkoli stalo nasproti univerzalni harmoniji zbralo na fronti v Magelanovem oblaku.

Motorji armade so glasno prepevali kot germanske orgle in se trudili preglasiti zadušljivo tišino petične galaksije. Na kupu so bile zbrane vse armadne skupine razsvetljenstva, vsaka je imela svoje divizije križark, lovcev, frigat in presenetljivo okretnih bizantinskih letalonosilk, vsemirskih ladij tipa hippagogos, ki so v svojih žrelih prenašale Cezarjevo konjenico. Za razliko od preostalega ladjevja, ulitega iz jekla in žlahtnih plinov po Hefajstovi metodi, so bile bizantinske barkače poosebljenje baročnega razkošja in pravo nasprotje dinamičnim puščicam starega grka. Velike ladje so krasili zlati vzorci, njihov trup je bil okrašen z zlatimi kipi iz katerih je bruhal grški ogenj, vse skupaj na cesarsko škrlatnemu pročelju rimskega imperija.

Bizantinske lepotice so sličile na velikanske čezoceanske jadrnice, z visokimi jambori in zlatimi jadri v katere so se zaganjali solarni vetrovi. V medzvzezdnem hiperprostoru so se jadra bohotila v zlatem lesku, ki je prelepo valoval kakor površina vode. Tradicionalnim odtenkom so se skozi čas pridružile tudi druge barvne kombinacije. Nekateri kapetani so prisegali na transparentna jadra na katere se je izpisovala tvar vesolja, druge so turkizni odtenki spominjali na domači Bospor. Okoli bizantinskih jadrnic so bile zgrnjene defenzivne flotilje križark in frigat. Zanimiva je sledeča primerjava: za prelet križarke potrebuje lovec tipa Sukhoi Severnaja pri povprečni hitrosti največ petnajst sekund, pri enaki hitrosti bi ta isti lovec potreboval za prelet ladje tipa hippagogos približno pet minut. V notranjosti grških medzvezdnih plovil so na vojni klic čakale cigansko pisane horde bizantincev, hunov, kozakov, seldžukov, frankov in mongolov.

Vrhovni štab, mogočna stavka, se je na sredini fronte kitil v barvah zvezdnega prahu odbijajoč svetlobo obeh zvezd kakor luna, ki nikdar ne pojenja in ki kot svetilnik upanja sveti svojim četam. Ne meneč se za vlogo zastavonoše razsvetljenstva je Kutuzov na zlatobeli križarki Triglav srkal Ricardov albanski konjak (baraba ga ni hotel izpustiti dokler ni bilo govora o nacionalizaciji!) in preklinjal učinkovitost pribočniškega kadra v pisanju poročil. V generalštabu je zmagala struja, ki je zagovarjala vzpostavitev statične fronte kar je pomenilo, da se je povsod ograjevalo položaje.

Kutuzovu ta cezarjanski strateški preobrat ni bil niti malo po godu – ni maral Clausewitzovih doktrin vojskovanja, preferiral je proto-rusko, tj. bizantinsko počasno vojskovanje, kjer sovrag na dolgi rok odmre zaradi svojih lastnih notranjih nasprotij. Čas je edini nenadkriljiv general. Namesto tega je v Magelanovem oceanu, v ožini, ki je sličila na Bospor, nastajal novi Rim.

Inženirske enote so najprej postavile gargantuanske ploščadi, ki so hlepenela proti temačnim nebesom, povsem drugačnim od tistih, ki smo jih vajeni opazovati na Zemlji. Z neverjetno hitrostjo se je zdelo, da armada Kutuzova gradi most med zvezdama. Bolj natančno povedano, je šlo za serijo raznolikih vsemirskih utrdb, tvoreč Magelanski limes, neke vrste Maginotovo linijo v vesolju, z barvitostjo ciganskega tabora. Čeprav ni bila nikdar uradno poimenovan se je zgodovinskih učbenikih prijelo sledeče ime: Festung Magelanis Mundus Universalis.

Zahodno krilo limesa je predstavljalo zanimivo mešanico industrijskih ploščadi in visokih gotskih katedral, za katere se je zdelo, da malikujejo bogove vojne. Večnadstropni industrijski kompleks so prepletali teleporterji, skrite pozicije za ostrostrelce in nevarni bazeni fluorescentnih tekočin nepoznane kemične sestave. Komajda postavljene, že so se zdele ploščadi kakor da bi doživele propad industrijske regije, tako so bile zanemarjene in umazane. Opazovalcu se je zdelo, da so bile že davno tega izgubile bitko s padajočo donosnostjo kapitala in postale povsem nepotrebne ter odvečne. Beton je odseval hladne odtenke temačne, globoko modre sivine, ki se je lepo zlivala z ozadjem.

Sredi post-apokaliptičnega industrijskega parka so se, kakor zlatordeči kresovi sončnega zahoda, iz nebes vzpenjali velikanski kamneni stolpi, stožci, obeliski, monoliti, piramide in nebroj drugih, raznovrstno ozaljšanih geometrijskih teles. Rdeča zarja je predstavljala pravo nasprotje industrijski zimi temačnih hodnikov, kjer srce ni bilo nikdar popolnoma prepričano kaj se skriva za vogalom. Notranjost velikih templjev je bila osvetljena z baklami, ponekod so sredi galerij goreli visoki kresovi. Njihovi topli plameni niso ožarjali duše z upanjem ampak z brezupom, iz zloveščih zubljev pa se je vsake toliko časa zaslišal obupan krik.

Mnogo soban ni imelo stropov temveč se je nad sprehajalčevo glavo razprostiralo brezkončno nebo, ki ni bilo modro ter posuto z belimi oblaki, temveč krvavo, prežeto s škrlatino in solzami padlih angelov. Občutek je bil veličasten, lepota pa tista grozna in zastrašujoča a zato nič manj lepa, nič manj kradljivka diha. Vsakdo se je zagledal v prizore nebeškega pokola, ki so se izrisevali na nebu kakor premikajoče freske; velika ognjišča pa so gorela z žarom zvezdnih eksplozij. Vsaketolikokrat se je nebo odkrušilo in padlo na tla in razvnela se je batalja pobesnelih angelov, dvakrat padlih iz nebes. Trdnjava ni priznašala nikomur, bila je neizmerno kruta in ni ločevala med branilci in napadalci, vsakdo se je lahko znašel v primežu razvnetih angelskih filozofskih disputov.

Le malo naprej od zapadnega krila, v samem osrčju Weltraumfestunga je na velikanskih ploščadah, ki so lebdela druga nad drugo, vzklila oaza živahnega zelenja. Veliki mag zapada je s svojim ognjenim penkalom vgraviral zeleno džunglo v nebesa. Z natančnim penkalom je zarezal kakor impresionistični artist v subatomsko telo univerze, da je slednja tiho in nevidno krvavela. Nato je razmazal njene kvantne krike, da bi sredi mrzle noči postavil tempel življenju. Vedel je, da gre za početje brez haska, a ga to ni niti najmanj motilo. Krasota nikakor ne sme bit večna, če hoče biti prekrasna.

Na vsaki strani džungle na robu sveta je bilo lično, kristalno čisto jezero v katerem je preskakovala svetloba dveh sonc. Sredi ploščadi se je v vsemirje vzpenjalo velikansko drevo, visoko kot nebotičnik, s krošnjo, ki se je razpenjala nad celotno površino tropske trdnjave. Antična drevesa so imela votla debla, po katerih so lahko čete potovale z neverjetno naglico. V krošnjah dreves so bile manjše ploščadi iz katerih so celestialni marinci imeli odličen pregled nad fronto, zrli pa slo lahko tudi v tisočletja staro svetlobo domačih zvezd iz Mlečne ceste.

Zraven pragozda se je razpenjalo nenavadno otočje z majhnimi, butičnimi otočki, ki so brzeli drug mimo drugega. Na njih so se razprostirali v spomladansko zelenje odeti pašniki in manjše zaplate smrekovih gozdov, bolj podobih urejenim parkovnim površinam kakor pravemu gozdu. Bogato zelenje plavajočih ploščadic je poganjalo iz nenavadne vijolične prsti, polne svetlikajočih se diamantov, smaragdov, safirjev in drugih, nepoznanih sort svetlikajočega se kamenja. Diamantno bojišče je gostilo najbolj mobilne enote, ki so lahko preskakovale med posameznimi otoki slikovito obrambne utrdbe. Vsakdo, ki je bil stacioniran na tem predelu limesa je opazil tudi nenavadno barvo neba, za katerega se je zdelo, da je prepleskano z nekakšnim visokotehnološkim filtrom, zaradi katerega je vesolje izgledalo temno vijolično.

Istočno od diamantnega otočje je limes sijal v živordeči opečnati barvi, s platformami iz svetlikajoče, skorajda modre nerjaveče kovine. Ponekod je bila opeka obarvana rumeno namesto rdeče in vse skupaj je izpadlo kot če bi se čudežna dežela Oz znašla na tehnofuturistični ploščadi veselih polprevodnikov, kjer v ozadju iz tovarn švigajo podivjani bliski strel, kondenzirana svetloba pa obupano hlepi po temnemu obzorju. V ambientalne namene se je v ozadju vrtela poceni tehno glasba iz devetdesetih, ki je naredila prijetno vzdušje, pravi raj za navdušence poceni nizkobitnih melodičnih komadov. Visokofuturistična tehnoutopija je bila izklesana iz utekočinjenih sanj Nikole Tesle, skladiščenih v Ricardovi knjižnici, kot še toliko drugih.

Vladajoča vzhodnemu delu Weltraumfestunga je bila morebiti še najbolj nenavadna od vseh utrdb. Za razliko od preostalih namreč ni bila namensko zgrajena temveč prestavljena, ali bolje rečeno, zaplenjena iz petega becirka Elizejskih poljan.

»Poglejte,« je vehementno jel razlagati Del Piero, ko si je ob posodici belega rusa oblizoval ustnice, »podzemnih ječ imajo v tistih koncih skoraj toliko kot na avstrijskem, nihče ne bo pogrešal, če si eno izmed njih sposodimo – Mefisto še najmanj! Božja duša, da je ne najdeš kmalu enake!«

»Kako zločesti in nečastni so ti antropologi!« je odvrnil Kutuzov, ki je skupaj z del Pierom spremljal izgradnjo Weltraumfestunga iz mosta križarke Triglav.

»Kaj pa je vaša visokost pričakovala od drugorazrednih analitikov?« se je iz ozadja spoštljivo oglasil Slavoj, ki je bil od nekdaj mrzil antropologe. »Pri njih je ena sama ljuba empirija, samo naivno bi opazovali, le razmišljali ne bi čisto nič. Odličen kader za udbo ali stasi,« je zaključil filozof in se mrmrajoče zavlekel v svoj kot.

»V tem je veliko resnice,« se je strinjal Kutuzov, »so odlična izvidnica, to jim je potrebno priznati. Na primer, prav dobro se spomnim, ko so francozi zavzeli Moskvo, kako pomembno vlogo so odigrali antropološki partizanski odredi – natančni da je kaj! Kako so ti popisali šege in navade okupatorja, da je bilo z veseljem brati poročila. Vsepovsod se je vonjal smodnik, partizani so izvajali desante na Napoleonove oskrbovalne kolone, antropologi pa so vse skupaj vestno – in kar je ključno! – znanstveno popisovali. Nihče ni mogel tedaj reči, da nismo vedeli koga klestimo!«

»Tako prikupni so s svojimi naivnimi zapiski, da jih samodržci pustijo pri miru, ljudožerci pa takisto ne zaupajo mesu, ki pred njimi ne beži,« se je strinjal del Piero.

»Toda glavni kradljivci so arheologi!« se je še naprej razburjal Kutuzov, ki je imel to navado starcev, da se v splošnem najraje razburja.

»Kdo pa misliš, da je kopal Mefistove ječe?! Antropologi so bili tam samo za odvračanje pozornosti, za drugega nič!« se je drl del Piero zato, ker se je rad glasno strinjal s tovariši, še posebej kadar je bil poprej preveč spil.

»Toda potem ima menda dovolj ječ Lucifer, kaj?« je vprašal Kutuzov.

»Deda, pozabite na hudiča, z njim se že zmenimo, sicer pa ima ječ dovolj, jetnikov, ki mu lahko zgradijo nove pa takisto,« je začel miriti črnobeli maček. »Kolikor ga poznam bi ga celo zabavalo, da ga je okradla četa antropologov in arheologov. Ponavadi so glavni pravniki in bankirji, le na znanstvenike vsi pozabijo!«

Podzemlje je podrejeno povsem svojevrstnim zakonom, ki jih je težko razumeti bitjem živečim pod svobodnimi sonci naše univerze. Tako na primer pekel s svojih hladom srka življenjsko energijo, četudi bi v tistem trenutku duša stala zraven pomarančno obarvane reke tekoče lave. Po drugi strani je podzemlje svet, kjer je vse posledica zavednega delovanja Gospodarja. Zato tam tudi čas nima svojega vpliva, ker ga Lucifer enostavno ne dovoljuje. V praksi to pomeni, da se njegova kapitalska oprema nikdar ne izrabi, ostane večno virilna in uporabna. A takoj, ko se satanistično mehanizacijo in nepremičnine prestavi v naš svet, tedaj postanejo podvržene istim norčijam termodinamike kot vsa preostala materija pod soncem. Tako se je čas hitro zažrl v manifestacijo pekla na vzhodnem krilu limesa in po vsega nekaj dneh so se poprej popolnoma čvrste temnice začele vidno starati.

Vendarle pa je bila morebiti ta zadnja ploščad še najbolj veličastna in to ne le zavoljo prefinjenosti s katero je bila zapolnila prostor, na nekonvencionalen in drzen način, brez slepega uklanjanja moderni preprostosti in hladni praznini na eni strani ali baročnemu kiču zapolnjenega prostora na drugi. Jezera in potoki vroče lave so prebarvala platforme nad seboj z zloveščim odtenkom zlate, ki se je odbijala nazaj proti tlem kot moderna javna razsvetljava katere svetlobni žarki ne motijo urbane pesnike med čaščenjem nočnega neba. Vrhove ploščadi je krasila bogata in globoka vijolična, ki se je ob straneh prevesila v odtenke zlovešče peklenske temnine, vse skupaj pa je na spodnji strani zaključil zlati lesk razbeljene lave. Igra entropije je sicer puščala za seboj razpoke, a slednje so le še povečale lepoto in sloves peklene ploščadi.

Za umetno obalo raznolikega, stilsko nediscipliniranega Weltraumfestunga je bila pozicionirana povsem posebna vrsta težkega topništva: Harrodova ‘nestabilna artilerija’. Raznolikost topniških enot anglosaksonskega mojstra ognjemeta nikakor ne gre prehvaliti; Harrod je bil zbiralec v pravem pomenu besede in njegova zbirka je vključevala vse od Stalinovih orgel, Dardanelskega velikana, ki je v petnajstem stoletju podrl zidovje bizantinskega imperija, do Debele Berte, politično nekorektno poimenovanega falusa iz prve svetovne vojne. Njegove divizije so bile sestavljene iz originalnih topničarskih ekip rdečearmerjcev, turkov, prusov in ostalih ljudstev z afiniteto do teh naprav bobnenja in nenatančnosti. Lahko rečemo, da je bil Harrodov tabor pravo bratstvo narodov, kjer so vsi mrzili vse, a to so počeli tako tovariško, da je bilo vzdušje v resnici prav prijetno.

Harrod pa je poveljeval nenavadnemu topništvu. Tako recimo njegovi topovi niso služili avdiovizualnim efektom zaradi katerih se poveljniki ponavadi poslužujejo uporabe artilerije temveč je bila njihova vloga povsem drugačna. Angleževi bataljoni niso prinašali uničenja v imenu razsvetljenstva kakor se za topništvo spodobi, temveč so predstavljali produkcijske kapacitete cezarjanskih sil. Nemški načrtopisci so strategijo poimenovali preprosto (kot to znajo le oni): Produktion durch Kannonen so dejali in prav po prusko odkorakali naprej, ne meneč se za to, kaj si svet misli o njih in njihovih sloganih.

Artilerija je v vsemirje lansirala nenavadne pakete povprečenega produkta katere coprnice in vešči spremenijo v nevihto, kapitalsko opremo ali nekaj temu dvojemu sličnega. Na videz iz nič so se sredi vseprostora izrisali starinski parobrodi puhajoč iskrice in dim v okoliški ocean, spet drugje so se nad fronto pojavili oblaki iz katerih se je izlila povodenj amunicije ali smodnika, spet tretjič se je pehota čez noč znašla z večjimi kalibri svojih pokalic. In vse to bi ne bilo možno breh Harrodovega topništva in magov z njihovimi alkimijskimi produkcijskimi funkcijami! Kadar se je oglasilo angleževo topništvo so čete veselo pogledovale v nebesa pričakujoč Harrodovo mano kot je neuka pešadija poimenovala osnovne gradnike proizvodnega sistema človeštva. Koliko je še potenciala v izobraževanju in razsvetljenju našega ljudstva, ki sicer vobče ni neumno per se.

Vendarle pa je v povezavi z Harrodovo mano obstajalo veliko neznank, kar je vobče za pričakovati kadar je pri podvzetju prisoten Tovarnar. Niti v stavki niso popolnoma razumeli od kje prihaja vsa produkcija in kdo zanjo plačuje. Računovodje so le nebogljeno gledali vse zaloge in črne luknje iz katerih je bljuvala venomer nova kapitalska oprema za poslednjo bataljo – knjižiti si ni upal nihče in zdelo se je, da je svet tedaj lepši kadar se pozabi na kniženje! Četudi še sam mister Harrod ni točno vedel od kje pravzaprav mu vsa produkcijska sredstva, jih je vseeno z veseljem uporabil pri ustvarjanju gospodarske rasti. Zagon je prišel od nekje, neznano kje. Morebiti od začetnega kapitala gospoda Ricarda? Morebiti iz zakladnice zvezdnih vetrov? Mužike v jarkih to ni niti najmanj zanimalo, radostili so se kadar je Harrod zaigral na svoje orgle in ploskali so magom, ki so na nebu predrugačili generično robo v vsakovrstni štof. Toda znanstveniki so povsem drugačni od mužikov, njih vedno vse zanima in nikoli ne znajo uživati v trenutku…

»Diši po Potosiju,« je pametoval Slavoj in ovohaval reziduale smodnika, da bi ugotovil letnico finančnega kapitala, ki je bila financirala malo prej izstreljeno salvo.

»Kaj pa ti veš o različnih letinah in geografskemu poreklu kapitala?« se je jezno obregnil ob pribočnikov komentar poveljnik Kutuzov.

»Nemara ima hegeljanec tokrat prav,« je odmevalo iz notranjosti cevi enega izmed otomanskih topov, »finančni kapital iz Potosija ima distinktno teksturo…«

»…in smrdi kot plesnivi francoski sir,« je zaključil Slavoj.

Iz topovske cevi je pokukala umazana in negodujoča figura s smodnikom prebarvanega del Piera. »Čeprav nemcem ne gre zaupati pri kapitalskih stvareh, » – s čimer je očitno namigoval na Slavojeve poizkuse kapitalskega sommelierstva, – « a tokrat se zdi, da je tudi slepa hegeljanska kura našla pravilni kapitalski tok.«

Harrod, ki je bil dotlej prav po viktorijansko stal ob strani in bil vobče popolnoma neuporaben je imel glede ugotovitev vseeno svoje zadržke. Kakopak, anglosas ni zadovoljen, če se analize ne končajo s statistično značilnostjo, drugega otoški živelj ne razume.

»Stari maver bi lahko z gotovostjo določil letnico, njegovo ljudstvo ima nadnaravno sposobnost pri razbiranju profitnih stopenj skozi leta,« je dejal anglež.

»Tu se popolnoma strinjam z vami mister Harrod,« je prikimaval Kutuzov, »tile dva sta drugorazredna burkača, pri marksistih pa je vse znanstveno zabeleženo – za vsako leto imajo v svojih tablicah letni doprirast k stogu kapitala, nadrobno je popisana struktura, virilnost in nasplošno so izjemno natančni…«

»Prisežem, Potosi bi prepoznal kadarkoli,« se je branil del Piero, »nekaj zapomnljivega je na trpljenju indijanskih duš…«

»In nadmorska višina, ta ga izda!« se je pridružil Slavoj, ki je bil ves ponosen na dejstvo, da je bil vsaj enkrat pravilno definiral kapitalski tok.

»Že mogoče ali to so samo ugibanja… sicer pa, dokler ga ne zmanjka,« je pustil nezaključeno svojo misel ruski poveljnik in se ozrl proti bližnjemu temnemu portalu iz katerega so občasno brzeli mavrični vektorji napolnjeni s financami kakor parobrodi s premogom.

»Po drugi strani bi ne bilo čudno, če bi Tovarnar imel nekje skrite zaklade žlahtnih kovin, kaj se ni nekaj govorilo…?« je vprašujoče pogledoval proti svojim sogovornikom Harrod.

»Nekje so se vsi zakladi morali kopičiti, stoletja računovodskih manipulacij… to se mora nekje poznati!« je odločno ugotavljal Kutuzov, za katerega smo lahko skorajda docela prepričani, da ga je od vseh zbranih Ricardovo bogastvo še najmanj zanimalo.

»Prav gotovo, nekje morajo biti opredmetene solze civilizacije in pot stoletij; konec koncev to izhaja iz teorije!« je skušal teoretsko zaključiti razmišljanja Žižek.

»Und wir maschieren wieder,« je zbadljivo dodal Kutuzov, zavil z očmi in se odpravil proti Triglavu. Filozofski pribočnik je hitro pozabil na svojo teoretsko zmagoslavje in že je na dan zopet prišla njegova podmukla služabniška narava. Četudi še vedno ne vemo od kje je prihajala Harrodova mana, se vendarle zdi, da je bila ustvarjena nekje v pradavnini kapitalizma, ko je bil svet še mlad.

Harrod, praktik po duši, podobno kot Kutuzov ni poznal eksistencialnih dvomov; primoran je bil delovati. Vse je bilo podrejeno njegovim tokovom, ki so jih kanoni bljuvali v vesolje. Uravnaval je potrošno robo od težke mašinerije in na splošno je angleški patricij skrbel za logistično ravnotežje v taboru cezarjanskih sil. Tako je v končni inštanci zaviselo od dobre volje angleškega patricija ali se bode neki dan jedlo grenadirmarš s pečenico ali jetrnico z zeljem; omejeval pa je tudi apetite pogoltnih štabnih analitikov in višjega oficirstva, ki drugega razen kaviarja skorajda ni poznalo.

Medtem je na oddaljenih ploščadah Magelanskega limesa zbor coprnic, magov in veščev v nestrpnem pričakovanju poslušal kdaj bodo zapele industrijske orgle produkcijskega sistema človeštva. Njihovo pleme je bilo pleme puščavnikov in samotarjev. Kadar je simfonija topništva potihnila so se v melanholičnem pričakovanju naslednjega plesa zatekli na periferne plavajoče platforme, njihove zlato obarvane oči pa so poblaznelo svetile v večno noč.

Med njimi bi bralec zagotovo prepoznal Joan Robinson, coprnico iz Cambridge-a poznano predvsem po svojem bogatem in raznolikem haremu. Ljubimce je Gospodarica ujela v mrežo večne negotovosti; vsak novi dan končan brez manjše kulturne revolucije, najbolj vulgarnih oblik objektifikacije ali prikupnega pogroma je bil dan prešerne radosti, vreden praznovanja. Potem je bil tu še Paul Davidson fatalistični džihadist Sreče, zaljubljeni blaznež, ki ni zaupal ničemur, niti svojemu naslednjemu koraku ne. Cel svoj bit je že davno tega predal v naročje boginje Negotovosti. Njegovo pravo nasprotje je predstavljal lah Pasinetti, natančen fetišist produkcije, z brezhibnim plesnim korakom urjenega plesalca, ki ga je vsakikrat zaneslo do bližnje zvezde, da ji je dvoril, ko je z lahkotno eleganco lahovskega plemiča razdaljeval Harrodovo mano med pobožne stroje in ljudstvo. Ne smemo pozabiti niti zakoncev Patnaik, orientalnih bogatašev iz Indije Koromandije, ki jima je bila vsaka misel varčavanja tuja in sta vso industrijsko ljubezen razdelila med navadno vojaštvo. Kako so ju ljubili, da nikogar bolj! Kako so jima vzklikali kadar sta plesala mimo raznih brigad, centurij ter divizij! Po drugi strani pa si imel tudi takšne patrone kakor je bil pakistanski protestant Shaikh: pred seboj je imel vedno le donose! Pri njemu je vojska potegnila kratko, le stroji so veselo brundali in predli kadar je mimo njih priplesal stari pakistanec. Je že tako, da je vsakih treba! Kljub raznolikim naravam plesavstva je bilo nekaj povsem jasno: plesati je bilo potrebno, plesati se je spodobilo, bilo je neizbežno, krščansko in drugače ni šlo.

Potem je zapelo topovje in vse se je spremenilo. Slišati je bilo pesem oddaljenega rudarstva, moderno simfonijo težke mehanizacije, predimenzioniranih kardanov in računalniških vetrnic; pelo se je o industrializaciji in ustvarjalnosti človeške duše. Ne meneč se za lažne obljube post-industrializma se je zbor odzval pozivu zborovodje in vešče, z ljubeznijo in spoštovanjem, so kakor angeli materializma in družbene harmonije usmerjali božjo previdnost sistema produkcije. Podaniki luči razuma so kakor nekoč Odrešitelj stopili iz mogočnega Festunga v brezno temne noči, ki ji ni bilo videti konca. Nad prepad so se vzpeli mesije industrijske družbe, njihova moč je predstavljala kolektivno moč produkcijskega potenciala človeštva, ki se je mogočno zoperstavila elementom vesoljne narave. Porečete brez haska, a to ni res! Biti živ – četudi le enkrat, četudi le v eni nepomembni točki časovnega traku zgodovine – je veličastno!

Vsak izhod velikih veščev ter magov je predstavljal dogodek za katerega se je zbrala celotna armada. Plesalci so bili kakor luč družbene harmonije v vesolju, ki je bilo preveč pomembno v svoji neznanski velikosti, da bi se zanimalo za kaj podobnega. Obdajala jih je Kantova svetloba in z vsakim korakom v temnino vesolja so njihovi avatarji postajali večji, venomer višji, dokler se niso vzpeli celo nad najvišje izmed platform eklektičnega limesa. Materija praznine je iz vseh strani pritiskala na velikanske pojave, ki so kot Mojzes sredi Rdečega morja odganjale stran valove noči, se vanje celo divje zaganjali, plesoč okoli tokov svetlobe in materije, bobnečih iz cevi Harrodovega topništva.

Večino časa je Harrod budno bdel nad utripom razvojnih sil človeštva, včasih pa je njegov orkester pobezljal in namesto dobrohotne mane je po vesolju v prelepih lokih letela težka delovna oprema in namizni računalniki. Kadar se je viktorijanec zaračunal pri svojih načrtih ali pa ga je preprosto prevzela božjast, povezana z neizmerno odgovornostjo njegovega položaja, tedaj ni nihče vedel, kam bo priletel naslednji rafal. A samo pomislite, če še topničar sam ne ve kje bo pristala njegova salva, kako naj potem to ve utilitarijanec, ki se jih hoče izogniti? Izjemno težko! A kaj bi o tem, lačna vojska ni za nikamor in nikjer ne vedo tega bolje kakor na avstrijskem! Ali so škrti…

Bella gerant alii, tu, felix Austria, coquent!

Drugi narodi se vojskujejo, ti, srečna Avstrija, kuhaš! Zadrti vietkongovci, oholi bizantinci, špartanski rdečearmejci in rdečearmejski špartanci ne premorejo tistega prirorejenega občutka za vojskovanje, ki se ga najde le na avstrijskem. Vojskovanje ne sme biti izgovor, da se pozabi na dobre manire stare dunajske šole. Na primer, vprašajte se sledeče: zakaj bi bilo potrebno v vojski vstajati zgodaj zjutraj tudi v primerih, ko sovraga ni na spregled? In ali je res potrebno izpustiti Samstagsball samo zavoljo nekih nepomembnih razprtij katere nihče pravzaprav ne razume? Potem je tu še vprašanje konjaka in dobrih cigar… A razložite to zateglim stepskim narodom in discipliniranemu grškemu življu – prej vam uspe razložiti pravne pogodbe marksistu! Če bi bilo po njihovem bi armadi vladali brezup, lakota in paleodiete. Hvalabogu torej za Habsburžane in njihov oficirski kader, da se je v Magelanskem oblaku vojskovalo na civiliziran način, z obilico plesa, Brahmsa in – kar je ključno – s polnim želodcem!

Razsvetljensko armado je sestavljala pisana, modno raznolika in samosvoja zbirka krščanskih duš. Med njimi se je našlo veliko muslimanov, judov, hindujcev, artistov in celo agnostike so sprejeli medse, čeprav njih v resnici nihče ne mara, ko pa so tako neodločeni glede svojega Weltanschaunga. Kutuzov ni prav nikogar diskriminiral in tudi najbolj zadrtim prostozidarjem je odpustil njihove nerazumne poglede ter jih imenoval dobre, krščanske duše. Malo je tako svobodomiselnih poveljnikov, ki pokristjanujejo kar vsepovprek. Tako pisana zbirka plemen, pa je povsem po zakonih prirode, začela med seboj trgovati, čeprav je oficirstvo nad tem trgovalo kot oficirstvo v splošnem rado počne, da se počuti pomembno in potrebno. Magelanfestung je doživel preobrazbo iz vojaške utrdbe v velikanski arabski suk sredi vesolja, kjer se je trgovalo z robo iz vseh časovnih razdobij. Tako so na primer pruski vojaki kupovali berberske turbane, bizantinska lahka konjenica uniforme pozne habsburške monarhije, vsem po vrsti pa je dišal tobak katerega vonj se je širil daleč naokrog, da je zaudarjalo celo v vesolje.

Vsa ljudstva pod soncem so se, vsem na očeh, zbirala na obrambnih ploščadah ogromnega limesa in prosto trgovala med seboj, vsem dekretom in moralnim zapovedim navkljub. Za sodni dan je pač potrebno biti primerno opravljen! In kako bi to izgledalo, da pride duša na oni svet lačna? To se vendarle ne spodobi!

Lahko si zamislite zabuhle arijske obraze pruskih oficirjev, ko so se njihove čete vrnile v vandalskih sandalih, z berberskimi hlačami ali pa v slikovitem oklepu bizantinskega generala, pridobljenega v pošteni igri označenih kart. Kako bi v normalnih razmerah pela šiba, kako bi se ad hoc sprejemalo drakonske akte mimo vseh spoštovanih praks in dobrih navad pravoznanstva! Toda začuda oficirske šibe niso pele. In kako tudi bi, ko pa je še sam cesar, veliki Friderik, jahal naokrog povsem moderno našemljen v s snežnobelimi biseri okrancljan vilinski oklep, da so njegovo visočanstvo prodajalke ljubezni že od daleč opazile, vsega svetlega kot da bi bil sončni kralj.

Prav nič torej ne čudi dejstvo, da so se v takšnem vzdušju znašli na vrhu hierarhije vsemirskega Babilona prav avstrijski oficirji, vajeni raznobarvne palete intrig. Samo pomislite kako bi izgledalo, če bi vse skupaj vodili evropski komisarji! Ali pa mogoče sovjetski družbeni teoretiki? Vrhovnega poveljnika Kutuzova je bilo sicer slišati godrnjati, da avstrijcem ne gre zaupati vojnih zadev, če jim že ob prvem pogledu na Neapeljskega kralja celotna vojska pobezlja kot nediscipliniran sistem diferencialnih enačb. Za takšne primere se uporablja zategnjeni kader iz centralnoazijskih step. Toda lepo vas prosim, kadar se ne dogaja nič in je vse pri miru, tedaj se je potrebno zanesti edinole na avstrijce, še posebno na dunajske psihoanalitike in zemljiške lastnike, ki jim takšno brezdelje ugaja!

Stacionirane takoj za barvitimi ploščadami trdnjav so bile razporejene vojašnice. Okoli vojašnic so, večinoma na okroglih ali rombu podobnih smaragdnih ploščadah krožila mesta iz podatkovne zakladnice Tovarne Klišejev. Zamislite si antično Aleksandrijo, ki se vrti naokrog kakor, da bi bila mesto in sončni sistem hkrati. Babilon in Rim, celo vaške Atene so se zibale v nebesih, kjer se ves svet neprestano premika in mesta postanejo ujeta v svoje elipse. Pomislite, lepo vas prosim, kako se je potrebno le malo zagnati proti nebesom in že ste skočili iz pete avenije Novega Yorka ter pristali pred poletno palačo faraonov v Aleksandriji in to povsem brez oziranja na prometne povezave!

Na široki kolonialni ulici betonskih hiš, požganih od mehiškega sonca, le streljaj stran od dunajske Koroške ulice, je Friderik Viljem Brandenburški, po novem priženjen na bizantinski dvor, sprehajal svoj regiment Potsdamskih velikanov. Dotična brigada mu je bila še posebej ljuba in predstavljala je njegov največji ponos. Nemški razsvetljeni despot je ljubil paradiranje in maširanje kar na pruskem seveda ni nič nenavadnega. Brigada je skozi čas postala multikulturna in vključevala je ležerne črnogorce, ogljeno temne Nubijce, ohole Nizozemce in njihove visoke svetlolase bratrance iz Južne Afrike. Zdolgočaseno so korakali iz španskega kolonialnega sektorja naprej v židovsko četrt.

Nasproti Hiše Franco, finega prehranjevalnega establišmenta v lasti bivšega fašističnega generala in njegovega ljubimca, Salvadorja Dalija, je Kurt Vonnegut z razdraženostjo zdolgočasenega soldata kadil že svojo drugo škatlico Pal Mal cigaret tisti dan. To nam pove dvoje stvari: smrt ni v ničemer poučna in slab okus je očitno prirojen.

»Pff,« je skušal po kavbojsko zagodrnjati komunistični pisec iz Indianapolisa, »kalorično gotovo najbolj potratna in hkrati povsem nepotrebna enota v dveh osončjih.«

»Vidiš, kosci bi bili odlični,« je umirjeno odvrnil Franc, šarfšic iz sedemindvajsetega pešpolka Avstroogrske vesoljske armade, »pri košnji vse temelji na dosegu. Gre kratkomalo za jedro ideološke nadstavbe na kateri stoji kmečki živelj. Sploh pa, pustimo ubožcem, da maširajo, saj od Šlezije naprej niso aneksirali prav nič omembe vrednega in nekaj neizmerno žalostnega je na tem.«

»Vseeno ni krščansko,« je zaječal tretji vojak kot da bi bil klasično izobražen igralec iz ljubljanske akademije, »niti razsvetljeno, da zaradi severnokorejskega sprehajanja dobijo privilegije do častniške kantine. Pustimo belugo ob strani, tu se gre za ambient! Častniki, z njimi se lahko človek pogovarja, to je duševno plemstvo… načitani, razgledani… in divani za popoldanski počitek…«

»Na koncu nas tako ali tako do zmage popelje le grande pravoslavna ruska vojska,« je povsem neprepričano zamrmral kavboj iz Indiane.

»Odlične vsemirske jedinice ima le grande pravoslavna ruska vojska,« se je strinjal Franc, »a za košnjo vzamem pruse kadarkoli. Poglej jih kako so visoki! In ta pregovorna temna polt pruskega življa…«

Kurt Vonnegut je odprl še tretjo škatlico cigaret in pomahal natakarici ameriškega bistroja s svojo prazno skodelico kave in obenem vljudno poslušal prijatelja kako se hkrati pritožuje nad in malikuje razredno ureditev vojske. To je prvovrsten kader za revolucijo!

»Kaj misliš, da bo prvi hod? Hladna predjed, prav gotovo, kaj?« je vprašal vedoč, da odgovora ne bo in ga bo lahko potemtakem podal sam.

»Če bodo šli po zadnji modi drugače ne more biti. Recimo pri nas bi se dobila goveja juha, toda inteligenca ne mara govedine, če ni surova,« je dejal Franc in se kremžil, ker ga je bolela noga poškodovana na ruski fronti v prvi svetovni vojni. »Drugače pa,« je nadaljeval po pomisleku, »to bi moral ti bolje vedeti. Saj ni Sveti Peter kuhal na tistem zasneženem asteroidu krožečemu okoli Zelenega sonca, vzhodno od mladostne lune na kateri imajo Auerspergi svoja lovišča.«

»Točno tako,« je puhnil Vonnegut, ki je deloval najbolj redkobeseden od cele trojice, »to bi ne bilo po nobenih standardih, da je vratar hkrati tudi kuhar.« Nato je mogočno zakašljal kar pozornega opazovalca ne bi smelo čuditi: povsem brez cehovske pomoči je preklastemu boljševiku uspelo zakaditi celo oštarijo.

»Za hladno predjed sashimi egejske tune, – ne jonske, tam niso dovolj močni tokovi… to popolnoma uniči teksturo! – dodamo alge in malce ingverja (najbolje lokalnega, sicer ni razlik a s tem se lahko opraviči maržo) ter sojino omako. Vse skupaj poveže dobra steklenica vina – obvezno biodinamična, o kakšni statiki tu ne sme biti govorora! – kjer je seveda prvi vedno letnik, le korak za letnikom pa lokacija. Če je tuna egejska potem naj bo vino prav tako iz tistih koncev, dasiravno sta v tem primeru sprejemljivi še jonsko ali jadransko,« je resno zaključil Roald Dahl, interplanetarni chef ekstraneordiner. »A zagotovo ne črnomorsko!« je še zažugal.

»Veš kje je Egejsko morje,« se je začel zgražati Franc, »jeseni boš dobil spomladansko bero! Morda bi jih vseeno popekel? Nežno, po siciljansko, da se komajda občuti.«

»Močno začinimo in nihče opazi… toda prav imaš, smo vendarle armada razsvetljenstva in tukaj ne sme biti cenenih bližnjic! V čem smo potem drugačni od liberalcev, če plebejstvu ne približamo gastronomske kulture?« je dejal kuhar Roald in se začel kremžiti kakor, da bi skušal nov meni naumiti z uporabo inštrumentarija kvantne fizike. Vprašujoče je ponudil nov predlog: »Mogoče terina iz gosjih jeter na mladostni Puy leči s figovim chutneyem iz Cezarjevega sadovnjaka v Lusitaniji?« Kot profesionalni kuhar je Roald znal zabeliti predstavitev z gestami vrednimi klasično učenih igralcev. Dandanes se povsod najde samo še metodiste in njihov priskuten realizem zato je bilo lepo videti Roalda kako je prav starodobno krilil naokoli.

»Chutney smo jedli tedaj v Kerali in prav priskutil se mi je,« je odvrnil Franc.

»Tale ti bo všeč: goveji carpaccio s parmezanom, tartufi in trideset let staranim balzamičnim kisom. Jasno je, da kis naredi tisto razliko - treba ga je pravilno starati, tukaj ni molekularnih bližnjic in procesu je treba pustiti čas. Čez čas postane tako nežen, da se kar vpije v listke carpaccia!«

»Najbrž ga je potrebno starati na dnu Tirenskega morja, drugače nismo nič dosegli, kaj?« je pomenljivo vprašal Franc, a odgovora ni dobil, ker ga Roald vobče ni poslušal.

»V takšni vročini,« je odvrnil Roald, si obrisal pot dvojih sonc, ki sta svetila na špansko kolonijo v nebesih in medtem razmišljal naprej: »V takšni vročini mora biti juha lahka. Prilegala bi se kremna grahova juha, s peno iz tartufov in s popečenim škampom – ne preveč, se razume.«

Vojak Vonnegut se je le stežka zadržal pred komentiranjem zato pa je toliko močneje vlekel vase cigaretni dim, z občasnimi požirki avstrijske kave. Weltraum Armade je sicer res kulinarična velesila, a zato umetnosti kuhanja kave še vedno niso osvojili.

Roald je medtem zaskrbljeno ugotavljal, da je sestava menija v tisti ključni točki, kjer se lomijo kopja, falange in drugi antični projektili. »Glavna jed nas lahko pokoplje!« je zgroženo nadaljeval kuharski mojster. Franc je sicer razumevajoče prikimaval, a mu je vso pozornost jemalo polnjenje tobaka v pipo. »Ameriškemu življu je pač potrebno prikimavati,« si je misli sam pri sebi Franc, »ko imajo pa tako krhko samozavest.«

»Nagibam se k pečeni kapesanti na žafranovi rižoti s ciprsko kozico in panceto, a le za pokušino,« je dejal negotovo. »Problem je sledeč: nisem prepričan ali se ne bi sladica iz čokoladne terine z mango ragujem in vanilijevim sladoledom bolje podala k pečenemu svinjskemu trebuhu z drobnjakovim štrukljem in dušenem fižolu v zrnju. In potem je tu še vino…tu je potrebno biti previden, kajti vino poveže vse hode v celovito izkušnjo tako kot reka ali potok povežeta pokrajino, ko tečeta skozi njo.«

»Sarajevčan, če iščeš maržo,« je veselo odvrnil Franc in zakuril svojo pipo.

»Izbira vina je poglavje zase – kuha lahko vsako tele, izbrati kakovostno vino, to je čisto druga simfonija! Povsem druga opereta… dandanes morajo biti vina dinamične sorte, brez tega lahko kar takoj zapreva kuhinjo. Če je vino ves čas enako, kaj smo s tem dosegli? Čista izguba časa… notranji razvoj je tisti, ki poskrbi, da vino teče in popelje duše jedcev skozi divje vode gorskih rečic, do veletokov Mezopotamije v prekrasnih parnikih iz Mississipija, ki jih poganja zvezdna energija ali pa morebiti luč človeštva.«

»No, saj te popolnoma razumem, če se slabo kuha jih je treba napiti, to je jasno,« se je strinjal vešči šicmojster, sicer liberalni mužik in zvesti monarhist. A kaj, ko Roalda ni zanimala sogovornikova pragmatična modrost in je še naprej tolkel svoje o vinu, odrešenju, krvi hedonistov ali pa mogoče o krvi odrešenika in hedonističnemu odrešenju…

»In veš Franc,« se je nadaljeval američanov tour de force, s prav takšnim žarom kakor poprej, »vsak vinograd je drugačen, vsakemu je dan monopol nad žarki in vetrovi ter nad prstjo iz katere raste trta. Na primer, še danes bi takoj ločil med različnimi vinogradi iz okolice Bourdeauxa. Vina iz Mardauxa so bogata z okusom, skorajda vulgarna, tista iz Pauillaca prepoznamo po kraljevskem podtonu muškata, kapljica iz St. Juliena pa je sramežljiva kakor devica.«

»Šentjernejčana ti še šolarček loči od mardujca! Ločiti Talbota od Chateau Branaire-Ducruja, to pa bi bil dosežek!« se je veselo zadrl Franc, a že v naslednjem trenutku povsem iznenada spremenil svoje manire. Izgledalo je kot da bi ga bil ravno v tistem trenutku obiskal nek duh spomina iz oddaljene preteklosti.

»Roald, ti na vse gledaš preveč znanstveno, nobene duše ni v tem kar počneš,« je žalostno dejal štajerski soldat, »nikar me ne razumi narobe, tudi sam se ne branim suflejev, govejih lisičk kuhanih v lastnem znoju z ožganim korenjem in dobrimi štruklji. A kaj, ko bi se najbolj prilegel domači pire krompir in zrezek po graško, z nežno omako avstrijske šole… Na tak način navadni smrtniki potujemo skozi čas, ne meneč še za postave bogov.«

Kakor se spodobi so bile nianse čustvenosti popolnoma spregledane; tako pač je med pravimi prijatelji, nihče ne gleda drugemu pod prste pri teh zadevah in nikdar ni nobenih zamer kadar se pripeti kaj podobnega. Roald se je obesil na pire krompir in Franc mu je bil zato večno hvaležen.

»Pri pire krompirju moraš paziti le, da je dovolj masla, tukaj se ne sme skohupariti,« je odvrnil Roald, ki je imel grdo skrivnost: prav nič mu ni bilo ljubše kakor milanski zrezek z bogatim pire krompirjem. Ampak tega se ne pove… kaj pa bi rekli v sindikatu? Ali pa v partiji? Saj bi ga vendar na mestu izključili!

»Prav žalostno je gledati, kako je požrešnost pomehkužila Cezarjevo vojsko,« se je z zadirčno vzvišenostjo oglasil Vonnegut, močno potegnil dim in ga s studom pihnil v smer kuharskega mojstra.

»Pravi se je oglasil, krščanski socialist, ki ne prenese ugodja in vojskovanja se je povzpel na prižnico, da bi nas ostale poučil o življenju,« se je Dahl jezil nad dvoličnostjo svojega sogovornika in hkrati neuspešno mlatil z rokami, da bi pregnal fronto tobačnega ciklona, ki se je neusmiljeno kotalila proti njegovim izostrenim čutilom.

»Tu ni kaj,« se je strinjal Franc in začel žugati s svojo pipo, »nekaj ludističnega je na tebi, ko tako puhaš cigarete, to je potrebno priznati. Uničil si boš ves okus!«

»Samodestruktivnost se lepo poda moji živčni naravi,« je samoobrambno odvrnil nekdanji ameriški pisatelj, »sploh pa, moje navade so nespremenljive kakor vreme v Kaliforniji in ne vem kaj si vidva mislita o tem, ampak mene to dejstvo neizmerno pomirja, da sredi vsega vrveža vendarle obstaja neka konstanta.«

»I, kaj ne bi razumela,« je prikimaval Franc, »še celo prav romantični so tvoji nazori! Toda res nezdravo je vse to… pomisli vendarle na svoja pljuča…«

»Za svoje grehe moraš biti pripravljen trpeti Franc, kaj so drugače vredni, če ne razjedajo duše in ne vrtajo v telo? To je vendarle naša stvar!« se je začel razburjati brkati starec in postajal je venomer bolj bled od vsega napora. »Cigarete, kava ter vitezi razsvetljenstva, vsi smo se znašli na napačnem odseku premice časa, smo vzklik pretekle zgodovine, ki se skuša zoperstaviti modernosti.«

Dahl se nikakor ni bil pripravljen sprijazniti z dejstvom, da on, enfant terrible kuharskega esteblišmenta ne bi bi pojmovan kot upornik proti lahkotnemu hedonizmu modernosti:»Pa saj sem vendarle jaz tudi pripravljen trpeti za dobro postrv! Tudi s školjkami se zastrupim, če je treba!«

»Dokler se boš sam, potem le!« se je med prižiganjem novega cigareta razburjal Vonnegut. »Sicer pa je splošno znano dejstvo, da ste slavni kuharji le goljufi, ki zabavate snobe, da bi obogateli.«

»Kakšna goljufija neki,« je odvrnil Dahl, »gre za preprosto vprašanje teorije vrednosti! Kaj misliš, da se madeira omaka kar sama polije po srninem hrbtu? In telečje ličnice bo omehčal Petrarca? Morda bo ulovil tudi brancina? Narobe! Prav gotovo se je najavil Klimt s svojo velikansko vršo, ko pa vsi vemo, kako rad ribari! Vam trockistom je povsem vseeno za teorijo vrednosti, v tem je vsa zadeva…«

»Toda to delo je povsem samo sebi v namen!« se je začel pritoževati Vonnegut. »Brancina bi mrcvaril na tako umetelen in nepojmljiv način izključno zato, da ne bi nihče od gostov jadikoval nad ceno.«

»To je res, gospoda rada vidi, da ljudstvo trpi za svojo mezdo,« je prikimaval Franc in umetelno puhnil dim v obliki Weltraumfrigate Triglav, ki je zaplula proti natakarici.

»Vidiš pri meni je trpljenje drugačne narave,« je nadaljeval Vonnegut, »jaz ne trpim, da bi dosegel maržo, temveč, ker drugače ne znam! Tukaj ni nobene teorije vrednosti in pritlehnega seštevanja ur zakritega za zastori obskurnih proizvodnih metod, ki služijo edinole sadistični duši meščanstva in njegovih imitatorjev. Moji grehi, ki so hkrati moj križ, niso posledica načrtnega naklepa temveč so preprosta posledica pomanjkanja izbire. Pisati sem moral, druge mi ni preostalo – četudi nisem ničesar bolj preziral kakor pisanja! Brez cigaretnega dima ne bi nikdar nastala naslednja poved, prosta prevzetnih spon podpičij in spisana v upanju krščanske ljubezni industrializirane družbe.«

»Pribit na nežen križ nikotinskih oblakov,« je pripomnil Franc.

»Takšne nečloveške prakse bi morali že davno tega prepovedati,« se je nad martro Kurta Vonneguta zgražal Dahl, »ni dobro za apetit! Vidiš pa smo našli vzroke tvoje razdražljivosti. Mar je vredno, da se človek takole sekira nad usodo industrializirane družbe in njenih mužikov, mon cher? Oni so vendarle navajeni trpeti, ni potrebno zato trpeti še tebi! Ljudje smo si različni…«

»Ti in tvoj neskončni apetit sta vzrok moje razdražljivosti!«

»Veš kaj, mariniran špargelj z baziličnim oljem bi te pomiril – a nikar kupiti uvoženih iz Italije, lahom ne gre zaupati pri tako delikatnemu zelenju. Ali pa česnova juha s škampi, to je hrana za dušo; veš kako veselo boš začel pisariti, da nikdar tako, potem so tu še gosja jetra s šalotko. Kdo ve, mogoče potem celo kaj veselega napišeš, melanholija se ne prodaja…«

Tedaj je bilo v ozadju Freiheitsfestunga slišati nepopisni krik lomljenja svilnate materije vesolja. Iz prostora med zvezdami, kjer se vije nešteto svetlobnih cest so privrele na dan kakor iz izvira luči enote armade Svete inkvizicije. Pred očmi cezarjanskih izvidnikov se je na horizontu izrisala frontna linija sovraga. Izvidniške enote druge dragonarske pod vodstvom generala Andreja Sušjana so izstrelile prvo baražo v odločilni bitki za dušo univerze. Salva je izbrisala nežen svetniški sij, ki je bil posledica reke novih enot, ki so trle v Magelansko galaksijo in zapisala v večno temo prvi val Benthamove vsemirske mornarice. Po prvem uspehu se je Sušjan držal navodil Stavke in svojim enotam zaukazal organizirani umik. Flota je obrnila šobe naprej in ladje so se začele ritensko premikati nazaj proti obrambni trdnjavi; tako so lahko hkrati obstreljevale položaje utilitarističnih gardistov.

»Gospoda, dočakali smo prihod Godoja vojne,« je med opazovanjem osvetlenega horizonta dejal Kurt Vonnegut, socialist v vrstah 27. avstrijskega pešpolka.

Po nekaj trenutkih tišine se je ponovno oglasil Roald: »Ampak obljubi mi, če tole preživimo, moraš poskusiti rumenjak pečen na ocvirkih s kremo pastinaka in luštrekom. Za duhovno čvrstost!«

Nekaj končnega je bilo v vsem skupaj. Vojaki so hiteli k svojim enotam in prav vsem je bilo težko pri srcu. Ozvočenje iz katerega so donela zborna mesta posameznih jedinic je povzročilo nemalo jeze in živčnosti. Kako čudno je bilo vse skupaj, ko je življenje vsepovsod tako obupano hitelo v smrt. In v tej skupni usodi se je zopet rodilo bratstvo.

Roald Dahl, Franc Sušnik in Kurt Vonnegut so se, vsak s svojo bakljo svobode, puhajoče odpravili proti pešpolku njegovega visočanstva. Bili so relikti nekega drugega časa s potečenim rokom trajanja, ki korakajo svoji odrešitvi naproti. Kljub neizmerni žalosti v njihovih srceh se je tedaj začel svet izrisevati bolj natančno, barve so zaživele kot na modernih kristalnih zaslonih in vsak korak, vsak prelet velikanske bojne ptice se je zdel bolj resničen kot ponavadi. Neskončnost čakanja se je bila primorana umakniti neizbežnosti prihajujočega konca.

V ozadju je potapljujoče ladjevje utilitaristom razsvetlilo nebo nad Weltraumfestungom in vesolje okro njih je vzplamtelo v požaru, ki je okrasil horizont. Kakor vsemirske vešče so romali proti svetlobi dokler se niso njihovi obrisi izgubili v luči uničenja.

Fiat lux, ex bellum.

Zvezdni bal nad Evropo

Tačas, ko je gorelo vesolje sta se na urbanih vetrovih orientalnega mesta cerkva, prestolnico post-sovjetskega Rima, nad veliko Moskvo, igrivo podili dve nagajivi zlatosrebrni vešči. Njun ples je bil vsota eratičnih sinusoid, premikanje brownijanskih valov s popolnoma nepričakovanimi stohastičnimi šoki, ki niso sledili nobeni poznani statistični distribuciji. Nebo nad Moskvo je bilo brez oblačka in le sij javne razsvetljave se je brez haska upiral lesketu nebes, bdečih nad mestom iz Napoleonovih sanj. Zvezdne avenije so tudi v dobi modernih navigacijskih naprav še vedno vodila domov z duhovi etanola prepojene analogne duše. Tisti večer se je zdelo, da je tudi moskovskim plebejcem, novodobnim pisarniškim mužikom, odprta pot do nebesnega kraljestva.

Občasno se je eden izmed zvezdnih utrinkov osvobodil nepredvidljive trajektorije drugega in v navalu veselja kakor ledena strelica brzel nazaj v objem zodiaka. Vila je skočila iz podvodnih globin nebeškega ribnika, se le za najkrajši čas skrila med svoje družice na večernem nebu, dokler je ni klic gravitacije ponovno pocukal za rokav. Gladina nočnega neba se je tedaj zbudila, nežni valovi so razmetali zemljevid vesolja in Mlečna cesta je sličila na zamegljeno delo impresionistov. Svetloba vsemirskih vodikovih livarn se je zlila v velika akumulacijska jezera, ki so se prelivala od juga proti severu, od daljnega Vladivostoka na Pacifiku proti Lizboni, kraljici Atlantika. Sem ter tja sta se oba vilinska tokova pognala proti gladini ribnika in skušala skočiti kar najbližje proti objemu oddaljenih nebesnih teles. Vsak skok je še bolj razburkal nočno nebo in razmetal zvezde na nebu v popolnoma nove vzorce. Lahko si zamislite kako so naslednjega dne podivjale astrološke napovedi!

Poganjujoč se vse do ikarjevih sfer sta vilinca žlahtnokovinskega leska preizkušala svoje meje. Tam gori, visoko nad Evropo ju je nebesni lesk zapustil in nazaj se je prikradla njuna človeška narava, ki ni bila dobrodošla v kraljestvu temne materije in vodika. Na vrhu sveta sta se z nasmehom prijela za roke in v tistem kratkem trenutku je stvarstvo mirovalo; zvezde so pogledovale proti divjemu plesu ljubimcev, njima pa je bilo malo mar za njihove radovedne poglede. Zadihanih obrazov sta se njuni duši mladostno svetlikala druga drugi, ko sta stala na obrobju noči in zrla v obličje neskončnosti. Že v naslednjem trenutku je sledil umetelen preval nazaj in hrbten prosti pad proti divji ruski prestolnici. Med padanjem se jima je kot padajočim meteoritom povrnil njun nebeški lesk in zvezdni balet je lahko divjal naprej med trgi in ulicami sovjetskega mesta cerkva ter prometnih zastojev.

Zvezni tok, ki se je navidezno napajal sam od sebe, kot neskončna razlika dveh potencialov, ki gravitirata in nihata drug okoli drugega, se je v nekem trenutku prelomil in nežno vijuganje svetlikajočega nebesnega prahu so zamenjali nezvezni digitalni premiki. Nežno sled zvezdnih snežink so zamenjali nerodni tetrisovski padajoči bloki tridimenzionalnih kock, ki so po večini skopneli še preden bi se lahko dotaknili Moskovskih ulic. Prav kakor digitalne snežinke v dobi globalnega segrevanja.

Vse od časa velikega zapadnega maestra ni v eni noči toliko nokturnih duš moskovčanov doživelo razodetja vseh vrst, pa vendarle vseh po vrsti med seboj zelo podobnih. Poeti so se kesali znanstvenosti moderne poezije, ekonomisti so se odrekali vsakovrstnih statističnih distribucij, prodajalkam ljubezni je zmanjkalo ljubezni, mačke so bile nekarakteristično prijazne in podgane kljub temu niso strašile poštenih moskovčanov; možje so bili tisti večer nadvse progresivni in tudi najbolj liberalnim moskovčankam se tisto noč vseprisotnost patriarhata ni zdela omembe vredna. Digitalni prah je poosebljena krasota, ki sveti tako močno, da zatemni vsa relativna razmerja med ljudmi. Plebejci pozabijo na svojo usodo, sužnji ljubezni se ne ozirajo na svoj nesrečni stan in patriciji se ne hudujejo, ko Ana Marfjovna tisti mesec ne plača najemnine, ker je bil njen sin hudo zbolel in mora kupiti uvožena zapadna zdravila. A moskovčani niso prav nič drugačni kot ljudje vsepovsod drugje! In tudi med njimi jih je bilo mnogo popolnoma slepih za nebeški bal in lepote noči, ujeti so bili v spletke naslednjega dne in nikakor niso mogli razumeti zakaj bi padajoči piksli zvezdne svetlobe zahtevali njihovo pozornost.

In prav so imeli, kako pa bi to bilo, da bi venomer kadar prileti avantgardna digitalna inštalacija iz neba človek kar spustil vse iz rok? Tako se pač ne vodi produkcijski sistem tovariši! Ali kaj, ko je naša konfiguracija gradnikov stvarstva tako krhka zadeva, da jo lahko že jutri ulovi duh nove dobe in zavrže na smetišče zgodovine. In dovolite, toda tam ni nobenih družbenih odnosov več!

Tako nenadno kot se je predstava ujeta med ulice Tretjega Rima začela, se je tudi končala. Z upočasnjenim tempom se je zlatosrebrna repatica prelevila v azurne odtenke lenobnega mediteranskega poletja. Simbolična diskrepanca med arhetipsko glazuro noči in barvo živahnega poletnega dne je delovala kot nihalo, ki je v vsega nekaj trenutkih z neverjetno hitrostjo pognalo svetlobni tok v smeri, kjer se bo potencialna razlika med idejo in realnostjo izničila. Prav neverjetno je bilo vse skupaj kako hitro sta se nočni vili – morebiti je šlo za coprnijo? – prebijali proti zapadu, upirajoč se zahodnim vetrovom in v tišini noči mavrično hrumeli po Napoleonovi cesti skozi Smolensk.

Mesto je od nekdaj slovelo po svojih avenijah, čislanih predvsem s strani zapadnih armad. Nikjer niso oborožene sile tako lepo letovale kot prav v Smolensku! Kolikokrat je Smolensk že doživel veliko vseurbano kresovanje v čast pozabljenim in že davno tega preminulim poganskim božanstvom. Na podobne prakse se je v konkurenčnih destinacijah v Italiji in Franciji gledalo z občim neodobravanjem. Da je Vzhodna Evropa tako priljubljena za vsenacionalne organizirane ekskurzije v uniformah nas torej ne bi smelo čuditi. Če vzamemo v zakup še presek zapadne kupne moči in nizkega nivoja orientalnih cen se je potrebno vprašati zakaj takšna organizirana letovanja niso bolj pogosta! In dovolite, zakaj bi se kdo vojskoval kje drugje, če pa je na vzhodu Evrope vse tako pripravno, tako idilično usklajeno za pohode ljudstev, da bolj nikakor ne more biti; pa naj potem razume človek dušo narodov!

Azurna valujoča čipka je po Smolensku pod nežnim kotom zavila južno, proti Črnemu morju, igrivo poplesujoč nad krošnjami listavcev in iglavcev. Sinusoidni ples se je žalostno poslavljal od evropske stepe, od neskončnih polj neobdelanega černozjoma, ki hlepenijo po vrnitvi fevdalizma in stare pravde, da bi lahko zopet vzcvetela v zlatih odtenkih poljedelstva. Le malo nižje od širnih obronkov Azije, so balkanskih hajduki zrli v nebo in stoično opazovali kako se univerza na novo izrisuje pred njihovimi očmi. Čeprav si je vsako pleme po svoje razlagalo novi nebesni zemljevid, so ob preletu dveh vilincev vsi po vrsti radostno vriskali, uperjali svoje kalašnikove proti nočnemu nebu, vsake tolikokrat pa je kateri izmed njih izstrelil tudi odobravajoč rafal. Zaradi dvomljivih poslovnih praks in črnih nemških limuzin se to mogoče ne zdi, toda v resnici so hajduki pravi romantiki po srcu!

Modrina pa ni poznala postanka, le na kratko se je priklonila šegam in navadam prikupnih hajdukov in že je brzela naprej. Južno od dežel zadnjih svobodnih ljudstev Evrope se nahaja država bojevitih gorjancev, seldžuški Rim. Konstantinovo mesto ob Bosporski ožini združuje dvoje kontinentov in politično tradicijo treh imperijev. Slovanska plemena Zapadnega Balkana so že od nekdaj imenovala mesto za cesarjevo, dasiravno je minilo že skorajda sto let odkar je tam bival zadnji otomanski imperator.

Tisti večer sta se povsem neodvisno od mahinacij preteklosti nad Zlatim rogom igrivo (ali časih tudi žalostno!) lovila zvezdna utrinka, bežeč proti daljnemu okcidentu pred pretečim prebujenjem Sonca, ki je njunemu lesku hotelo ukrasti varno zavetje teme in ponovno vzpostaviti red na zemljevidu nebes. Mediteranska noč je bila skorajda brez oblačka in iz Egipta je proti bivši prestolnici pihal nežen jugozahodnik, s komajda opaznim vonjem Nila in dateljnev. Kako lepo je dišala Afrika tisti večer! Vešči sta se kot po stopnišču povzpeli po nevidnih kaskadirajočih ploščadah toplega afriškega vetriča in nadaljevali svojo pot proti zahodu na majhnem oblačku, ki je potoval z njima proti atmosferskim tokovom sredozemlja.

Pobližnji pogled nežne meglene tkanine spletene iz molekul dihidrogenega kisika nam razkrije igro dveh ljubimcev, ki se igrivo lovita po nežnih približkih krivulj. Na oblak je svetila polna luna, ki je plemenitila poletne vonjave mediterana, njena svetloba pa je ustvarila iluzijo dneva sredi brezmadežne poletne noči. Bolj učeni bralci bodo gotovo povprašali o coprniških metodah uporabljenih za Ikarjev ples nad Sredozemljem. Z gotovostjo lahko trdimo, da ni šlo za macesnovo metlo, ki je najbolj priljubljena med zahodnimi coprnicami. Takisto ni bilo sledu o letečih velblodih, ki prevladujejo med Sirijo in indijskim podkontinentom. Bolj obskurnih praks uporabljenih na nemškem in japonskem niti ne bomo omenjali, ker se v spodobni družbi to pač ne spodobi.

Namesto tradicionalnih čarodejskih pripomočkov sta se ljubimca podila po oblaku s potencialno energijo ljubezni in zvezdnim prahom, ki je nežno prekrival njuni goli telesi. Izgledalo je kakor da ploveta po sanjah, ki ju sanjata skupaj. Opazovalcu se je vsak trenutek zdel potencialno usoden, vsak trenutek bi se sanje lahko končale, nočna mora bi lahko ujela iluzijo letenja in začel bi se počasen padec proti temnemu slanemu jezeru ujetemu med ožinami Gibraltarja, Sueza in Bosporja.

Na sumljivo osamljenem oblaku, posutim s srebrnino vsemirja, sta se ljubimca podila drug za drugim, v nepravilnih ritmih, časih divje kot podivjana akrobata, nato spet nežno in počasi, ujeta v past poljubov. Raznobarvni zvezdni sviž je obletaval njuni telesi in prepojil nič hudega sluteč stratus, ki je nežno brzel naprej in se ves krasan šopiril s svojim novim leskom.

»Nebesa se podirajo,« je dejal Cezar, drseč po oazi meglice v hrbtnem slogu germanije, z nizko frekvenco in dolgimi, močnimi zamahi. Kako čudne nazore imajo rimljani o eleganci!

Nad sredozemljem je zadonelo. Ravno tedaj je bila odjeknila prva salva Sušjanovih brigad in okolica Weltraumfestunga je zasvetila s tako ihto in občutkom nujnosti, da je svetloba še bolj urno kakor ponavadi zbežala v najbolj oddaljene kotičke vesolja, daleč stran od prihajajoče norije. A sredozemlje je doživelo že preveč nebeških prevratov, da bi si belilo glavo s podobnimi zadregami in vprašanji. Bilo je tam, ko so vladali Olimpijci, nato se je klanjalo rimljanom, kasneje se je pokorilo Alahu in saracenom, a nikdar se ni pustilo spremeniti. Še naprej je bilo vabljivo in druge usode si niti ni znalo predstavljati.

»Prihaja nov svetovni red in vojna vihra je ponovno sklicala svoj divji bal,« je počasi izustil med poljubljanjem zlatosrebrne Katjuše.

»Komajda sem se spoznala z obstoječim in že ga ne bo več,« je zatarnala Katjuša tja v en dan, da bi imeli tudi poljubi svojo spremljevalno melodijo, katera bi jih osmišljala ali pa jim polepšala njihov obisk v tostranstvu iz dežele namenov, kjer so primorani preživeti večino svojega časa.

»Tudi čas za žalost še pride, a ne tu Katjuša, ne v toplem objemu noči… mogoče zadnje,« ji je odvrnil njen ljubimec in jo še močneje objel, da mu ne bi ušla. Kako lahko je uloviti dekle, ki hoče biti ujeta.

Kako se je razjezila v tistem trenutku mala dunajčanka iz Rusije!

»Zakaj ne bi hotela biti žalostna, ko pa prihaja sama žalost!? Kako si včasih neracionalen!« je zaihtela in zlatosrebrne solze so plezale po njenem obrazu dokler jih ni vetrič ponesel v noč. Od vse jeze in občutkom patriarhalnega pokroviteljstva je skušala uiti svojemu ljubimcu, a v tistem trenutku ne bi nihče mogel ukrasti Cezarju svoje orientalske despotinje, začuda rojene na Dunaju. Priznali boste, da je večino orientalskih despotov pač rojenih na orientu.

Jezna zaradi svoje nemoči se je prisilila, da je zaustavila svoje solze in skorajda hudoben nasmeh zmagoslavja se ji je narisal na obrazu zaradi tega dosežka. Kot viktorijanska ljubimka je obrzdala svojo dušo in se namesto s solzami, z nasmehom upirala despotizmu svojega ljubimca: »Kako si smešen, nikakor te ne razumem, da se tako razburjaš! Zakaj pa ne bi bila melanholična in to povsem brez razloga? Da, le zakaj vendar ne?! Včasih je prav lepo biti žalosten…«

Kako jo je ljubil v tistih trenutkih, ko se je borila z njim in z usodo sveta hkrati. Ko je na drugem koncu univerze trgalo strune stvarstva se je zdelo, da se nebesa nahajajo prav na tistem malem okrancanem oblaku, ki je plul nad osvetljenim sredozemljem. Iz Sicilije je zadišalo po agrumih in Katjuša, vsa zala v vetru, je bila živa kot poletni maestral. A to je bil le privid preteklosti, ki se je obupano skušala obdržati pri življenju. Toda v tistih trenutkih je bilo že davno prepozno, iz Sahare je bil začel vleči jugo in nad Alžirijo so se zbirali nevihtni oblaki. Celo zvesti veter zapadnik jo je zavil tjakaj, da bi jo skupaj s kumulusi lahko kar najbolje zagodel sredozemskim ribičem.

Nič več ni bilo mirnega nad Sredozemljem in vse je bila nevihta. Janus je robantil po večnem mestu, da niso bila varna ne vrata ne duri in srci dveh ljubimcev sta bili ujeti v poljube, ki so postajali vedno bolj divji in nič nežnega ni bilo na njih.

»Kličejo naju, Katinka, kličejo naju iz najinih sanj,« je dejal Cezar, sedaj nič več nežno plavajoč, nego stoječ na svoji ladji v oblakih, ki je plula skozi neznano vesolje. Morebiti je šlo za Dantejevo kraljestvo? Ali pa za bravite gravure vesoljskega teleskopa, ki popleskava temno noč vsemirja, da bi postala malo manj dolgočasna?

Tranzicije patricijevih misli so se vrstile venomer hitreje, barve so se začele nenadzorovano prelivati, na dan so privreli strahovi človeške duše in nočne more so zaživele na nenavadnem slikarskem platnu sredi vesolja. Šele varen objem Katjuše ga je pomiri, da je božanska galeja iz Olimpa lahko ponovno zaplula med oblaki, antičnimi piramidami in žlathnimi galaksijami.

»Laps človečnosti, moment freudijanskega podzemlja, to je vse,« je potiho analiziral svoje strahove in žalostno dodal: »Kaj vendar govorim!? Človečnost me je bila zapustila že davno tega, ostali so le bežni spomini in razburjen duh.«

»Mar podzavest kroji usodo mogočnega Cezarja?« je zgroženo spraševala Katjuša, ki je od svojega ljubimca zahtevala božanskost in nič manj kot to. »Bodi drzen moj ljubimec, saj si gospodar mesta in sveta! Kako nepatricijsko je vse to, da se prepuščaš svojim strahovom, ko pa celo stvarstvo računa nate… sedaj ni čas za samopomilovanje in sebične vzgibe. To je za nepremišljene poete, ki lahko brezskrbno opazujejo muze v Neapeljskem zalivu!«

Arabeskno prelep v lunini svetlobi, ki je svetila od neznano kje, je Cezar sprejel sodbo svoje ljubimke, a nasveta ne: »Tudi Kantova svetilka ne sveti dovolj močno, da bi me odrešila tisočletnih grehov! Namesto, da bi se bil v tem času izklesal v novega človeka – samo pomisli, kako bi bil Robespierre ponosen name! – se je zgodila v moji duši povsem druga transformacija, bolj zlovešča po svoji naturi.«

»Spet si melodramatičen samo zato, da me jeziš! Kdo pa pravi, da se stoletja na poznajo na duši? Govoriš kot da bi bil edini na tem svetu, ki pozna trpljenje!« ga je okarala Katjuša, ki se ji tedaj njen ljubimec ni prav nič dopadel. In res se lahko strinjamo z njeno ugotovitvijo, da je mnogo duš neprimerno bolj prekletih kakor Julij Cezar. Recimo, mine manj kot stoletje in že vsi pozabijo na Gregorja Samso kakor da bi bila njegova preobrazba nekaj povsem vsakdanjega! Kdo pa pravi, da moramo biti vsi duhovno tako vzvišeni kot Robespierre? In tudi tam se pozablja na giljotine, ker je bil pač naprednjak…

Cezar je iz kljuna oblaka skočil na mehko sredico, kjer je Katjuša kuhala jezo na veliko kakor se je nekoč kuhalo golaž v JNA. Skušal je ujeti pogled svoje ljubimke a bolj se je trudil vedno bolj se je izmikala.

»Kaj nimate lepotice rade padlih angelov brez kril?«

»Če so drzni in pogumni, tedaj že! Kaj mi pomaga enfant terrible, ki se pusti, da ga prvi freudijanski vetrič tako vrže iz tira!« mu je odvrnila ona, ki je bila vse. »Kakšen Cezar pa si, da se vdaš v usodo namesto, da bi ukrotil njene tokove? Samo funkcije bi optimiziral, drugega nič!«

»Kako je to narobe svet, da ne sledi volji Cezarja,« ji je odgovoril on, mogoče teatralno?

»Nisi duhovit… prav grd si, da veš…«

Oblak je še naprej brzel ujet v fantazmične prizore realnosti, ko je Cezar še enkrat, tokrat nežno poljubil svojo izbranko na lica in spet se je zdelo, da je pod njima Mediteran in večno poletje.

»Nikar ne obupuj nad menoj, ko pa vendar veš, da se borim za razsvetljensko stvar, čeravno mi je bila od nekdaj tuja. Moja duša je vse preveč neukrotljiva za tako razumno življenje,« je na koncu že povsem nežno prišepnil škrlatni princ. Katjuši ni bilo v tistem trenutku mar za ničesar več in če bi ne bila kraljica, bi bila zajokala kar brez razloga.

»Toda od kdaj je Cezar razum?« je vprašal z norostjo v očeh, iščoč sled prihodnosti v slikah, ki so se izrisevale okoli njiju po stenah neskončnih soban neznanega sveta. »Pustiva Marku njegove ideale in absolutizem; moja je duša donskih špartancev, peloponeških kozakov in živalskih duhov, ki derejo naprej četudi ne vedo kaj jih čaka na drugi strani.«

»Nočem, da nama vlada tančica negotovosti, ki ubija upanje in sanje ter naredi strahopetce iz vseh nas,« to rekoč, je Katjuša vzela ljubimcu dih in digitalne barve Cezarjeve duše so izginile iz obzorja.

»Tja kamor pojdeva, je vse gotovo in nobenih dvomov ne more biti več glede najine poti,« ji je nežno odvrnil princ živalskih duhov kateremu je bila Katjuša že davno tega omrežila dušo s svojimi nasmehi in obljubami večnega kraljestva razuma. Njemu se je vse skupaj zdelo tako nerazumno, a vseeno ji je sledil, ker si druge usode niti ni znal zamišljati. Celo verjel ji je kadar mu je prišepetaval, da bode nekoč spremenil svet čeprav si tega ni nikdar resnično želel. Kot knez Andrej je hotel biti le ljubljen in drugega nič…

Ujeta v solzne objeme se nista menila za zlovešče astralne ledenike, ki so grozeče lebdeli na gladini oceanov celestialnega kraljestva skozi katera se je prebijal njun cumulus. Bežali so pred plamenom ljubimcev, ki je gorel neskončno jako, kakor zvezdni kres sredi poletnega večera.

Oblak se je nato kot Van Gogheva slika zapacano preslikal iz nebesnih morij nad utrdbami magelanskih morij. Trušč je bil neznosen in obzorje so krasili oranžni plameni; prve enote sovraga so bile pričele oblegati Bizanc v nebesih. Sredi vojne vihre sta Katjuša in Cezar stopila v praznino vesolja in se višja kot najvišji stolp medzvezdnega limesa, zapodila proti prvemu valu utilitarijanske konjenice.

Težko ladjevje Weltraumpanzerschiffov je ob vzklikih »Tempora utilitariana!« drvelo novemu veku naproti. Objeta v zvezdni prah sta se ljubimca kot dvoje svetilnikov, ki pogumno dvorita nevihto, zavrtela v sredino sovraga. Ples živalskih duhov se je postavil v bran razsvetljenski stvari in Harrodovo topništvo je plesalo po divjemu taktu Katjuše in njej pokornega prvega državljana. Tako so padle sulice novega reda, tako je umrla falanga novoveškega džihada v ciklonu revolucionarne ljubezni.

In kako lepi so bili mladostni obrazi liberalnih džihadistov, kako upanja polni njihovi izrazi, tako željni, da bi se univerza končno gibala usklajeno v teoretski harmoniji, brez vseh omejitev, ki kalijo njeno popolnost.

Dulce bellum inexpertis.

De Bello Astronomico

Majhna neoborožena iglam podobna plovila so v nebrojnih množicah kakor plemena afriških os jurišala na obzidje vsemirskega Rima. V njih so darwinistični kamikaze piloti pikirali v osrčje sovražnih utrdb. Bilo je grozljivo kadar se jim je uspelo prebiti v atmosfero katere izmed trdnjav; cvilili so kakor antične štuke, objem kisika pa jih je spremenil v goreče puščice. Luč napredka je tisti dan gorela visoko v nebesa.

Z zagnanostjo tekočega traku je armada liberalov producirala brigado za brigado, v upanju, da bi naslednja prišla bližje cilja kakor tista poprej. Trupla industrijskega sveta so se nabirala pred zadnjo utrdbo razuma kot velikanski plavajoči otoki plastike v Pacifiku. Liberalni živelj je umiral kakor filharmoniki v Leningradu, a to ni niti najmanj motilo njihovega vrhovnega poveljstva. Istočasno so med vesoljsko pločevino počele švigati majhne, lovcem podobne ladje kratkega dosega. Ta okretna plovila so manevrirala med raztreščenimi kosi in jih začela povezovati med seboj, kot zalega vesoljskih pajkov, ki iz nanomaterialov prede in gradi na mestu improviziran pontonski most sredi zvezd. Zakrite za nastajajočim umetnim asteroidnim pasom so velikanske vlačilcem podobne ladje začele potiskati v pajčevino povezane razbitine proti obzidju limesa. Med nenavadnimi otočki so začeli švigati vesoljski legionarji, drveč proti magelanskim utrdbam.

Skorajda istočasno s tem, ko so prvi vojščaki cerkve razsvetljene sebičnosti, takozvani miles sancti Homo Economicus, dosegli zunanje obronke Festunga sta se Katjuša in Cezar vrnila v stavko. Že pred vrati se je slišalo Kutuzova kako se pravda s Tovarnarjem o uporabi kapitalske opreme.

»Vaša visokost, vendarle boste morali priznati…,« se je slišalo moledovati prvi glas.

Iz druge strani pa glasno rohnenje: »Prav ničesar mi ni potrebno priznati, če tega nočem!«

»Toda dovolite vendar…saj boste pokurili tisočletne sadove kapitala… vse rezerve. Za kaj smo se borili, če na ves kapital zgori v plamenih?« je zgroženo zatarnal Ricardo in žalostno gledal skozi okno mimo katerega je prav kot naročeno ravno takrat priletela še posebej bogata salva kapitalske opreme; parni stroji, težke bilančne knjige fiktivnega kapitala, mlinčki za kavo in celo stare holivudske kamere so letele proti nebeški fronti.

»Poglejte, poglejte! Tako nikakor ne gre… poglejte no vendar!« se je začel zgroženo dreti Ricardo ob tem prizoru: »Vsi bomo prišli na kant – popolnoma se mu je zmešalo, od vsega ropota ga je zapustila zdrava pamet! Sedaj je začel z belo tehniko obstreljevate neoklasike. Z belo tehniko se pač ne obstreljuje neoklasikov – potrebuje se skladno teorijo vrednosti in takoj se razprše!«

Kutuzov, ki je bil le na pol pri stvari, je le zamhnil z roko in še naprej budno spremljal dinamične tridimenzionalne zemljevide razprostrte skozi celoten prostor »Tovariš prišel je sodni dan, vas pa skrbi za belo tehniko? Sedaj resnično ni čas za škrtarjenje državljan… takšne stvari gredo v zapisnik in po vojni se jih ne pozabi! Veste kako bo zvenelo pred ljudskim tribunalom, če se izve, da je takšen kapetan industrije skoparil z belo tehniko, jako nerodno lahko postane vam rečem…«

»Čakajte… kaj boste dejali, da se to spodobi takole uničevati kapitalsko dediščino?« je jel jezno spraševati Ricardo, ko je priletela mimo še salva kmetijske mehanizacije. »In to ravno sedaj, ko se pričakuje, da bodo cene mehanizacije narasle…«

»Piši Slavoj, to mora v zapisnik – državljan bi v času vojne špekuliral! Naj gre v zapisnik!«

»Kako naj špekuliram, če ste mi vse pobrali?« se je branil Ricardo.

»Tu ne more biti nobenih dvomov, zaseženo je bilo po črki zakona, tukaj boste težko našli sodišče, ki bi vam sodilo v prid!« mu je odvrnil Kutuzov medtem. Slavoj je medtem skušal zapisnik tako zabeliti, da bi olajšal delo sodnim tribunalom in zmanjšal zaostanke v sodstvu.

Že naslednji trenutek je bila legalnost pozabljena in Kutuzov je spremljal prelet naslednje Harrodove salve z bogatim, globokim smehom: »Ho, ho! Poglej Slavoj, glej kako leti intelektualna lastnina! Vidiš, tu se pozna, da smo zakupili Vegove tablice, drugače patenti ne bi nikdar leteli v tako prekrasnem loku. Kaj ni res? Včasih se izplača izprsiti, takšne nadrobnosti niso nepomembne v bataljah!«

»Lepo je videti, da končno uporabljamo tudi najbolj avantgardnega od vseh kapitalov messire! Kaj nisem Harrodu vedno govoril, da je v nevidnem kapitalu prihodnost? Pa recite, če nisem?« je priliznjeno začel prikimavati pribočnik Žižek za kar bi bil v normalnih okoliščinah okaran a tistih trenutkih je Kutuzovu prijala filozofova odkrita neodkritost.

»Prijatelji, bratje, kozmopoliti – nikar tako na nož! Pustimo ob strani kapitalske kontraverze in bratomor, za oboje bo časa več kot dovolj po batalji! Niti ni potrebno, da se držimo določenega vrstnega reda. Na primer, lahko najprvo rešimo vprašanje bratomora in se šele potem lotimo kontraverz. Spet po drugi strani vemo kako naravno sledi bratomor logičnemu diskurzu o naravi kapitala! Mogoče lahko celo oboje nekako združimo…«

Takoj, ko ga je videl, je Ricardo oddrvel proti imperatorju iščoč svojo pravico: »Grozne stvari se dogajajo… tukaj je vse znorelo. Delo tisočletij bo uničeno v dnevih! Kapital je pa občinski ali kako? Ga je akumuliral Fitzgerald? Ali pa mogoče Dumas? Morebiti je šlo za brezmadežno spočetje, brez presežnega dela?« In še vzhičeno: »To je neodgovorno, tudi iz taktičnega vidika… Človek ne verjame svojim očem, še človeški kapital je zaučal v vesolje, pritlehni keynesianec!« In res, ravno v tistem trenutku je mimo stavke priletela celotna odvetniška pisarna, le mične tajnice je Harrod obdržal zase.

»Gospod Ricardo, lepo vas prosim, ne smete dovoliti, da bi vas kapitalsko vprašanje tako potrlo! To ni znanstveno, da se človek tako sekira,« je spravljivo skušal pomiriti strasti imperator. A vsekakor je potrebno priznati, da je dolgoročno kopičenje proizvodnih sredstev živčna in priskutna dejavnost, ki naredi človeka vzkipljivega.

Cezar je prijateljsko objel Davida Ricarda in skupaj sta se odpravila proti vratom poveljniških prostorov: »Pustimo sedaj maršalu in generalu topništva, da storita tako kot je prav… za akumulacijo bo še dovolj časa. Pregrešnemu keynesianizmu se kdaj pač ne uide, a samo pomislite na donose, ko bo enkrat martra končana!«

»Da, da, prav imate glede keynesianstva in donosov,« je začel hiteti Ricardo, »človek je šibak in včasih se spozabimo, ko imamo nekateri tako veliko dušo! Veste jaz ne vidim leteti bele tehnike, temveč vidim človeško trpljenje kako tuli po vsemirju… Saj sami veste kako je težko nam, ki smo tako polni empatije in zanosa kadar vidimo takšno trpljenje. Sploh pa kapitalsko vprašanje ni edino, tu je na primer še žensko vprašanje na katerega se vse prevečkrat pozabi! Toda zagotovila ne boste pozabili?«

»Gospod Ricardo, točno tako je kot pravite! Za certifikate pa tudi ne skrbite… drugam kot gor nimajo iti!«

Po nekajminutnem zagotavljanju je kapitalist blagovolil zapustiti vrhovno poveljstvo in Kutuzovu se je odvalil velik kamen od srca. Po drugi strani se mu armada vesoljskih veletrdnjav, ki je drvela na položaje njegove armade zdela nekaj vsakodnevnega in popolnoma znotraj parametrov sprejemljivega. Samo, da ni kapitalskih vprašanj!

»Julius mon frere! Poglej kako lepo se vrte tridimenzionalne karte, da prav nič ne more ostati prikrito,« je jel razlagati Kutuzov tehnološke pridobitve od zadnjikrat, ko je poveljeval, še pri Borodinu. »Toda vzamejo ves žmoht poveljevanju,« je zabrbral sam pri sebi in se počutil starega.

»Križarko smo potopili!« se je zadrl Slavoj, ko je na zemljevidni inštalaciji prenehala utripati luč sovražne frigate.

»Vidiš, to je smetana našega pribočništva! Njihovo bo božje kraljestvo, Bog mi je priča, če ni tako.«

»Mihail Iliarionovič ste prepričani, da je pametno postaviti seldžuško konjenico ob bok četniški težki pešadiji? Mar ne dvorimu tu lastni pogubi?« je zapel visok, a nikakor nadležen glas izza ozadja.

Iz ust vrhovnega poveljnika je zadonelo kot tuljenje vetra po dolinah Urala: »V moji armadi si nihče ne dvori, še najmanj pa dvorimo pogubo, ki je imamo na prevek vsenaokrog nas, da smo si na jasnem! Slavoj, kaj naredimo z romantiki v naši armadi!?«

»Zapremo jih in za prebirati imajo na voljo samo Goethejev traktat o dvostavnem računovodstvu, drugega nič!« je veselo dodal pribočnik, ki se je bil kazni domislil sam in je bil zatorej še posebej židane volje kadar so politkomisarji poročali o nezaželenem dvorjenju med enotami.

»Drugega nič,« je veselo ponovil Kutuzov. »Še zadnje veselje, ki ga imam pri poveljevanju bi mi vzela: vse te pisane kombinacije in lepoto zgodovinskih nasprotij! Kaj mi še drugega preostane,« je zaječal ruski starešina, kralj poveljnikov in dober človek, »ko se dandanes vojske vodijo same? Ve prusinje ste vse enako puste – Katarina je znala izžeti veselje iz vsake kampanje. Nikdar nismo pravilno maširali… vsakikrat je bilo nekaj narobe s postavitvijo huzarjev in dragonarjev…«

»Stric, prav dobro veste, da sem iz Svetega Leningrada na Avstrijskem!«

»To je blizu Celovca?« se je namuzal poveljnik.

»Kdo bi vedel,« je žalostno zažgolela avstrijska razvojna ekonomistka, »vasica je davno tega izginula v pozabo, artefakt nekega drugega časa, polnega obljub in obetov svetle ter napredne prihodnosti.« Pri razvojnih ekonomistkah mora biti vse napredno in razvojno usmerjeno.

Medtem je Kutuzov preizkušal zmogljivosti svojih pljuč na nič hudega slutečem pribočniku, ki je bil pač po zakonih krive sreče v tistem trenutku najbližje lisjaku ruskih step: »Kje so moji seldžuki? Kaj počno v rezervi z enajsto mongolsko motorizirano? Kdo tu poveljuje!? Govorim ukaze ukaze kar tako, da se poslušam ali kaj?«

»Lepo jih je videti kako letijo,« je zadovoljo dejal kazoč na prestrašene pribočnike in Katjuši se je zdel prav prikupen v svoji sveti jezi.

»Toda kolone liberalov pred bizantinskimi zidovi se zdijo neskončne!« je zastokala Katjuša, zroč v nebeške karte, ki so prikazovale stanje na bojišču.

»Če bo šlo tako naprej bo artileristom zmanjkalo amunicije,« se je strinjal Kutuzov, »že tako mi tisti vrag Ricardo ne da miru – morala bi videti kako je rohnel, ko so mimo leteli hrastovi sodi!«

Katjuša nikakor ni morala razumeti te obsedenosti s kapitalsko opremo: »Ne maram ga Mihail Iliarionovič, nekaj nezdravega je na njegovi obsedenosti z velikanskimi hrasti in staranimi sodi.«

Zidove nebeškega Bizanca je objel lesket vojne vihre. Ognjeni zublji so se požrtno zažirali v posamezne Festunge dolgega limesa, a hkrati so se zaganjali visoko v nebo, da bi jim le uspelo zbežati nekam daleč stran, kjer vladata mir in harmonija vesolja.

»Dobra gospoda,« je bilo slišati glas iz druge strani vrat, pred komandirsko sobo Kutuzove stavke, »dobra gospoda, povejte, je mar pri vas varno? Nikakor ne bi prenesel, da bi me sodili! Sem prišel prav? Povejte dobri ljudje, saj vendar tukaj vladata razum in krščanska ljubezen?«

»Dobri človek, prav ste prišli,« je s svojim glasom nasmejano zaplesala koroška rusinja, »tu, sredi nevihte nebes, na fronti kjer se bije za usodo vsemirja smo otok razuma in ljubezni.«

»Točno tako,« je zabobnel Kutuzov, »prišli ste na pravo mesto. Tukaj na fronti je vse varno in razen napačno odmerjene granate vam tu nihče ne skrivi niti lasu!«

»Hvaljen bodi odrešenik!« se je zaslišalo z druge strani. »Slabo prenašam družbene pritiske, moja krhka duša jih ni vajena!«

Vrata so se odprla in vstopil je Lakotnik, napravljen kakor nekoč Murat, ko je bil še neapeljski kralj. Toda državljani namesto svilenih hlač je nosil keltsko krilo!

»Tako se vojskujejo na laškem,« je zamrmral pribočnik Slavoj, ki je lahe poznal še iz časa svoje bele mladosti v Portorožu.

»Katjuša, poglej jih, vsem se je zmešalo… poglej kako se norčujejo iz starca. To naj bi bila krila moje armije?!« se je začel križati Kutuzov ob keltsko retroavantgardni pojavi nekdanjega egipčanskega zemljiškega lastnika in gusarskega kralja južnih oceanov vsemirja.

»Tako še lažje jašem,« mu je izzivalno in v visokih tonih kakor se to spodobi za deklino dvomljivih moralnih vrlin odvrnil Lakotnik.

»In kdo pravi, da se spodobi jezditi v smrt dolgočasno oblečen? Zakaj je bolj sprejemljivo umreti na konvencionalen način, vas vprašam? Kaj je meni mar, če je vesolje dolgočasno in temačno, jaz pač ne bom!«

»In prav je tako dragi Lakotnik, če je že vojska naj bo vsaj glamurozna,« se je strinjala Katjuša in objela divjega jezdeca.

Slednji se je naravnost veselil prihajujoče nevihte in svoje zale smrti: »Kako lep bom umrl, v dvignjenih petah in tako reakcionarno odet. Prav lepo truplo bom, boš videla Katjuša, še ponosna bodeš name, ko bom plaval v večni noči, zvezda med zvezdami.«

»Kaj je že čas?« je vprašal Cezar, ki je ves ta čas le mrko zrl na jekleno nevihto v Magelanovem oceanu.

»Coprnice so prižgale kresove na Marsu,« je resno dejal Lakotnik kakor, da bi to znamenje bilo v nečem izredno pomembno.

»Natalija nas kliče v boj,« je prikimal Kutuzov in slovesno naznanil prihod nove dobe, mnogo bolj divje od gosposkega vojskovanja preteklosti: »Odpokličite Harroda, konec je z razumnim kapitalskim obstreljevanjem sovraga.«

Duhovi negotovosti so zapustili škripajoč hrastov parket Kutuzove stavke, ki je bila naravnost Habsburško opremljena, z visokimi stropovi, ki so duši dajali občutek meščanske svobode. Preden bi Janus lahko izvedel naslednjo tranzicijo je v stavki za nekaj trenutkov vladal popoln mir. Zatem se je ruski poveljnik poslovil od svojega štaba, vsakemu je dal roko, celo Slavoja je poljubil preden je njegov duh zapustil prostore poveljniških prostorov. Starinski parket, tako natančno ukraden iz bavarskih palač, je zatem takojci izgubil zlati salonski blišč veličastnega 18. stoletja. Devetnajsto stoletje ni poznalo civiliziranega diskurza salonov, le kongrese politikov in psihoanalistov.

Pred stavko je Mihaila Ivanoviča čakala modra beštija, velikanski zmaj z zlatimi luskami na trebuhu in megličnim leskom Hubbleove vizije vesolja v očeh. Pripasal si je velikanski meč, nadel caristično kozmonavtsko čelado z rdečo zvezdo in že je poletel proti fronti, zadnji izmed kozakov ruske aristokracije! Preden pa je odletel je še zadnjikrat objel Katjušo zaradi katere je bil menda sploh vstal nazaj od mrtvih: »Če ga ljubiš je vse ostalo samo Eine Kleine

Nachtmusik. Le glej, da mu zagreniš življenje, drugače te ne bo nikdar ljubil! Lahi potrebujejo trpljenje in romantiko tako kot rusi potrebujemo našo tradicijo in utopične obljube prihodnosti!«

»Mihail Iliarionovič, res je vase zagledan nastopač in lopov; a prav zato ga ljubim, zavoljo njegovih nepopolnosti, ki jih je neskončno mnogo!« se je z radostnimi solzami zadrla za pradedom nekega drugega reda stvari, ko je bila znanost še mlada in njena avtoriteta zanemarljiva.

Njegov polet je spremljala bratovščina prihajujoče apokalipse, njeni štirje jezdeci in dvoje ljubimcev. Bratje sodnih dni so bili drugačni kot ponavadi, njihove duše so gorele s pričakovanjem. Izgledali so nekako melanholično, a na temu ni bilo nobene resnice. V njih so se prebujale sile, ki so bile zatrte še od časov, ko je bila univerza mlada in oni njeni kraljeviči. Vrag je vzel šalo patricijskemu duhu olikane družbe in celotno stvarstvo je podivjano brzelo v neznano. Goreče duše zemljiških lastnikov med zvezdami so izžarevale pričakovanje, ni bilo časa za lažne hlipajoče obljube o snidenju, ko pa je mrtvaški ples vabil viteze živalskih duhov v svoj škrlatni objem. Nekje v ozadju pa je donela melodija razpuščenega topništva, ki je klicalo po novem gospodarju.

Kako je pela Katjuši ta pesem svobodnega kapitala, ki se je bil malo pred tem razlil po temi nebes, osvobojen nadležnih spon angleškega topovskega mojstra, mistra Harroda. Pesem je postajala venomer glasnejša in vzorci vedno bolj barviti, dokler se ni mogla več upirati in je zakričala v nebo: »Laissez-faire me vabi! Predragi moj, ne morem se upreti divjanju podzavesti, občutek imam kakor, da me kliče vsa zgodovina človeštva zbrana na enem mestu – zbor je preveč mogočen, nikakor ne zdržim več!«

Tedaj so še jezdeci začeli tuliti v mavrična nebesa, ki so jih klicala in vabila, da se vrnejo nazaj k svojem izviru. Tako močno so gorele njihove duše, da so izgledali kakor bakle z izginjajočimi obrisi teles nekje v ozadju.

Objeta pod mavrično luno v neznanem koncu vesolja sta se ljubimca še zadnjič poslovila. Razumela sta, da drugače pač ne more biti in da svoboda zahteva včasih slepo poslušnost, ki so se ji primorana pokoriti tudi božanstva.

»Seveda se ne moreš upreti,« je s solznim nasmehom dejal on, »ko pa na ves glas doni coprniška koračnica! Kliče te napev človeške zgodovine, ki se izrisuje po nebesnemu nebu in izziva obči red stvari.«

Zlata čarovnica ga je gledala nerazumno kakor, da ne bi razumela o čem govori. Bila je povsem drugačna, v ničemer si ni bila podobna in v tistem trenutku je vedela le eno: da mora zaplesati s tokovi kapitala, ki so uničevali vse pred seboj. Tedaj se je trgala realnost in univerza je prvikrat resnično spoznala srd prebivalcev galaktičnih oaz v morju kraljevske temnine. Življenje, ki ga ni bilo v vesolju niti za ščepec peska v saharski puščavi, je ogrozilo celoten obstoj neskončnih planjav tvorbe, ki že od časov velikega poka izvaja brezmejni, brezkončni ter vsestranski blitz, hlepeneč po širitvi življenjskega prostora temačnosti.

Cezar je spremljal let zlate vešče v noči, dokler je niso posrkale vase barve divjega neba. Zdelo se mu je, da se je še zadnjikrat ozrla proti njemu, preden je izginila v nenavadni mavrici vsemirske noči. Zraven njega so štirje jezdeci sodnih dni prazno zrli predse, bili so kot duhovi iz ognjenih plamen, ki so jih bile dokončno zapustile njihove duše in goreli so le še prazni kanistri grajeni iz pepela spominov na barona, Schumpetra, Lakotnika in nenadkriljivega Kavbojca.

Žival v staremu rimljanu ni nikakor morala razumeti, zakaj je potrebno drveti v gotovo smrt, ko pa je še toliko samic na tem svetu! Od kje to hlepenenje razuma po tragediji, ko pa je večno bivanje tako prijetno in pripravno? Zakaj bi se upirali toku zgodovine, ko to vobče ničemur ne more služiti, še najmanj ugodju? Je že res, da je nerazumno zakaj bi prekrasno bitje kot je Katjuša ljubilo takšnega ničvredneža in narcisa kot je Cezar, pa vendarle, ljubezen ne more biti edino vodilo v življenju! Vsem razumnim pomislekom navkljub je nerazumen občutek fatalnosti vlekel imperatorja v boj. Osamljen sredi neskončne noči, se mu je dozdevalo, da v njegovem srcu obstaja edinole zlo, vsa ljubezen in lepota pa sta ga bili zapustili. Častihlepje je privrelo na površje in izrisalo svoj drzen, aristokratski nasmeh na obraz Julija Cezarja. In začuda, čeprav ga je bilo tega neizmerno sram, se je v tistem trenutku počutil vsemogočnega in prav nič mu ni bilo čudno pri srcu.

Z nečloveško močjo so se jezdeci zalučali od tal in poleteli v nebo, kjer je vsak ujel svojega zmaja. Okoli njih se je zaelektrilo in zlovešči veter je zapihal po vesolju. Tema se je zgrnila nad bojišče, tema tako mogočna, da so celo zvezde izgubile svoj lesk. Bojišče je onemelo. Spomini davno pozabljene preteklosti so zavijali kot snežni vihar po Magelanovi galaksiji. Ponovno so na krilih vsemirskih zmajev jezdila primalna bitja energetskega imperializma, ki so razumela le moč. Ti prvi jezdeci zmajev so kraljevali vsemirju, uničevali galaksije in srkali nektar bogov: magmo mladih zvezd.

Toda z zavedanjem se je vse spremenilo.

Vesolje se je zbudilo iz svojega sna. Mladostni kaos je postal stvar preteklosti, stvarstvo pa se je podredilo urejenemu svetu idej. Celo materija se je začela plesti v nove, venomer bolj kompleksne vzorce. A nobena sila v zgodovini vesolja se ne more primerjati z mogočnostjo zvezdne horde apokaliptičnih jezdecev, nomadov vesoljskih meglic. Vrnili so se prvi gospodarji vsemirja.

Divjanje zvezdne horde se je takrat zdelo kot nekaj popolnoma samoumevnega, igra moči za svet brez občutka za prispodobe in pretanjenost. Celo mednarodnega prava se takrat ni spoštovalo! In čeprav so vitezi preteklega časa ponovno vzleteli v nebo so bile njihove duše spremenjene. Tisočletja krščanske ljubezni naredijo svoje. Neuslišane ljubezni, pogubni poljubi in trenutki zlobnih nasmehov so odmevali v duševnih okostnjakih zvezdne armade. Nekje v ozadju se je zdelo, da bard poje prelepo žalostinko o ciganki z očmi črnih diamantov, ki kraljuje plemenu kreolov v Bulgariji. Zapihal je veter spominov prihodnosti in preteklosti, v zraku je iz neznano kje zadišalo po vrvežu Trsta, ko je bilo to mesto še mlado in sposobno živahnosti. Zaslišalo se je šelestenje evropskih pragozdov, melodijo svobodnega sonca in zelenega kontinenta tako polnega obljub, da se je celo oholemu Fitzgeraldu milo storilo in je za stavek ali dva odložil slovar vstran.

Velikanska krila antične horde so preletele oblegani Weltraumfestung in se zagnale v boj. Kako je zadonel njihov nepričakovani krik nemškega idealizma, da se je zatreslo zidovje medzvezdnega limesa:

»Von schwarzer Nacht durch rotes Blut der goldenen Sonne entgegen!«

Nekaj je jasno, če hočete zanesljivo mehanizacijo greste k Rusom, a po trpežno ideologijo je treba na nemško.

Vse se je začelo dogajati hkrati in poprej docela ločeni mehanizmi univerze so usklajeno korakali proti odrešenju sodnega dne. Antična božanstva so v svojem jurišu na meščansko ladjevje prepleskala obzorje s praognjem, ki je kot veriga iz zvezdne svetlobe povezoval dvojico sonc. Jeklena ogrodja vesoljskih barkač so se topila kot plastika, a čigar so produkcijska sredstva, njegovo je univerzalno kraljestvo – industrijski armadi ni bilo videti ne konca ne kraja! Vsak val, ki je padel pod astralnimi zublji Jezdecev Apokalipse so nadomestile nove, povsem sveže enote. Uničenja si nikakor ni mogoče predstaviti; jeklena trupla vesoljskih ptic pa so se medtem začela kopičiti v velikanski jekleni asteroid, ki se je bil začel tvoriti sam od sebe med obema armadama.

Pod temnimi nederji univerze so, tik pod razburkano površino nam dojemljive stvarnosti, drsele flote podmornic. Zakrite za tančicami oddaljenih dimenzij so se prikradle blizu svojega plena in izstrelile vesoljske torpede, ki so potovali v prostoru med dimenzijami. Sovrag je ujel kvečjemu njihov obris ali nežno, komajda opazno brbotanje vesolja ob njihovem brzenju, a materija torpedov je potovala v drugi dimenziji vse do trenutka detonacije, ko so polni zlih namenov preskočili v našo realnost. Globokodimenzionalni protiizstrelki flote ekonomskega ljudstva so brezkompromisno lovili za dimenzionalnimi zastori prikrito volčje krdelo. Eksplozije protiizstrelkov so se raztreščile v multiverzo, skozi neskončno število različnih, nič hudega slutečih dimenzij, v upanju, da bo vsaj ena izmed njih prava. Tedaj so bile piratske lepotice primorane spustiti meddimenzionalni balast raznovrstne materije – izmerjene v natančnih odmerkih! – in priplavati na plano. Lovske ptice multiverze so tedaj z vso hitrostjo skočile iz oceana temnine in pljusknile v našo stvarnost, ki se je ob udarcu krivila in valovila kot gosto, bleščeče naftno jezero. Sredi vsevojne je čas začel nihati med prihodnostjo in preteklostjo, svetloba pa je valovala v popolnoma novih vzorcih.

Toda nikar se ne pustite zavesti, da je edinole divjanje čiste ideologije obarvalo nočno nebo. Tudi artistične brigade so se bojevale za svoje pravice! Je že res, da je njih duša ponosna in neprestano iščoča svobodnega sonca, a tudi artist hoče svoj delež presežka, kako naj sicer drugače ustvarja? Boste vendarle priznali, da je težko hkrati izvajati urbano in agrokulturo! Razen v primeru, da ste realsocialist potem si drugega sploh ne gre zamisliti.

Na zapadni strani večnonočnega neba je na primer Tarkovski dobil darilo zlatozvezdnate čarovnice, ki je nepričakovano kot utrinek preletela zahodno fronto. Njeno darilo čistega presežka iz antičnega Egipta, se pravi utekočinjene količine delovnih ur egipčanskega ljudstva, je iz reke solz preobrazil v čredo gorečih vesoljskih samorogov (s samovari!). Njihov juriš je prebarval nebo v analogno mavrico, ki je občasno digitalno zašelestela kot gozd v jeseni, ko mu odpada listje. Hkrati so se pod nebesi, na oceanu žalosti iz neznano kje prikazale soparaste meglice in spremenile določene predele batalje v temačno, docela nepregledno barje, kjer so zaradi povsem nerazumnih razlogov odpovedala vsa napredna tipala velikanskih parobrodov.

Po drugi strani so se meglice ljubeče ovijale okrog litoželeznih lepotic, ki so iskale zavetja pred liberalno nevihto. Celotna frontna črta se je počasi, a z gotovostjo vzhajajočega sonca, pomikala proti magelanskim trdnjavam. Toda meglice so bile polne artističnih pasti! Sredi zelenja vesoljske džungle, odmaknjena od pešadije je kakor kip ponosno samevala temna postava, v črnem plašču iz usnja in, tako vsaj predpostavljamo, z mrkim izrazom. Rabo Karabekijan, predstavnik vsem poznane šole armenskega hiperrealizma, je s svojimi konstrukti zavajal deročo ladjevje ekonomskega človeka. Kot mojster dirigent, ki poveljuje nebesnim podobam je krilil z rokami in izpod temnih rokavov njegovega usnjenega plašča so na fronto potovale prvovrstne iluzije, fantomsko ladjevje armenskega artista. Bodimo sicer iskreni, kot umetnik ni bil vreden počene drahme sredi hiperinflacije, a njegova natančnost in hitrost sta prišla prav pri zavajanju neprijateljskih sil!

Le malo naprej od armenskega artista, na samem robu bogatega zelenja vsemirske džungle je Hieronymus Bosch, takisto oficir brigade kulturnega ministrstva, z industrijsko naglico produciral legije angelov, demonov, afriških filozov, germanskih šamanov, slovanskih metafizikov in prikupnih epistemologinj, ki so s svojim vpraševanjem docela prevzele in zmedle kapetane liberalnih parobrodov. Kako lepo je bitjem presežka, vsaka njihova želja realnost postane! In kako srečni so lahko bili oni, katerim je zlata coprnica namenila svoj pogled in jih ošvrknila s kapitalskim bogastvom. Pod artističnim spektaklom je pekel pohuljeno odpiral svoje duri. Goreča trupla potopljenih plovil so pod pritiskom lastne teže začela spontano kongregirati v spiralo lesketajoče magme katere plameni so pojačali intenzivnost barvnega spektra.

V vsevojni se vzporedno premika toliko kolesij, da celotnega mehanizma ne moremo doumeti. Količina gospoduje nad vsem; je glasnejša od krikov obupa, od naivnega vzhičenja, zasenči celo ropot miljarde eksplozij, ki so, vsaj tako se je zdelo, skušale konkurirati gromu nebes. Batalja je zavoljo svoje velikosti zakrivila celo čas in ga začela srkati vase, spreminjajoč normalno zaporedje dogodkov v vzporedje, kjer se dvoje ali več realnosti na videz prepleta med seboj kakor, da bi duša vsemirja postala shizofrena. Eksponentne funkcije so tisto noč požirale vse pred seboj…

A nad nepopisnim truščem se je zaslišal krik. Neživljenjski in grozljiv, da se je temna zaterija zatresla z majhnimi valovi in prizor realnosti se je zazdel kot pokvarjen televizorski sprejemnik.

»Vrnil se je On, radost, lepota, vrnil se je ljubljeni!« je vzklikal neznani glas plesoč med laserskimi izstrelki na floti frigat, ki je drla proti limesu. Kot partizanska balerina se je odganjal v zrak, ko je skakal med vojnimi ladjami, čeravno o zraku sredi Magelanskega vodikovega oblačja ni bilo ne duha ne sluha.

Nasproti mu je z nepredstavljivo lahkotnostjo drvela v objem škrlatna pojava, ki se je popolnoma brez strahu in brez enega samega samcatega kančka spoštovanja do smrti podila med vesoljskimi plovili. V visokih tonih je zadonel odgovor prvemu klicu ljubimca: »Moje pohlepno srce hlepi samo po tebi, išče te v zeleni oazi sredi puščave širnih planjav, nad temačno svetlobo mladostnega kresu!«

Z okretnostjo afriških gepardov sta klestila vsoto korakov med njima vse dokler se ni slednja skorajda docela stalila; tedaj sta se pognala v vsemirski zrak, da bi ujela morebiti še zadnji objem bolestne ljubezni, ki ju je pripeljala na ta odročni del vesolja. Ob poslednjem dotiku njunih iztegnjenih rok se je ozadje zaiskrilo z bliskom strele. V trenu, tik pred usodnim udarom množice sovražnih izstrelkov, se je njuna podoba projicirala na platno magelanskih nebes. Viteza neskončne armade, Federico Garcio Lorca in Rumi, sta še zadnjikrat hitela v objem zahrbtne ljubezni, ki predstavlja grob kantovskih fantov. V zadnjem hipu sta se njuni duši še poslednjikrat ujeli in skupaj odkorakali v večnosti. In točka v času je premica postala.

Od industrijskega trušča je ostalo le prijetno brnenje križark ter frigat, ki je začuda dajalo nek občutek domačnosti v siceršnji dušeči tišini vsemirja. Glede na vse okolnosti nenavadno prijetno tihožitje je najprej prekinila topa, komajda slišna eksplozija (kakor, da bi se zgodila pod morsko gladino) nato pa še velikanski val, ki se je iz neke zakotne dimenzije sferično zapodil na vse strani. Zopet je vse potihnilo, razen ambientalnega brnenja počasi premikajoče se flote, ki je neustavljivo hrepenela po snidenju s svojo usodo.

Iz nepojasnjenih razlogov pa je ena od lenobno jurišajočih frigat obstala sredi jeklene avtoceste v sosedni galaksiji. Navigatorji, ki so bili primorani ponovno zavrteti navigacijske algoritme so preklinjali njenega kapetana, a v tistih trenutkih ni bilo ničesar kar bi lahko zaustavilo skorajšnjega zmagoslavja liberalcev in dokončne rešitve problema mnogoterosti teoretskih struj v družboslovju – priznali boste gre za premierno vprašanje našega časa! Nenavadno pri vsem skupaj je bilo sledeče: mladostna ptica vojne, čisto sveža iz produkcijskih trakov ne bi smela tja v tri dni kvariti statistike zmagovalne flote. In potem so bile tu še nepojasnjene vibracije jeklenega trupa, ki ga je ob preletu opazila sedemnajsta kalifornijska brigada lahkih lovcev. Nekaj znotraj jeklenega skeleta je na vsak način hotelo priti na prostost.

Preden je kdorkoli v resnici dognal kaj se dogaja je raztreščilo trup ladje in vesolje se je zalesketalo v zaslepljujoči, nenavadno intenzivno zeleni svetlobi, ki je hipoma zaslepila malodane celoten vojni teater. Sredi jeklene reke, v mrzlem vsemirju je iz ostankov padle frigate vzklila idilična oaza zelenja. Bršlanj je preskakoval kakor zelene električne strele med skupinami nemočnih lovcev, frigat in počasnih križark. Vse skupaj je izgledalo kot velikansko pragozdno omrežje, ki je zraslo kakor iz nič sredi vesolja.

Pešadija, kraljica vsake resne armade, je iz varnega zavetja vesoljnih trdnjav opazovala ples velezvezdnih parobrodov, čarovnic, divjih tokov kapitala in nerazumnih inštalacij umetniškega življa. Toda v kaosu je obstajal neke vrste perverzen red, ki je narekoval svojo voljo vsem nesrečnikom ujetim v usodnem pasu med dvema zvezdama. Vse je bilo usklajeno in harmonično, vse je drvelo v gotovo smrt kot nebesna telesa, ki krožijo (ker jim je tako usojeno!) drug drugemu v objem.

Med soldati je zašumelo in kot listje so se umikali temnemu velikanu, ki se je prebijal v prve vrste na veliki ploščadi ukradeni iz podzemnih soban pekla. Njegova duša je žarela ob potokih lave, ki so na koncu ploščadi tvorili velikanske zlate slapove v temno noč. Odet v teman plašč iz kože kameleonov medgalaktičnih pušč je v kozmično transparentnih barvah (z odsevom nočnega neba!) maširal do roba vesoljne postaje iz pekla. Vojaštvo ga je poznalo pod psevdonimom Cigan Ivan, a to je žalostna posledica dejstva, da so zapadnjaki v splošnem neuko ljudstvo, ki vsepovsod vidi cigane, plebejce in črnokožce. Že na prvi pogled bi moralo biti vsakomur popolnoma jasno, da je Cigan Ivan kmečki sin evropskega orienta iz vzhodne marke, ki se je prav mašno našemil za svečano priložnost vesoljnega potopa kateremu je bil priča. Namesto pripravnega orožja je imel pripasano predimenzionirano kladivo, strah in trepet vsakega Freudijanca, njegova rdeča lica pa so se drzno postavljlala po robu vsesplošnemu karnevalu uničenja.

Na robu ploščadi je posegel po pripasanem kladivu, svetlikajočem v prijetnem zlatorumenem lesku ukrajinskih pšeničnih planjav. V kladivu je prijetno tlel praogenj univerze, mladostni duh preteklosti ujet v sredstvu (se pravi kladivu) namenjenemu tako proizvodnji kot uničenju. Cigan Ivan je bil varuh tega ognja davne preteklosti in njemu je bila dana naloga, da ponese glas zgodovine v boj proti silam, ki so se namenile ustaviti njen tok. Prihajal je tisočletni rajh meščanstva…

Ivan je vzdignil kladivo in ga začel vrteti okoli svoje osi. Postal je strela, njegovo hropenje pa je grmelo skozi bojišče. Še pred tem je nežen astralen vetrič, poln poletne topline zapihljal in pogrel duše prestrašenega vojaštva. Nato so zagorela plamena nebesnega ognja, prišla je povodenj končnih dni in čez bregove vsemirja so se razlili ledenobeli zublji atomske fuzije. Začeten objem toplote in spominov se je razvil v mogočen veter zvezdnega prahu, ki je raznašal atomske iskre praognja na vse strani nokturnega prostora, daleč stran od Magelanove galaksije. Plameni preteklosti so se kot stari spomini izrisevali na materiji sedanjosti. Romski viking slovanskega rodu je zanetil verižni požar atomov, ki se je začel nezadržno širiti skozi tkivo vsemirja dokler niso nebesa gorela v luči zvezdnega jazz orkestra z zlatimi glasbili.

Vesolje je razpadalo v balu svetlobe. Vse je bilo v tranziciji, le križarke so se držale svojih vnaprej začrtanih koordinat in z ošabno neizbežnostjo plule pričakovanemu zmagoslavju naproti. Prve izmed velikih ladij so prišle v doseg sistema utrdb in njihovi topovi so zabobneli, svetlobne salve pa so se zažrle v telo Magelanske trdnjave. Ploščadi so začele razpadati in zunanji kosi so odplavali v vesolje kot razpadajoči ledeniki v ožini med dvema sončnima sistemoma. Kot morje po nevihti je bilo vesolje polno plavajočih dreves, industrijske opreme, betona in kamenja. Spodaj pod bojiščem so vrata pekla srkala vase vsak košček materije brez delujočega pogonskega agregata. Vedno bolj je krvavela organska materija tolikanj hitreje se je novonastalo nebesno telo širilo in tolikanj mogočnejši je postajal spiralni vlek materije.

Cigan Ivan je z lahkotnostjo duha spremljal obstreljevanje sovražnega ladjevja in požar v nebesih. Še vedno vihteč svoje svetlobno kladivo se je pognal v breztežnost vsemirja, kjer je od daleč izgledal kot osamljena kresnica v noči. Že je izgledalo, da ga bo vesolje posrkalo v svojo brezkončnost, ko se je pod njegovimi nogami naslikala veličastna mavrica v barvnem spektru kozmosa.

S fotografsko natančnostjo drugorazrednega artista je Rabo Karabekijan prazen prostor med ploščadami ter vesoljsko armado nasprotnika porisal z mostički in občasnimi otočki, ki so se širili in množili kot Mandelbrotove snežinke. Z Boschem sta divje slikarila po nebu nad Festungom, da bi se pešadija lahko zoperstavila priviligiranim silam podrepnega vazduhoplovstva. Tako umetniki bijejo razredni boj v nebesih! Nastajala so brza horizontalna dvigala in nevidni mostovi slepe vere v barvah astralnega neba. Razlite barve so tvorile otoke zvezdne energije in celo ozke gorske poti, popolnoma same sebi v namen, so vodile do vesoljne armade liberalov! Zgrajen je bil celo Panzerbahnsystem namenjen militariziranemu razredu hoplitov katerega izgradnja se je takoj prikupila potrošniški naravi militantnih keynesiancev.

Centurije, brigade in divizije; vse se je vzpenjalo v temo večne noči, na nebesni zmenek z zvezdami, drveč v objem vesoljske flote na drugi strani nočnega prepada. Bizantinski lahki konjeniki so drveli med zvezdami ob boku s tankisti iz vzhodne fronte. Vzpenjajoč se v nebesa na transparentnih konstruktih Raba Karabekijana so motorizirane enote, konjenica in pešadija izgledali kot lutke, ki na nevidnih nitkah lebdijo na nočnemu nebu. Nedaleč stran so tatarske jedinice dirjale skozi meglice puhastih oblakov modrega neba, ki se je zlivalo v okoliško temnino kakor vodene barve po listu papirja. Vsaka enota je hotela prva doseči ladjevje, ki je v iskanju univerzalne harmonije ustvarjalo takšen nered širom božjega stvarstva. Od življenja pijani kozaki, pisani dragonarji, okrancani huzarji, užaloščeni ljubimci, kontinentalni filozofi z čezoceanskimi ambicijami – vse je drvelo v prve vrste!

Nad to vesoljno migracijo narodov so poletele čarovnice, poganske boginje človeške duše in prebarvale jurišajoče čete z angelskemi odtenki Boscheve prav posebej pripravljene mešanice, da so v diru izgledali kot armada Svetega duha. Za njimi se je na oblaku se je nad armado povzpela Katjuša v srebrnozvezdnati uniformi, ki se je do popolnosti prilegala njenemu telesu. Preletela je pešadijo in med njimi posipala zlati zvezdni prah, ki jih je nečloveško pohitril. Drveli so kot svetloba po rimskih cestah vesolja. Na nasprotni strani so liberalci videli le raznobarvne impresionistične črte, ki so zlovešče divjale proti njihovim pozicijam.

Z velikanskimi skoki po kozmični mavrični cesti je enota čilenskih huzarjev prva udarila po ladjevju, ki je imelo nerodno topovje še vedno uperjeno v razpadujoče utrdbe vesoljskega limesa. Čilenci so naumili inovativno uporabo raketometalcev, ki jim je omogočala nenadkriljivo mobilnost kljub dejstvu, da so bili edina huzarska enota brez konjev! Preden so se odgnali v zrak, so uperili raketometalec pod svoje noge in eksplozija jih je pognala v željeno smer. Oficirji velikanskih križark so lahko le nemočno gledali v naval vsemirske pešadije, ki je bila za okorne ladje enostavno preveč mobilna. Kako naj topništvo namenjeno uničevanju ladjevja in utrdb služi pri iztrebljanju podmuklih brigad in zateglih antičnih centurij? Latinskoameriški huzarji so pristali na trupih križark, nastavili nanje eksplozivna telesa in vdrli na poveljniške mostove okornih plovil. Tam so po učinkovitem sodnem postopku likvidirali vodilni kader buržujske armade.

Sovjetske pesmi so igrale po razbeljenih strunah stvarstva medtem, ko so skozi vesolje drle neskončne kolone T-34ic. Takoj za njimi so se zvrstili nerodni nemški Tigri s prešerno razpoloženimi Tevtoni, ki vedno radi drvijo v smrt ob spremljavi preprostih melodij: »Ob’s stürmt oder schneit, ob das Universum uns lacht, die Supernova glühend heiß, oder eiskalt die ewige Nacht…«

Nekatere pešadijske divizije so s seboj kotalile vnetljive hrastove sode gospoda Ricarda, ki so jih nato iz vrha mavričnega loka spustili navzdol na drugo stran proti nasprotni armadi. Ob prvem kontaktu z oklepi križark se je iz sodov razlil morski penini podoben tsunami, ves zal v svoji razburkani ter peneči modrini. Zadišalo je po morju. Iz razbitih sodov kar ni hotela teči voda in nepripravljena vesoljska flota se je utapljala v valovih oceana. Zapihal je slan veter in razlite barve razpadajočega sveta so za nekaj časa dale občutek, da se bitka resnično bije sredi Atlantika. Meči in sablje so se zarezali v topove in telesa ogromnih frigat, križark in letalonosilk, ko so v plamenih tonile v ogromno talililnico železa in človeštva katere vlek je postajal venomer močnejši. Pešadija je lahkotno preskakovala razdalje med posameznimi plovili, konjenica pa je le dirjala venomer globlje v nedrje velike armade. Njeni poveljniki so lahko le nemočno zrli v pošasti iz preteklosti, ki so sledeč neki nepojmljivi logiki jadrale po vsemirju uničujoč najnaprednejšo kapitalsko opremo namenjeno imperialističnim podvzetjem v kozmosu.

Pod vso morijo so vedno močneje goreli peklenski plavži. Plameni so veselo preskakovali med trupli jeklenih ptic plena, ki so padale iz nebes v njihov topel objem. Ognjeni zublji so radostno spremljali strmoglavljenje polnih kanistrov človeškega dela, ustvarjalnosti in trpljenja. Duše ujete v blagu so bile za magelanske plamene kot suha smrečevina, ki je bila pravilno sušena vsaj eno leto ali rajši dve. Sveže duše nikdar ne gorijo zatorej! Visoke temperature so sprostile tako ujeto delo, ki se je izcedilo ven iz kapitalskih kanistrov kot smola iz lesa.

Velika nevihta fuzije pa je še naprej hlastala po razbitinah in kmalu so tudi najmogočnejše križarke začutile vlek nenavadnega nebesnega telesa, ki je nastalo na križih življenja. Anorgansko vesolje je uspešno izvedlo holokavst nad kompleksnimi molekulami ogljika in vodika. Zavest se je izkazala za neuspeli eksperiment kateremu je rok trajanja potekel.

Eksodus

V zakotnem delu Magelanskega oblaka se je rodila nova zvezda. Kot se za takšno mladostno krasotico spodobi, je gorela z zanosom neskončnega ognja, ki ne pozna bremenov preteklosti in verjame v večnost sedanjosti. Okoli nje so se vrtele in rajale razbitine medzvezdnih plovil, dokler ni brezmejna žeja akumuliranih jedrskih reakcij končno konzumirala še zadnje ostanke teh industrijskih čudes. Visoko nad novorojenim svobodnim soncem je skupina galaktičnih zmajev lebdela na solarnih vetrovih in prezirljivo ogledovala proti kaosu razsvetljenskega džihada, ki je začel počasi pojenjati. Julij Cezar je zrl v tloris kresov pod seboj. Bližal se je čas končnega desanta. Toda dobri nameni slavohlepnega diktatorja so morali počakati. Iz neznano kje so se prikradle meglice in nenaraven hlad se je zažrl v ude rimskega imperatorja. V odaljenosti je bilo slišati vešče pokanje bičev. In obupani kriki, ki so strašljivo rezali megleni hlad. Po zaledenelem jezeru temne noči je drvela sivomodra kočija z unikatno vprego, grajeno na čvrstih temeljih žlahtne teorije. Dva temnopolta nubijska vranca in dvoje egiptovskih mužikov, oboji iz časov prvega egipčanskega interregnuma med starim in srednjim kraljestvom, je bilo v prvi vrsti dolge kočijaške vprege. Takoj za njimi se je zvrstil delovni živelj človeške zgodovine, raznovrstna kolekcija produktivnih razredov naše kolektivne preteklosti. Proletarci Nove Anglije so trpeli skupaj s kitajskimi kmeti, sužnji Latinske Amerike so vlekli naprej meščansko stvar ob boku z mužiki Mogulskega imperija in celo izbrano ljudstvo ni ušlo pohodu družbenega progresa. Vse za meščansko gospodo. Kot strela je zatreskal bič po ramenih produktivnih razredov in med vprego so zalesketale iskre kot sredi nevihte. »Samo v republiki je odrešitev človeštva!« se je zadrl kočijaž in umetelno zatleskal z nevihtnim bičem. Kočija je bliskovito hitro premostila poledenelo jezero pod katerim se je svetlikalo razburkano vsemirje in se nato sunkovito ustavila pred Julijem Cezarjem ter štirimi duhovi nekdanjih zemljiških lastnikov vesolja. Led je prijetno zaškrtal pod pritiskom ustavljajoče se kočije, tako obremenjene s težo lastne preteklosti. »Posidonij, bodi no dobra duša in mi odpri vrata!« je bilo slišati iz notranjosti vesoljne kočije. Kočijažu Posidoniju ni bilo treba dvakrat reči. Vrata bi bila že davnaj odprta, če mu ne bi načelo dobrega gospodarja narekovalo še dvoje dodatnih udarcev z bičem. Zgodovina potrebuje stabilnost in disciplino, če hočemo, da mirno koraka naprej proti progresu! »Že prihajam gospod Bentham, že hitim!« je dejala zgbrljena figura, hiteč proti vratom kočije: »Z Normani je vedno križ – dobro vlečejo, a so neposlušni, da je kaj! In iskrivi! Pravi arabci skratka… A nič se ne bojte, stari Posidonij jim že pokaže vraga, še vsakdo se je naučil pomena zgodovinske usode in napredka! Drugače pač ne gre, kaj bi brez napredka…« Kako je žarel poklicni ponos na njegovem obrazu! Kako se je veselil ob misli, da bo lahko gnetil duše v svoji podobi, v podobi popolnega sluge vlakovne kompozicije zgodovine, ki ne pozna prestanka in neprestano vleče naprej. Jeremy Bentham ni bili niti malo presenečen nad strastno poklicno predanostjo svojega omiljenega služabnika. Lepo je videti srečne ljudi. »Brez dresure pač ne gre predragi Posidonij! A upam, da si human pri svojih metodah, da se oziraš na specifične potrebe vsakega posameznika posebej? Nočemo biti po nepotrebnem kruti četudi je za napredek kdaj potrebno potrpeti!« je resno odvrnil prvi služabnik Cerkve Svete Sebičnosti. »Oh to pa to! Vsakemu odmerim točno toliko udarcev kolikor si jih zasluži in niti enega več,« se je krohotal Posidonij. »Hvala bogu za utilitometer, da lahko znanstveno odmeriš kaj?« je povprašal Gospodar. »Točno tako kot pravite Gospod! Gotovo ne bi hoteli, da se naša šibka duša kdaj spozabi – a z znanostjo vse hitro postane jasno in tu ni nobenih dvomov! Vzgojo se dandanes znanstveno odmeri in vse to zaradi progresa! Koliko udarcev smo napačno odmerili preden je v naša srca vstopila luč napredka…« »Koliko nepravilno oblikovanega človeškega kapitala Posidonij… toda prav imaš, danes ne more biti prav nobenih dvomov več! Zato se je potrebno poslužiti znanstvene metode tudi pri najbolj vsakodnevnih opravilih,« se je glasno strinjal Jeremy Bentham, ki je dialog očitno izrabil za predstavo pred antičnim samodržcem kateri se na znanost vobče ni spoznal. Z očitnim ponosom je površno, komajda opazno ošvrknil svojo velikansko vprego in zaključil takole: »Samo dobri ljudje so lahko svobodni.« »Dobri pa bodo dobri, v to ste lahko prepričani Gospod!« je s hinavskim (a hkrati neverjetno veselim in iskrenim) nasmehom pritrjeval Posidonij z bičem v eni in utilimetrom v drugi roki. Pri Normanih je naprava napovedovala dvoje udarcev v roku naslednje četrt ure. Vse v zdravi meri in v ravnotežju, tudi sreče ne sme biti preveč! Tako je govoril Zoroaster. Ali po morebiti Zaratustra? Oblečen v navadno belo togo se je Jeremy Bentham odpravil proti Cezarju, ki je vse skupaj spremljal s stoičnostjo kavbojca iz italijanskih filmov o divjem zahodu. »Zakaj je potrebno tega vojskovanja? Upira se mi… resnično…vse me skeleče pri srcu, tako zelo se mi upira!« je jel ljubeče razlagati prvi kardinal utilitarijancev in prav po italijansko je zamahoval z rokami, da bi bil njegov stud na piedestalu, vsem na ogled kakor umetniška inštalacija čustev v kakšnem naprednem muzeju moderne umetnosti. »Kako čudno potem, da si začel vojno, če se ti pa tako upira?« je cinično odvrnil Cezar v čudni maniri. Izgledalo je kakor, da sta z Benthamom stara znanca. »Si vis pacem para bellum! Pripravljaj se na vojno, da bodeš živel v miru!« se je križal nad žalostno usodo sveta Bentham in vedno bolj odkimaval nad stanjem stvari, ki ga je očitno tako neizmerno žalostilo. Malce se je zamislil in resno nadaljeval, v strupeno spravljivih tonih: »In za napredek vendarle potrebujemo mir! Civilizirana družba potrebuje inštitucije (in ne revolucije!), drugače vendarle ne more cveteti.« »A vsi stroški…,« je potarnal Cezar. Kako veselo je pograbil ponujeno roko sprave prvi med meščani! Vidite dragi bravci, tukaj je vsem na ogled nežna duša meščanstva, ki kar zažvrgoli ob vsakršni omembi varčevanja. Ko je namreč kardinal Bentham govoril o družbenem računovodstvu so iz obraza izginile vse pretveze: »Točno tako, točno tako, vidim, da imam opravka z razumnikom! Namreč veste, dandanes bi se vsi po vrsti vojskovali, na stroške pa nihče ne pazi! Kaj mislite, da pride takšnale prvovrstna flota poceni? Za pravičnost je seveda potrebno potrpeti… toda do kakšne mere? Tega se nihče ne vprašuje, pa bi bilo potrebno!« »Potrebno, potrebno!« se je zadaj oglašal Posidonij, sicer tudi sam veliki avsterijanec in zagovornik urejenih javnih financ. »Vendarle pa ostaja dejstvo, da se nisi prav nič spremenil od tistihdob, ko si ustrahoval senatorje s svojo vzdržnostjo in nezmotljivostjo! Še vedno si pritlehen strahopetec brez poguma, da bi prevzel oblast,« je s prezirljivim nasmeškom in v umirjenih, hladnih tonih dejal Cezar. »Ne razumem,« je s hladom mrtve univerze odvrnil Bentham, dasiravno bi iz njegovega izraza človek sklepal, da je še kako dobro razumel kar je bilo pravkar izrečenega. Zanikanje je prvega cesarja razjezilo in povzdignil je svoj ton, čeravno ni pustil, da bi ga jeza vrgla iz tira: »Lahko bi vsaj v trenutku absolutne zmage oblekel vijolično togo kot se za imperatorja spodobi – a vijolična ne pride poceni, feničani pa so prav tako škrti kakor si sam! Okusa za lepe stvari pa tako ali tako nisi nikdar posedoval… še starec Bovary bi obupal nad teboj.« »To je preprosto posledica dejstva, da za razliko od tebe ne dovolim svoji prevzetnosti in samozagledanosti popolne oblasti nad mojo dušo,« je odvrnila togata pojava pred Cezarjem. »Kato, strahopetec si že od nekdaj, okusa takisto nimaš, torej se pomembnega ni spremenilo prav nič od takrat, ko si nazadnje umrl. Sklepam lahko potemtakem samo, da je bil tole vse skupaj slabo premišljen poskus, da bi me rekrutiral za meščansko stvar?« je vprašal Cezar z nervoznimi potezami kakor, da bi se mu sredi hladne vsemirske noči kam mudilo. S filmsko lahkotnostjo holivudskih starlet (iz časov, ko je bilo še dovoljeno kaditi!) se je Kato namenil zagovarjati buržujsko ureditev: »Vladati skupaj s svojim razredom je lahko prav lagodno in prijetno! Tiranija je samotna in, takole med nama, nadležno utrujajoča. Družno zatirati je mnogo bolj zdravo za dušo! Saj smo vendar družbena in družabna bitja Julij… naše duše niso osamljeni otoki, potrebujejo bližino rojakov.«

»Tako, tako, duša mora biti prva!« je bilo slišati Posidonija, ko je vzgajal nadobudno Sarmatsko mladino. Učil jih je verjetnostnega računa: kakšna je pogojna verjetnost udarca z bičem, če se ne molči kadar gospodar razlaga teorijo napredka? Odgovor je kakopak ena in to brez nepotrebnih centralnih limitnih teoremov ali zakona velikih števil. »Bili smo razred kraljev!« je z bolestno jezo in rdečico v očeh zarjovel Kato med stiskanjem pesti. »Kaj oni vedo o napredku!? O dobremu življenju? Ne posedujejo potrebne discipline duha! Zakaj misliš, da smo vladarji? Zbrala nas je vendar darwinistična previdnost, ker imamo aristokratsko dušo, smo pisana rasa duševnega plemstva iz vseh vetrov – kdo se nam lahko zoperstavi? Naša svoboda delovanja je prava luč napredka… na njenih temeljih je ustvarjena materialna svoboda za vse… to vendar moraš priznati!« »Prav gotovo, o tem ni nobenega dvoma,« se je strinjal Cezar in za trenutek se je zdelo, da resnično ni pomislekov glede praktičnega idealizma Katove vizije prihodnosti in njegovega orisa razvoja preteklosti. »Toda moram priznati, da imam vseeno pomisleke,« je začel odkimavati Julij Cezar, v tistih trenutkih prav nič podoben veljaku iz zgodovinskih knjig, »pomisleke nad lahkotnostjo s katero kočijaž in lastnik kočije odmislita na usodo vprege kakor, da je v tem nekaj povsem normalnega. Da gre takorekoč za naravni red, če prav razumem. Vidiš, to iskanje pravičnosti, s tem se razumni človek težko sprijazni – čeravno priznam si je potrebno priznati, da je s presežkom kot z rabutanim sadjem: toliko slajši je kadar se ga ukrade!« »Zakaj se obremenjuješ z mrčesom? Pod nama se ubijajo miljarde in zaradi tega ne bom izgubil spanca! Fiat iustitia pereat plebs4!« Prevzela ga je sveta jeza. Za ogenj je pač potrebno gorivo, kaj tukaj ni jasnega? K temu je Posidonij dodal še: »Et paternoster et spiritus sancti! Pfej vandali, kaj se boste obnašali pred Gospodom! Banditi! Zalega gorjanska! Barbari neuki! Intelektualci prevzetni!« Kako je pokal bič pravne ureditve, ko se je mimo vprege vračal razkačeni prvi utilitarijanec, Kato mlajši! »Krščansko sem ti podal roko,« je začel objokavati usodo princeps utilitarianus, papež koristnosti, ko ga je s svojim strinjanjem prekinil Posidonij: »In to kako krščansko! Pravi semit ste izpadli Gospod! Še malo pa vas kdo zamenja za bankirja tako je bila krščanska vaša pobuda!« »Toda v svoji prevzvišenosti ne vidiš luči razuma,« je zatarnal Kato. »Prav… pa naj bo tako, če nočeš biti del naše pravične bratovščine potem te čaka le še poguba. Tokrat bo republika zmagovita nad hišo Cezarja! Mogoče ujamem še tisto coprnico v zlatem…« »Bilo bi edino pravično!« je zlobno pripomnil Posidonij in njegov izraz je krasila groteskna poželjivost hlapčevskega voajerja.

4 Za dobro življenje meščanstva, naj pogine plebs!

»Vidiš, ne razumeš bistva,« je zmagovito nadaljeval Kato, ko je počasi odpiral vrata svoje kočije, »uničeval si legije republike, a ideja je gorela naprej v srcih svobodoljubov, preživela dolgo noč srednjega veka in v meščanstvu našla plemstvo svobodnega duha… in potem je tu še tvoja šibkost pri ženskah…Pri teh zadevah je potrebna disciplina, drugače se kaj hitro ponovi Troja!« »Z ženskami so same težave,« je prikimaval Posidonij, njegov obraz mešanica zavisti in poželjenja, »težave in stroški!« »Točno tako dragi Posidonij – pronicljiv za spremembo,« se je strinjal Kato s svojim podložnikom, »na stroške se vse prehitro pozabi! In na splošno je za civilizacijo potrebna umirjena roka…« S kakšno slastjo je pametoval v trenutkih zmage, na katero je čakal dvoje tisočletij in nekaj fičnikov za povrh. In kako prazno se je zdelo vso to žlobudranje. Cezar se je povzpel na zdolgočasenega medgalaktičnega zmaja, ki je medtem le brezizrazno zrl v zvezde čakajoč izgovor, da se njegov srd razlije po vesolju kot protinapad Rdeče armade. »Dovolj smo slišali,« je zadonelo in morebiti je zvok poneslo skozi celoten prostor med trojico sonc. Nesrečne duše, ki so se bile nad peklensko vročino mlade zvezde so se ozrle nadse in tam sta si kakor freske na nebu stala nasproti Cezar in Kato, večja od vesolja. »Nabiral si poljube in zapravljal čas namesto, da bi kopičil dobro ime!« je jezno pridigal republikanski svetnik in prepustil se je, da ga preplavita jeza in ekstaza. »Dobri človek vedno pazi na bilanco,« je v ozadju pripomnil Posidonij za katerega se v tistih trenutkih ni menil nihče več. Kot bitje popolnoma prevzeto od pričakovanega trenutka je Kato z zmagovito mogočnostjo žugal svojemu nasprotju: »In tako bo padla hiša Cezarja in prišlo bo kraljestvo dobrih ljudi!« »Kako nepojmljivo je vajino računovodenje in seštevanje,« je razmišljal Cezar in zrl v praznino, ne meneč se na pojavi pred seboj, do katerih je poznal le prezir patricija duha. Na obraz se mu je prikradel zloben nasmeh, njegova vijolična toga z zlatimi obrobami se je zalesketala in z rdečimi šolni iz lateksa je vzpodbodel svojo vsemirsko beštijo. »Tja kamor pojdeva midva plesat, ti ne bo pomagal prav noben dobropis!« Neopisljivi plameni, podobni fluorescentnemu ognju zvezd, so fraktalno, kakor ognjene snežinke, drveli po ledeni ploskvi sredi nebes in kočija meščanstva je začela pravokoten prosti pad proti novemu soncu, ki je bilo vzpostavilo svojo gospostvo pod veliko bataljo. Gospodar je jezno zaloputnil vrata, njegov grški sluga pa je mojstrsko ujel vprego in jo začel gnati stran od plamenov zmajske horde.

»Kako pripravno, da smo tokrat vsi zbrani skupaj!« se je veselo zadrl Cezar in se podal za kočijo Kata mlajšega skupaj z duhovi nekdanjega grškega zbora apokaliptičnih jezdecev, ki mu je bil tako prirasel k srcu v teh preteklih letih božanske eksistence. Nekaj grozljivega je bilo na njihovih pojavah, ki so še malo predtem izgledale blede in nemočne, povsem brez življenjske sile. Namesto tega so izgledali grozeče, kakor nemrtvi vojaki Nietzscheja, sproščeni vseh spon dobre družbe, sprejemljivega obnašanja in obče sprejetih manir pri reševanju filozofskih nesoglasij. Nekaj povsem tujega se je prebudilo v svetu in vsenaokoli se je razlil nevidni val tromb, ki so klicale smrt in prišepetavale življenju sladko pesem večnega počitka. Kočija je divjala naprej in jezdeci sončnozlate horde so še zadnjič prebili linije nič hudega slutečih neoklasikov, ki so počasi a z največjo gotovostjo ubijali še zadnje upe duhovnega naprednjaštva. A kompozicija se ni mogla več ustaviti, če bi bil Posidonij samo malo skrenil iz svoje poti, bi njega in Gospodarja ujele neprijateljske sile iz davne preteklosti. In kako bi to zgledalo, da preteklost ne le dohiti temveč celo iztiri voz napredka? Šlo je samo še naravnost proti gorečemu spomeniku mrtve armade, dokler se niso vsi skupaj stopili v svetlobnem objemu umetne zvezde. Kato je bil navajen smrti. Že davno tega si je bil na obalah Severne Afrike vzel življenje, da bi ušel cezarjanskim legijam. Zapustil je telo, da bi duša živela v večnosti. Kot odrešenik meščanstva se je tedaj žrtvoval na gladiusu v upanju, da bi se nekoč vrnila republika, meščansko kraljestvo na Zemlji. Radostno je torej sprejel svojo usodo, ko je videl zmagovite legije svobodnega kapitala in vrnitev naravnega reda stvari v vesolje. Posamičen meščan umre ali meščanstvo živi naprej, to je kolektivna pogodba svobodnjaške družbe! Nenaden izbruh magme je pokopal Posidonijeve sanje in svetla prihodnost, ki jo je posodabljala njegova kočija je zgorela v plamenih nad obličjem novonastalega vodikovega plavža. Imperatorjeva zmajska garda se ni zmenila za bakleni konec rimskega plemiča in njegovega služabnika, mogočna krila so se enakomerno odrivala naprej proti valovitemu površju smrtonosne Sirene. Velikanski kralji neba so sklonili svoja jadra in elegantno zaplavili v zvezdno plazmo. Prav nič čudnega ni bilo na tem prizoru. Kuščarški vešči se namreč počutijo enako doma sredi pušče temne materije kakor na poti skozi jedro novonastale zvezde. Njihova nepojmljiva magija, povsem tuja tako posvetnim kot tudi znanstvenim zakonom, pa je varovala jezdece pred razburkanimi valovi obkrožujočih jedrskih reakcij. Nebeška horda je pleteničila valove eksplozij hladne fuzije in Jezdeci Apokalipse so mojstrsko ustvarjali kaos v jedrskem reaktorju komajda rojenega sonca. Bila je edina zvezda, ki je gorela na fosilni pogon, z gorivom umrlega življenja. Zmaji so leteli v umetelnih vzorcih, spreminjajoč tankočutno mrežo urejenih tokov in nekaj se je začelo spreminjati v jedru najmlajše med Magelanskimi okraski nočnega neba. Za zunanji svet se ni popolnoma nič spremenilo, še vedno se je bohotila v svoji pogumni mladosti, bližnja flota neoklasikov pa je lahko v miru zasledovala končno rešitev. Univerzalna harmonija je bila takorekoč pred vrati! In z njo konec zgodovine ter tisočletni rajh družbenega ravnotežja.

Zmagoviti občutek se je počasi prelil skozi vrste liberalcev, dokončno je bilo dovoljeno občutiti olajšanje in veter popolne zmage je zagodel po jadrih brezkončnega ladjevja. Vse je bilo zbrano nad novonastalo zvezdo, vse je bilo pripravljeno za vojaško parado nad pogoriščem upora proti neizbežni usodi sveta. Kako jasno se je zdelo vse skupaj tedaj, ko je bila batalja končana! Saj je bil rezultat vendarle že vnaprej znan. Drugače se kakopak sploh ni moralo končati, ko pa je usoda že od prvega trenutka hotela, da zmaga napredek in novi svet. A zgodovina nikdar noče umreti, je kot lišaj križan s koprivo, ki se drži človeštva že od samega začetka kot posebej trdovratna vrsta glive. Na horizontu se je svitala Pax Utilitariana in obljuba novega dne, istočasno pa je bilo v nedrju novonastale zvezde vse narobe. Vsa vesela sonca so si v svoji sreči enaka, a vsaka žalostna zvezda je žalostna na svoj način. Pobezljane reakcije v mladostnem jedru so potekale vse prehitro in mnogo predivje so drli tokovi nemirne plazme, da je izginilo vsako upanje za vrnitev le malo prej vzpostavljene harmoničnosti. V družbi se je vzpostavljal novi red ravno vzporedno s tem, ko je naravo zajel popoln nered. Kako nesrečno je to in kako nepravičen je ta svet! Luč počenega zvezdnega srca je nenadoma zaslepila natančno nastavljeno in krhko senzoriko bližnje neoklasične armade. Pod njimi je mlada zvezda zaključila svojo transformacijo v supernovo in gorela je kot mesija na nočnem nebu, pošiljajoč valove kozmične smrti v vse strani okoli sebe. Flota, oslepljena in nemočna, je obstala na mestu in nikomur ni bilo povsem jasno kaj se je pripetilo. Bodimo iskreni, v zmagovitem zagonu tudi izpad elektrike težko pokvari dobro vzdušje in celo pregovorno dolgočasni liberali so malodane že vsepovprek začeli proslavljati zmago v največji batalji vseh batalj; v bitki, ki je pobila nepredvidljivo ter zahrbtno zgodovino. Toda vesolje tega nikakor ni hotelo razumeti in križev pot mladostnega nebesnega telesa, ki je bilo malo pred tem osvetlilo nebo, se je komajda dobro pričela. Nič več je ni krasil igrivi lesk in vidno se je skrčila. Da bi bila situacija še bolj nenavadna se je na površje prikradla prav nezdrava rdečina, ki jo najdemo pri rdečih škratih. A tako nenadoma kot se je bila začela se je martra rdeče zvezde tudi končala. Mlado nebesno telo se je sesedlo pod lastno težo. Prebujeni senzorji zmagovite armade so zaman preiskovali okolico, še malo prej bogato rumeno nebesno telo je izpuhtelo. Razen, če je šlo mogoče za zakrinkanje? Dandanes je vse mogoče! Toda lepo vas prosim, tukaj ni bilo ničesar za razkrinkati! Mesto zvezde je prav ošabno prevzel portal črnine bolj temne kot najbolj temni trenutki človeške duše. Tako kot zvezde izžarevajo zlati lesk, ki ga časovni prepadi univerze prebarvajo v belo srebro, tako je nesveta tvorba izžarevala takšno tesnobno temnino, da se je še črna materija razbežala daleč stran, opazujoč dogajanje iz varne razdalje. »Gospod feldmaršal,« se je oglasil zadihani pribočnik, ki je pridirjal na poveljniški most iz strojniškega oddelka. Zakaj ni preprosto uporabil digitalnih metod komunikacije ne bomo nikdar izvedeli ali zadihan je bil zagotovo in to je vse kar je važno. »Gospod feldmaršal,« je ponovil obupano mladi pribočnik, »tema sodnega dne se je zgrnila nad nas, reakcionarni komunardi so spremenili zvezdo v nesveti kraški pojav sredi vesolja! Tema bo požrla luč napredka!« Ko je mladi pribočnik poročal o stanju lokalne astrologije je feldmaršal opazil nekaj nenavadnega v njegovem govoru in premikih telesa, ki so postali sredi stavka nekako počasni. Tedaj je bilo že davnaj prepozno. Velikanski parobrodi vsemirskih oceanov so bili ujeti v gravitacijski vlek črne luknje. Nekateri izmed njih so se spremenili v razmazano svetlobo, druge je vlek prelomil na dvoje in padali so v globino nebeških oceanov kakor Titanik na dno Atlantika. V vsemirski vrtači je ležal pokopan tisočletni sen liberalnega življa o ravnotežju in družbeni pravičnosti. Končna rešitev je resnično prišla, a holokavsta ni izvedla meščanska struja nego anorganska tvar. Vse poti vodijo v njen objem. Življenje so le kratke sanje, eksperiment verjetnosti, rojen v toplem objemu zvezd, ki bodo nekoč predahnile in vse se bo ponovno vrnilo v temo. Če je bila po eni strani črna luknja jetnik materije in svetlobe pa je hkrati predstavljala odrešitev za vse nesvobodne duše opredmetene in ujete v vicah fizičnega kapitala. Delo priklenjeno in zavarjeno v proizvodih množičnega uničenja je končno ugledalo luč svobode. Kako neizmerno žalostno je to bilo za gospoda Ricarda in njegovo prvovrstno zbirko utekočinjenega človeškega kapitala. Velika povodenj je tako dokončno uničila rentabilnost Tovarne klišejev in vsaj nekaj se je zgodilo tako, da je bilo po volji liberalov: univerzalni monopol je prišel na kant. Brez duš je bila tovarna ničvredna, dolžniki pa so hoteli nazaj svoj denar. Samo pomislite, davno tega, ko je bil Ricardo prižgal luč univerze se je za vsem skrival kredit, energijsko darilo voajerskih investitorjev, ki so uživali v opazovanju velikega eksperimenta življenja.

V bliži batalje je zašelestela svetloba in na temno nočno platno so se začele izrisevati podobe vsemirskih jadrnic in parobrodov. Prispelo je ladjevje vatikanskih princev, zlati križi njihovih križark so se svetlikali v noč. Previdno so zavili skozi ostanke limesa iščoč ostanke obeh armad. »Kardinal Rode,« se je oglasil mladi cistercijanski navigator in zmotil vatikanskega feldmaršala sredi njegovih geopolitičnih sanj, »senzorji zaznavajo nepoznano floto na drugi strani črne luknje. Pošiljajo nam sporočilo.« Kardinal je stoično prikimal toda v mislih je že pošiljal mladega cistercijanca na misijonarsko odpravo med ljudožerce v enega izmed bolj zakotnih sistemov v Andromedi. Kdo bi še lahko posedoval enakovredno floto Vatikanu sedaj, ko ni bilo več cezarjanske in liberalne zalege?

»Vrhovno poveljstvo vsemirskega sovjeta pod poveljstvom Slavoja Žižka predlaga sklic ad hoc kongresa in določitev nove univerzalne ureditve,« je nadaljeval cistercijanec, ne vedoč, da ga vsak stavek približa ljudožercem iz Andromede. »Komunisti in ščurki, teh ne uničiš,« je jezno odvrnil kardinal in rahlo prikimal adjutantu za sklic katoliško-komunističnega kongresa v meglicah Magelanove galaksije. Večtedenski kongres je imel za rezultat vesolje razdeljeno v vplivna območja obeh struj. Pogajanja so se končala v dobrem vzdušju. Tako je na primer Slavoj po podpisu glavnega dokumenta na veliko zatrjeval maršalu in kardinalu, da v resnici sploh ni komunist: »Kakšen komunist neki – tako se mi upira ta delavski razred, da je le kaj! Vse je potrebno postaviti v zgodovinski kontekst: le komunizem predstavlja avtentičen upor proti kapitalu. Ampak lepo te prosim, saj poznaš mojo dušo, po pravici povedano sem od nekdaj hegeljanec…« »Takorekoč kontinentalni romantik!« ga je glasno prekinil kardinal in globoko srknil v kozarec pregrešno dragega bordojca. »Točno tako, idealist tevtonskega reda, saj je vse jasno in popolnoma se razumeva,« mu je v resnih ljubečih tonih odvrnil Slavoj, napravljen prav po špartansko kot zahtevajo šege in navade komunistične tradicije. Kot dobro vzgojen meščan (dasiravno s kmetov!) je tudi kardinal čutil potrebo, da se do neke mere, kolikor se to pač spodobi v takšni situaciji, odreče svoji doktrini: »To je povsem jasno, povsem jasno! No, konec koncev tudi sam ne morem reči kako bi glasoval tedaj v Nikeji v zvezi s sveto trojico… ampak ti protestanti in monofiziti so strašno dolgočasni – vsaka vrsta okusa jim je tuja in na splošno se znajo pogovarjati samo o službi… Samo kot primer: večina jih čisla Larsa von Triera, misleč, da so razgledani!« »Ostudno, pritlehno! Vsi po vrsti so prikriti proletarci!« se je začel jeziti Slavoj in začel beležiti koga vse bo potrebno zavoljo nove alianse izbrisati iz digitalnih fotografij, umetnostnih del in videoposnetkov v raznih dimenzijah. In tako je minila plodna noč filozofske diskusije o zablodah preteklih kongresov in koncilov. Odličnemu vzdušju navkljub pa so pravniki na obeh straneh že iskali inovativne interpretacije določil v pogodbi. Vesolje se je vrtelo naprej in še vedno je bilo vsako ravnovesje le začasno, le obljuba stalnosti, ki je bila vedno znova primorana kloniti pred neizbežno tiranijo času in zgodovine.

V prostoru med univerzami je po sredini velikanskega lijaka počasi kot pero padalo nemično golo telo mladega moškega. Povsem spokojno je lebdel sredi kozmičnega tihožitja dokler ni njegovo nemično telo nerodno udarilo ob plavajoči otok, ki se je spokojno nastavljal nežnemu mavričnemu rosenju multiverze. V zraku je bila prijetna vlažnost in topel vetrič je spokojno poplesaval naokrog, da bi ujel lastni rep. »Če se bolje pomisli, potem lahko ugotovimo, da mačkom sploh ni šlo tako slabo pod vladavino meščanstva,« je neprijetno zavil priskuten glas. »Pravzaprav, če se pogleda v celoti, je za našo vrsto velika nesreča, da je padel meščanski red!« Na otok je sijala svetlomodra luna iz neznano kje. Zdelo se je, da se v tem nenavadnem prostoru ujetemu med dimenzijami realnosti srečujejo prav vse univerze in prikupen otok se je kopal v svetlobi tisočerih univerz. Iz vsake je posvetilo malo drugače. V soju luči vzporednih svetov je Julij Cezar zmedeno in prav počasi skušal vzdigniti svoj trup, ki pa se nikakor ni hotel premakniti. Le glava se je nekoliko odzvala in njegov pogled je počasi iskal izvor malo prej slišanih zvokov. »Nikakor ne oporekam dejstvu, da je v dobi kapitala težko biti proletarec,« se je spet zaslišalo, »toda menda se boste strinjali, da takšni pomisleki nimajo nobenega opravka z mačjim življem! Meščani resda ne marajo proletarcev, toda ljubezni do mačkov jim ne moramo oporekati.« Zopet je sledil kratek predah in ponoven razmislek: »Takisto ne poznajo ničesar drugega kakor krščansko ljubezen do skorajda iztrebljenih živalskih vrst. Kako jih tudi ne bi saj so jih sami pripeljali na rob preživetja, to je že res… ali vse kar sledi je čista neomadeževana ljubezen!« To rekoč se je Del Piero, felis catus rex, udobno naslonjen na eno izmed mnogoštevilčnih ceder iztegnil in zgrabil prepelico, ki se je cvrla nad pojenjajočim ognjem. Njegov trebuh je nemarno štrlel v svet in z raztegnjenemi nogami ter debelim podbradkom je bolj kakor na mačjega kralja spominjal na velikanski sod. »Vedno me dobijo na ideale!« se je zadrl kakor, da bi ga neko mogočno čustvo prebodlo skozi srce. »Vsi vedo, da so ideali že od nekdaj moja šibkost! In kako se koristijo s to vednostjo. Kot vedno sem složno stal s svojimi brati… kakor to vedno počnem… in viditem, to sem storil kljub temu, da to več kot očitno ni bilo v mojem interesu.« Med vso samohvalo je mastno zagrmelo v njegovem preobremenjenem črevesju. »Se oproščam, kaj podobnega se res ne spodobi,« je nadaljeval, »kje sem ostal… kdo bi si zapomnil… z ženskami je vedno križ! In potem si je našel še razvojno ekonomistko – to kar kliče po idealističnih podvzetjih. In kdo na koncu trpi vas vprašam? Kdo se je primoran odrekati in pozabiti na svoj interes? Univerza v plamenih, ker je ljubil razvojno naravnano gospodarstvenico… mar smo li stari grki ali kaj?« »Res ti je bilo težko med zadnjo vojno,« je bilo slišati počasi vstajujočega Cezarja, kako se približuje toplemu objemu tabornega ognja.

»Nervozno je vse skupaj,« se je strinjal debeli mačkon in rogovilil z napol pojedeno prepelico v roki, »hudo nervozno… takole nemočno spremljati dogajanje od daleč, ko bi tako rad tudi sam zaplesal v bojnem vrvežu! Toda nekdo pač mora razmišljati tudi o tistem kar pride po vsej martri in bataljah… ni vsakdo narejen za v prve vrste. Kaj mislite, da se otoki kar sami znajdejo v prostoru med svetovi? Malo verjetno! Bi prepelico?«

Cezar se je usedel, pograbil prepelico in še vedno malce namrgodeno zrl v svet. »Kaj pa oni počne?« je vprašal in pokazal proti goli figuri starejšega moškega, ki je s teleskopom opazoval nočno nebo brezkončnega števila dimenzij.

»Ne oziraj se na feničana Taleba. Že devet dni zapored je na preži za prikupnimi statističnimi porazdelitvami. V njih je menda skrivnost zanimivega življenja, polne so izjemno redkih, malodane nemogočih dogodkov,« je ošabno zamahnil z mastnimi kremplji Del Piero in pograbil novo prepelico.

»Torej statistik, ki ni dolgočasen temveč ljubi življenje? Že za manj smo pošiljali na Kamčatko,« je zamišljeno odvrnil Cezar in malce postrani premeril statističnega maga zazrtega v nenavadno nebo tisočerih noči, ki vse hkrati širijo svojo skrivnostno temačnost v prostor med svetovi.

»Dobra družba je, z njim se le redko dolgčasiš! Le občutljiv je – in to kako! – vsaka majhna stvar ga vrže s tira! Na primer, vzemimo vprašanje Bizantincev… no sicer pa, morebiti je šlo za Nubijce, kdo bi vedel? Na vsak način je imelo opravka z integrali,« je zaključil Del Piero in še naprej vestno glodal prepelico, ki je dala mačkonu toliko zadovoljstva, da zagotovo ni umrla zaman.

»Pri moji veri, pa smo jo našli!« je zadonelo in velikan je napol nag začel poskakovati naokoli kot praslovan z rusko mero medice. »Rolf, prinesi cedro…poglej kako se svetlika! Prelepa je…«

Od nekje se je vzela suha utrujena postava starca, ki je na hrbtu nosil cedro ali zdelo se je, da njegova duša nosi na svojih plečih celi svet. Starec je bil menda upravnik tega nenavadnega otoka.

»Kaj je videl?« je začudeno vprašal Cezar.

»Kdo bi vedel? Ponekad se rodi novo vsemirje, včasih pa potujemo na povsem drugi konec dimenzionalnega spektra zaradi ničesar drugega kot obljube nasmeha ali poljuba. Ravno zato je v družbi feničanov tako zanimivo!« je veselo dejal Del Piero in se skušal karseda ugledno skobacati nazaj na vse štiri. Preden je začel tacati proti cedri pa se je z resnim izrazom, v enaki meri jeznim in prestrašenim, obrnil nazaj proti imperatorju in moledujoče zamijavkal:

»Samo nekaj prosim: tokrat brez razvojnih ekonomistk in njihove elastičnosti!« po premisleku pa še: »Bojkotiram tudi pesnice, propagandistke in svetlolase upravljalke premoženja.«

Marko Avrelij je lebdel na mladostnem solarnem vetriču prihajajočega monsuna, nedaleč stran od velikega dogajanja v Magelanskem oblaku. V rokah je imel staromodno penkalo (s čimer mislimo v bistvu povsem navadno penkalo) s katerim je vestno beležil dogajanje kateremu je bil priča. Posebej je bil pozoren na svoje občutke. Ti so posebnega pomena, še posebej za literarne kritike, ki se na te reči spoznajo kot le malokdo!

»Ko človeku že zmanjka štofa…,« je zamrmral sam pri sebi, se malce začudil lastnemu pragmatizmu in se začel odpravljati proti domu. Bilo je že prav pozno v tistih koncih. Toda kaj je to? V oddaljenosti je zlat zmaj drvel proti gravitacijskemu ponoru čiste črnine.

»Poglej si njo, saj jo je vendarle sam pogum!« je veselo zabrundal (kot kakšen radijski napovedovavec) prekanjeni medzvezdni tat intelektualne lastnine.

Na orjaškem zmaju je zlatosrebrna Katjuša letela v novo univerzo.

»Iz teme skozi krvavi boj zlati svetlobi svobode naproti,« je ponosno dejal Marko, se malce priklonil in celo solze so mu ušle po obrazu.

»Kako polna je življenja,« si je mislil sam pri sebi z nezdravim zavidanjem, ki ga je hitro odmislil. Starega ovčarja ne moreš naučiti novih trikov. »In kako lepo darilo je dobila od svojega ljubimca: neskončno novih svetov za razvojno ekonomistko z zlato dušo!«

Vse stvarstvo je trpelo za njuno ljubezen. In kako nenadzorovano niha med krhko minljivostjo in bolečo neskončnostjo.

Genesis durch Exodus.